Bučka na Broadwayu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Bučka na Broadwayu
Milan Dekleva
Spisano: Pretipkala iz Bučka na Broadwayu 1993, Urška Kužnik.
Izdano: DZS, d.d.
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Članek v Wikipediji: Wikipedia logo silver.png  Bučka na Broadwayu
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 dno

1[uredi]

Prva stvar, ki sta jo Bučka in Boško zagledala, ko sta stopila v letališko dvorano, je bila tabla, na kateri je bilo z velikimi črkami napisano MRS. & MR. CANKAR. "Hvala bogu," je rekla Bučka. "Nisem vedela, da je newyorško letališče tako veliko kot pol Slovenije." "Poslušaj, ta mala," je šepnil Boško, "tole vendar ni Mokro koleno!" Bučka je pogledala, kdo drži tablo. "Stoodstotno," se je strinjala. "Razen, če se je od takrat, ko je odšel iz Ljubljane, močno pomanjšal." Tisti, ki je držal tablo, je bil sicer Indijanec, a ne odrasel Indijanec. Bil je otrok, kot onadva. Mogoče kako leto starejši od Boška in malo več kot kako leto starejši od Bučke. "Hej," je zamencal Boško. "Hej," je dodala Bučka. "Midva sva Cankarja. "Haj," se je Indijanec široko nasmehnil. "Me veseli, da sem vaju spoznalo. Ime mi je Vlažni komolček." Bučka se je zasmejala in udarila po kolenih. "Ti si sin!" "Yes, sin, sin." "Od Mokrega kolena? "Šur." je dejal Vlažni komolček. "Oče me je poslalo, naj vaju pričakamo. V zadnjem hipu se je moralo udeležiti nekega važnega sestanka. Saj vesta, kako je, če je človek v Ameriki namestnik poglavarja." Ne Bučka ne Boško tega nista vedela, saj sta bila v Ameriki prvič. "Glavno, da si prišel," je menil Boško. "Tu vse gomazi. Počutim se, kot bi padel v mravljišče." Vlažni komolček je zamahnil z roko. To ni nič. Bosta videla, kako je na Broadwayu. Če imaš številko čevljev čez štirideset, ti kar naprej hodijo po prstih." Po tekočih stopnicah so se spustili za eno, dve, tri nadstropja. Vlažni ko¬molček se je očitno dobro spoznal na newyorško letališče, saj ju je skozi blodnjak hodnikov pripeljal do izhoda. "Kam pa zdaj?" je zaskrbelo Bučko. "Oče je za vaju rezerviralo hotel Poslednji Mohikanec," je dejal Vlažni ko¬molček. "Odložilo bosta prtljago, si oddahnilo, potem pa jo mahnemo malo naokrog." "Na Brodwayu je polno gledališč, a ne?" je vprašal Boško. "Uf," je zapihal Vlažni komolček. "Več jih je kot šotorov v našem naselju. Več kot Šotorov in konj. Več kot konjskih nog." "Si bomo šli kaj pogledat?" je pohitela Bučka."Kakšno super fino glasbeno komedijo?" "Lahko bi si ogledalo Totalka odštekan dan. To je, sem slišalo, eno blazno uspešnica. Jo igrajo kar v sedmih gledališčih." "Če je igra taka, kot je njen naslov," je menila Bučka, "potem sva v Ameriko prišla v pravem trenutku. Točno eno tako štosno igro si želim videt celo svoje življenje." Ozrla se je na velikansko parkirišče, ki mu ni bilo videti konca. "Gremo peš v mesto?" je sumničavo vprašala. "Hu," je huknil Vlažni komolček. In še enkrat: "Hu. Hudo bi se namučili. En teden dolg sprehod. In vmes bi nas stokrat oropalo, sleklo, sezulo, preteplo in sploh ubilo." A tako nevarna je Amerika?" je zamrmral Boško. "Nu ja,” je nadaljeval Vlažni komolček. "Malo manj. Sem se samo šalilo. Ampak s taksitom gremo pa vseeno." V usta je vtaknil prsta in strašansko zažvižgal. Tako strašansko, da je v hipu prižvižgal taksi in se sunkovito ustavil pred njimi. Iz rumene korete je stopil zamaščen in posvaljkan črnec. Žvečil je petkilski čigumi; temu primerno je bil redkobeseden. Zgrabil je potovalke in jih zabrisal na zadnji sedež. Počasi in zibajoč se v bokih se je odmajal okrog taksija in se počil na sedež. "Hotel Poslednji Mohikanec," je naročil Vlažni komolček. Taksi je speljal, da se je kar kadilo za njim. "A ja, frajer," je zamomljal črnuh. "Nisem vedu, da maš ti hotel na Broad- wayu. Sej si ti Poslednji Mohikanec? Upam vsaj." "A tako se govori s strankami?" je odločno rekla Bučka. "Kaj mislita, se da zoprnim šoferjem veliko napitnine?" "O kej, o kej," je pomirljivo zažvečil črni. "Mal zabave pa moram met, če vozim otroke po tem ušivem mestu." Ko je taksi cvileče zavil na šeststezno avtocesto, je takoj za njim pricvilil kot ponedeljek dolg bujk. Bučka ga je za hip pogledala, ker se ji je zdelo, da je stal pred letališkim izhodom takrat, ko so se vsedali v taksi.

2[uredi]

Hotel Poslednji Mohikanec je stal ob glavni broadwajski aveniji. Okrog Bučke, Boška in Vlažnega komolčka, ki so se kobacali iz taksija, je vse migljalo in migotalo. Najbolj vsiljivi so bili reklamni napisi; mežikali in utripa¬li so in se podili po hišnih pročeljih sem in tja, čeprav je bil čas kosila. Ko se je Bučka ozrla čez cesto, ji je najbolj kričav napis povedal, da bo nocoj v mjuziklu Totalka odštekan dan nastopila ljubljenka občinstva Karamela Meden. 'Tale Medenka mora bit pa šus!" je bleknila Bučka. "Pravo cukrček," je zamrmral Vlažni komolček. "V gledališče moraš vzeti zobno krtačko, da te ne začnejo boleti zobje." "Nič se ne zezaj, moram jo videt." Bučkina odločnost je bila granitna. "Bo kej s cekini?" je zasitnaril ta črn. "Cas je taksistov vladar." Vlažni komolček mu je pomolil denar. "Ježeštena," je zlobno ugotovil bleki, "to je pa preveč!" Speljal je s tako jezo, da so prestrašeni pešci, ki so prečkali cesto pred njegovim avtom, odskakovali kot kenguruji. Otroci so se odpravili proti hotelu. Pred vhodom je stal vratar, v livreji. Podpiral je steno s približno tako vnemo kot stena njega. Iz ust mu je visela napol pokajena smotka. Povsem očitno je bilo, da je visoko nad življenjem in svetom, saj se ni zmenil za nič in nikogar. "Ta mala" je rekel Boško in se ustavil, "poglej kakšen dolg bujk. Daljši je od sosedovega jazbečarja." "Že od letališča vozi za nami," je povedala Bučka. "Naj vprašam njegovo vsebino, zakaj?" Njegova vsebina sta bila dva gospoda s poštirkanima klobukoma in metuljčkoma. "Prvi debel, drugi suh, prvi zmešan, drugi gluh," je pesniško navdihnjen zrecitiral Boško. "Pustita ju," je rekel Vlažni komolček. "Že na daleč mi smrdita po olivnem olju." Prenehali so se ubadati s Stanom in Oliom in skozi vrtljiva vrata vstopili v hotel.

