Brstje: Zbirka različnih pesmij
| Brstje: Zbirka različnih pesmij Filip Haderlap in Ivan Hribar |
| |||||||||||||
Če tica odroma,
Spet pride v naš kraj,
Če človek odroma,
Ga ni več nazaj.
Grlice iz vasi
[uredi]Zložil L. Hadrlap
Krško polje
[uredi]Oj krško poljé, oj krško poljé,
Povej, povej mi, kaj ti je?
Še mesec rožnik pretekel ni,
Nobena roža več ne cveti;
Še mesec srpan pretekel ni,
Nobeno žito ne rumeni;
Še vinotok pretekel ni,
Nobena trta ne zori;
Še listopad pretekel ni,
Pa travca več ne zeleni.
Oj kaj je to, oj kaj je, to?
Povej mi, krško polje to!
In krško polje tako pové:
Če nimam rudeče rožice,
Pa Sava po men' se rudeča vali,
Rudeča od same krščanske krvi;
Če snopa na polji nobenega ni,
Ko snopja mrtvih trupel leži;
Namesto vinske kapljice
Se točijo letos grenké solze;
Zelene travce iščeš zastonj,
Pa našel sled boš turških konj;
Oh divji Turek je spet prišél, —
Usmili se tavženkrat Bogú!
Vojaška
[uredi]Bobni preglasno bobnajo,
Fante vse mlade kličejo;
Kaj še nek bo,
Kaj še nek bo?
Vojska prehuda je to.
Fantje se skupaj zbirajo,
Deklice se pa jočejo:
»Kaj še nek bo,
Kaj še nek bo,
Če jih nazaj več ne bo!«
Z Bogom, ti moja Minka zala,
Kaj bi jokala, kaj bi žal'vala!
Zmagamo srečno,
Pridem nazaj,
Tvoj bom na vekomaj.
Kliče me cesar, kliče me dom,
Branil sovražnika ju bom;
Al' se ti smilim,
Ljub'ca, al' ne,
Biti drugače ne sme.
Bobni spet glasno bobnajo,
Fantje se z vojske vračajo
Vince pijó,
Pesmi pojó.
Ljubce objemajo.
Minka jih gor in dol ogleduje,
In jih po ljubem poprašuje.
— Al' je resnica?
Ali tajé?
Zanj nobeden ne vé!
V zemljici hladni, tuji leži
V tihi, samotni dolinici.
Čakaj, le čakaj
Malo, pa bo
Minka prišla za tebó!
Okrogle
[uredi]Čujem že vriskati
Sèm čez vrhé,
To mora ljubček bit',
Ki k meni gre.
Danes ti še odprem,
Jutri nič več,
Prišel bo moj ženin,
Peljal me preč.
Ljubca, če je takó,
Tud nič ne dé,
Danes sem še prišel,
Jutre pa ne.
Jutre, ko iz vasi
Slišiš zvonit',
Tačas pa pridi ti
Mene škropit.
Moja ljubca 'ma šrango
Tam na sredi cesté,
In če jaz mimo pridem,
Jo hitro zapré.
Je cestnina za plačat',
Pa le kol'ko, ne vem,
Jo bom v kamro šel prašat'
Tam gotovo to zvem.
Sto poljubov jej dam,
In po vrhu še tri,
Pa še zmirom trdi,
Da sem jej še dolžan.
Za vodó, pod goró
Les zeleni šumi,
Pod goró, za vodó
Mi moj ljubček živi.
Da bi ribica, b'la,
Bi pa plavala tje,
Da bi tičica b'la,
Pa zletela bi tje.
Pa kaj maram, da plavat'
In letat ne znam, —
Saj bo on prišel k meni,
Naj mine le dan.
Ena tičica poje,
Da ne morem zaspat',
Pa moj pobič me kliče,
Ki je prišel vas'vat',
Pa Podbreznikov oče
'Majo malo skrbi,
Ker dekleta ne spijo
Skoz cele noči.
Moj sosed je bogat,
'Ma hišici dve,
Pa jaz svoje Ijubce
Ne dam za obé.
Ni grd'ga vremena,
Ni temne noči,
Da b' ne mogel jaz priti
K Marinki svoji.
Ene citre bom kupil,
In po svetu bom šel,
In od lepih Kranjic
Bom zacitral, zapel.
Nebesa so plava,
Zelena zemljá,
Rudeča in bela
Je ljub'ca mojá.
Na Laškem prebivam,
Pa laški ne znam,
In vendar najlepše
Dekleta imam.
Po Laškem sem hodil,
Kjer fige rastó,
Pa sem eno prinesel
Za ljubcó svojó.
Od ljubljanskega mesta,
Do šentvidske vasi
Se moj ljubček sprehaja
In cigare kadi.
Saj se lahko sprehaja,
Saj le čaka na mé,
Lahko smodke prižiga,
Saj prižiga mojé.
Do Rojana iz Trsta
Ena cesta drži,
In kdor hodi tje v vas,
Se mn dolga ne zdi.
V Trstu je mesto,
V Rocoli pa ne,
Pa Rocoljske so lepš',
Ko Tržačanke vse.
V Mnihovo bom šel,
Se bom malat' učil,
Da prelepe Madone
Na platno bom lil.
Po izglede pa priti
Na Kranjsko mi bo,
Ker najlepše Maričke
Na Slovenskem cvetó.
Pri vodi sem sedel,
Sem ribe lovil.
Pa sem postrve vabil,
Sem ščuko dobil.
Kak me gleda ljubó,
Kak me gleda drobnó,
Pa sem moder takó,
Da me vjela ne bo.
Stare petice
In zveste deklice
Spoštuje naš rod,
Pa jih manjka povsod.
Deklica vmazana
Pa bi se vmila!
Lahko bi lepšega
Fanta dobila.
Od danes do jutre
Slovenec živi,
In vriska in poje
In nič ne skrbi.
Še raste pšenica,
Še trta zori,
Še lepš' so dekleta,
K' jih ljubimo mi.
Za pijanca me imajo;
Kaj pa morem za to,
Da je kelnarca lepa
In vince sladkó
Bi še eno zapel,
Pa nič nisem vesel;
Do jeseni počajte,
Ko grojzdek bo zrel.
Pesniške poskušnje Iv. Hribarja
[uredi]Izgubljeni sin
[uredi]»Jaz grem, jaz moram iti, zdrav ostani,
Narodu živi, domovino brani!«
To bila je zapoved Tvoja,
Ko si zapustil kraje boja
I se preselil v večni mir.
Ti si mi dal življenja vir
I ko v neskrbnosti cvetela
So mi prijazno mlada leta
Otročja moja usta smela
Te klicati so za očeta.
Kako je krasna i vabljiva
Besede te podoba živa,
Vendar naenkrat — večna škoda!
Zgubi iz vlastnega se roda
I sin, o bog! edini sin,
Pred njo zapira svoj spomin. —
Skrbljivi oče, mož častiti
Pri zvoljenih se radovaje
Enkrat poglej še v naše kraje,
Kjer dolgo prej si moral biti,
Tvoj sin, tvoj sin je izgubljen! —
V njegovo srce uk vsajen,
Ki nijsi nehal ga gojiti,
Je padši na neplodne skale,
Pustivši korenine male
Popolno moral posahniti.
Vabljiv je svet, meso je slabo
Vsejani uk je zginil s Tabo;
Brzdati bil si Ti me vstani
Odkar pa Tvoj živi le duh,
Pred pogubljenjem ne ohrani,
Ko v brezdnu sem, me nikdo drug.
Vsaj pravi mi obraz življenja,
Da večno brezdno se razpenja,
Med mano i med Tvojim duhom;
Ti ves bil čednost si edina,
Jaz sem prodal se potepuhom,
Zapravljal čas, popijal vina,
Zatajil dom i sramotil.
Ti si v pomoč narodu bil
I v srce mlado dan na dan
Si vcepljeval mi ves skrban
Čutila svoja i nazore;
Jaz sem se zgubil z cesté prave,
Pozabil Tebe, očetnjave,
Prezrl rodu vstajenja zore.
