Brkonja Čeljustnik

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Brkonja Čeljustnik
Bogomir Magajna
Viri: Magajna, Bogomir (1933). Brkonja Čeljustnik. Ljubljana: Mladinska matica. 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Divji Mož Brkonja Čeljustnik je živel v črnih borovih gozdovih ali pa je hodil po zelenih hribih, kjer so se pasle ovce in govedo. Le včasih je odšel domov v jame onkraj Skalnate doline, da bi se naspal in se poigral s škrati, vilami in z rakom Dolgokrakom ali da bi si spekel ovco, kopuna in kravo, ki so mu jo podarili ljudje iz hvaležnosti, kajti naredil jim je mnogo dobrega.

V tistih časih so se podile po pokrajinah in po zraku cele črede divjih živali, krdela volkov in medvedov, jate orlov in velikanskih kraguljev. Noč in dan je bilo slišati iz daljave rjovenje zveri ali piskanje roparic iz ozračja. Nič kaj lahko bi ne bilo živeti, poginilo bi mnogo ljudi, smrt bi prežala izza vsakega skalnega grma, če bi ne bilo Brkonje Čeljustnika. Zagrabil je volka ali medveda, ki je planil po pastirju, pastirici, po živinčetu, z ogromnimi prsti za obe čeljusti in razklal zverini glavo do vratu, tako da je komaj utegnila malo zatuliti, pobrcati in že je bila mrtva. Divje ptice, ki so hotele pograbiti perutnino in otroke, pa je klatil z velikimi kamni izpod neba. Zato ker je s tako lahkoto trgal zverinam čeljusti, so mu ljudje rekli Čeljustnik.

Velikokrat je posedal ob pastirskih ognjih med pastirji, pastiricami in jim pripovedoval zgodbe iz črnih borovih gozdov, kako je srečal volka in medveda in se poigral z njima, tako da je prijel vsakega za rep in ju vrtinčil po zraku; o življenju vil, škratov in raka Dolgokraka v podzemlju. Med pripovedovanjem se je neprestano igral z belimi brki, ki so bili tako dolgi, da jih je moral trikrat zaviti od tal do nosu. Bili so tako lepi ti dragoceni brki, da so mu zaradi njih nadele vile in škrati ponosno ime Brkonja. Divji mož je rad dovolil deci, da se je igrala s temi brki. Otroci so radi plezali po njih, dasi so bili od tal do nosu kot drevo visoki, čeprav je divji mož sedel. Včasih so naredili tudi gugalnico iz njih in se gugali po trije naenkrat na vsaki strani mimo orjaškega nosu. Najrajši so otroci poslušali pripovedovanje o zmaju Triglavu, ki ga je imel divji mož skritega v neki jami v podzemlju. »Sedaj se mora hraniti zmaj samo z ribami in treti lupine velikih rakov ali s kako zverjo, toda če bi mu jaz dovolil iz podzemlja, bi bilo gorje na svetu, kajti Triglav je tako strašen, da bi se nihče ne upal spoprijeti z njim. Klal bi ljudi kar za zabavo,« je rekel Brkonja Čeljustnik.

Včasih pa se je divji mož spominjal svoje matere, ki je pred tisoč leti padla v globok prepad in se ubila. Polastila se ga je v takem trenutku huda žalost. Valjal se je po tleh in jokal milo z rjovečim glasom. Nihče drug bi ne mogel tedaj potolažiti divjega moža, kakor Branko, sin očeta Postrvnika, ki je lovil ribe v Skalnati dolini. Branko se je obesil z rokami na brke in zapel pesmico, ki jo je sam zložil:


— »Kaj bi v žalosti tej mrki?

Trikrat gori — beli brki,

trikrat doli beli brki!

Branko gori, doli pleza.

Višji so ko bela breza.

Kdor imel bi dlako tako,

bi premagal žalost vsako.« —


Ko je Brkonja zaslišal take besede, se je prijel za trebuh z lopatastimi dlanmi, usta so se mu razlezla na široko in zakrohotal se je od radosti tako glasno, da je smeh kakor grmenje odmevalo za gorami. Od samega veselja je peljal potem otroke v gozd in jim prelomil drevo, kjer so domovale čebele, odpihnil z enim samim pihom vse čebele, in otroci so se nasrkali rumenega medu, tako da so komaj koracali domov. —


Ženitovanje[uredi]

Najlepša deklica dežele se je možila s poglavarjem ljudstva. Veselje je odmevalo do neba. Povabili so tudi divjega moža. Spekli so mu vola, kravo, koštruna in kopuna. Sedel je na široki trati, si gladil brke, se mastil, pil medico in prepeval z gromovitim glasom divje- -lepe pesmi. Ljudje so rajali in poskakovali, kakor bi jim bile noge iz živega srebra. Slavili so ženina in nevesto in pili mnogo vina. Prinesli so vina tudi Brkonju Čeljustniku, toda ta je odkimal z orjaško glavo in govoril svarilno: »Brkonja Čeljustnik pije le rumeno medico in sovraži rdeče vino. Pijte, ljudje, medico in čuvajte se rdečega opoja, ki vzame pamet in vzbuja zle misli. Pijte, ljudje, rumeno medico, saj ona ustvari le lepo veselje.« Toda ljudje so se smejali velikanu in so pili še bolj iz desetih velikih kadi. Z vedri so nosili vino iz njih in leže na trebuhih srebali rdečo pijačo kar brez čaš.

Ko se je naredila noč, je rekel Brkonja Čeljustnik: »Legel bom čez trato in zaspal. Če pride volk ali medved, vrzite velik kamen na mojo glavo, da se prebudim in mu razkoljem čeljust.«

Legel je po vsej trati in preden je minila ura, se je že zaslišalo silno smrčanje. Gotovo je sanjal kaj lepega, najbrž o svojih brkih, kajti ustnice so mu krožile neprestano v nasmeh.