3[uredi]

Poslednji Mohikanec je bil zatočišče za tiste, ki so sicer imeli nekaj denarja, a ga niso hoteli porabiti za to, da bi si nabrali še več denarja. Vzdušje je bilo boemsko, dišalo je po teatrski šminki. Vlažni komolček je stopil k receptorju. "Katero soba je rezervirano na ime Cankar?" je vprašal. 'Trinajst," je čivknil receptor. Bil je nekakšna cepljenka med metlo, baletnikom in pankovcem. "A se lahko podpišeta v knjigo gostov?" je zaščebetal. Bučka in Boško sta ubogala. Strašilce za pultom si je z zanimanjem ogledovalo knjigo. "Slovenca?" se je čudil. "Čemu sta pa bela, če sta Slovenca?" "Ker sva izvenserijska Slovenca," je bleknil Boško. "Lahko zaprete usta?" je vprašala Bučka. "Zakaj?" "Zaradi prepiha." Otroci so odšli po sprejemnici do dolgega hodnika. Trinajstka ni bila daleč. V sobi je bila ena postelja in dva televizorja z ekranoma, večjima od postelje. "Se vidi, da imate v Ameriki veliko programov," je komentiral Boško. Razložili so kramo. Skozi priprta okna je bilo slišati šumot Velikega mesta. Ni bilo slabo. Čeprav tudi ni bilo slabo poslušati šumota maminega štrikanja daleč daleč pod Alpami. "Bejžmo," se je odločila Bučka. "Tukaj je Amerika. Moramo se spopast z neslutenimi in norimi pustolovščinami!” Spopadli so se tako, da so se v kopalnici, kjer je iz tuša precej časa tekla kava namesto vode, oprhali. Spopadli so se tako, da so se preoblekli. In počesali, pri čemer je Bučka prisegla, da se bo ostrigla na kratko kot Magic Johnson. Ko so zaklenili sobo in odšli mimo metlastega pankovca, je le-ta nekaj brbral in brbotal v brado v smislu, naj ne hodijo po sredi ceste, češ da bi ga veselilo novo srečanje ... Na ulici je bilo prav hecno; izmed vseh premaknjencev sta ven štrlela ta debel pa ta suh: kloftala sta se, da je bilo veselje. Gala klobuka sta pomendrana čakala boljših časov ob robu pločnika. "Ej," je zaklicala Bučka, "ne se kregat! Jutri se bosta pa klicala po telefonu." Stan in Olio sta obstala, sopihajoč si v scefrana metuljčka. "Dobri Bog," je rekel prvi. "Idiot," je rekel drugi.

4[uredi]

Tisti, ki je v zameno za Dobrega boga postal Idiot, je pomahal otrokom, naj pridejo bliže. Odprl je vrata limuzine. "Nestojte čakat," je zakrakal. "Midva sva od Palermo turista. Zastonj vožnja po Broadwayu." ’Spet delaš kažin," je zasikal prvi. Svoje besede je podkrepil na tak način, da je suhemu primazal pošteno klofuto. "Dobri Bog," je zastokal oklofutani in debelega brcnil v piščal. "Aj aj aj aj aj ... Paloma," je zapel obrcani, "nehaj, Amadeo. Saj se nisva sem prišla kregat." Obrnil se je k otrokom. "Naročili so nama, naj poskrbiva za dva Slovinovca. Saj sta vidva iz Slovina?" "Slovenca," je črkovala Bučka. "Slovenija in Italija sta sosedi. In ker mi vidva dišita po Italiji ..." Stavka ni mogla dokončati: kar naenkrat se je znašla na zadnjem sedežu bujka, zraven nje sta presenečeno ždela Boško in Vlažni komolček. 'Dovolite, da se predstavim," je zadovoljno zasopel debeli: "Angelino!" Molel je svojo klobasasto roko Bučki, ki pa se ni hotela zmeniti zanjo. "Kaj pa to pomeni?" je zavpila. "Ugrabitev," je zelo mirno ugotovil Amadeo in pognal avto. "Ne me basat," je dejal Boško. "Saj nismo milijonarjevi otroci." "Kaj se sekiraste," je odvrnil Amadeo. "Za nas ste kar dobra tombola. Vidva -" Puf! je bilo slišati, in Angelino ga je treščil po nosu. "Šempjo, nisi slišal šefa, da nestoj nič razlagat?" Avto je zaplesal po cesti, vendar ga je Amadeu uspelo ukrotiti. Zapeljali so na široko avtocesto in se pričeli prebijati skozi kolone vozil. "Ej, vidva lipovca!" se je s pretnjo v glasu vmešal Vlažni komolček. "Če bo za tole zadevo zvedelo moj oče, bosta mislilo, da vaju je oplazilo strela. Bolje bo, da takoj ustavito vajino škarpeto." To, kar je povedal, se je zdelo Amadeu in Angelinu tako smešno, da sta se začela tolči po kolenih. Avto je znova zaplesal. "Pikolo, poslušaj," je zahropel debeli. "Se eno tako, pa te bom ugriznil!" Režal se je, kot bi se mu zarolalo. Vlažni komolček je utihnil in se zazrl skozi okno. Na velikem smerokazu je pisalo Zadnji izhod za Brooklyn. Tega izstopa z avtoceste Amadeo očitno ni hotel zamuditi; bujk je s pretresljivim cviljenjem zapeljal nanj.

5[uredi]

Hiša, pred katero je avto ustavil, je bila živa katastrofa. Ulica, v kateri je stala hiša, je bila dizaster. Naselje, v katerem je stala hiša, je bilo lunarno. Tu tako rekoč ni bilo ničesar, razen črncev: stolpnice in bloki niso bili naseljeni, ampak prazni. Tako se je vsaj zdelo od daleč, kajti vsa okna so bila razbita in skoznje se je videlo nebo. "Alo, smrkolini," je zarentačil Angelino, "ogled mesta je končan. Na vašo posebno željo smo vam zamenjali hotel. Temu je ime Poslednji prepih. Zdaj pa hitro z mano v apartma, lulat in spat. Z Amadeom imava še precej dela. Morava poklicat šefa Botteri-" Bang! Angelina je pajdaš s pepelnikom tresnil po nosu. "Dobri Bog," je izcedil skozi zobe, "a je bilo rečeno nobenih imen, ti kretino!" Debeli je pričel menjavati barve. Ko je postal temnovijoličast, je s pestjo usekal Amadea po vrhu betice. "Posluši, ti, panceta presušena," je zagrozil. "Jaz že vem, kaj se sme in česa se ne sme reč. Samo še en bot premakni roko, ti jo bom utrgal. Jo bom imel namesto žlice!" "Fej, prašič sicilijanski," je pljunil Amadeo. "Sem tel reč: imel namesto žlice, ma ne za jest, za čevlje obuvat." Angelino je zgrabil Amadea za ovratnik in ga pričel daviti, da je brbotal kot podoben taborniški kotliček nad ognjem. "Pismo rosno," so je vmešala Bučka, "kaj vidva tipčka sploh hočeta?" Vprašan¬je je bilo skrajno resno in je našlo plodna tla. "No, povej, šempjo," je bleknil Angelino. "No, povej, mona," je jeknil Amadeo. "Sem rekel, da bejžmo," je ukazal debeli. "Sem rekel, da ne bežite," je zacvilil Amadeo. Ko se je Angelino ozrl, je v hipu spustil prijateljev ovratnik. Začuda se je zgrabil za svojega. "Gje ba ge," je grgral. ^ "Aaaaaaaa," je pretreseno dahnil Amadeo in mu obrisal potno čelo. "Kje pa je?" je s trudom izčrkoval debeli. Vlažnega komolčka ni bilo več v avtu. Tudi nikjer na ulici, ki je bila umazana prazna. Praznoumazana, polna svinjarije. "Ušel ti je," je šklepetaje izdavil Amadeo. "Sod sodavice si, amater!" "Tebi je ušel, glista amerikanizirana," je zaječal Angelino. Pajdaša je s tako jezo treščil po zobeh, da je v avtu pričel igrati radio.