Gorjé mu tisučkrat i beda
Brez znanca kdor, brez oskrbnika,
V življenja tajnosti pogleda —
Ta čarobnost i ta razlika!
Naj vstavlja se, naj trden bode,
Roke v pretekle čase steza,
Za sabo ga potegne peza
I več jej ne vbeži brez škode.
Al si, ko je objela mati
Prezgodaj vsahnjeno telo
Zamogel pač si pomišljati
Kakovi sad iz tega bo?
O! predno sem se porodil
Bi bil prekletsvo name zlil —
Pa Tvoje srce prekipeče
Slutilo nij sinu nesreče.
Jaz živel sem i tudi vžival,
Radost iz polne čaše pil,
Po Tebi žalost sem zakrival,
Da bi veselja, ne kalil;
Kar mi je srce poželelo,
Kar je vabilo kolj mesó,
Trudilo se krdelo celo
Prijateljev mi je zato.
Nedeljo v delavnik zmenili
I v praznik delavnik narobe,
Boga pred mano so tajili
I ne vrjeli uk trohnobe;
Človeški da poklic največi
Na svetu je živeti v sreči;
Da človek je kakor žival,
Edino s pametjo bistrejo;
Ko vsahne mu življenja kal,
Da se s telesa gnjilo vejo
Na večno njega, duh pogreba;
Da nij pekla i da nij neba,
Da nij hudiča, nij boga,
Človeku da v vživanji strasti,
Ne neha zdrava pamet rasti
I tu da sebe prav spozna; —
To sem se vsaki čas učil
I dober sem učenec bil,
Ker mogli zmano so ravnati
Kar so hoteli izpeljati.
Kje pak ostali so sedaj,
Ki moji bili so nekdaj,
Ki nekdaj bil sem jaz njihov?
Telesna moč me je pustila,
Divjati strastim zabranila,
Med nami izkopala rov.
Nikdo iz njih srca več nima,
Da čezenj bi edini skok,
Ločivši ga iz družbe dima
Pridaljšal mojih dnij obrok. —
I jaz? — Al bodem še taval?
V temoti greh nadaljeval?
Al nijso me nekdaj učili,
Da o v nebesih veselili
Bolj bi nad najdeno ovco,
Ko nad neizgubljenili sto?
Al nijso pravili mi mati,
Da milost božja je velika,
Da tisučkrat nebo vplati
Za grevanje, izpokornika?
Da nij prevelik nikdar greh
Kateri v Večnega očeh
Bi odpuščenja ne dobil? —
Da, da, jaz bom se pokoril,
Pozabil prejšnjega življenja
I dokler novo mi ne jenja,
Prenašal voljno vse težave
Glede v zveličanja zastave.«
Storjen je sklep i ponovljen
I Radivil pol spokorjen
Popotni prijme v roko les,
Ter tje, odkoder luč resnice
Osvetljevala svet je ves,
V to mesto, ki moč je govorice
Ga tisučkrat je prehvalila,
Potuje svetega čutila.
V srca pokornosti navdan.
Noč mine i petnajsti dan —
Pred njim je ležal Rim prekrasni!
Bliščeče strehe, stolpi jasni,
Prijazne hiše, cerkve bele,
Sveto so mu srce razvnele.
Učenja pomni mladih let,
Ko je poslušal ves zavzet
O Rimu in njegovej slavi;
Vse se mu zopet v pamet stavi. —
Pa malo časa ga zanima
Vsa slava i krasota Rima,
Ker grešnik je i vreden nij,
Da tega se poveseli,
Kar čiste so roke stvarile.
Najprej se mora spokoriti,
Potem v izgled ostalim biti
Dokler ne leže med gomile.
V Marije cerkvi iz snežnika
Obhaja slavnost se velika;
Pol Rima tam pobožno moli
Da odpustiti greh izvoli
Mu vsmiljeni in večni bog. —
I glej izmed množine rok
Roke pregrešne grešnik vzdiga,
Ko bogu v čast kadilo vžiga
Njegov duhovnik sred altarja. —
Ta trombe zadone i cimbal vdarja,
Vse stvarnika na glas časti,
Edino — Radivil medli,
Prišel je v cerkev spokorjen,
Iz nje odide v greh vtopljen.
Od tega časa se je zgubil,
Poprej še nij, sedaj je ljubil.
Kdo zna popisati čutila,
Ki jih ljubezen v nas rodi?
Komur nij njena ura bila
Na svetu sreče skusil nij.
Kaj je ko samo preganjanje,
Goljufnost, laž, zatajevanje,
Ki nas obdaja dan na dan?
Čem bolj želimo k luči prijti,
Tem bolje smo z nočjo pokriti,
Enako njej — naš um teman.
Vse je le pusto, vse je prazno,
Nič nij veselo, nič prijazno,
Sovrag je bratu rodni brat.
Kar bi dosegel človek rad
V neznane kraje se odmiče,
I človek večno zaslepljeni
Si z vlastnim vtipom plete biče. —
Zato še nijso pogubljeni
I našega sovraštva vredni,
Ki so život pustili redni
nevideči njene jeze
Precenili osode peze.
Njim je življenja polna čaša
Najbolje draga, najbolj mila,
Vendar če bo njih pogubila
In iz nezmernega vživanja
V svet večnega prenesla spanja —
Po tem iz njih nikdo ne vpraša.
Kako drugače tisti sodi,
Katerega ljubezen vodi,
Ne vliva nič i vse ob enem
V veselji rajsko nekaljenem.
Na licih nij njegovih strasti,
Srce mu prekipuje slasti.
Kdor se najgloblje je pogreznil,
Kdor je izdajal očetnjavo,
Popolno zgubil cesto pravo,
On se v ljubezni bode streznil,
Ker nij na svetu zlo nobeno,
Naj še tako bo vkorenjeno,
Katerega nebeško lice
Ne zrnje ljubljene device.
Kakor se nam po hudej uri,
Ko grom razsaja,
Strela vdarja,
Na zopet zjasnenem azuri
Zdi biti bolj vabljiva zarja —
Tako po vsej prestanej zlobi,
Ki mu življenje je kalila,
Ljubezen v čarobnej podobi
Je prevladala Radivila,
Za prejšnje dni se več ne zmeni,
Prijatlji, znanci, domovina,
Zginili so mu iz spomina
Enako lehkej morskej peni.
Njegova vzraščena postava,
Oko prijazno, čelo čedno,
Ki vsi so ga hvalili vedno
Ponos mu več v srce ne dava. —
Človeško bitje res je čudno,
Ker kedar misel ga prevlada,
V brezmiseljnost po tnalu pada,
Iz ktere zvleči ga je trudno.
Ta Rim, ta Rim, krasota njega
Ki je vabljiva vsem očem,
O kterej slava se razlega
Po daljnem svetu vsem ljudem,
Ki um zavzemlje srce mami
I voljno nam duha predrami —
Kako je pust i dolgočasen
Že Radivilu nekaj dnij,
Odkar miru inu v prsih nij,
Ki ga mu vzel pogled je jasen;
I to prečudno hrepenenje,
Ki čuti ga poslednji čas
Odkar je videl nje v obraz,
Greni i mu sladi življenje.
Ko ziblje se čolniček mali
Valovom divjim izročen,
Ki čakajo na njega plen
Od brega k bregu, skale k skali,
V bojazni ali v nadi vedno,
Da se razbije tu ob rob,
Al pa, da prijde k bregu predno
Zagrne ga šumeči grob —
Tako se človek v kratkej dobi,
Ki mu v življenje je podana,
Izroča radosti i zlobi
Do smrti od rojenja ràna,
Obe nad njim se razdivjate,
Prizanešenja ne poznate
I prej nij konca niti kraja,
Da ena njiju ne pogine,
Da on dospé do prve raja,
Al pa v objetji druge mine.
Pa kakor dve sovražni sili
Človeštva srečo sovražeči,
Ste ena drugej vedno mili
I sklenjeni s sestrinsko zvezo
Nas skušate z neznano jezo
V najglobše brezdno brezdna vreči.