Krog polnoči se je polastila pijanega človeka nesrečna misel. Sklical je svate in jim govoril: »Odrežimo divjemu možu brke in podarimo jih nevesti. Lepa je dlaka, lepša od najlepše ovčje volne, mehkejša od najmehkejšega gosjega perja. Nevesta bo napolnila vse blazine z njo. Na takih mehkih brkih bo spala in sanjala zlate sanje.«

Ljudje so se vzradostili ob tej misli. Vsi pijani se niso zavedali, kaj delajo. Prinesli so velike škarje, s katerimi so strigli ovcam volno in — ena, dve, tri — med smehom so odstrigli divjemu možu brke in jih nesli v dolgem sprevodu na ramah nevesti, ki se je tudi sama, omamljena z vinom, vzradostila tega nesrečnega daru.

Divji mož je najprej zaječal v spanju, kakor da se mu sanja nekaj strašnega. Velike kaplje znoja so mu izstopile na čelo. Dvignil je glavo, odprl oči in segel s prsti proti brkom. Takoj je z grozo spoznal, da so sanje bile resnica. Skočil je in zatulil, kakor da bi mu kdo zasadil nož v srce. Zgrabil je glavi dneh svatov in jih treščil skupaj, da sta se lobanji preklali in so se razleteli možgani na vse strani. Zavrtel je oči, srdito pogledal ljudi in od strahu odrevenelo nevesto in jim zaklical: »Gorje vam, ljudje! Maščevanje in kri ste priklicali nadse. Tebi, nevesta, bom ugrabil, kar boš najbolj ljubila v življenju, in nikdar ne boš imela dovolj solz, da bi jih izjokala.« Tako je zaklical in potem odvršal kot veter skozi Skalnato dolino v podzemeljske jame. —


Divji mož žaluje[uredi]

Divji mož bi rajši videl, da bi mu odrezali glavo kot brke. Sramoval se je pred škrati, ki so sedaj nosili večje brke kot on. Bal se je stopiti v svetlo Kristalno dvorano, kjer so domovale vile. Kaj bodo rekla ta bajna bitja, če se prikaže brez brk mednje, brez tistih brk, zaradi katerih so ga občudovale noč in dan in se jih niti nagledati niso mogle. Kaj si bo mislil rak Dolgokrak, katerega tipalke štrle ponosno visoko iznad vode. — Skril se je v Črno dvorano podzemlja, dvorano polno teme, kjer ni bilo videti nič drugega razen njegovih ognjenih oči. Sedel je v Črni dvorani na mrzli kamen in grenke solze so mu lile iz oči. Prebivalci podzemlja so se čudili, kako da divji mož ne pride več mednje. Vile, katerim ne more ostati nič skritega, so videle viseti brke divjega moža v nevestini dvorani. Zbrale so vse prebivalce podzemlja in jim povedale novico. Zavladala je velika žalost med njimi. Jokale so vile, jokali so škrati, še zmaj Triglav je točil debele solze in raki so se plazili potrti po dnu in težko jim je bilo, ker se niso mogli jokati, kajti njihove oči so bile obdane z vodo. Končno so se vsi napotili tolažit ljubega divjega moža.

Ko so prišli v Črno dvorano, so zaslišali njegove otožne vzdihe. Vsem se je trgalo srce. Ko je divji mož zagledal vsa podzemeljska bitja pri sebi, so se mu curkoma udrle solze, ki so padale v dveh slapovih v jezero.

Vile so ga obstopile in ga božale po licih. Govorile so mu:


— »O, tudi brez brk ti je prekrasno lice,

o, tudi brez brk te ljubimo,

o, tudi brez brk te snubimo

in te občudujemo vik device.« —


Tako so mu govorile in pele so mu s srebrnim glasom krasne pesmi.

Škrati so mu uprizorili šaljivo igro, v kateri so smešili ljudi in izrazili upanje, da mu bodo pod širokim nosom kmalu pognali novi, še lepši brki. Toda divji mož je žalostno odkimal z glavo. »Takšni brki ne zrasejo tisoč let,« je klavrno zašepetal.

Raki so uprizorili tekmo, borbe s škarjami in dirko po vodi z repi nazaj. V vseh tekmah je zmagal Dolgokrak.

Ko je divji mož videl to veliko ljubezen, se ni potolažil, ampak je zajokal še bolj. »O, dragi podzemci, kako bi vas rad razveselil s svojimi brki, ob katerih ste se igrali, ob katerih ste se radovali,« je klical med jokom. Vsem so se trgala srca.

Tedaj pa je povzdignil svoj glas zmaj Triglav in govoril znamenit govor. Govoril je z vsemi tremi glavami hkrati, in če ena glava ni vedela naprej in je jecljala — »e, e, e«, je govorila druga gla-va naprej tako, da se ni govor nikjer zaustavil. Poslušajte govor zmaja Triglava! Zmaj Triglav govori divjemu možu v tolažbo:


s prvo glavo: »Preljubi divji mož,

z drugo glavo: »Prelepi divji mož,

s tretjo glavo: »Orjaški divji mož,


v treh srcih se mi je zganilo, e e e e e e e,

ker so ti brke odstrigli ljudje, e e e e e e e,

oči mi šest je solze lilo, ee, ee, ee, ee,

oj brke bele čudovite, ee, ee, ee, ee,

oj brke kakor govor ta, ti v dušo nalili gorje,

trikrat gor in dol zavite, ee, ee, ee, ee.

Zato se bomo maščevali, e, e. Hura, hura!

Kri ljudsko bomo prelivali. tebi, divji mož! Hura!

Tebi zadoščenje dali e, e. Hura, hura!


»Hura, hura,« je zavpilo vse podzemlje. Soglasno so sklenili maščevati se ljudem, jim povzročiti težke, težke dneve.


