Brodar in hči - dva pametnjaka, ošabnega premagata graščaka
| Brodar in hči - dva pametnjaka, ošabnega premagata graščaka Belokrajinske pripovedke Lojze Zupanc |
| |||||||||||||||
BRODAR IN HČI - DVA PAMETNJAKA, OŠABNEGA PREMAGATA GRAŠČAKA
V davnih, davnih dneh, ko Belokrajinci še niso poznali mostov, je ob Kolpi živel brodar z lepo in prebrisaino hčerko. Prevažal je z brodom ljudi, živino in vozove preko Kolpe, lovil ribe, žabe in rake ter se v revščini, a vendar vavek vesel prebijal skozi življenje.
Tisti čas je pod Kučarjem stal grad. V njem je prebival graščak in vladal tlačanom ob Kolpi. Ker pa graščak ni imel drugega dela, je klical v grad Belokrajince in jim zadajal uganke. Kdor je uganko rešil, ga je osvobodil tlake in desetine, kdor pa se s svojo počasno pametjo ni mogel izmuzniti iz precepa, ga je ošabni in jezljivi graščak vrgel v ječo, ga mučil in se naslajal nad njegovim trpljenjem.
Nekega dne je graščak poklical predse tudi brodarja in mu dejal:
»Hoj, brodar, ljudi, vozove in živino prevažaš preko Kolpe, tudi rake, žabe in ribe znaš spretno krasti iz Kolpe, danes pa ti bom zastavil uganko, da pretipam tvojo pamet — — —«
»Milostni gospod, vse je prav, kar ste rekli, le tat nisem in rib, rakov in žab ne kradem iz Kolpe. Očitno jih lovim za svojo porabo, pošteno vam od lova dajem desetino.«
»Molči!« je vzkipel jezljivi graščak.
Ko pa se je čez čas malce umiril, je nadaljeval s posmehljivim glasom:
»Prav, ko se že ujedaš in mi ugovarjaš, ti obljubim, da boš lahko še nadalje lovil v Kolpi, če mi boš uganko razvozlal. Če pa tega ne boš zmogel, ti bom odvzel brod in ribolov, tebe pa vrgel v ječo.«
»Kakor zapovedujete, milostni gospod,« se je praplašeni bro¬dar znova priklonil graščaku do tal. »Zastavite mi uganko in potrudil se bom, da bom iz nje izluščil resnico.«
Graščak pa se je po tihem že smejal sebi v brado ter se veselil brodarjeve zadrege. Oholo je nekajkrat prestopil po prostrani sobani, potlej pa se je postavil pred brodarja ter zanergal:
»Povej mi, brodar, kaj je to?:
»Dvanajat bratov gre na pot,
na dolgo pot v širni svet.
Trije so zeleni,
trije so žareči,
a za njimi rdeči
po deželi hodijo,
deci radosti dele.
Kadar rdeči odidejo,
pa trije beli bratje
k nam v goste pridejo.
Vseh bratov je dvanajst,
drug drugega v svet podijo,
drug drugega rodijo —
nikoli pa se ne vlovijo ...«
Ko je brodar slišal to čudno in zapleteno uganko, mu je od strahu kar sapo vzelo. Čim bolj je ugibal, kaj naj bi uganka pomenila, tem manj je vedel. Nazadnje si je pa izprosil od graščaka tri dni časa za ugibanje. Graščak mu je dovolil, za kar je prosil, vendar je za odhajajočim brodarjem zaklical:
»Pazi se, žabja smrt! Če mi v treh dneh ne boš resnice izluščil iz uganke, boš ob glavo!«
Žalosten, poparjen in s povešeno glavo je krenil brodar proti Kolpi v svojo revno bajto. Na bregu Kolpe je njegova hčerka prala očetovo robačo. Ko je opazila žalost na njegovem obrazu, se je približala in rahlo vprašala:
»Kaj ti jo, dragi čača, da si žalosten?«
»Kako bi ne bil žalosten,« je odvrnil brodar, »ko pa mi je oholi graščak zastavil težko uganko, ki ji ne znam razložiti pomena. Če v treh dneh ne bom resnice izluščil iz ugamke, mi bo graščak odvzel sivo glavo.«
Potlej je povedal hčerki, kako je bilo v gradu in kakšno uganko mu je zastavil graščak pod Kučarjem. Toda ni še povedal vse uganke do kraja, ko se je pričela prebrisana hčerka na vse grlo smejati. Plosnila je z rokami in veselo vzikliknila:
»Oh, čača, kaj res ne veš, kaj pomeni ta uganka? O dvanajstih bratih govori. Trije so zeleni — to je pomlad. Trije so žareči — to je vroče poletje. Jesenski meseci trije so rdeči kakor jabolka, ki jih deca rada je; zato ti meseci deci radost dele ... No, končno so na vrsti še trije zimski meseci. Mesec za mesecem v svet hiti, nikoli drug drugega ne vlovi! « — — —
Brodar je od veselja objel hčerko in se še tisto uro vrnil v grad.