»Ta cesta te pripelje k miru
I zadovoljnosti srca,
Kdor gre pa po nasprotnem tiru,
Oboje revež ne pozna«.
To v Radivilu se oziva
I vsak trenutek je glasneje,
Peklenska kača zapeljiva
Pa inu v srce nasprotno seje:
»Tu je radost, tu je vživanje,
Narave čudeži odkriti,
Tu nij skrbi i časno spanje
Ne more mislim zabraniti,
Ves svet i vsa krasota njega
Neskrbne, srečne dni preprega.
Kar um blaži i srce vznaša,
Potem le zaslepljenec vpraša,
Kar pa mesena strast želi,
Ki je ljudem od rojstva dana
Ta cesta jo zadovolji.« —
Sladká je naših strastij mana.
I tega se razum oklene,
Kar ima več praznote, pene.
Uk prvi nek je suhoparen,
Več ima drugi oglasila,
Tedaj gotovo bolj je varen —
To je zmotilo Radivila.
Po Rimi blodi dan na dan,
Zastonj mu je pogled željan,
Ki ga ranile so oči
V tem labirintu več jih nij.
Pomladni veter sladko veje,
Na nebu solnce je grejoče,
Zdaj tisti v blaženost dospejo,
Kdor radost ljubi i jo hoče. —
Počasi Tibera vali
I mirno k morji vode svoje,
Sladko olive seč puhti,
Škrjanec sam veselo poje.
Duh Radivilu je težak,
Življenja mu požir grenak.
V čolniček stopi, dalje plava,
Sladko mu voda pošeptava
I nese mirno ga v daljino. —
»Da videl spet bi domovino.«
Oh kaj bi dal, ves svet bi dal,
Po vrhu sebe še pridal;
Zapirajo mu pa prezore
Visoke apeninske gore. —
Te travnike i te plani,
Kjer živel je otročje dni,
Al bo jih videl še kedaj?
Oh čas ne vrne se nazaj!
Po bregu, glej! ob tihej vodi
Zamišljena postava hodi,
Kaj išče tu, haj hoče tu,
Al v mestu nij za njo miru? —
To njen obraz, to nje telo!
Opira s hladno se vodo.
Je li mogoče, da na sveti,
Zamore taka stvar živeti?
To Venera, ah to je Psihe,
Prišla z visocega neba,
Da svoj obraz ljubiti da
Valovom Tiber-reke tihe,
Kdo videl bi te krasne ude
I lepo vzraščeno telo,
Sneženo bele prsij grude,
Nebeško vstvarjeno glavo,
Rudeče lice, kožo gladko —
I bi bolest ne čutil sladko?
Resnica je, ko bi narava,
Nobenih čudov ne hranila,
I ko bi se umetnost prava
S sveta nevšečnega zgubila;
Največe čudo nam ostane,
Umetnost prava še cvete,
Če vsmiljenost se božja gane
I v ženske spremeni nam vse.
Ti ki pozabiš na boga,
Njegova modra kolneš dela,
Poglej sem čistega srca,
Kje se je ta krasota vzela,
Pomisli pak stvarjenja čin,
I boš spoznal zgubljeni sin,
Da On, ki forme vživljuje
I svet z bogovi obljuduje
Zasluži tvojo čast in hvalo.
Kako pregreh bi bilo malo,
Kako poštenje bi vladalo,
Ko vsak lepoto bi spoznal,
Katero bog je ženski dal,
Podobi bi se čudil njenej
I s polnim jo očesom pil,
Med tem v občutbi bi ognjenej
Nje stvarnika spoznal, častil;
Le škoda je,
da v srcih pasti,
Ne nehajo se kalne strasti.
Zamaknjen je, zastanejo mu vesla,
Radostno vpira v njo oči,
Srcé edino misel mu rodi,
Da tajna moč bi k njej ga nesla,
Obupa vsega, strasti prost
I prost življenja jeze krute,
Spoznaval bi edine čute,
Kazavše divno mu radost.
Kako bi želel voda biti,
Ki jej opira belo polt;
Tako ko ona ven pogolt
Bi hotel vse poljube zliti
Od nje bi se učil življenja,
Nad kterim se nebo razpenja,
Tako brezstrastno, neskrbljivo.
V pogibu vsacem, kako živo
Se njena mu lepota žari,
Kako veselo i prijetno
Življenje kaže mu posvetno
Ki mu Že prej nij bilo mari
I se na pravo cesto priti
Je hotel mu iz rok izviti
Ter tam iskati dušni mir,
Kjer milosti je božje vir.
Sedaj pa čisto nenadjano
Ničemurnost spoznava sklepa,
Ki da zaceli greha rano
Mu vdihnila je pamet slepa.
Oh nijma, nijma Vatikan
I s cerkvijo ves Rim prostran
Pač v sebi lepšega oltarja,
Ko se mu pred očesi vstvada.
Povsod so le podobe prazne
Storjene od umetnih rok
Pa te vabljive i prijazne
Je rajske ude vstvaril bog.
»Kako ga ljubim«, dekle reče —
V srce to Radivila speče,
Po udih tajni plam razlije.
Kakor se nova moč povrne
V cveteče rože vabno glavo,
Kedar se zopet svet obrne
I dan prežene noč temavo,
V katerej je bilo vse tuje,
Vse tiho, mrzlo i moreče —
Tako naenkrat zatrepeče
Ko sliši reči te besede
In iz najglobše srca srede
Neznana radost mu priklije.
Bojazen v prsih gospoduje
A vendar se ponos mu dviga,
Ker to kar mu spomin zavžiga
Je sladki domovinski glas,
Na tujem, dalječ od dežele,
Kjer je otročji živel čas,
Od kjer ga je temota gnala
Spoznati svet i njega želje
Nenadoma ga vznemirjala
Domača je beseda, zvuk. —
Človeka res nobeden uk.
Tako ne mika i ne gane,
Ko če na tujem sam i sam,
Ko misli je dejal drugam
Besede sliši glase znane.
Več Radivil ne ve kje je,
Vsi čuti se mu omrače,
Za veslo prijme, v vodo vdarja
K njej z urnostjo vesla brodarja.
Zagleda komaj ga devica
Nedolžnost njena se ozve,
Blede se jej rudeča lica
I več ne more iz vode —
Ker sramožljivost v ženski vlada
Najhuje i najbolj močno,
Če kjer bi bila sama rada
Naenkrat priče se ozvó:
»O bog in on je moral biti
Ki sem sledil je za menoj,
Počakaj, dalje mi ne hiti,
Mladeneč zal postoj, postoj!«
Zastonj so prošnje, dete zalo!
On je brez čutov ves i gluh,
Valov ne vidi i ne skalo,
Povsod i vse mu breg je suh.
Valovi cvetje, skale trate,
Kjer svoje znanec, svoje brate
Veselo ljubi i objemlje;
Potem v naročji, dekle milo
Neskrbno ti, sladko zadremlje,
I materne besede glas
Iz spanja slastno je budilo,
Oči si mane, jih odpre,
Radosti vtriplje mu srcé,
Ko prvo vidi tvoj obraz. — — —
Zavé se spet, ko sanja zgine,
Po boginji takoj ozre,
Pa komaj, da strahu ne mine,
Ker njene vidi le roke,
Ki nad vodo jih v pomoč stega,
Kedar jo krč na dno potega.
Kjer oljka svoje krasne veje
Razlega v Tiberinske gaje
I pak veselo razevetaje
Grejočemu se solncu smeje,
Ter blagodejno senco meče
Na trate, travnike cvetoče —
Tam je položil breme sladko,
Po dolzem ko prizadevanji
Iztrgal večnemu je spanji
Iz divjih rok telo nje gladko.
Še je življenje občutiti,
Ker nehala nij žila biti.
»Mladeneč zali, beži, beži!
Da ne potegnem te s sebó,
V občutkov svojih sladkej teži
Poginilo mi bo telo. —
Kaj te je pripeljalo v Rim,
Da brž po prvem že pogledi
Že brezupanja neznanej bedi
Nesrečna reva obstojim?