Težki dnevi[uredi]

Po tem zborovanju so se začeli težki dnevi za ljudi. Vse prirodne sile so se zarotile proti njim. Že drugi dan so odnesli divji orli deset jagnjet in enega otroka. Volkovi so poklali mnogo drobnice in pregrizli vrat najstarejšemu pastirju. Medved se je spopadel z najboljšim lovcem vse dežele in se potem ves dan gostil z njegovim truplom.

Ljudi se je polastil strah in trepet. Sele sedaj so spoznali, koliko dobrega jim je poprej storil Brkonja Čeljustnik in kakšno zlo so storili, ko so mu odstrigli brke. Nesreče so se ponavljale dan za dnem. Ljudje so klicali divjega moža, naj se povrne in jih čuva. Žrtvovali mu bodo volov, krav, kopunov, koštrunov, kolikor bo hotel. Toda Brkonja Čeljustnik se ni menil za njihove prošnje in klice. Pastirji si niso več upali sami na pašo. Spremljati so jih morali suličarji, da bi odganjali zveri. Neprestano so morali kuriti ognje, da bi plašili zveri. Lokostrelci so culi noč in dan, da bi s puščicami streljali ptice roparice. Toda kljub temu je poginil vsak dan kak človek in mnogo živali. Zveri so pričele vdirati v same vasi. Ljudje so morali obzidati hiše z visokimi zidovi, po katerih so korakale straže noč in dan.

Dogajale so se čudne, strašne stvari. Popotnik je šel skozi gozd in zaslišal: »Tod hodi! Tod in tod je prava pot.« In je krenil ves začuden med orjaška drevesa, ne vede, od kod ga vabi glas. Komaj pa je prehodil sto korakov, že je zazijal prepad pred njim. Od zadaj pa se je zaletel škrat v njegov hrbet in ga prevrnil v črne globine. — Ali pa je zaspala deklica na samotni trati. Sladko se je smejala v sanjah. Priplavale so vile in ji natrosile rož s strupenim vonjem na obraz. Z vonjem se je prikazala bela smrt in odnesla njeno dušo z zemlje. Ljudje so našli samo bledo trupelce, pokrito s strupenimi rožami. — Škrati so strašili otroke v spanju s strašnimi podobami, ki so jih postavljali pred njihove oči. V vseh kotih pred njimi so se spakovali strahovi. Raki so priplavali iz jam in iz Skalnate doline navzgor po reki in preščipnili mnogo kopalcev. — Najstrašnejši pa je bil zmaj Triglav. Kakor črn oblak je privihral iz podzemeljskega kraljestva. S šestimi krili je jadral skozi zrak. Na treh vratovih, ki so se zvijali kakor tri orjaške kače, so visele tri glave s šestimi ognjenimi očmi. Ta zmaj je vsak mesec požrl po tri ljudi hkrati.

Ljudje so polni groze opazovali iz skrivališč, kako so lezla telesa nesrečnežev skozi dolge vratove v nenasitni želodec, iz katerega so se potem še slišali klici na pomoč.

Ko se je zmaj najedel, je še vdrl v to ali ono hišo in odnesel človeka v ostrih krempljih v podzemlje. Nihče ni bil tak junak, da bi se spopadel s hudobno zverino. In če bi se spopadel, bi takoj plačal z glavo.

Ni čudno torej, da je po vsej deželi vladal silen kes in sama črna žalost, ker so Brkonji Čeljustniku odstrigli brke.


Darka[uredi]

V teh težkih dneh se je porodila poglavarjevi ženi, najlepši ženi vse dežele, hčerka z imenom Darka. V uri njenega rojstva so bile v sobi skrite vile, ki so čakale poprej noč in dan, kdaj se bo rodil otrok. Vile so bile nevidne in jih ni opazil nihče. Takoj po njenem rojstvu so odletele k Brkonji Čeljustniku in mu sporočile, da se je rodila tisti ženi, zaradi katere so njemu odstrigli brke, krasna hčerka. Nihče bi ne mogel tedaj premeriti zle radosti, ki se je divjemu možu zaiskrila v zenicah. Tako je zavriskal, da se je slišal vrisk iz podzemlja po vsej dolini in ni potihnil odmev ves dan. Vsi ljudje so vztrepetali v grozi, najbolj pa Darkina mati, ki je bila ob strašnem vrisku od strahu bela kot smrt. Vendar je divji mož prepovedal vilam, škratom in Triglavu umoriti Darko. Sklenil je ugrabiti deklico živo. Oče, mati, vsi junaki, vsi ljudje dežele so sklenili braniti Darko do zadnje kapljice krvi, pa naj bi priletel ponjo sam kruti zmaj.

Darka se je razvijala v prelepo deklico. Zlatorumeni laski so ji zrasli do tal. Oči so bile sinje, globoke kot sinje globoko nebo. Tako je bila lepa, da so ptiči pevci priletali z dreves na njeno okno. Občudovali so jo, ko se je sprehajala po sobi in niso si mogli kaj, da bi ji ne peli srebrnih pesmic. Nekaj lepega je občutil v svojem srcu vsak, ki se je zamaknil v Darko.

Mladi vitezi tujih dežel so slišali o nji. Zajahali so iskre konjiče in jezdili po tri dni daleč k nji. Ko so jo zagledali, niso mogli od strmenja spregovoriti po celo uro in vsakdo je sklenil, da si pridobi Darko za ženo, ko bo odrasla, četudi bi moral žrtvovati življenje zato. Najboljši pesniki dežele so skladali pesmice njej v slavo, prepevali so jih najboljši pevci in najboljši glasbeniki s čarobnimi opojnimi skladbami. Ob večerih so se zbirali v srebrnem luninem siju na dvoru pod njenim oknom in čudovito so prepevali.