6[uredi]

Bolj ko sta Angelino in Amadeo vrtela glavi, bolj jasno je postajalo, da je Vlažni komolček definitivno in nepopravljivo mrknil. Veliko besed sta namenila dobri materi božji in še boljšim svetim nebesom, se malce ozmerjala in prebutala, se hip zatem razjokala nad svojo usodo, dokler se ni Angelino krepko useknil v Amadeov klobuk, zgrabil Bučko in Boška in ju odvlekel v hišo. Veža je bila temna in vlažna, kljub vetru, ki se je sprehajal po stopnišču. Stavba je bila takšna, kot bi v njej pred kratkim divjala vsaj kakšna lokalna vojna. Angelino ju je skorajda nesel v trinajsto nadstropje in ju postavil pred vrata s številko 1313. "Še dobro, da nisva oba stara trinajst let," je zamrmral Boško. "Molči!" je zarentačil debeli. Bil je jezen kot ris. Nekaj časa je brskal po žepih, potem se je mahnil po čelu in si iz ušesa potegnil ključ. "Vedno ga spravim v desno uho," je pojasnil. "To je najvarnejše skrivališče v tej porkeriji od Amerike. Najbrž še ne vesta, a v tej deželi so sami ban¬diti." Odklenil je ključavnico in ju porinil v sobo. Na notranji strani vrat je bilo ravno tako žalostno kot na zunanji. "Lahko telefoniram mami, da vama pride malce uredit stanovanje," je rekla Bučka. "Nestoj so mučit," jo prijazno zamomljal Angelino."Bova kmalu odfrlela. Sva si ravno kupila vilo z bazenom, zalivom, jezerom in morjem na Capriju. In eno rezervno v Argentini." Boško so je mimo mize, nastlane z ostanki hrane in praznimi pločevinkami piva, odpravil k oknu. "Ni za primerjat s Caprijem," je trezno ugotovil. "Pazi, da se slučajno ne zvrneš dol," ga je opomnil Angelino. "Za nas si preveč dragocen." "Dragocen?" je ponovil Boško. "Mama in očka nimata niti za sladoled!" "Kdo pa govori o tvojih ljubih starših?" je zamahnil z roko Angelino. "Denar za vaju bomo dobili od ameriške vlade." “A ja?" "Se zastopi." Debeli je za hip utihnil. "Mogoče vesta, čemu je Amerika prizna¬la Slovinijo?" "Slovenijo," ga je popravila Bučka. "Ma ja, Slovenijo," je rekel Angelino. "Ne." Boško je bil zelo odkrit. "Zaradi nas," se je Angelino ponosno potrepljal po prsih. "Zaradi vas? Zaradi mafije? Ne mi nakladat!" Boško je bil ogorčen. "Ne mi nakladat! Ti jih bom naložil!" Zdaj je bil užaljen Angelino. "Mi smo strašni, močni in čustveni. Kaj pa vi?" "Pustimo to," je utrujeno rekla Bučka. "Mi smo bolj brez veze ... Ampak smo, a ni res?" "Ste, siguro, čem reč, sigurno. Ampak zaradi nas," je trmoglavil debeli. "O kej," je vzdihnila Bučka. "Saj je vseeno. In kaj ste imeli od tega?" "Zaenkrat še nič," je rekel Angelino. "Bomo pa kmalu imeli, zdaj ko sta pri naju. Kdo bi tvegal politični škandal takoj zatem, ko prizna novo državo?" Puf! Skozi vrata je energično stopil rogovilasti Amadeo. "Pokveka debilna," je zatulil Angelino. "Zgini! Da te ne vidijo moje obupane oči, dokler ne privlečeš rdečkarja!" Svoje obupane besede je podkrepil s pločevinko piva, ki jo je zabrisal v Amadea. "Kretino," je uspel reči napadeni, preden je zginil skozi duri. "Madona, kakšno zakonsko življenje imam jaz s tem tropotcem," je ugotovil Angelino. Sesedel se je v dokaj utrujen stol in dolgo nemo ždel. Očividno je padel v depresijo. Nenadoma, kot bi ga udarila strela z jasnega, se je izkopal iz svojih psihičnih težav, zavpivši: "Porka dindijo, lahko se zaduši! Bejžmo jo odvezat!" "Kdo?" sta v en glas vprašala otroka. "Ma ona, ne. Pupa biondinasta!" Bučka in Boško nista razumela ničesar. Angelino je skočil pokonci in odhlačal v kopalnico. Otroka sta odhitela za njim. V kadi, ki k sreči ni bila napolnjena z vodo, je - privezana na pipo, z zavezanimi usti - čemela prelestna gospodična. "Človek ne bi verjel," je kriknila Bučka. "Karamela Meden!"

7[uredi]

"Ah," je rekla Karamela Meden, čim ji je Angelino odvezal usta, "ah." Nekaj časa je v kopalnici vladala tišina, potem je svetlolasa zvezdica rekla: "Ah." Debeli je Karamelo osvobodil vezi in lepotička je z gracioznim korakom zapustila kad. "Me strahovito veseli," je rekla Bučki in Bošku. "Kje pa imata pero?" "Pero?" se je začudil Boško. "Mogoče mislite pištolo?" "Ah," je rekla Karamela, tresoč se po svojem vitkem telesu. "Mislila sem pero, saj sta prišla po avtogram, mar ne? Na svoje oboževalce zaenkrat ne streljam, nisem ti jaz ena taka primitivka kot tale klada -" Angelina je kar zabrisalo. "Si tela kaj reč, pupa?" je zarenčal. "Ah, hotela sem reči: Kot tale gnada," se je klasično izrazila gospodična Meden. "Boško, Karamela! Boško, Karamela!" Bučka od navdušenja ni prišla do sape. "No, bomo imeli gledališče zastonj," je z gorenjsko neprizadetostjo v glasu ugotovil Boško. "Ste res vi?" je začebljala Bučka. "Totalna zvezda?" "Ja, seveda, mala moja punči," se je medila Karamela. Bila je vredna svojega priimka. "A se mene sploh da s kom zamenjat?" Z nedopovedljivo mikavnostjo je. zibajoč se v bokih, stopila k Bučki in si s čela odstranila nagajivi platinasto-zlati kodrček, "Midva z bratom sva vas nocoj hotela it gledat v Roza teater!" "Misliš v Roža teater?" "Seveda, v Rožo," se je popravila Bučka. "Oh, oprostite: prišla sva iz Slovenije, iz Ljubljano. Tole je Boško, jaz sem Bučka. Bučka Cankar." "Oh," je zavzdihnila Karamela, "vidva sta prišla tako od daleč! da bi me videla, skoraj z Japonske. Jaz pa tule ujeta trpim, čakajoč bridke smrti!" Iz hijacintno modrih oči sta ji kanili solzi. "Ne se sekirat," je rekel Boško. "Vas, ljubljenko ameriških domov, sigurno išče pet policijskih brigad." "Ha!" je veselo zatulil Angelino. "Pujski že vohljajo okrog, a našli ne bojo ne nje ne vaju. Naj me strela udari, če se motim." S svojimi besedami je bil zelo zadovoljen. "Grozno," je zamijavkala Karamela, "zares grozno, oh." "Vi ste en pokvarjenec," je ugotovila Bučka. Ni mogla prenesti, da Medenova vzdihuje in se žalosti. "Pokvarjen že," je dejal Angelino, "ma zvit tudi!" Bučka je šla do kopalničnih vrat. "Ježeš," je zatulila. "Kdo pa je tale tu zadaj?" Angelino je na stežaj odprl usta. Cez nekaj hipov si je sezul levi čevelj in iz njega potegnil velik revolver. Za svoje kilogramčke presenetljivo gibčno je planil skozi vrata v kopalnico. "Hitro zmoli zdravamarijo, nesrečnež," je siknil. Bum! To ni bil pok revolverja. Bučka je zatresnila vrata in hitro obrnila ključ. "Boško," je zaklicala, "stisnimo jo!" "Uuuuuu," je zatulil Angelino v kopalnici, "zmeraj padem na isto finto." Bučka je pričakovala, da bo začel nabijati po vratih, a ni bilo tako. Angelino si je vsaj desetkrat povedal, da je kretino, potem se je razjokal. "Mogoče se bo ubil," je rekla Karamela, "mu ne bi rajši odprli, ubogemu lopovu?" "Ne ga lomit," je rekel Boško, "Šibajmo po hitrem postopku!" Prijel je lepotico za roko in skupaj so stekli k izhodu. "Kakšna sreča, da se spet vidimo," je z nasmehom na ustnicah dejal Amadeo, ki je v tistem hipu stopil skozi vrata. "Se ne bi mičkeno vsedli in si oddahnili?"

