Brus
| Brus. Anton Kos Cestnikov |
Spisal Spectabilis.
| |||||||||||||
Vozeč se nekega jesenskega dne l. 1876 z Zidanega mostu po železnici navzdol, zrl sem preko Save na Radeški trg. Poleg mene je sedel v istem kupeji v elegantnem kožuhu zamotan gospod in je tudi gledal črez Savo. Ker sva tako tiho sedela jeden poleg druzega in sva dolg čas prodajala oba, sem pregovoril besedo in rekel sem po domače: „To so Radeče?“ — „Da, Radeče so to!“ — Zopet sva molčé gledala sè Štajerskega na Kranjsko. Ko dospemo uže blizu Loke, pokaže mi gospod v kožuhu goli vrh nad Radečami in reče: „Tam le gori je pa „brus“. — „Kakšen brus?“ — „Tistej pečini tam le gori pravijo „brus“, nadaljuje moj sopotnik, ki je govoril pravilno slovenščino, čeravno se je vozil le do Sevnice in je nadaljeval tako-le: „Takrat, ko so se bližali Turki Radečam, je vse, kar je bilo moškega v trgu, odbežalo v hribe in se je poskrilo. Potem ko so bili Turki prišli črez trg in nij bilo nobenega več blizu, so se povrnili hrabri Radečani jeden za drugim počasi nazaj domov ter so pripovedovali ženam, da so bili šli sablje brusit na pečino ter da jim je zdaj strašno žal, da ne najdejo več Turkov, katerim bi pošteno posvetili sè svojimi nabrušenimi sabljami.“
„Še zdaj je nevarno povpraševati po Radečah in po okolici, kje imajo „brus“ ali kdaj bodo zopet šli brusit sablje,“ je pristavil moj sopotnik v kožuhu in potem je tekel najin razgovor o raznih zadevah tako živahno, da nijsem ni jaz zvedel, s kom sem imel čast razgovarjati se, niti nij on zvedel mojega imena.
Malo da mi nij v teku let zginil iz spomina radeški brus; gotovo bi bil pozabil nanj, da me ne spominajo predstoječe volitve v ljubljanski mestni odbor tako živahno tistega brusa nad Radečami.
Kakor je namreč našim očakom v prejšnjih časih pretila nevarnost od Turkov, tako in še bolj preti nevarnost zdaj nam, ne od pravih Turkov, ampak od naših domačih poturčencev, ki sicer ne napadajo naše telesno, nego naše duševno bitje. Kakor je bilo nekdaj hrabrih Slovencev, ki so se krepko v bran postavljali nevarnemu Turku, tako jih je tudi sedaj takih, ki se boré hrabro in neustrašeno za naše narodne pravice nasproti denašnjim našim protivnikom, ali kakor je bilo nekdaj takih, ki so šli sablje brusit, namesto da bi bili v pravem času zgrabili uže nabrušeno orožje in udarili nad sovražnika, tako še dandenes nahajamo mej nami takih, ki se rajši skrivajo, nego da bi šli v boj za najdragocenejše svetinje svojega naroda.
Taki ljudje, ki se skrivajo ob času volitve in se izgovarjajo pozneje, da so imeli to iti ono opraviti, taki ljudje se mi zdé čisto podobni tistim radeškim očakom, ki so se poskrili pred Turkom ob času nevarnosti, a potem ko jih je bilo sram pred lastnimi ženami, so razglasili, da so brusili sablje.
Takih junakov imamo v Ljubljani precej še, ki se skrivajo ob času volitve in brusijo sablje kje v kakšnem kotu, namesto da bi pomagali rešiti čast svojim rojakom. Kateri Slovenci ne čutijo toliko moštva v sebi, da bi ne gledeč na malenkostne obzire oddali svoje glasove domačim našim kandidatom in skozi to pomogli odpoditi krute nasprotnike naše narodne ideje, naj le grejo v Radeče sablje brusit na dan volitve, ne bomo se jokali za njimi, nego potem naj ne mislijo in naj ne govoré, da so storili junaško delo, ampak naj vedó in naj si za ušesnice začrgotajo, kakor bi rekel dopisnik iz Ptuja, da se jih bodo s časom sramovali lastni otroci, kadar bodo zvedeli, da so njih očetje glasovali za „odinod pricadravše prišlece“ in proti svojim ljudem.
Dokler je še bilo našim narodnim željam in težnjam protivno ministerstvo na krmilu, smo še mogli zatisniti jedno oko, če smo videli tega ali onega, da je šel brusit sabljo, namesto da bi prišel na volišče, ali sedaj, ko je naša vlada povsem objektivna in nikogar ne sili glasovati za to ali ono stranko, zdaj ne smemo več usmiljenja imeti s takimi amfibijami, ki bi rade živele ob jednem v vodi in na kopnem.
Kar se moje neznatnosti tiče, živim v veselej nadi, da bodo naši Ljubljančanje rešili čast slovenske domovine, da bodo slovo dali našim dozdanjim skrbnikom in da bo le malo takih, ki bodo šli namesto na volišče — sablje brusit!