— »Skozi okence se k nam ozri,

deklica prekrasna,

da ti vidimo oči

in srce se razvedri

nam naše, pesem glasna

čez srebrne strune

družila se z žarki lune

bo v čast prelepi Darki.« —


Darka se je nagnila skozi okence. Vzradostili so se pesniki, pevci in muzikanti. V njihovih dušah so se porajale nove pesmi, nove melodije, nove skladbe. Pesmice so potovale po celi deželi. Vsi mladeniči, vse mladenke so jih prepevali podnevi in ponoči.

Darka pa je imela mnogo čudnih lastnosti, ki si jih nihče ni vedel razložiti. Sredi mesečne noči je skočila iz svilenih blazin, stala nepremično na posteljici, strmela nekam daleč in šepetala: »Rdeče lilije vidim, prelepe rdeče lilije, oj, kako gore prelepe rdeče lilije!« — Njen obrazek se je smehljal kakor v zamaknjenju. Ko pa jo je prestrašena mati zbudila iz čudnega sna, se ni Darka spominjala ničesar. Včasih je potovala čez zelene trate s počasnimi koraki, se naenkrat ustavila, položila prst na ustnice, kakor bi prisluškovala, in govorila: »Slišim zlato petje, oj, čarobno zlato petje, zlato petje čujem. Oj, kdo poje tako? Pridi, pridi, tisti, ki poješ!« — Drugi niso slišali nikakega petja in so se silno čudili. Nihče ni vedel, da spremljajo vile vsak Darkin korak in jo neprestano vabijo k sebi. Včasih je hotela zbežati po vsej sili čez široko pokrajino. Polastilo se je je čudno koprnenje, bežati daleč daleč, nekam v nepoznane kraje. Krog in krog nje so se morali postaviti junaki čuvaji. Trdno so se poprijeli z rokami, da bi Darka ne mogla pobegniti iz kroga. Darka je tedaj zajokala in klicala: »Moram k njemu, pustite me k njemu.« — Ko so jo vprašali, kam hoče, ni mogla povedati. Vsi so slutili, da morajo biti vsemu temu krivi uroki. Modrijani so si belili glave, da bi dognali, od kod izvirajo ti čudni pojavi in razlagali so si jih na vse načine. Prvi modrijan je razlagal tako:


— »Razgrnil sem skrivnostni prt:

Vsemu kriv je črni črt,

Darko rad bi speljal v smrt.

Jaz nič več ne pojdem spat.

Čuval Darko poln skrbi

skozi dolge bom noči.

Zgrabil črta bom za vrat,

v črni vrgel ga prepad.« —


Najbolje pa je razložil prvi pesnik dežele Glasomil in zapel je žalostno:


— »Prihaja k lepi Darki vil kraljica. —

Glavo dam, da je vse to resnica. —

Pesem čarno šepeta

Darki naši v dno srca.

S to pesmijo čarobno

Darko rada bi zvabila

v jamo in jo izročila

Čeljustniku v naročje zlobno.« —


Mladi junaki so se posvetovali vsak večer, kako bi ubranili Darko. Mnogo pametnega so dognali, toda vse to ni nič pomagalo, kajti vile so si izmislile načrt, o katerem nihče niti sanjal ni, poklicale so v pomoč samo svetlo mesečino.


Skalnata dolina[uredi]

Na koncu pokrajine, tik pred obzorjem, se je pričela Skalnata dolina, globoka in strašna, kakršno si človek sicer komaj v sanjah predstavlja. Malokdo si je upal v njeno bližino, kajti že pred njo je bila pokrajina posejana z visokimi suličastimi kamni, med kamni je ležal pesek, po pesku pa so se plazili gadi in modrasi. Ta pokrajina se 'je spremenila v ogromno korito, ki je imelo strme, več kot tisoč metrov globoke stene, same prepade, čez katere bi težko prišla človeška noga. Na dnu korita je med pečinami drvela reka, butala v skalovje, grmela z velikimi slapovi v prepade in bobnela, tako da bi bilo težko slišati še kak drug glas razen glasu Brkonje Čeljustnika, kadar je tulil v podzemeljskih jamah, s katerimi se je končala ta dolina, ali glasu zmaja Triglava, ki je letal nad to mrtvaško dolino in požvižgaval z visokimi ostrimi piski. V to globoko dolino ni nikdar posijalo sonce. Med sencami so se valile vode naprej in naprej in končno zgrmele v podzemlje, v kraljestvo Brkonje Čeljustnika.

V tej Skalnati dolini, v katero se sicer ni upal nihče izmed ljudi, je domoval stari ribič Postrvnik s svojim sinom Brankom. Postrvnik si je zgradil kočo tik pod visokim prepadom. Z Brankom sta lovila postrvi v deročih vodah in sta jih zamenjevala pri ljudeh za drugo hrano. Postrvnik je bil tako pošten, da ni hotel prodajati rib za denar. Vedno je rekel: »Če ima človek streho nad seboj in dovolj hrane, pa je zadovoljen in se prepusti potem lahko globokemu premišljevanju in plemenitemu življenju.« Ko mu je umrla ženka, Brankova mamica, je rekel: »Ne bom jokal preveč, saj ona živi naprej v mojem srcu.« —

Ob večerih sta sedela z Brankom vrh visoke pečine. Občudova-la sta deroče valove globoko pod seboj in šipke, lepe, pol bele pol rdeče rože, ki so se razcvetele v skalnatih razpokah. Postrvnik je pripovedoval Branku mnogo pravljic. Branko je poslušal, poslušal in sam bi bil rad tak junak, kakršni so bili junaki očeta Postrvnika.