8[uredi]

Bučka, Boško in Karamela so se ritensko umikali Amadeu. "Ma kaj je z vami," je naenkrat zakričal suhec. "Tempo, tempo!" Vsi trije so hitro sedli na polomljene stole. Amadeo je razburjeno krožil po sobi. Angelino se je prenehal smiliti sam sebi in je začel razbijati po vratih. Njegovega pajdaša je to strašansko razkačilo. "Amater sodasti!" je zavpil s presenetljivo prodornim glasom. "Bimbo, že spet so te zaklenili v kletko! In to slovenska otroka, nesrečnik!" "Prekleta prekla," je zarenčal Angelino, "če mi takoj ne odpreš, ti bom seštel vse koščice. Seštel in polomil, kapiraš?" Amadeo je odklenil in debeli je skesano pricapljal v sobo. "Ma kaj boš ti seštel? Kaj boš lomil? Lomiš ga že celo življenje," je ihtavo rekel Amadeo. Bang! Angelino ga je tresnil v oko. "Kje ga imaš? Samo to te vprašam, kje ga imaš?" je zasikal. Vprašanje je suhega povsem pomirilo. "Zginil," je zašepetal. "Živa duša ga ni videla." "Naju bojo pekli ko sardelice, imbecil. Pravzaprav upam, da bojo samo tebe." "Če nas ne spustite, bo še stokrat huje," se je oglasil Boško. "Molči, pikolo, nestoj me delat živčnega," je zasopihal Angelino. "Čisto prav ima," je rekla Bučka. "Na vrat vam bodo obesili kompleten IBM." "Koga, dobri bog?" "FBI. Zvezne policaje. Tiste ta strupene, ki ubogajo predsednika in njegove svetovalce," je rekla Medenka. Vsi so odreveneli, presenečam nad tem, da filmska zvezdica tako dobro pozna ustroj ameriške policije. "Ha. Ha." Angelino je začel kolcati. "Mafija ima vse podkupljeno. Moj šef Botte-" Pif! Pof! Pif! Puf! Amadeo in Angelino sta se začela živahno pomenkovati s pestmi. "Vajin šef je navadna ploskonoga kanta za smeti," je nenadoma zavpila Karamela. "In vidva sta prdca v njegovi glavi!" Zavladala je grobna tišina. Mafijaša sta se spogledala. "Mati moja," je zastokal Angelino. "Bom še krepal, me bo zadela kap. Kaj tako govorijo danes v gledališču?" "Dobri bog," je nadaljeval Amadeo. "Svet je res iz tira." "Ji boš ti popravil izgovorjavo, ali naj ji jo jaz?" je vprašal Angelino. Amadeo se je velikodušno priklonil. "Izvoli." Angelino se je grozeče bližal Karameli. "Pazi zdaj, bambina. Desetkrat zapored moraš brez napake reči: Plešast pešec steče čez cestišče z Ježce v Stožce. Kapito? Brez napake, sicer ti bova s profesor¬jem Amadeotom naravnala naglase." Vzdušje je postajalo vedno manj veselo. "Hej," je zaklicala Bučka. "Se gremo Kdo se boji črnega moža? Se gremo Zemljo krast? Se gremo Ljubljana, Zagreb, Beograd?" Vzdušje je postajalo vedno bolj moreče. Nihče se ni hotel igrati. "Kaj pa Ravbarje in žandarje?" je dvomeče predlagal Boško. Vzdušje je postalo takšno, kot bi bili na infekcijski kliniki.

9[uredi]

Trušč, ki je nastal, ko se je razletelo okensko steklo, je bil oglušujoč. Po zraku so frčali koščki šipe, zato so prisotni zatisnili oči. Odprli so jih, ker je zaropotalo drugič. V sobi je bil prisoten še nekdo. Ta nekdo je bil napravljen v črn kostum s srebrnim pasom, ovratnikom in škorenjci. Na hrbtu je nosil vinsko rdeča krila. Kostum je bil gumijast, gladek in oprijet; tisti, ki ga je nosil, ni mogel skriti, da je bil tista. Ženskega spola namreč. "Supergirl!" je dahnila Bučka. "To sem jaz! Rešiteljica in maščevalka!" Z elegantnim skokom se je pognala proti otrokoma in Karameli. Spodrsnilo ji je, telebnila je vznak, kot je bila dolga in široka. Nerodno se je pobirala in si otresala prah z obleke. 'To sem jaz! Au! Moje koleno! Dobrota je sirota," je v eni sapi povedala Supergirl. "Zmeraj bolj všeč mi je v Ameriki," je veselo zacepetala Bučka. "Še pred desetimi sekundami nisi bila preveč zadovoljna," se je namrdnil Boško. "Amerika je milni mehurček," je modro ugotovila Karamela. "Okrog laž, v sredi pa nič ni." "Resnica novega sveta, to sem jaz!" je zakričala Supergirl. Skočila je v zrak, naredila salto in - pristala na mizi. Miza ni bila videti preveč navdušena, odvrgla je noge in se sesula po tleh. Supergirl se je skušala zravnati, držeč se za desno ledvico. "Ma kaj je zmotjena ona ali jaz?" je začudeno vprašal Amadeo. Oba," je odrezal Angelino. "Danes sem dobre volje. Ne bom pomagal samo tebi, ampak tudi državni zdravniški službi." Dvignil je svoj pihalnik in ga uperil v Supergirl. Rešiteljice to dejstvo ni zmedlo. "Hu," je puhnila. In še enkrat: "Hu." Dlani so ji kot meči švistale po zraku. Kung fu je bil njena slabost, če že ne pogled na svet. Zavoljo silnih zamahov z iztegnjenimi stopali se je spotaknila; kot topovsko kroglo jo je odneslo proti Angelinu. Z glavo mu je priletela v trebuh. Debeli je zašuštel kot počen balon in tresnil vznak. Pod seboj je pokopal Amadea, ki je ostal popolnoma brez besed. "To sem jaz," je hropnila Supergirl. Zmagovito se je zasukala k ujetnikom. "Ste videli?" je blisknila z očmi. "Tako se človek bori z glavo." "Strašna si," je zaploskala Bučka. Angelino v to ni bil prepričan. "Speštal te bom, superkoka," je zatulil. Odločno je stopil proti njej. "To ni burleska, ampak življenje," je pribil Amadeo. Glede na to, da je komajda prišel do sape, se je izrazil presenetljivo zbrano. Supergirl je zadenjski stekla k oknu. Z vso silo se je zaletela v steno. Slike na srečo niso popadale na tla, ker jih na zidu ni bilo. Rešiteljica se je kljub udarcu uspela skloniti; izza škorenjca je potegnila bleščeče bodalce. Nekajkrat ga je zavrtela okrog glave, potem pa vrgla v Angelina. Zgrešila ga je za več kot štiri metre: bodalce se je od kopalniške kadi odbilo v strop in mimogrede presekalo žico, na kateri je visela luč. Luč je padla Angelinu na sredo lobanje; zavrtel se je okrog svoje osi in zvrnil na Amadea, ki je znova ostal brez besed. Ugrabitelja sta se odločila za siesto, opoldanski počitek. Mafija je bila trenutno brez moči.

10[uredi]