Ljubezni nijsem prej čutila,
Dokler me čarobna nij sila.
V občutku tem na te vezala. —
O krasno, krasno sem senjala!
Pa sanje te sedaj so preč
I nepoznane te radosti,
Ki dihale so jo skrivnosti
Že ne občutim nikdar več.
Spoznati sem te zmer želela,
Pa to, kar me je k tebi gnalo,
Ta želja, se bojim, da kmalo
lz nje ne švigne strašna strela.
Poznam popolnoma te zdaj
I ne samo zunanjost tvoja
Je polna krasnega razvoja,
Ne le visoko tvoje čelo,
Kjer mladega duha je raj,
Ki tolikanj me je zavzelo —
Še bolj glas tvojega jezika
Me navdušuje i me mika.
Povem ti to mladeneč
Da starši nijso mi Itali,
Marveč kjer sto gora se dviga
Poljubovaje neba lica,
Med njimi v divjem letu šviga
Kraljevi orel, ropna ptica,
Kjer tisuč virov iz njih vre
I svoje vode pretakajo
Čez divne travnike i gaje
Počasi k morju jih vale,
Kjer zemlja vse lastnosti hrani
Ki se harmonično zvezati
Le količkaj zde biti vstani —
Tam me je porodila mati,
Tani je zibelka moja tekla
Tam v prvič znani glas sem rekla.«
»Ti čudiš se i vprašajoče
Vzdiguješ svoje čelo vroče,
Besede nij čez tvoje usta;
Vendar mi nekaj v srcu pravi,
Da z glasom maternim ozdravi
Samo se nestrpljivost pusta.
Mladeneč zali! ah ne mori
V nesreči me i spregovori
Edini glas iz sladkih ust!«
»»Pred tremi leti — bil je pust —
Vendar čemu ti pravim to
Kar mi z nemilo je roko
Osoda v dedščino podala? — —
Ne, ne, ti nijsi še spoznala,
Kako se človek nekekrati
osode svoje, divje trezne
V pijanost hudobij pogrezne,
Zato me moraš poslušati. —
Bil je predpust veseli čas,
Ko so slovo mi oče dali,
Potem na vekomaj zaspali,
Da sem ostal edini — jaz!
Prej so nas mati zapustili
I sestro smo nekje zgubili,
Ko jaz jo komaj sem poznal.
Koj prvi čas sem žaloval,
Pa kakor hitro mi zavdana
Je bila ta skeleča rana
Se brž je tudi zacelila,
Ker gnala so me mlada leta,
Neskušenega, brez vodila,
Med razbrzdanost, strasti sveta.
Komaj očetove kosti
Trohneti v grobu so začele,
Zahajal v družbe sem vesele,
Kjer se spomin i um mori.
Med divjimi prijatli, znanci,
Ki vsi bili so razbrzdanci,
Sem kmalu divji sam postal.
Več nijsem že boga spoznal
I to, kar vsem ljudem je sveto,
Po Kristu bilo razodeto
Imel sem le za basen golo.
Za to neumno dozdevanje
Iskal v ljudeh sem src okolo,
Da mogel bi cepiti vanje.
Brezbožno seme mnogokrat
Rodilo je peklenski sad.
Črtil sem tacega človeka,
Katerega še vest pripeka,
Edini sem poznal nalog
Življenje strastno doživeti,
Kaj pa bo tam na unem sveti,
Kaj je peklo al kaj je bog,
To misliti se mi je zdelo
Neumno i predolgočasno,
Ker da peklo je mislij delo,
Da bog sem sam — je bilo jasno.
Zakaj, če jo še kdo nad nami,
Sem večkrat se brezbožno vprašal,
Mi nosimo nadlogo sami?
Zakaj bi on jih ne prenašal?
Čem veči pak je zlasin kdo
Tem bolj ga tolažilo bo,
Če se povzdigne nenaravno
I za boga se vstvari sam. —
Zatrl sem tu ljubezen davno,
Ki od očeta jo imam,
Ki nehala mi nij šeptati,
Da dom se mora spoštovati.
Kaj je zlasinu domovina?
Kaj mu je materinski glas?
Po mah mu izbriše čas
Za drugim prvo iz spomina.
To bilo tudi je z menoj.
Izdal oboje sem takoj,
Če se mi je peklensko delo
Le količkaj koristno zdelo.
Bil v robstvu dom je zakopan,
Težko je narod zdihoval,
Med tem ko jaz sem razbrzdan
Med drugimi se radoval. —
Pa kdo previdnosti steze
Z razumom temnim pač izve?
Komu je znano, kaj nebo
Nad nami izpeljalo bo?
Kdo ve, če bog iz naših strasti
Pusti nas v pogubljenje pasti?
Razbolel sem se bil močno
Da moral sem doma ležati,
Pa več jih k meni nij bilo
Ki smo poprej si bili brati.
Več nijso marali za me,
Ker nijsem bil bolan za nje. —
Tu mislim sam i mislim pridno,
Premišljam to, premišljam ono,
I bilo mi je kmalu vidno,
Da nič ne bode s tako spono,
Ker tu sam sebi prepuščen
Sem bil že v bitstvu pokorjen.
Pretresal svoja sem početja
Od smrti skrbnega očeta,
I dalje v preživljena leta —
Pa nij bilo nikjer zavetja. —
Prihodnjost temna i sovražna,
Preteklost pa premalo važna.
Bil grešnik sem, to sem spoznal,
Pa to me v misli nij motilo:
Kaj ko bi zopet se skesal
I bi nebo mi odpustilo?
Živeti hotel bi pošteno
I ne gojiti strast nobeno,
Za izveličanje skrbeti
Bi bil opravek moj edini,
Da se potem na unem sveti
Blago s telesom duh zedini. —
Prišel sem v Rim, ker vedel sem
Da luč zveličanja od tod
Je prisvetila vsem ljudem.
Da bi odpustil mi gospod
Sem sklenil lehko prejo sleči
I spokorjenja plašč obleči,
Potem v puščobi sam i sam
Bogu potrebno hvalo dam.
Tu videl sem te, dekle zalo
Ves uže cerkvi posvečen,
Oko je tvoje plapolalo,
Ko divji ogenj zaneten,
Visoko čelo, vabna lica,
Njihova lehka rudečica,
— Me je v spominu zmer spremljalo.
Pri posvečenem se obredi
So vjeli najini pogledi,
Ko mašnik pel bogu je hvalo.
Ovržen je bil moj namen
I zginil z njim je trdni sklep,
Ko sem postal ljubezni plen,
Bil sem za vse krog sebe slep;
I tista vzvišena čutila
Ki so mi prej neznana bila
Sem v polnej meri zdaj spoznal.
Ah ljubil sem i ljubil živo,
Ter vžival radosti naval,
Osode jezne sem tetivo
Nameljeva] nazaj na njo, —
Podaj preslično mi roko!
Pri njej naj ti moj duh prisega,
Da odrekujem se od vsega,
Kar me vezalo je na svet.
V domovje svoje se vrniva
I združeno tam preživiva
Odmerjenih število let !««
»Zastonj je tvoje govorjenje,
Zastonj so prošnje razodete,
Ker jaz, sicer nikogar dete,
Hvaležna njemu sem življenje,
Ki me odgoja i me hrani,
Ki v svojo hišo vzel siroto,
Jo tujo, da me zlega brani,
Da mu povrnem to dobroto
V tolažbo mu na stare dni
Hvaležna moram pač ostati. —
Vrni se v domovino ti
I spomni se me nekekrati,
Ker posvečen si bil gospodu
Pa si spremenil svoj namen,
Ta greh ti bode odpuščen
Če svojemu živiš narodu.
Od mene sprejmi ta spomin,
Sprejmi leseni križec mali,
On, priča mojih bolečin,
Po materi je dedstvo zali.
Na svojih prsih ga nosila
Od dne do dne sem neprestano,
Odkar domu sovražna sila
Zaprla vrata je za mano. —
Kjerkoli si, naj on te vodi,
Pak pojdi z bogom, srečen bodi!«
»»Prestani že, oj dosti vem,
Nazaj ne grem, naprej ne smem!