Ko sta Postrvnik in Branko slišala, da so ljudje odstrigli Brkonju Čeljustniku brke, sta se tako razžalostila, da sta točila grenke solze. Oba sta zelo ljubila divjega moža. Velikokrat so sedeli poprej vsi trije na pečini. Stara dva sta modrovala, Branko je poslušal in se igral z brki, ki so viseli v prepad pod njim. Brkonja Čeljustnik je spoznal resnično žalost, ki je navdala Postrvnika in njegovega sina. Slovesno je prepovedal prebivalcem podzemlja storiti Postrvniku in Branku kaj žalega. Tako se je zgodilo, da sta velikokrat videla nad seboj leteti zmaja Triglava s človekom v krempljih, toda na njiju se ni niti ozrl. Sicer pa Brankovo srce ni poznalo strahu. Ljubil je to dolino, plezal je po pečinah, trgal divji šipek in ni se bal strupenih kač. Velikokrat si je splel iz krvavordeče- ga cvetja venec. Položil si ga je na črne kodre, sedel na visoko pečino, strmel visoko gor na nebo in si želel, da bi bil velik velik junak. Sonce je lomilo zlate žarke čez skalovje, čez previse. Ubili so se v temnih globinah. Branko pa je mislil: »O, ko bi sonce poslalo namesto žarkov mene nekam daleč, kjer bi bil lahko junak, bi se ne ubil. Rad, rad bi bil junak!«


Branko občuduje Darko[uredi]

Neki dan je nosil Branko ribe po vasi in klical:


— »Kuharice, kuharice, nosim postrvi;

hitite, tecite, najlepšo dam prvi.« —


Iz vseh hiš so tekle kuharice k Branku. Skoraj bi najmlajša med njimi pritekla prva, ko so se nenadoma zaustavile vse. Iz svojega dvora se je prikazala Darka. Spremljali so jo trije junaki s sulicami. V roki je držala zlat vrč. Mladenke so naredile Darki prostor. Darka je prinesla v vrču tri rdeča jabolka v zameno za postrv. Položil je postrv v vrč. Darka mu je postavila jabolka k nogam. Branko je tedaj prvič videl Darko in je bil toliko zavzet nad lepoto, ki je stala pred njim, da ni mogel niti govoriti. Trije junaki so se mu smejali in ko je Branko spravil prvo besedo iz sebe, je Darka že izginila skozi velika vrata. Branko je sedaj hitro razdelil ostale ribe in pohitel k dvoru, da bi še enkrat videl prelepo deklico. Hodil je dolgo okrog hiše, toda vsa vrata so bila zaprta. Šele ko se je prikazala srebrna mesečina in pregrnila hiše s srebrnim prtom, se je Branku nasmehnila sreča.

Po ulicah so prikorakali pesniki, pevci in glasbeniki. Veličastno so stopali drug za drugim. Vodil jih je pesnik, pevec Glasomil, ki je znal vse. Lahno so privzdigovali noge in ponosno dvigali glave. Široka vrata na dvoru so se odprla. Pesniki, pevci in glasbeniki so stopili slovesno na dvorišče. Tik za njimi je smuknil Branko skozi vrata. V začetku ga ni nihče opazil. Pesniki so hiteli skladati pesmi, pevci so jih prepevali, spremljali pa so jih glasbeniki na tamburice in gosli. Med odmorom pa so ga zagledali, prijeli so se za trebuhe in se gromko zasmejali, da so se jim usta raztegnila do ušes:

»Kdo si ti, človek mali, ki si se prikradel med nas slavne pesnike, pevce in glasbenike. Po ribah vsakdanjih dišiš, človek mali!«

»Darko bi rad videl,« je zašepetal Branko in strmel navzgor proti oknu. Pesniki, pevci in glasbeniki so se zasmejali še bolj gromko: »K ribam pojdi, človek mali! Po čem so ribe? Ha, ha!«

In zamahnili so s tamburicami in violinami proti njemu in s puščičastimi pesmicami, da bi ga izrinili skozi vrata. Branko pa se ni dal ugnati. Skočil je v sredino mednje in zaklical:


— »Ta tri jabolka dehteča,

kot njena ličeca rdeča,

mi je dala

Darka zala.

Še slavni pevec Glasomil

takih jabolk ni dobil.« —


Pesniki so ostrmeli z začudenjem, pevci so kar sproti skušali pripevati na te besede in glasbeniki so že pobrenkovali na strune. Slavni Glasomil pa je zaklical:


— »Meni se zdi,

da deček ni brez vse soli.

Mali naraščaj

obeta še postati kaj.

Ne zapodimo ga nazaj!« —


Sedaj so ga vprašali. »Ali znaš morda peti in na tamburico igrati? Na gosli gotovo ne znaš.«

»Dajte mi gosli! Godba prihaja iz duše na strune, petje iz duše na ustnice.«

Glasomil mu je izročil gosli s solzami v očeh.


— »Zapoj ji kaj, mlado srčece,

priklici jo na okence!« —


Branko je položil lok na srebrne strune in čudo — kakor da bi strune same po sebi pele, zaslišali so se čarobni zvoki, lepi tako, da se je vzradoval sam slavni Glasomil. Branko je pel:


— »Darka, okence odpri,

na njem tvoj nageljčck rdi.

Daj mi, Darka, cvet dehteči,

da zavriskam v polni sreči

čez široki svet.« —


Sredi petja in godbe se je odprlo okence in prikazal se je Darkin obraz. Dobro so videli vsi, kako se je Darka zamaknila v godbo in petje. Ko je Branko končal, mu je zaklicala, naj ji pove svoje ime. »Branko mi je ime,« je odgovoril ves srečen. Ona pa je odtrgala rožo, rdeči cvet, in mu ga vrgla v naročje. Pesniki, pevci in glasbeniki so vzklikali Branku:


— »Ti si godec, pevec in poet,

ti boš ves osrečil svet.« —


In izročili so mu kup papirja, pero in črnilo, da bi pesnil in komponiral, in gosli, da bi igral. Darka se je še enkrat nasmehnila presenečenemu, ki je tiščal njeno rožo na srce, in zaprla okence, pesniki, pevci in glasbeniki so spremili Branka z juhej-klici na cesto. Ko se je vračal domov, je igral vso pot.