"Evo!" je rekla Supergirl. "Tako jaz opravim z odpadki." Otresla je dlan v dlan, tako kot peki otresejo moko. "Za menoj," je zaklicala in stopila k vratom. Hotela jih je odpreti, a se je z nosom zaletela vanje. Bila so zaklenjena. S silnim udarcem noge je usekala v prepreko. V vratih je zazijala velika luknja, v luknji je obtičal rešiteljičin škorenj. Bučka, Boško in Medenka so se precej časa trudili, da so Supergirlino nogo spravili na vama tla. Še vedno pa niso mogli iz sobe. "A ni rekel, da ga ima v ušesu?" Bučka je stekla k Angelinu. "Fej," je zamrmrala. Iz debelinkovega ušesa je potegnila ključ in odklenila. "Se nisi mogla tega spomnit malo prej?" je bila užaljena Supergirl. Stopnišča ni hotelo biti konec. Dvigala je bilo konec že zdavnaj. Zasopli so pricopotali na ulico, kjer, kot je bila v tem delu mesta navada, ni bilo nikogar. "Me je veselilo," je nenadoma dejala Supergirl. "Moram se poslovit. Grem zamorit še nekaj podobnih gniloživcev, kot sta bila onadva tam zgoraj." "Res moraš?" se je razžalostila Bučka. "Saj smo se komaj spoznali." "Ja,” je odgovorila Supergirl. "Tako je to, mala, če si rešiteljica in maščevalka. Ampak če bo še kaj narobe, se vidimo. In v Ameriki je skoraj vedno kaj narobe." "Prijazna hvala," je s sladkim nasmehom dejala Karamela. "Pravkar študiram predstavo, v kateri igram Supergirl. Prepričana sem, da bo moja vloga fanta¬stična." "Upam," je odvrnila rešiteljica. "Kdo pa je režiser? Za vsak primer bi mu dala nekaj nasvetov." "Blacknegger," je rekla Karamela. "A on?" je dejala Supergirl. "Obiskala ga bom. Ne za vsak primer, ampak na vsak način." S ponosno kretnjo je dvignila desnico in iztegnila kazalec in sredinec v znak V. "Kje pa imate avto?" je vprašal Boško. "Sem s kolesom," je odvrnila Supergirl. Vzela je zalet in v drncu skočila na bicikel, ki je prislonjen stal ob hiši. V istem hipu je oddrvela po ulici. Njen odhod je bil prav tako imeniten kot njen prihod. "Zmagali bomo!" so jo slišali reči v daljavi. "S temi besedami se konča tudi naša predstava," je navdihnjeno šepnila Karamela. Obrnili so se in odšli po ulici. Veter je okrog njih vrtinčil kupe smeti in starega časopisnega papirja. V daljavi je nastal strahoten trušč. Slišati je bilo, kot bi se podiral nebotičnik, zgrajen iz bencinskih sodov. "Misliš?" je vprašal Boško. "Ne!" je prepričljivo odrezala Bučka in pospešila korak.

11[uredi]

Ulica je bila dolga in ravna in hodili so že lep čas. Okrog njih je dihala puščobnost. Avto, ki jim je pripeljal izza hrbta, so slišali od daleč. Ustavili so se, prvi hipec veseli, misleč, da jih bo kdo odpeljal v središče mesta. 'To je bujk," je zaklical Boško, ki se je na avtomobile spoznal precej bolje kot bodoča in zdajšnja zvezda. "Preklemanska makaronarja," je zasikala Karamela, "tecimo!" Bili so v osupljivi formi; okrog prvega bloka so zavili, kot bi mignil. In tudi okrog drugega bloka. Na žalost je imel avto z zavijanjem še manj težav. Že jim je bil tik za petami, med tekom so videli, da Angelino spušča okensko šipo ... Fiju! Zacvililo je kot tisoč dvesto podgan. Pred njimi je stala rumena koreta, črni taksist, ki sta ga Bučka in Boško spoznala na letališču, se je režal z vsemi trinajstimi zobmi in odpiral vrata. "Bohgadejlepga," je zabrundal. "Ta prav čas na ta pravem kraj, je reku moj od očetovga očeta oče." Karamela in otroka so skočili v avto, kot bi skočili v bazen. Črni taksist je pohodil plin in odcvilil mimo presenečenega bujka. Še bolj kot bujk sta zabode¬no gledala Amadeo in Angelino. "Nikol nisem preveč obrajtu teh južnakov," je stoično ugotovil taksist. Vozil je le za spoznanje počasneje od zvoka. Bučka se je ozrla skozi zadnjo šipo. Ugrabiteljema je uspelo obrniti avto; pričelo se je zasledovanje! "Joj," je zatarnala, "ta dva sta nadležna ko dva brenclja." "Ju bomo pa popipsal," je odrecitiral taksist. "Pips, pips, pi pi pips. Črni v nebo, južnaki ke, kjer nas ne bo. Ho ho ho, v vodo, v vodo. Ho ho ho, v vodo, v vodo." Trenutek zatem so ostro zavili okrog vogala in pred seboj zagledali bleščeče morje. Taksist je zavrl in stopil iz avtomobila. Iz prtljažnika je potegnil velik okrogel znak, na katerem je pisalo: "Pozor, carina. Zapuščate ZDA, vstopate v Mehiko. Pripravite potne liste." Bujk je bil že tu. Črni je stal zraven znaka in mimo pipsal z nogo ob tla. Bučka, Boško in Karamela so natančno videli Amadea in Angelina, ki sta nepremično bolščala v znak. Brala sta in brala, vozila naravnost in naravnost... Naravnost v morje. Ko je bujk treščil v vodo, je zelo lepo brizgnilo v stoterih curkih. Potem je dolgo brbotalo in klokotalo, kajti avto se je potapljal. Brbotala in klokotala, čofotala in kravlala sta tudi Angelino in Amadeo. Precej truda ju je stalo, da sta se privlekla na breg. Stala sta tam kot polita cucka in žugala gor proti cesti. "Porkodio, se bomo kmalu srečali," sta v en glas kričala. "Na paštašuti, ampak obuti, na paštašuti, ampak obuti," je drdral čmuh. Angelino in Amadeo sta pogledala navzdol: iz hlačnic so jima štrlele gole noge.

12[uredi]

Spet so se peljali po široki broadwajski aveniji, ki je Bučko in Boška spomin¬jala na roječ panj. Spet so okrog njih mežikali reklamni napisi: zabavno je bilo opazovati Karameline slike na pročeljih gledališč in sedeti zraven nje v rumeni koreti. 'Tuki je hotel, kamor ste želel," je zabrundal črni taksist. Bil je Židane volje; z rokama je tapkal po volanu in si dajal ritem. "Vi ste en super taksist," je rekla Bučka. "Ampak še vedno ne vem, kako vam je ime." "White," je odmomljal super taksist. "Po domače Beluš." "Beluši so moja slabost," je rekla Medenova. "Ne morem se jim upreti." "Uf," je zamomljal Beluš, "moja slabost so sladkarije. Takile cukrčki, kot si ti!" Zarežal se je; imel je tako rožast jezik, da je spominjal na Pink panterja. 'Tino bi bilo, da pogledamo v hotel," se je vmešal Boško. "Skrbi me, kam se je zgubil Vlažni komolček." "Pejte, pejte, vse preglejte," je odritmiziral Beluš. "Če boste rabil prevoz, bom že kje v bližin!" Izstopili so. "Kdo je Vlažni komolček?" je vprašala Karamela. "Najin prijatelj," je pojasnil Boško. "Sin namestnika poglavarja iz rodu Moč¬virnikov." "Aja," je zateglo rekla Karamela. "Ti znajo sigurno čarat pa take reči. To me zelo zanima." "Pridi z nama," jo je povabila Bučka. "Prosim, pridi. Bomo poiskali prijatelja in prijatelj bo poiskal očeta, ki je sploh en krasen frajer in je bil že v Ljubljani." "Velja," je rekla Medenova. "Če ga bomo hitro našli. Morala bom v gledališče, čaka me večerni nastop.” "Če ga bomo hitro našli in bo šlo vse po sreči, bomo šli na tvojo predstavo," je rekla Bučka. Na začetku je šlo vse po sreči. Takoj ko so vstopili v Poslednjega Mohikanca, so zagledali enega majhnega Indijanca in enega velikega Indijanca. Mali je bil Vlažni komolček, veliki pa - kdo drug kot Mokro koleno! "Uau," je zakričala Bučka. Že je stekla proti Mokremu kolenu, a je obstala na pol poti. "Končno," je rekel namestnik poglavarja. "Si le prišlo, ti moje malo prijatelj?" Zdaj je on stopil proti Bučki in obstal na pol poti. "Nič se nisi spremenil," je zamencala Bučka. "Ti si se pa malce postaralo," se je zasmejal Mokro koleno. In planila sta si v objem. Potem je Mokro koleno Bučko vrgel visoko v zrak, jo znova ujel in postavil na tla. "To je pri nas znak posebne ljubeznivosti," ji je pojasnil. Pogledal je Boška. "Zdravstvuj, malo, veliko brat," je pozdravil in še njega zabrisal v zrak. Okrog njih se je nabralo lepo število gostov in osebja hotela. "Ježeš," se je zmedel Mokro koleno, ko se je ozrl k Karameli. "Kaj ni to ... ali niste vi ...?" "Sem," je zelo ljubko rekla broadwajska zvezda. "Zmeraj sem morala igrat z našemljenimi in našminkanimi Indijanci, ki so se obnašali kot popoprani oran¬gutani. In zmeraj sem si želela spoznat enega pravega," občudujoče je dvignila oči k Mokremu kolenu, "takega močnega in postavnega, kot ste vi, gospod." "Nisem verjelo, da ste lahko v resnici še lepšo kot na slikah," je galantno rekel Mokro koleno. "Ejej," je zacmokala Bučka, "to je pri nas znak posebne ljubeznivosti." "Res žalostno," je ugotovila igralka, "da vsi ameriški fotografi mislijo, kako so dobri. A kljub temu ste zelo prijazni, gospod, gospod ..." "Mokro koleno," je pohitel namestnik poglavarja. "Dovolite," se je zasukal k sinu, "tole je mojo naslednik, Vlažni komolček po imenu." "Mokro koleno, Vlažni komolček," je zašepetala Karamela. "A živite kje blizu Misisipija? Vaša družina je, si mislim, tesno povezana z vodo." "Ne le družina," je rekel Indijanec, "celo pleme. Midva sva iz rodu Močvirni¬kov." "Gospod Mokro koleno, vi Močvirniki bržkone veliko pijete? Bi enega na brzino?" je zanimalo Medenko. "Jok," je bil prepričljiv namestnik poglavarja. "Jaz pa bi en viskič," je rekla Karamela. "Veste, če ste dalj časa privezani za pipo v kopalni kadi in je ne morete odpreti, postanete zoprno žejni." Med natakarji, ki so stali okrog njih, se je tisti z najboljšim refleksom že podil proti baru. "Kaj pa vi, otroci?" je vprašala zvezda. "Kokakolo?" Trikrat zapored je bilo slišati: "Fej!" "S tem si pri nas še zob ne umijemo," je rekla Bučka. Ko je Medeno vi uspelo dobiti viski in se je otrokom posrečilo ostati brez kokakole, je Mokro koleno predlagal, da bi šli v trinajstko. "Počutim se, kot bi bilo na konjskih dirkah," je dejal, obdan s privrženci Karamele Meden. "Uf, kakšna dobra kobila," je v tistem hipu rekel neki japonski turist svojemu kolegu. Ob pogledu na zvezdo Broadwaya mu je zastal korak, in, sodeč po rumenilu na njegovem obrazu, tudi jetra. "Kobilica," ga je vzneseno popravil drugi. Bil je zelo majhen, zato je imel rad pomanjševalnice. "Kobilica, srkajoča nektar rose z lotosovega cveta v predne- vihtnem majskem popoldnevu." "Ni jim zadosti, da bodo kupili pol Amerike," je z zmrdo na obrazu dejal livrirani vratar, ki je rad podpiral stene, "pri tem še pesmi zlagajo!" Stopil je k Medenovi. "Smem prosit za avtogram, gospodična?" je rekel. "Kam pa," je vprašala zvezda. "Kar semle na ovratnik od srajce," je odvrnil vratar. Karamela se je podpisala. "Prisežem, da te srajce nikoli več ne bom opral," je pribil livrirani. Glavo je držal postrani, kot bi se mu zaskočil vrat. Tako se je igralkin podpis bolje videl. Mokro koleno je prijel Karamelo za komolec in jo potisnil proti dvigalu. Otroci so stekli za njima. Ko so se vrata dvigala zapirala, so se proti njim stegovale roke, oči, ušesa, jeziki in nosovi občudovalcev gospodične Karamele Meden.

