Brst

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Kako si neskončno, neskončno daleč,
to mož molčeči tu poleg mene;
a kadar se vame ozreš,
se bližaš
in v duši mi drobna brst odžene.

V moji je vazi zmeraj cvetica.
Veš, zate je nova, ko stara uvene;
a tvoj molk je pesem,
ki v me se preliva
in čutim, da skoro me nase priklene.