Prišel sem v starodavni Rim,
Da se pregreh izpokorim,
Pa globlje sem pogreznil v nje
Sicer že spačeno srce.
Ta križ, ta križ mi dobro znan
Ti bil od matere je dan
Ki s tabo — mene je rodila.
Tu dvakrat kriv stojim sedaj!
Peklo naprej, peklo nazaj
Mi je osoda naredila.
Prestopil zakon sem narave
I ljubil sestro grozni čin!
Oj sem peklenske ve postave
Vaš sem sedaj — zgubljeni sin!««
I Tibera se razspeni
Grob iz valov mu naredi.
Jaka Življenjasit
[uredi]ali povest, kako si je tisti štirikrat življenje končati hotel, naposled pa vendar živ ostal.
Različne je reči na sveti
Mogoče bilo doživeti,
Ker sveto pismo nas uči
Da on šest tisuč let stoji
I da je od svarjenja dobe
Šlo marsikaj uže narobe;
Pa stavim brado i mustače,
Kar mi dozdaj še zrastlo nij,
Dokler na svetu bodo hlače
Kaj tacega se ne zgodi
Kakor Vam ta povest pové,
Ki skoz i skoz resnična je.
Enkrat je živel človek mlad,
Rujavolic i suhobrad,
Orožje mu je bilo — vatelj.
Povem še tu kot notabene,
Da je moj dober bil prijatelj
I živel samcat sam brez žene.
Od mladih let je kupčeval,
Tu nekaj kupil, tam prodal,
Pa, vselej čudo je bilo,
Če mu je to brez zgube šlo,
Dobička ne omenim niti. —
Povsod so ga goljufi skriti,
Sedaj v podobi mož bogatih,
Sedaj v beračev zašpehatih,
Sedaj očitno ali tajno,
Sedaj prijateljsko, izdajno,
Zvesto vse čase spremljevali.
Kjer se je dalo so jemali,
Zdaj kupovali so na kredo
Al pa na golo mož-besedo.
I on je vselej bil vesel,
Da take kupce je imel,
Visoko rojene grajščake
I druge nobeljske koščake.
Pa ko je prišel dan plačila
Vsa slava je takoj zginila. —
Tu je bogati Koloman
Po vsej okolici neznan;
Tam spet za Dona velikaša
Brez vspeha vsacega popraša,
Ki mu odgovora ne ve.
V kupčiji je nastala luknja,
Raztrgana jo bila suknja,
Blaga upniki ne dadé.
V tem, da življenje si konča,
Ta sklep res nij nič čudnega.
Bilo to v Trstu je enkrat,
Če se ne motim na spomlad,
Po mestu ko blodé okolo
Prišel poslednjič je na Molo,
Poln žalosti, življenja sit. —
Hudič, ki je dozdaj bil skrit,
Brž se nevidno mu prikaže,
Zdaj kara, zdaj se mu sladka,
O novih mu nesrečah baže
I hvali mu vodo morja.
I tu nikako čudo nij,
Če naš junak naenkrat sklene,
Da se oblečen zakadi
Med te vabljive morske pene.
Nogo vzdiguje že i kmalo
Bi bil življenje si končal,
Samo je manjkalo še malo.
Pa sebi je tako dejal:
»Čemu se v morji tu topiti,
To zdi se mi neumno biti;
Ta voda je preveč temna,
Da niti videti nij dna,
I kdo ve kakove pošasti
Se vtegnejo tam doli pasti.
Pa ko bi to ne bilo tudi
Se taka smrt zato mi studi,
Ker voda je stoječa, slana,
Zatoraj ne za piti zdrava;
Razjesti bi vtegnila čreva
I kaj potem počnem jaz reva!
To je drugačna naša Sava,
V njej najde vsaj se smrt neslana.«
Pak, kakor sem je zdrav prišel
Tako od tod je zdrav odšel.
Tri mesece takoj na to
Mu bilo v misel je prišlo,
Da bi si svet pregledal malo,
Kje bi se bolje kupčevalo.
Naložil si je poln zaboj
Najlepše tkanega blaga,
Kar ga v zalogi še ima
I z njim odpotoval takoj.
Prepotoval je križem svet,
Poslednjič prišel ves razgret,
Z zabojem polnim v zlato Prago.
Denar je bil že ves razdan,
Kar ga za pot je djal na stran,
Zato prišel je bil v nesnago.
Kaj tu početi vedel nij —
Naenkrat se mu razdani,
Ker mu je padlo namreč v glavo,
Da skoči z viškoma v Veltavo. —
Pa res nij dan še bil popolno,
Ko ohladiti srce bolno
Iz mehke postelje je vstal,
Kjer celo noč nij prav nič spal.
Nabrežje sicer vse živo
Mladenčcv zalih i deklet,
Ki razkazujejo svoj cvet —
Je bilo tiho i mrtvo.
I da bi spet se ne skesal,
Obleko je razsebe djal,
Ter z vlastimi rokami jo
Pred se zagnal na to v vodo,
I nag, kakor stvarjenja sin,
Storiti hotel je ta čin.
Pa če je mislil bolj na to
Tem bolj mu čudno je bilo;
Tako sam sebi govori:
»Naenkrat res se to stori,
Pa ta Veltava šmentana
Mi malo je preveč temna,
Da niti videti nij v stani,
Kaj na dnu svoje vode hrani.
Gotovo bo le samo blato,
Kjer bi se vmazal naposled;
Smrt takova nij zame, zato
Ne pojdem tukaj še na led.«
V tem proti njemu prikoraka.
Lepo oblečeni gospod,
I brez premisleka moj Jaka
Začne laži od zgor i spod:
»Imejte vsmiljenje z menoj!
Ko sem se kopal tu nocoj,
Obleko pustil sem na bregu;
Med tem prišel je človek v begu
I vso naenkrat mi pobral,
Da nijmam kaj sedaj obleči.«
Gospod nedalječ je po sreči
Od tukaj ravno stanoval;
Odpeljal ga je brž s seboj
Ter mu zakril naravni kroj.
Iz Prage po železnej cesti
Na Dunaj je potem odšel,
Na poti pa se v nekem mesti
Z neznanim doktorjem sešel;
I ko mu je nadlog število,
Nesreč prestanih sto i sto
Potožil bil, mu on na to
Napisal tole je zdravilo:
»Če hočete zdravi ostati,
Kopel je treba obiskati,
I da raztresete si glavo
Z zabave iti na zabavo.«
I res je toliko vesti
Moj Jaka še takrat imel,
Da doktorju smejal se nij,
Temveč ga vbogati hotel;
Zato takoj na Dunaji
Je šel v posojevalnico,
Podpisal tam na tedne tri
Je bil veliko menjico,
Na ktero bilo treba dati
Med tem obresti je trikrati.
Potem je pisal brž v Ljubljano,
Da se odpelje v Slatino,
I da v konkurz ne bilo dano,
Bi mu ime nemadežno,
Da za tritedne mu poslati
Denarje morajo, da plati.
Ko v Slatino je bil prišel
Se res veselo je imel,
Ter izposojeni denar
Mu pri zabavah nij bil mar. —
Čem bolje pa je tretji teden
Se bliževal, tem bolj nezveden
Je bil za godbo i za plese,
Najraje je zahajal v lese.
Poslednji se je bližal dan,
Pa iz Ljubljane nij vesti;
Potrt si misli i bolan:
»Sedaj propadel smrti si.«
I za poslednje krajcarje
Še kupil samokres si je,
Potem zaprl se v svojo sobo,
Da lože zapusti puščobo
Te nehvaležne skoz zemlje.
Pomeril si je v čelo že,
Pa le premisli si tako;
»Kaj neki pač pomeni to,
Da iz cevi tako smodi,
Kakor kedar se kaj smrdi?
To pač ne gre, to ne sme biti
Da moral bi se ustreliti
I k temu v glavo, se bojim,
Da si možgane prismodim.
Priložnost lepša bo — kdo ve —
Vmoriti sitno to srcé.«
Potem po pošti v Poličane
Jo hitel zopet do Ljubljane.