13[uredi]

Hitro mi povejta, kaj se je zgodilo," je Mokro koleno nagovoril Bučko in Boška, ko so smuknili v sobo. "Dva Italijana sta naju skušala zabavati, ker ti nisi imel časa," je užaljeno rekla Bučka. "Tipa sta premaknjena," je nadaljeval Boško, "namesto znamk zbirata ugra¬bljene ljudi." "Ne samo premaknjeno, zarolano," je ugotovil Vlažni komolček. "A na take rolade se bosta moralo v Ameriki navaditi. Tu osebki niso izbirčni, ampak zbirčni. Po navadi zbirajo denarce." "Jaz že ne," se je uprla Karamela. "Zbiram moške, vloge izbiram." "Ej," je vzkliknila Bučka, "Vlažni komolček, kako si jima ušel?" "Malenkost," je mali Močvirnik zamahnil z roko. "Mi Indijanci imamo v krvi, da se pojavimo, kadar je treba, in izginemo, kadar je treba." "Ti že mogoče," se je našobila Bučka, "tvoj očka pa ne!" "Ne zameri, mojo malo prijateljica," se je opravičeval Mokro koleno. "Zdaj bo vse drugače. Takoj bomo odpotovali iz New Yorka. Bosta videlo, kako sladko se spi v indijanskem šotoru. Pod tabo čriček namesto podzemska železnica, nad tabo Škržat namesto letalo." "Ni govora!" je bila ogorčena Bučka. "Jaz osebno ne bom odpotovala nikamor, dokler ne bom videla Karamele v Totalka odštekanem dnevu. In ker si obljubil, da bo odslej vse drugače, boš šel z menoj v gledališče in me čuval." "Jaz osebno ne bom odpotovalo nikamor, dokler ne bosta odšlo Bučko in Boška," se je odrezal Vlažni komolček. "Bučka in Boško," ga je popravil užaljeni Cankar. "Poleg tega," se Vlažni komolček ni pustil motiti, "nisem bil v gledališču, odkar si postal namestnik poglavarja." Njegove bridke besede so bile namenjene očetu. "Zal mi je, o sin moj," se je kesal prezaposleni Indijanec. "Srečo imaš, veliki mali mož," se je vmešala Karamela. "Jaz moram biti v teatru v petek in svetek, kuhana in pečena." "Mmmmmmmm," je zacmokala Bučka, "spomnila si me, kako sem lačna. Odkar sva z Boškom stopila iz letala, nisva še ničesar jedla." "To je grozno," se je stresel Mokro koleno. "Ko sem bilo pri tebi v Ljubljani, si me kar naprej hranilo. Pojdimo hitro v restavracijo in si privoščimo kaj slastne¬ga. Ob pogrnjeni mizi se bomo laže domislili, kaj naj storimo z onima dvema špagetarjema." "Ah, pusti ju," je zamahnila Bučka. "Zaradi nas sta se že petkrat pošteno stepla." "Okopali smo ju tudi," je dodala Karamela. "In sezuli," je pribil Boško."Morala si bosta kupiti nove čevlje, če se bosta še hotela poditi po New Yorku in zbirati dragocene prebivalce." "Mislim, da bom kljub vsemu moralo poklicati policijo," je rekel Mokro koleno. "Da ti ne pade kaj takega v glavo," je pohitela Medenova. "V tej grozljivki ne mislim nastopati!" Odšli so v restavracijo in se uspeli pritihotapiti do mize v kotu. Oboževalci Karamele Meden so, kot se je zdelo, zapustili hotel in odšli na lov za vstopnica¬mi v gledališče Roža. Natakar z dobrim refleksom se je v hipcu znašel pred njihovo mizo. "Izvolite, dami in gospodje!" "Lačni," je rekla Bučka. "Lačni za kaj posebnega?" "Sestradani za kaj posebnega!" "Potem priporočam specialiteto, po kateri je Poslednji Mohikanec zaslovel," je v svečanem tonu odrecitiral natakar. "Sesekljani šef kuhinje na način kače. "Joj," je ušlo Karameli. "Oprostite," se je odhrkal natakar, "sesekljana kača na način šefa kuhinje." "Joj," je ušlo Karameli. "Ne bojte se," je pojasnil natakar, "naše kače so res sveže. Se migajo." "Omedlela bom," je dahnila Medenova, in to je bil znak, da še ni omedlela. "Za vas, madame," je izkušeno vskočil natakar, "bi bili kot nalašč holivudski beluši v varekini." "Joj," je ušlo Karameli. "Oprostite, hotel sem reči holivudski beluši z vitamini," se je popravil nata¬kar. "Gospod," je s prepričanjem v glasu rekel Mokro koleno po kratkem premoru, "za začetek nam pošljite šefa kuhinje. Ampak ne sesekljanega, prosim." "Na trugo, gospod," je odvrnil natakar. "Oprostite, na uslugo." Zasukal se je na petah in oddrvel v kuhinjo. Za trenutek je zavladala angelska tišina. Vsi so se pričakujoče zastrmeli v nihajna vrata. Tisti, ki je prišel skoznje in naj bi bil šef kuhinje, je bil zelo debel. V levi roki je nosil srebrn pladenj, prek katerega je bil poveznjen bleščeč pokrov. Pet parov oči je zdaj strmelo v spolirano skrivnost. Debeli je pladenj odložil na sosednjo mizo in sunkovito dvignil pokrov. Spodaj ni bilo nič drugega kot ... velik, resno zaresen revolver. Tisti, ki naj bi bil šef kuhinje, ga je med gromogla¬snim režanjem uperil vanje. "Podavljeni," je krohotnil. "Prav lepo vas je videt takole v enem kosu. Vse na kupu, kot na božični večer." "Angelino," je naveličano vzdihnila Bučka. "Čao, pikola," je zabrundal makaronar. 