Odslej je bila Skalnata dolina polna njegove godbe in pesmi. Sedel je na visoki skali, igral in pel. Včasih so tiho tiho priplavale vile, da bi jih ne zagledal, in prisluškovale. Tik pod previsom so plesale na njegovo godbo po zraku. Kdaj pa kdaj je prišel Branko v vas in zaigral in zapel Darki novo pesmico. Že drugi dan so jo znali vsi mladeniči in mladenke. Brankova slava je rasla od dneva do dneva.

Mesečina[uredi]

Trije junaki, Darkini čuvarji, so s puščicami izstrelili orla iz višave. Priplaval je nad dvor, da bi ugrabil Darko, ki se je igrala sredi dvorišča. Orel je padel iz sinjih višin na beli pesek sredi dvorišča s tremi puščicami v truplu, pordečil s krvjo beli pesek, zapiskal še enkrat žalostno, vztrepetal še enkrat s krili in poginil. Trije junaki so od veselja vriskali in plesali krog mrtvega ptiča. Darkina mati jim je prinesla v plačilo srebrnih čaš in rujnega vinca. Pili so pozno v noč. Se pesnikom, pevcem in glasbenikom so ga nalivali.

Nihče ni niti slutil, da so poslale vile škrate v dvorsko klet in da so ti primešali opojni sok v vino. Preden je prišla deseta ura, že se je vseh polastil dremež. Pričeli so kimati z glavami in kmalu so se v trdnem smrčanju zvalili po tleh, junaki, pesniki, pevci in glasbeniki, namesto da bi vriskali, prepevali in piskali. Tedaj so po mesečini priplavale vile na dvor. Najprej so se žalostno strnile okrog mrtvega orla, ki so ga one poslale, da bi ugrabil Darko, in zapele so mu pesem posmrtnico:


— »Naj ti bo žemljica lahka!« —


Skopale so mu grob v beli pesek in ga pokopale. Potem so zaplavale pred Darkino okence. Trepetale so kakor enodnevnice s svilenimi perutmi. Skozi njihova telesa je sijala mesečina in videla so se utripajoča rdeča srca, ki so gnala rdečo kri. Dolgo so gledale skozi okence k Darki, kakor da se ne morejo načuditi njeni lepoti. Spala je na belih blazinah. Trepalnice so ji padale globoko na lica. Darka je bila zatopljena v globok sen. Hipoma so vile dvignile bele roke kvišku in pričele šepetati čarovne besede:


— »Mesečina upri se v njo:

mesečina, dvigni jo,

mesečina, nosi jo!« —


Mesečina se je uprla v Darkin obrazek. Počasi počasi se je deklica dvignila. Z zaprtimi očmi in razprostrtimi rokami je stopala iz sobe po stopnicah na dvorišče. Šla je mimo spečih junakov, pesnikov, pevcev in godcev na cesto, skozi vas in dalje in dalje v nočno pokrajino, vso posijano s srebrnim sijem lune. Stopala je čez hribe in doline, mimo tihih samotnih grmov, mimo molčečih črnih gozdov. Njena noga ni udarila ob trdi kamen, ni je zbodel ostri trn. Čuvale so jo vile. Srečevali so jo sivi volkovi. Oči so jim žarele, zamolklo so renčali. Medvedi so jo gledali s širokimi očmi in si lizali tace. Vendar je niso napadli niti volkovi niti medvedi, kajti strah jih je bilo pred vilami, ki so neprestano krožile na poti kot zlate meglice krog Darke, trepetale s krili in šepetale neprestano:


— »Mesečina, mesečina, nosi jo!« —


Darka je stopala naprej in naprej. Imela je zaprte oči, toda njena duša je gledala čarobne stvari. Zdelo se ji je, kakor da je pokrajina iz samega zlata, da vidi žive meglice krog sebe, da so grmi polni rož najbolj pisanih barv, gozdovi polni ptičjega petja. Ustavila bi se rada in gledala, gledala, toda koprnenje po neki nepoznani, čudovito lepi stvari jo je gnalo naprej. Niti slutila ni, da je začarana in da jo nosi mesec z zlatimi rokami, z zlatimi žarki naprej in naprej proti Skalni dolini.


Rdeče lilije ali kaj je videl Branko v noči[uredi]

Branko je stal na visoki pečini, mislil na Darko in igral na gosli. Pa je prišla noč. Žarka mesečina se je razlila nad pokrajino. Nehal je igrati in se zamislil v čarobno lepoto noči. Hipoma pa so se mu od začudenja razširile oči. Ostrmel je tako, da so mu odrevenele noge in se niti ganiti ni mogel, kakor da bi ga kdo za noge pribil na tla.

Na drugi strani pečine, onkraj prepada je zagledal Darko, ki je stopala z razprostrtimi rokami in zaprtimi očmi sredi trume vil. Groza se je zazrcalila v njegovih očeh. Kakor da bi bilo čudo. Darka se je ustavila za hip nad strmim prepadom, potem pa je pričela stopati po navpičnem skalovju počasi navzdol, korak za korakom. »Ubila se boš,« je hotel zaklicati Branko, toda nobena besedica ni prišla iz njegovih ust, kakor da bi ga kdo z železno roko stisnil za grlo. Mesec je visel tik nad prepadi. Zato je bilo videti vse. Darka se je pogrezala po steni globlje in globlje. Krog nje so poletavale vile in stegovale roke proti nji, da bi jo ujele v svoje naročje, če bi popustila mesečina. Ko je Darka dospela do reke, se je ustavila na bregu in zastrmela na ono drugo stran penečih se in hobnečih voda.