»Hej, brodar, kaj si že tu?« je zaklical graščak, ko ga je zagledal. »Si že razvozlal zapleteno zanko? Radoveden sem, kako si izluščil in kako uganil skrivno uganko.«
»Sem,« je brodar veselo odgovoril. »Uganka o mesecih govori, ki dvanajst jih je v letu; iz leta v leto se v svet pode, nikoli pa se ne vlove.« Graščak se je zasmejal brodarjevemu odgovoru. Ni pa verjel, da bi bil brodar sam rešil zastavljeno uganko, zato ga je trdo prijel, dokler mu ni tlačan povedal kako in kaj.
Končno je graščak poklical predse grajsko deklo in ji naročil, naj mu prinese povésmo prediva. Ko se je dekla vrnila s predivom, ga je graščak potisnil v roko preplašenemu brodarju in naročil:
»Tu povésmo je prediva,
v gradu pa je sedem hlapcev,
sedem hlapcev in tri dekle.
Za vse hlapce, za vse dekle
robače stke naj tvoja hči,
ki je bolj pametna kot ti.
Zadelo to ji časa dam
tri dni in tri noči …«
Ko je brodar slišal to težko uganko, je takoj vedel, da iz enega samega povésma prediva ne bo mogla hčerka stkati platna niti za eno samo robačo, nikar še, da bi mogla ugoditi graščakovi zahtevi. Poln žalosti se je obrnil in brez besede odšel iz gradu. Ni še prestopil grajskega praga, ko je graščak zaklical za njim s posmehljivim glasom:
»Čuvaj se, račja smrt! Povej hčenki, da bom vzel glavo njej in tebi, če ne bo izpolnila mojega naročila!«
Na pragu revne bajte ob Kolpi je prebrisana brodarjeva hčerka pričakovala svojega očeta. Ko ga je ugledala, kako se ves žalosten počasi in trudnih korakov bliža domu, mu je stekla naproti, ga objela in vprašala:
»Kaj ti je, ljubi čača, da si tako žalosten?«
»Kdo bi ne bil žalosten,« je skoraj zajokal brodar, »če bi mu jezljivi graščak naložil takšno skrb na sivo glavo, kakor jo je meni.« Potlej je dal hčerki povésmo prediva in ji povedal, kaj graščak zahteva od nje. Ona je pa sedla za mizo, razgrnila predse list papirja in napisala graščaku tole pismo:
»Tu imas, graščak, šivanko,
poslušaj dobro, kaj ti pravim:
Rešila tvojo bom uganko
in iz povésma enega
robač sešila bom deset,
a to le, če iz te iglice
vsem konjem v grajskem hlevu
ti nakoval boš – podkvice …«
Potem je pismu priložila drobno iglo in oboje poslala po očetu v grad. Ko je ošabni graščak prečital pismo, se je razjadil in zakričal:
»Ne bosa ne obuta,
ne gola ne oblečena,
ne peš in ne jahaje,
ne po poti ne po stezi
takšna naj še danes v grad
pride k meni tvoja hči,
predolgo naj se ne mudi,
če ne — ji vržem vrv za vrat!«
To je bilo pa že od sile! Brodarju so se od strahu zašibila kolena, ko je poslušal to čudno naročilo. S težavo je zadrževal solze, da ni zajokal. Obup in strah sta mu glodala srce, ko se je obrnil, da bi odšel domov ter sporočil svoji hčerki graščakovo naročilo. Ni bil še iz gradu, ko je graščak zavpil za njim:
»Boj se moje jeze, ribja smrt! Če mi še danes ne pripelješ hčerko v grad, si obema zaigral življenje!«
Doma je prestrašeni brodar povedal hčeri, kako je bil sprejet v gradu. Nazadnje je pa jecljajoč ponovil tudi naročilo hudobnega graščaka. Toda brodarjeva hčerka je bila prebrisane glave. Objela je žalostnega očeta in ga pričela tolažiti:
»Ne boj se zame, dragi čača! Storila bom po graščakovem naročilu!«
Potlej si je nataknila čevlje brez podplatov, da ni bila niti bosa niti obuta, se oblekla v ovčji kožuh, da ni bila podobna človeku, zajezdila starega ovna, tako da je jahajoč hodila, očetu pa je naročila, naj ovna vodi po kolotečini v grad. — — —
Ko je graščak zagledal ovna z našemljeno žensko, ki ni bila niti bosa niti obuta, ne gola in ne oblečena, ki je jahala ovna in se hkrati po nogah prestopala za njim, ki ni hodil niti po poti niti po stezi, ampak po kolotečini … se je tako prestrašil, da je padel vznak in od strahu za vavek obležal.
Brodar in hči, dva pametnajaka, sta pokopala ošabnega graščaka, sama pa ostala v gradu. Postala sta bogatca. Ničesar jima ni manjkalo.
Po njuni smrti pa je grad pod Kučarjem razpadel, da ni ostal kamen na kamnu …