Na to tri leta i tri dni
V Ljubljani mirno preživi
V nekdanjem tihem kupčevanji.
Kar spet po novem goljufanji
Je sklenil i za trdno to,
Da s strupom se uničil bo.
Poslednjič pri slikarji ka-li
Dobil z lažjo je cijankali,
Ter zmešal z vinom ga takoj.
Pred se postavi ta napoj,
Potem globoko premišljuje;
Pa ko se zopet spametuje
Izrekel je sicer počasno
Besede te pa vendar jasno:
»Najhujši bolov vseh je tisti
Ki skrivno prijme se obiti,
I s tem v človeku naredi,
Da po trebuhu mu ječi,
Kar bi storila ta pijača. —
Zato se piti jo ne splača.«
I res ničesar me izpije
Na ulico otrov izlije.
Če treba je kak komentar,
Čitatelju ga rad dani v dar;
Samo naj v pismu se oglasi,
Se ve da ne brez honorarja,
Ker so nastali taki časi,
Da solnce oznanuje zarja.
Pristavim le samo še to:
Da moj prijatelj še živi,
Da se življenja veseli,
Da več mu v glavo nij prišlo
Ka bi se moral pogubiti,
Čeravno mora kruh prositi.
Peter Pavlovič Rožanec Kozlovski
[uredi]ali povest, kako je tisti mislil, da ima pesniški poklic,
pa vendar nazadnje spoznal, da ga nijma.
»No, no, res nij tako hudo
Živeti mirno i pošteno,
Če je človeku prideljeno
Za vsako leto štiri sto;
Sicer jo treba stanovanja,
Kaj novega vsak mesec branja
Naj knjige so al časopisi,
Zato, kar na telesu visi
Sicer krojač naj nadleguje,
Ki vendar se zadovolji
Če prav ničesar ne dobi. —
Pa to drugje je mnogo huje:
Nobeden noče biti dan
Želodec sitni goljufan,
Pa to bi tudi se storilo,
Ko menje na literaturo
Bi se vsak mesec obrnilo —
Da že ne rečem vsako uro.
Pa jaz sem polen poezije,
To reže me i to me vije,
Vsaj mi je le predobro znano,
Da je v uradu proza z mano,
I da bi moral prost živeti,
Če hotel dobro bi zapeti.
Aha! že vem kako storim!
To službo sitno popustim,
V domače se podam gore,
Kjer znano moje je ime;
Da me v odprti naročaj
Sprejme Slovenija nazaj,
O tem nobene dvombe nij.
Pa zraven zdaj se govori,
Da bodo nov list zakladali
I k temu dobrih sil iskali —
To bilo bi nalašč za me.
Oglasim se jim — to se ve,
Da tacega me korenjaka,
Političnega učenjaka,
Store takoj za chef — vrednika.
Tam mi bodočnost je velika,
Ker vsak otrok to pač spozna,
Da služba mi prinašala
Najmanje bode dvanajst sto —
Naj že molčim, kar bo čez to.
Se ve, da mogel bom pri tem
Zadovoljiti Muzam vsem.«
Kozlovski misli si tako.
Od mislij pak k resnici pravi
Se ve da dalječ nij bilo,
Ker kar se enkrat v mladej glavi
Posebno nadnih pesnikov,
Brez smotra koli porodi,
Od tega jih ne obdrži
Naj še tako globok je rov.
Zapustil službo je i z njo
Gotovih letnih štiri sto,
Potem v zavesti svoje slave
Odpotoval do očetnjave,
I tam v vredništvu časopisa,
Ki je najbolj razširjen bil,
Predstavi se poleg predpisa,
Da kako službo bi dobil —
Vrednik debelo ga pogleda,
Iz ust mu prijde ta beseda:
»Ne vem, kje ste prijatelj moj,
Pogum ta pridobili svoj,
Preveč ste, vidite mladi —
Pri mladih dneh izkušenj ni.
Najbolje bi se Vam podal
S peresom v roci lineal,
Pač vstvarjeni ste za pisarja,
Nikakor pa za časnikarja.« —
Kozlovski je z zobmi škripaje
Od tod odšel na druge kraje;
Pa kjer potrkal je na vrata,
Ponosno se imenoval,
Nobeden pesnik ga spoznal
Po vsem slovenskem nij za brata.
Pomoči druge nij bilo
Ko spet iti na štiri sto,
Kjer zadovoljno zdaj živi
I proza mu težeča nij;
Pa se pridušil je, zaklel,
Da več ne bode pesmij pel,
Da knjig ne bo več kupoval,
Za časopis ne krajcar dal.
Prepričan je popolnoma,
Da mu narava nij duha
Za pesmi delati vstvarila —
Da manjka pesniška mu žila.
Pismo Kilijana Koščaka
[uredi]krojaškega pomočnika v Ljubljani svojej ljubici Pafnuciji Židanovej tudi tam
Nekdaj sem res te ljubil
Pa to sedaj je preč,
I čut se nekedanji
Ne vrne nikdar več;
Ker sem spoznal v samoti,
Da človek se zgubi
Brez mislij če ljubezni
I srcu le živi.
Prevdari, dekle zalo!
Da treba mi najprej
Je misliti na sebe —
Sedaj kakor vselej.
Želodec imam v sebi
I usta nad brado,
Po teh še le zalogo
Krvi srce dobo.
Če bi na nju ne gledal
I gleštal le srce,
Kaj v meni bi nastalo
Sam bog nebeški ve.
Pa to mi pač je znano,
Kar vsi ljudje vedo,
Kar skusil v časih tudi
Pri zvezi sem s tabó;
Da kuhar mi v telesu
Kruliti mi je začel,
Pri čemur mnogo smeha.
Sem od prijatljev vjel.
Ker mnogokrat je bilo,
Ne rečem vsaki dan,
Da za denarje služne
Je tebi dar bil dan.
Ti si lepo hodila
Vsa v svili, žametu,
Pa v meni po navadi
Le prazni bil je U;
I če te na sprehode
Sem včasih s sabo vzel.
Namesto mene ode
Je moj želodec pel.
Najbolje je zatorej,
Kar se storti da,
Od denes staro znanje
Med nama da neha.
Če me kedaj sred ulic
Samotnega dobiš,
Na drugi strani glej da
Se vselej izgubiš!
Če vendar nij drugače,
Če mora biti to,
Da s tvojim se telesom
Bi moje srečalo —
Tedaj se vselej prijmem
Pri hlačah za svoj pas,
Naj bode v sredi dneva —
Ob kratkem vsaki čas.
To naj ti v znamnje bode,
Da trebuh me boli,
Ker že imel v želodcu
Nič nijsem nekaj dnij.
I zadnje to je pismo
Ki ti ga pišem še,
Ne vprašaj, kaj na to pač
Poreče mi srcé;
Samo da lačen bil sem
Ko pisal sem ta list
Naj bode ti edini
Uzrok, pa vendar čist.
I kedar se nasitim,
Vsaj veš, vsaj to že znaš,
Ne bo pretekla ura,
Pri sebi me imaš.
Pa zopet me poljubiš
I stisneš na srcé,
Za tvojo pak obleko
Spet zadnji groš pojde.
Vihar
[uredi]Večer je. Solnca luč svetla
Za goro ravno je zašla,
Počasi v krasnem dnevu maja
Za njimi bledi mesec vstaja.
Končani so opravki dne,
K pokoji vsak veselo gre,
Da zjutraj ga svitanje zore
Pripravljenega najti more. —
Pa kaj je to, da se nebo
Preprega s temno čez meglo?
Kako je to, da je zefir
Dobil tako mogočen vir?
Prej božal je, hladil prijetno,
Naravi novo moč dajal,
Sedaj zaganja se prevzetno
Ko v barko divji morski val —
V drevesa i dupline skal.
Mornar:
Poslušaj lepo me dekle,
Polja so prazna — i gore
Do loke od gozdov zelene
Postale so že zapuščene.
