Bučelica

Bučel'ca délávna čréz polje buči,
Brez déla netrudna nikol ne sedí,
Z bučenjam se vsede od cvétja na cvét,
Z bučenjam polépša nam stvarjeni svét.

Od rože do rože veséla leti,
Netrudnej per déli cél den se mudi,
Lenobi sovražna le zbéra si strd,
No tatam pa v roko zapiše svoj srd.

Per zbéranju zimo imá pred očmi,
Za cèlo se mala naprej oskrbí,
Ne zmanjka ji pjača, ne zmanjka ji jéd,
Zakaj, kér je zbrala si vse žé napréd.

Podóba netrudnosti ta je za nas,
Kér k délam poklica obrne svoj čas,
Tovarštvi strd nese, in tudi za se,
In mala k povsodnimu pridu vin gre.

Ne bodi lenobi prijatelj, moj brat!
Al nočeš si srečo človéštva zaspat',
Bučelca te vabi, da délaš prav rad,
Skóz délo le vživlal boš svojih dél sad!

Ne jej od krivičnega djanja svoj kruh,
Zakaj, kér pogrda skóz to se tvoj duh;
Le zberaj od jutra do nóči marliv,
In bodi za se, in za svoje skrbliv!

Per déli na duši in trupli si zdrav,
Saj vsaki le gréh je 'z lenobe postal;
V živlenji naržlahtnejši cvét je mladóst,
V mladósti si zbéraj vso vérno modróst!

To vérno modróst pa ohrani ko strd
V svo srce od óska, katéri ni trd,
Ohran'jo na zímo nadlóg in težav,
In tako boš lehko skušnjave prestal!