14[uredi]

"Kje imaš kompanjona?" je zanimalo Bučko. Njena radovednost je bila kmalu potešena. Iz kuhinje jo je mahal Amadeo, s srebrnim pladnjem v rokah. "Me prav interesira," se je prirežal k mizi, "me prav interesira, če kdo ve, kaj imam pod tem pokrovom." "Tank," je naveličano rekel Vlažni komolček. "Svoje črvive možgane," je pikro menila Karamela. "Flambirane." "Kako smo nerazpoloženi," se je nasmihal Amadeo. "Nihče ni zadel." Dvignil je pokrov. Spodaj je tičal prelestno dišeč, vabljivo okrašen jastog. "Na tržaški način," je zacmokal Angelino, "je ni boljše reči pod milim bogom!" Hitro je stlačil svoj pihalnik v žep in se pričel zamaknjeno spogledovati z jastogom. "Prosim, ljube dame in gospodje," je rekel Amadeo, "nestojte se sekirat. Postre¬zite si. Naj bo to naša skupna poslovilna, pardon, poslovna pojedina. Ko bomo opravili z jastogom, bomo opravili še z nekaterimi preostalimi podrobnostmi." "Dovolite mi, da s podrobnostmi opravim jaz. Vidva, bednika, sta nepotrebni podrobnosti!" Glas, ki je izrekel omenjeno neprijaznost, ni pripadal nikomur od tistih, ki so sedeli za mizo in si ogledovali jastoga. Pripadal je človeku, ki je nosil obleko za deset tisoč dolarjev, zobe za dvajset tisoč dolarjev in čevlje za dež. Elegantni mož, ki je v rokah držal bombo in si z varovalno iglo čistil zobe, na oba Slovenca in Indijanca ni napravil posebnega vtisa. Tudi zvezda Broadwaya ga je gledala kot pohojeno glisto. Povsem drugačen vpliv je imel na Amadea in Angelina. Začela sta trepetati kot postrvi na sposojenem trnku. "Kapo," je dahnil Angelino. "Bos," je zagrlel Amadeo. "A je z vama vse kul?" se je začudila Bučka. "Ta bimbo ni ne bos ne s kapo!" "Ta bimbo je eno mafijsko poglavar," je pojasnil Mokro koleno. "Me veseli," je rekel elegan, "me prav iz dna srca veseli, da boste umrli razsvetljeni." "Razsvetljeni!" je rekel Mokro koleno. "Razsvetljeno boš ti, kajti v naslednjem hipu te bo razsvetlilo strela, ki ti jo je naklonilo Veliko Gromovnik." S tako silo je treščil po mizi, da je mafijskemu poglavarju bomba padla na pladenj z jastogom. V istem hipu sta napadla Amadeo in Angelino. Napadla, popadla in padla na svojega šefa!

15[uredi]

Šef je bil sicer šef, a dolgo ni zdržal: Angelino in Amadeo sta tokrat svoj posel opravila s poklicno virtuoznostjo. "Kako gre, belissimo, lepotec moj," je vprašal Angelino, klečeč šefu na prsih, medtem ko mu je Amadeo zvijal roke na hrbtu. "Sem dolgo čakal in se bal, a zdaj sem končno te zaklal!" "Prekleta beštija zanikrna južnjaška zakrknjena," je mrmral Amadeo. Svojim tehtnim besedam je dodajal pretehtano odmerjene klofute, ki so šefov obraz obračale levo desno. Videti je bilo, kot da nejeverno odkimava in se ne more sprijazniti z resnico. "Zahtevam advokata," je hotel reči mafijski šef, a ker ga je Angelino stiskal za grlo, je rekel: "Zahteva ma dvok, ata." Nihče ga ni razumel. "Rabil bi brata," je zlobno pripomnil Angelino. "Vrata," je dodal Amadeo. Vse skupaj se je zgodilo bliskovito, tako kot je napovedal Mokro koleno, ki je, resnici na ljubo, precej zabodeno strmel v trojico moških, mečkajočih se pod mizo. Precej zabodeno so gledali tudi otroci in gospodična Med eno va. "A gre za nenaden dramski preobrat?" je vprašala Bučka. "Vi, Američani, pretiravate s presenečenji,” je pokomentiral Boško. "Vsaka gostoljubnost ima svoje meje!" "Dost mam," je rekel Mokro koleno in vstal. Poklicalo bom policijo. "Midva sva kifla," je zahropel Amadeo, držeč v rokah lisice, ki jih je skušal natakniti otepajočemu se mafijskemu šefu. "To je finta, ko bog!" je podvomila Bučka. "Pokažita značke!" "Nismo v kinu, frklja!" je zaripnil Angelino. "Ravno zato!" je naenkrat zavpila Karamela. "Takoj pokažita svojo identiteto, drugače začnem vreščat!" "Ne, lepo prosim," je dejal Amadeo. "Sem vas videl v filmu Nemi krik. Doma sem si tri dni zatiskal ušesa." "Kaj je to identiteta?" je vprašal Angelino, "da jo bom vedel pokazat!" "Izkaznica, stupido," je zarenčal Amadeo. "Komu ti to stupido, fižolovka skrivenčena?" je zagrozil Angelino. "Da se ne bi vidva spet ravsala," je pohitela Bučka. "Lepo složno ga zatrita, tega parazita." "Dio porco mio bono!" je zahropel šef, "jaz, parazit! Io, ki sem bog in batina od tu do Los Angelesa, od Mehike do Aljaske! Jaz, najbolj prebrisan in najlepši, najbolj moški moški zahodno od raja! Vsi svetniki, na pomoč! Se mi bo zmotlo od hudega!" Mafijski šef je imel najbrž zveze: ne le v podzemlju, ampak tudi v podnebesju, kajti v tistem hipu se je na tisoče drobnih kristalov razsulo veli¬kansko restavracijsko okno v njegovi bližini. Steklo je padalo po gostih kot zvenčeč mavričen dež; vsi so zamižali, čeprav je bil prizor veličasten. Med črepinjami je v restavracijo priletelo še nekaj vreščečega in precej težkega. Priletelo je naravnost na mizo, za katero so sedeli otroci in oba Indijanca. Miza je zaječala in se sesedla. Vsi so zamižali, čeprav je bil prizor enkratno veličasten. "To sem jaz, rešiteljica in maščevalka! Poklekni, gnila Amerika! Zatirani, dvignite glave!" Vsi so široko odprli oči, čeprav je bil prizor skrajno mučen. "Supergirl," je dahnila Bučka, "mati moja!" Pok! je počilo pošastno počeno. Angelino in Amadeo, ki sta hkrati planila pokonci, sta trčila z glavama. Nikomur nista razložila, čemu sta tako naglo in neprevidno vstala: ko je Bučka kasneje premlevala dogodek, je bila prepričana, da sta hotela policaja planiti na rešiteljico zatiranih. Padla sta vsaksebi kot zlodej, ki ga je Krjavelj na dva kosa presekal: flip! in potem še flop! "Na juriš!" je zakričala Supergirl in skočila v zrak. Kaj je hotela s tem reči, ni razložila nikomur. Spodrsnilo ji je na srebrnem pladnju, tako da se je z glavo zaletela Mokremu kolenu v trebuh. Prevrnila ga je, s stolom vred. Indijanec je mimogrede zvrnil Medenovo, igralka Bučko, Bučka brata in Vlažnega ko- molčka. Vsi so zamižali, čeprav je bil prizor totalna burleska. Koza smotana!" je siknila Karamela, ki se je prva pobrala. Mislila je na rešiteljico. Dokaj hitro so sestavili kosti tudi ostali, z izjemo Angelina in Ama dea. Tisti, ki so ostali budni, se niso utegnili razburiti, še duška si niso mogli dati Mafijski šef je izparel!