Vse je veselo, da je dan
Denašnji srečno dokončan;
Po noči, po strnjenem deli
Se tisuč ran srca zaceli,
Težav podoba i skrbi
Iz prsij v spanji izbeži. —
Pa tvoja čreda še se pase
I ti zamišljena si vase
Privošči ovcam vsaj miru
Ter jim pokaži pot domu.
Pastarica:
Ne vem zakaj vam je mornar
Tako ovac i mene mar?
Vsaj one mirno se pasó
I meni tukaj jé ljubo.
Mornar:
Poglej na Hesperide stražne.
Megle se vzdigajo odvažne
I polnijo neba oblok.
Viharju že narašča tok
I bukve, gabri, hloje, hrasti
Pred njim grme že do propasti,
lz kterih nam le puhli jek
K ušesom nosi zraka tek.
Visoka trava po dobravi
Se z glavo pripogiblje k glavi;
Valovi sinjega morja
Več ne poznajo svojih mej.
Do nebetičnih se gora.
Kopičijo, poglej, poglej!
Nesreča tistej ladiji,
Ki sred morja jo piš dobi;
Sedaj ponese jo v višine
Tem bliže nekonečnosti,
Pa zopet trešči do globine
Tje k vratam dolge večnosti.
I, tam, poglej! ovce, so tvoje
Že nakopičile se v roje
Pred pišem čreda vsa trepeče
Ter vpira v te oko boječe.
Pastarica:
Kdor je spoznal vihar življenja
Ne vstraši se vetrov šumenja,
Ker veče groze ne pozna,
Ko sam ostati sred sveta. —
Odidite vi mož pošteni,
Krog mene življi naj divjajo,
Mogoče je, da zapuščeni
Še kakovo tolažbo znajo.
Mornar:
Pa črede svoje vsaj se vsmili,
Ne pusti s s sabo je v tej sili;
Ovac narava je boječa,
Zato med njimi taka gnječa. — —
Pastarica:
Samotna sem med vami spet
Dalmacije gore visoke!
Zaprl se je pred mano svet
Po zapovelji božje roke —
Noč se je zopet naredila
I mi s temo oči zakrila;
Pa bliska svit na črnem nebi
Sam iz očij mi mreno trebi,
Da zopet vidim divje skale,
Ki nekdaj so me obdajale.
Čemu mekečete ovce?
Nič vam viharji ne store.
Bodite mirne i nocoj
Na paši čuvajte z menoj. —
Nekdaj! Bila je taka noč
Ko je pred mano stal tresoč
Na celem ljubček se telesi.
Solzili nama so očesi
I le po malo šepetala
Slovo so njega ustna zala. —
Le gromi grom, le bliskaj blisk,
Nekdanje dobe živ otisk.
Pri groma votlem krohotanji
Pri bledem bliska razsvitanji
V nemirnem srcu spet mi vstaja.
Peni morje i skala taja
Pred močnim se dežja lijakom,
V trenutku tem, ob času takem
On v daljne je odšel zemlje
Za ktere moj razum ne ve.
Čemu se ve v čedalje večo
Kopičite ovčice guječo ?
Poglejte tudi meni sami
Tesno i grozno nij med vami. —
Kdo ve, kod njega noga vodi?
Pa naj bo tu al naj bo tam,
Naj v družbi je al naj je sam,
Povsod pri njem naj angelj hodi.
Tek časa, ki mi ga je sami
Živeti bilo med gorami
Prečakala sem neveselo
I srečna zopet prej ne bom,
Da on ne vrne se na dom.
V tem bliska luč krajino celo
Z obledlim ognjeni razsvetli;
S strani mladeneč prihiti,
Objame s hlastno pak roko
Dekličino mokro telo.
Vihar preneha razsajati
Oblak na nebu se razgrne,
In iz za njega k enem krati
Kolo se celo lune vtrne.
Ovac se čreda še le zdaj
S planjav premiče v svojo staj.
V veselem miru pa za njo
Devičino žari oko,
Ko zraven sebe Dalmatina
Stopati zre — gorovja, sina.
O Tomšičevej smrti
[uredi]Oko je žalostno, srce trepeče,
Še preživelo prejšnje nij nesreče,
Še zacelilo nij si stare rane
Osode od neljudske mu zavdane,
Še potok solz i z njimi lica bleda,
Zginila tudi temnost nij pogleda —
Ko črni vran mi v grozepolnem leti
Hiti smrt Tvojo, dragi! razodeti.
Visoka zatemnite se nebesa.,
Prestani solnce, zgini svetla luna,
Velika vas vesoljnosti telesa
V globino trešči strela naj Peruna,
Spremeni v haos zemlja nekdanji
Ves svoj obraz i vi svetovi tajni,
Ki oznanujete nam vsemogočnost,
Razpadite se v večno nedoločnost — odletelo.
Kar do sedaj med Vami je živelo
Nad vaše je prostore odletelo.
Ti duh nevmrljivega človeka!
Le eno desetletje tega veka
Si komaj se zamogel razvijati,
Le to Ti odločila je narava,
Pa Tvoja bistra, mislij polna glava
Zapreke v tem hotela nij spoznati.
Kar Te najvzvišenejših je lastnosti
Od rejstva pa do groba spremljevalo:
Vesela misel, duha visokosti;
Kar To nad druge je povzdigovalo:
Odločni sklep, pa prosto vse dejanje,
Gotovi čin — priložnosti ne sanje;
S čemur si vedel prijti brez zvijače
Na sled človeštvu škodujoče kače:
Priljudnost pa duševna plemenitost
Katera značila je Tvojo bitost —
Vse to si v času kratkega življenja,
Pridobil sam si na stezah umenja. —
Ti si pokazal mojemu narodu,
Po kterej cesti prijde k slave brodu
Se brez nevarnosti i brez težave,
Kako onstran prispeti mu v daljave,
K,jer sreča ima svoje stanovanje
Ne bilo prazno bi prizadevanje.
Tvoj glas, ki meču je enako ranil
Sovražnike, je njemu smrt zabranil
I če iz Tvojega pepela vstane
Nov Feniks — narod bo to Tebi mili,
Kateri v novo pridobljenej sili
Razgrne v kraje sveta se neznane.
Telo je Tvoje mrzlo zdaj postalo
Tvoj duh zapustil domovino zalo,
Za ktero do sedaj je v vsakej dobi
Boril se proti vragov divjej zlobi.
Storila smrt je zopet eno delo,
Nam žalostno, sovražnikom veselo,
Katerih je edino hrepenenje,
Da bi nehalo tistemu življenje,
Da bi nebes dosegla ga morija,
Kogar narav storila je genija. —
Da! — bil Sloveniji si zapuščeni
Genij s težavnostjo jej pridobljeni;
Pa on, ki večno vlada nad svetovi,
Ki davni ga časte i rodi novi,
Med kterimi je malo nas število, —
On nam poslal osodo je nemilo
On ljubljenca Te vzel je z naše srede
I Pastirja svoje ljubijoče črede.
Ti, ki sedaj nad êterom visoko
Čez našo domovino zreš široko,
Ti, ki nas vidiš zopet zapuščene,
Osodi divjej v milost izročene —
O! ne pozabi svojega naroda,
Ki ga v nesrečo vrgla je osoda!
Ti veš, da njega sila je ne mala,
Zvestoba njega trdna kakor skala.
Velika moč njegovega spomina,
Bogata njega mala domovina,
Da um njegov je bister, srce verno,
Veselje k vednostim, življenje zmerno
Od vekov njega rod že oslavuje
Čez meje, koder Slavija kraljuje —
Tvoj duh naj v časa cesti nekonečni
Postane njemu stražnik slave
Ko v zvezi umrljivega telesa
Nad njim je vzdigal Argova očesa.
I dokler je Slovencem še živeti
Na tem nesrečnem dano sveti,
Ti boš jim njih genij i mož ponosa.
Če kdaj ves rod doseže smrtna kosa,
V slovanskih daljnih zemljah oče pravi
Naj sinu svojemu o Tvojej slavi.
Goratan
[uredi]Aj zde leži zem ta pred okem mym slzy ronicim, Nekdy kolebka nyni narodu mého rakev.