In nenadoma, kakor da bi bilo čudo — Bianko je videl dobro: na drugem bregu so zacvetele rdeče lilije, kakršnih še ni videlo človeško oko. Bilo jih je kakih sto. Njihovi cvetovi so goreli kot živi rdeči ogenj. Krvavordeče barve so valovale v mesečini, se prelivale po cvetovih, kakor bi krožila kri skozi mehke cvetne liste. Cvetovi so bili široki za celo naročje in prašniki so rumeneli kakor zlate sveče. In mahoma so lilije zapele mamljivo-vabljivo:


— »Lepe smo, kakor živa kri;

utrgaj nas, utrgaj, otrok ljudi!« —


Rdeči cvetovi so se nagnili proti Darki. Tedaj je ona odprla oči in stegnila roke proti drugemu bregu. Oči so ji žarele v koprnenju po pravljičnih cvetlicah. Toda strašna deroča reka se je valila pred njenimi nogami. Grive penečih se valov so se lesketale v mesečini. Valovi so peli divjo pesem. Tedaj so zaklicale vile:


— »Rak, rak, DOLGOKRAK,

rak, rak, v plavanju prvak,

lilij hoče Darkica,

bodi rak ji ladjica!« —


Iz valov so se prikazale najprej ogromne klešče, potem dvoje orjaških tipalk, potem dvoje oči, ki so se na dveh kot roka dolgih pecljih premikale na vse strani. Šele potem se je zazibal nad deročimi valovi široki hrbet raka Dolgokraka in se stisnil k bregu.


— »Lilij hoče Darkica,

bodi rak ji ladjica!« —


Vile so dvignile Darko in jo položile na hrbet raka Dolgokraka, ki je takoj zamahnil z veslastim repom in krenil od brega. Toda ko je priplaval do sredine reke, so mahoma izginile rdeče lilije, ugasnila je v hipu mesečina. Teman oblak je priplaval pod mesec. Neprodirna tema je objela Skalnato dolino. Dolgokrak se je okrenil in pričel dr¬veti s tokom navzdol. Darka je zavpila v grozi, zajokala je žalostno. Dolgokrak je drvel, je drvel z Darko na hrbtu po penečih se vrtinčastih valovih v podzemlje. Iz podzemlja se je zaslišal gromovit, rogajoči se smeh Brkonje Čeljustnika, kateremu se je posrečilo ljudem ugrabiti najdražje, najlepše, kakor so ljudje ugrabili njemu najdražje, najlepše, njegove ponosne brke.

Vse to je videl in slišal Branko. Rad bi pomagal, a ni mogel odpreti ust, ni mogel premakniti nog, vse do tedaj, ko se je že delalo jutro in je bila Darka že davno v podzemlju. Njegovo lice je bilo sivobledo od tuge in žalosti. Iz njegovih oči so kapale debele solze na sivo skalo. Šele proti jutru se je zavedel in tekel pravit ljudem, kaj se je zgodilo.


Črna žalost je dosegla vrhunec[uredi]

Ko je Branko pritekel na Darkin dvor, se je sonce že dvigalo iz zarij, toda junaki, pesniki, pevci in glasbeniki so še ležali in smrčali vsenavzkriž po dvorišču. Branko je stresal, butal in mikastil vsakega posebej, toda počasi, le počasi so odpirali oči. Klical jim je, kaj se je zgodilo, a odkimali so in niso mu verjeli. Glasomil mu je celo rekel: »Ti si pesnik in si vse to videl v sanjah le s pesniškimi očmi.« Toda prav tedaj, ko je to izgovoril, se je razlegel po vsem dvoru pretresljiv jok Darkine matere, ki se je prebudila in našla Darkino posteljico prazno. Junaki, pesniki, pevci in glasbeniki so prebledeli kot smrt. Potem so se valjali od žalosti po tleh in se tolkli s pestmi po čelu. Jok je bil tako glasan, da so drveli ljudje od vseh strani k dvoru in spraševali, kaj se je zgodilo. Ko so slišali o dogodku, so tudi sami žalostni popadali na tla. Od vasi do vasi je šel glas: — »Brkonja Čeljustnik je ugrabil najlepšo deklico dežele.« — Od vasi do vasi se je širil jok. In tako je še tisti dan jokala vsa dežela: poglavar, poglavarka, junaki, pesniki, pevci, glasbeniki, modrijani, starci, starke, možje, žene, mladeniči, mladenke in otroci.

Delo je počivalo. Z oken in s streh so zavihrale črne zastave. Nebo so prepregli temni oblaki in zakrili sonce za mnogo dni. Ptice pevke so umolknile. Vse je jokalo in žalovalo, le Branko ne. Edini ni obupal. S svojo mlado glavo je pričel premišljevati, kako bi bilo mogoče rešiti Darko. Poznal je dobro Brkonjo Čeljustnika in je bil prepričan, da bi divji mož ne mogel ubiti tolike lepote, tako lepe deklice. Stopil je k Darkini materi in jo tolažil. »Darka še živi,« ji je rekel, in poglavarju: »Mi moramo rešiti Darko, pa naj izgubimo glave zato.«

Poglavar je razglasil: »Tisti, ki reši Darko, dobi: prvič Darko za ženo, drugič — naslov največjega junaka dežele, tretjič — nasledil bo njega, poglavarja v vladanju vse dežele.«

Junaki so sklonili glave in molčali. Šel bi vsak izmed njih nad medveda, nad volka, toda proti moči Brkonje Čeljustnika v podzemlje, proti zmaju Triglavu, proti orjaškemu raku Dolgokra- ku, katerega lupine ne preseka noben meč, ne prebode nobena sulica, proti čarobnim škratom in vilam, ki se lahko narede nevidne — kdo bi si upal. Nihče se ni javil.