16[uredi]

Mafijski šef je izparel, mrknil, zginil, izpuhtel, spremenil agregatno stanje. Ni ga bilo. Izničil se je. "Tale tip bi lahko igral v Spielbergovih filmih," je občudujoče rekla Mede- nova. "Kakor pride, tako odide," je pofilozofiral Boško. "A ju ne bi vidva malo lovila?" je Bučka vljudno vprašala Angelina in Amadea, trepljajoč ju po licih. Policaja se za njeno skrb nista zmenila. "Mokro koleno," se je Bučka obrnila k Indijancu, ti si strokovnjak za vodne zadeve. Ju ne bi zbudil?" "Točno to sem imelo v mislih," je rekel namestnik poglavarja iz rodu Močvirnikov. Stopil je k sosednji mizi, zgrabil golido ledene vode in jadrno oblil počivajoča policajca. V hipu sta bila budna. Vidno pretresena sta gledala okrog sebe. "Ja kaj buljita kot dve krastači?" ju je pobaral Mokro koleno. "Naveličalo se vaju je čakati in je odšlo, zmene tatinsko." "Se nič ne čudim," je dodala Supergirl. "Ameriška policija še nikoli ni storila nič odrešujočega. Zmedena je. Brez moči in mozga. Če ne bi bilo mene, bi bilo že zdavnaj konec sveta. Lahko bi zaprli štacuno." Njene besede so imele na policaja čudežen učinek. "Avša!" je zatulil Angelino. "Šempja!" je zarukal Amadeo. Zgrabila sta Supergirl za roke. "Ameriška policija bo zdajle storila nekaj odrešujočega!" je siknil Angelino. "Uau!" je dodal, kajti Supergirl ga je ugriznila v prst. "Boš ti grizla rešetke, gracija," je zagodel Amadeo. Zgrabil je namizni prt in ji zavezal usta. "Jejhata!" je dostavil, ker ga je rešiteljica nabasala v piščal. Angelino je zagrabil drug prt in Supergirl preprosto zavil vanj. Postala je na moč podobna staroegipčanski mumiji. "Fofili," je izdavila mumija. Če bi ne imela zapečatenih ust, bi bilo slišati: gorili. "Šimpanzovka," je hladno rekla Karamela. "Ne maram žensk, ki se vtikajo v moške posle." "Oh, nehajte se zmerjat," je naveličano dejala Bučka. "Saj ni hotela nič slabega." "Me figo briga," je rekel Amadeo, "kaj je hotela. Naredila je kar precej slabega. "Tudi vajino postopek, hočem reči, postopanje ni bilo kaj prida," je prepričlji¬vo dodal Mokro koleno. "O tem je tukajci kar precej prič." "Khm," se je odhrkal Angelino. "Khm," je ponovil Indijanec, "kaj, če bi pozabili na vse skupaj?" "Naj bo," je z zmrdo na ustih zarenčal Angelino. "Ampak šipo bo pa plačala." To rekši si je zadegal Supergirl na široka pleča in jo odnesel v recepcijo. "Gremo v Rožo," je potihem dejal Vlažni komolček. "Kam?" ga je debelo pogledal Boško. "Na totalko," je šepnil Indijanček. "Kam?" je Boško zabodeno strmel vanj. "Ah," je rekla Medenova. "Ah, v mislih ima naše gledališče in našo igro." Popravila si je nagajivi platinasti kodrček s čela. "Vstopnice so že zdavnaj razprodane," je razočarano ugotovila Bučka. "Pred¬stava se bo pričela čez slabo uro." "Moji gostje ste," je rekla zvezda. "Če smo skupaj trpeli, se bomo še skupaj zabavali." "Točno,” je rekel Amadeo. "Ni kaj dodat," je dodal Angelino, ki se je bil medtem vrnil k druščini. "utri zjutraj," je rekla Medenova. "A zdaj se bojo pa še policaji vlačili po teatrih?" "Bojo, bojo," je rekel Amadeo. "Spoštovana gospodična, midva vas morava čisto uradno spremit v gledališče." "In čisto uradno poskrbet za vašo varnost, tako, kot sva doslej," je odrecitiral Angelino. Lepotica je nekaj časa razmišljala. "Evropejci, Indijci in policaji," je rekla. "Saj ni tako slaba publika." "Indijanci," jo je popravil Mokro koleno, "ne Indijci." "No ja,” je menila igralka, "saj ni važno. Eni in drugi prihajate od daleč

17[uredi]

Stopili so iz hotela v večer. Fantastičen večer, ki ga človek lahko doživi le na Manhattnu. "Delam, delam, delam, delam kot zamorc," je nekdo brundal pri izhodu. Bil je White, po domače Beluš, kdo pa drug. Stal je ob svoji rumeni koreti in bluzil. To pomeni, da je brundal originalen misisipijevski blues. "Helou, frajerji!" je odrepal. To ne pomeni, da je govoril z repom, ampak da je besede valjal po ustih kot pevci rapa. "Sem te pa res vesela," je odkrito rekla Bučka. "Se ti ljubi malo vozit po Broadwayu?" "Šur," je začigumal Beluš. "Take fejst ljudi zmeri. Kam pa?" "V Rožo," je čivknila Karamela. "Ejduš," je zamomljal taksist, medtem ko so se basali v njegovo karjolo, "že sto let sem hotel videt Totalko. Lejdi Medenova me je čist začarala. Lejte, gospo¬dična, v denarnici imam vašo sliko. Kar naprej ste z mano, a veste?" Res jo je imel v denarnici. Zvezda Broadwaya se je raznežila. "Gospod Beluš," je začebljala, "če vas ne bi spravila v teater, bi bila prava uš. Vožnja do gledališča je bila paša za zvedave oči: ogromno mesto je galopiralo v svojem razkošnem ritmu. Pred Rožo je stal velik trop ljudi, ki so si skušali od preprodajalcev priboriti vstopnice za predstavo. "Ne ustavljaj tukaj," je rekla Karamela, "če me zagledajo, me bodo razčetverili. V stransko ulico zapelji, gremo skoz vhod za igralce." Beluš je zapeljal okrog ogla. Znašli so se v mraku. "Se dobro, da sta z nami," je Bučka rekla Angelinu in Amadeu. "Tresk!" Nekaj črnega jim je priletelo pred noge in obležalo v prahu. "Ježešmarija," je vrisnila Karamela. Angelino jo je prijel za roko. "Madona, spet tista obupanka." Mokro koleno se je sklonil in iz prahu dvignil Supergirl. Tokrat je bila za spremembo čisto tiho. "Kaj ti res ne veš, kdaj je konec špasa?" je vprašal Amadeo. "Rada bi videla ..." je jecljala Supergirl. "Naj bo," je po premolku rekla Medenova. "Konec koncev, kaj pa vem, kdaj mi bo v tej nori Ameriki prišla prav Rešiteljica?" Prijela je Bučko za roko, odprla vrata in jih popeljala - med igralci, ki so se pripravljali na nastop, odrskimi tehniki, inspicienti, baletniki, ki so se ogrevali, čarovniki, pripravljajočimi svoje trike - skozi zaodrje in v dvorano. Bilo je superca, Roža je bila kul teater. Posedli so v ložo in se poslovili, kajti glavna zvezda Broadwaya se je morala hitro spraviti v kostum. Bučka je očarana strmela v množico obiskovalcev, v glavi ji je narahlo šumelo. Zdelo se ji jo, da se je čas ustavil, da so ljudje okrog nje okameneli ... A ni bilo tako, kajti luč je počasi temnela, dvignila se je zavesa, na odru je stala pravljično lepotna Kara¬mela Meden in v avditoriju sprožila val ploskanja. "Mamica moja," je vzdihnila Bučka. Čisto natančno je videla, da ji je Karame¬la pomežiknila, preden je začela peti uvodni song.