Pred mano plan se razprostira,
Nad mano tvoje so goré
Pa kamor se oko ozira,
Povsod prestano zré gorje,
Gozdovi, polja i dobrave
Solza so polne majke Slave.
Da pač! jokala je nad Vami
Slovencev izgubljeni rod,
Ko v zaslepljenosti ste sami
Iztrebljevali se od tod,
Ko tilnik svoj i svoja njedra
Držali ste pod tujcev bedra.
Kako bi ona ne jokala,
Ko jej odvzelo malo let
Je to družino, ktera mala
Vendar je bila Slavstva cvet,
Katera v sebi je hranila
Vse, s čemur bi mogočna bila:
Modrost i skušenost v življenji,
Za časov mirnih dobro vest,
Voljno prenašanje, v trpljenji,
O krutej vojski krepko pest,
Prekrasno vzraščeno postavo,
Znajdljivega duha i glavo;
Veselo misel i pošteno
Razradovanje žil srca,
Pobožnost pak nepremenjeno,
Nadzemsko vzvišenost duha,
Ljubezen k svojej očetnjavi,
Predsodek prosti, vendar pravi. —
To so te vzvišene lastnosti,
Ki potrebuje narod jih,
Da se povzdigne do kreposti
Nam do sedaj neslišanih,
Da sam nastopi k sreči cesto
I črteža drži se zvesto.
Pa oh! Povej zelena mati,
Povej mi slavni Goratan,
Kje je nekdanji prestol zlati,
Kje je kameni zakopan,
I kteri grob ta narod krije,
Ki k nam za maščevanje vpije?
Pač slišimo njegove zdihe
Slovanskega jezika glas,
Ki tu i tam dobrave tihe
Predrami iz njihovih kras,
Pa nij, ah nij ga maščevalca,
Ki kaznoval bi zatiralca.
Tu ti ležiš, dežela mila!
V naravnih množici krasot,
Pa nas je sreča odpodila
I tujec je zdaj tvoj gospod;
Prvotna naša domovina
Je roparjev sedaj duplina. —
Da njih! Navad so i jezika
Oropali slovanski rod,
I tebe, ki bila velika
Ter spoštovana i povsod,
S tem so pahnili v pozabljenje,
Da vzeli njemu so življenje.
Izbudi se dežela mila!
O vstani slavni Goratan!
Ti si Slovence porodila,
Je v tebi prvi pokopan,
Če smrt je zadnjega osoda —
Ti bodi grob Slovencev roda!
Maščevanje štorklje
[uredi]»Uže luč dneva je vgasnila
I noč razpenja svoja krila;
Molite še otroci mili,
Da bog Vam mirno spanje da,
Vas ne pusti v nobenej sili
I v stražo pošlje angelja.«
»Ti oče naš, ki si na nebi,
Ti nas nesreč i zmote znebi!
Ves svet je polen Tvoje slave
I poln imena Tvojega,
Ne vpelji, oče! nas v skušnjave,
A reši vsega hudega!«
Molitev komaj je končana,
Ko v hišo stopi vsem neznana
I čudnega obličja žena.
Grozeče po otrocih zre,
Človeških jej besed nobena
Molčečih ustnic ne odpre.
Strah prime skrbnega očeta
I spat odpravi otročeta.
K njihovi postelji se vsede,
Čez nje pobožno križ stori,
I nikdar od neznane blede
V stran ne obrne kam oči.
Goreče moli, skrbno čuje,
Al spanec sili vedno huje,
Premaga slednjič trupla sile.
Nasloni v posteljo glavo
Pa v spanji mu telesa žile
Nepokoj v srce prinoso.
Iz skrbnih prsij divje sanje
Ženo mu blagodejno spanje,
I zdi se mu, da žena bleda
Mu vkradla dete je ljubo —
Zbudi, boječe se ogleda
I res nij v postelji bilo.
Tu moli žalosti i kolne,
Pregreh so mu besede polne,
Po noči bdi, po dnevu joka,
Ne zna ni pekla, ni neba —
Vendar mu milega otroka
Trpljenje, skrb nazaj ne da.
Nevihta se je pripodila,
Nebo z oblaki zagrnila.
Po zraku lastovica šviga
I urno obletuje dom —
Uže se blisk v višavi vžiga
I zemljo stresa votli grom.
V oblakov oče gleda srede,
Nedolžnim reče te besede:
»Molite zdaj otroci mili,
Da bog nesreč nas varuje,
Nas ne pusti v nobenej sili —
I spomnite se sestrice.«
»»Ti Oče naš, ki si na nebi,
Ti nas nesreč i zmote znebi!
Ves svet je poln Tvoje slave
I poln imena Tvojega,
Ne vpelji, oče! nas v skušnjave
A reši vsega hudega!««
»»Ti sveta mati oslavena,
Na veke vekov počeščena,
Nam bodi tudi naša mati!
Ti vsliši naših prošenj glas,
Izvoli spet nam sestro dati!
Pri bogu prosi ti za nas!««
Odpro se vrata na stežaje,
Na dolga bedra opiraje
Se štorklja stopi v hišo malo
I v kljunu jerbasček drži.
Takoj iz njega dete zalo
Med zala brata položi.
Naenkrat tič iz hiše zgine,
Visoko pod oblake šine.
Na srce oče si pritiska
Zgubljeno a spet najdeno,
Veselja mladi bratec vriska,
Ko vidi zopet sestrico.
Čedalje huje strela vdarja
Narašča vedno moč viharja,
Nebo zakrivajo oblaki;
Prostira se okolo noč
Tečejo iz megla lijaki
I veter skuša svojo moč.
»»Ah oče! ah moj dragi oče!
Kaj zunaj pač tako ropoče?
Ah strah me je i grozo čutim.««
»Koga se, dete! pač bojiš?
Pred vetrom škriplje streha ljutim
I ropotanje dela piš.«
»»Ah zopet, zopet lomi duri,
Kedo je pač v tej poznej uri ?
Da je, to vem, vsak glas se čaje.««
»Nedolžno dete! molči, spi,
Vihar na vrata potrkuje
I druzega pred njimi ni.«
»»Ah strah i groza me prijemlje
Ko tak sestrica mirno dremlje,
Ne slišiš, oče! to ječanje?««
»Ničesar, dete! se ne boj,
Da ti odženem take sanje,
Pogledat idem ven takoj.«
I glej, i glej! na krilu zemlje
V poslednjih dihljajih pojemlje
Petero štorkljinih mladičev;
Pak starka v žalosti kriči
Okrog negodnih svojih tičev. —
Večkrat jih v begu obleti.
»Nikdo o dete ne ropoče,
Krog mladih štorklja le frfoče,
Vihar jih vrgel je spod strehe.«
»»Gorje! gorje! nesrečni čas!
Ti, večni! nam odpusti grehe
I hudega obvaruj nas.««
Tu glej! naenkrat jasna zarja
Razsveti divji šum viliarja,
Blišči se dalječ vsa krajina.
Od kod prihaja pač ta svit,
Ki ko krvava tekočina
Okolo dalječ je razlit?
I cink, cink, cink na okno malo
Naenkrat je zažvenketalo;
»Če spite, brzo se zbudite,
Nad vami hišica gori,
Življenja v naglici rešite,
Ker pogubljenje vam preti,«
Tu v strahu s svojimi otroci,
Na rami dva, dekle na roci,
Nesrečni mož iz hiše plane.
Na vrt jih v travo odloži,
Od ognja več oči ne gane ―
K nebesom vzdiha — speče bdi.
Trop, trop, trop, trop, se v zraku čuje,
Čedalje bolj se približuje.
Bila je štorklja v urnem letu.
Za hrbtom možu zašumi,
Sledu po malem nij dekletu —
Glej v ogenj štorklja z njim leti.
»Nebesa! mnogo ste mi dala,
Vendar še več mi pokončala.
Zakaj pač na stvarjenja dela
Britko umučenih stvareh
Pogubljajoča nebes strela
Maščuje si svoj vlastni greh?«