Tedaj je zaklical Branko: »Jaz pojdem in jo rešim!« Vsi so ga pogledali grenko in neverjetno, tudi poglavar, le Darkina mati je uprla v njega proseče oči.


Branko se pripravlja[uredi]

Dan in dan je premišljeval, kako in na kakšen način bi jo rešil. Razodel je svoj sklep samemu očetu Postrvniku. Ta je položil prst na čelo in se dolgo zamislil. Potem so se mu na mah udrle solze: »Sin moj, v nevarnost se podajaš in skoraj gotovo te bo ugrabila smrt, toda jaz ti ne branim. Junak se ne sme bati smrti, kadar je njegov namen, da reši nesrečno deklico. Tudi če boš umrl, bo živelo tvoje junaštvo naprej. Pevci bodo prepevali o junaštvu malega Branka še dolgo potem, ko bom jaz ležal mrtev med temi skalami. Pojdi, Branko, v podzemlje in skušaj rešiti lepega otroka!« — In zopet je položil prst na čelo in dolgo premišljeval. »Čoln bo treba zgraditi in pripraviti potrebne stvari.« — Branko je prikimal in takoj sta se lotila dela.

Posekala sta tisočletni hrast in v njegovo deblo sta dolbla z dleti, tesala s sekirami in stružila s stružniki toliko časa, da je stal pred njima čoln, ves bel, narejen iz enega samega debla.

Na eno stran je Postrvnik urezal ime — Branko — na drugo stran ime — Darka — česar je bil Branko zelo vesel. Potem sta dolge ure brusila svetli meč, da je postal bolj oster kot britev. Za čoln sta privezala dolgo vrv. Branko si je opasal meč, čez ramo pa je obesil lok in gosli, te preljube gosli, na katerih je tolikokrat igral o Darki in brez katerih bi ne mogel niti v smrt. »Dal bi ti tudi luč, toda prebivalci podzemlja bi te videli že iz daljave in te ubili. Moraš privaditi svoje oči na temo, da bodo prodirne kot luč, iskre in žive. Da, da, najtežje bo z zmajem Triglavom; da, da, rabi tudi pamet in ne samo junaštvo,« je zavzdihnil Postrvnik in debela solza se mu je prikradla na lice.

»Šel bi s teboj, moj mali! Kako rad bi bil mlad in se boril s krutim zmajem. Toda moj hrbet je sključen, roke se mi tresejo in noge so mi kakor iz svinca težke. Kako naj bi jaz vihtel ostri meč! Noč in dan te bom čakal, da se povrneš in če se ne povrneš, bom do zadnje ure mislil nate.«

Tudi Branku je šlo na jok, a pogoltnil je solze in se postavil pred očeta Postrvnika. Ta mu je položil roko na glavo: »Naj te spremlja sreča junaška, moj sin,« mu je rekel in prsti so se mu tresli.

Dvignila sta čoln in ga položila na penaste grive besnih vrtincev. Branko se ni obotavljal in je skočil v čoln, ki je plesal in se vrtel kot kakšna igračka. Vsakemu človeku bi od groze zastalo srce, a Branko je zavriskal, zamahnil očetu v slovo, potem je zagrabil veslo in sunil v breg. Silne brzice so se polastile čolna in oddrvele z njim v neznano.

To je zvedela vsa dežela. Nestrpnost se je polastila ljudi. Klicarji so hodili po cestah in oznanjevali: »Branko se je odpeljal v podzemlje, da reši Darko. Branko se je odpeljal v strašnoo podzemljeee, da reši Darkooo...« Nihče ni odšel spat. Vsi so čakali, kaj bo. Oči vseh ljudi so bile uprte proti daljnim prepadom in jamam.


Strašna pot v Skalnati dolini[uredi]

Bilo je nekaj tako divjega, da bi si tega živ človek ne upal popisati. Branko se je od minute do minute boril s smrtjo. Čoln je drvel med prepadi, štrlečimi kakor črne sence v globino. Kot suličasti stolpi so molele pečine iz vrtincev v zrak. Ob vsaki izmed njih bi se čoln lahko razbil kot jajčja lupina in Branko se je divje boril z grebeni valov. Oči so mu široko odprte strmele predse. Divje je rezal z vesli v vodovje in vedno pravočasno odrinil čoln, da ni treščil ob trdo skalo. Včasih se je zaustavil čoln sredi besnega vrtinca in se vrtel v njem kakor najhitrejša vrtavka. Branku se je omotično vrtelo v glavi, toda ni se zvrnil v vodo, ampak je izrinil čoln z neupogljivo silo in zopet zdrvel preko bobnečih valov naprej in naprej.

Nad prepadi so krožili črni krokarji. Neprestano so spremljali čoln in se radostno krohotali. Vedeli so, da visi Brankovo življenje na nitki. Valovi bodo vrgli njegovo truplo na breg in oni se bodo gostili z njim. Za čolnom je drvela cela truma rakov. Poželjivo so stegovali škarje proti robu male ladjice. Branko je kdaj pa kdaj zamahnil z mečem in odsekal enemu škarje, zdaj drugemu oko, ki je zaštrlelo nad vodo, toda zopet se je moral trdneje oprijeti za veslo in se boriti z vodo, ki je šumela, bučala z votlim glasom. Bilo je vse to nekaj neverjetnega, strašnega, da, groznega, in Branku je znoj curkoma lil s čela.

Nenadoma se je zasadil čoln med dve čeri in obstal kakor vkovan. Branko je prebledel. Črni krokarji nad njim so se zakrohotali. »Nikamor ne bo mogel. Poginil bo od gladu, ho, ho, mi pa se bomo gostili z njegovim mesom, ho, ho,« so vreščali in risali črne kroge po prazninah med skalovjem.

Vendar je bila prava sreča, da je čoln obtičal. Kajti dva koraka pred njim se je valila reka z bobnečim slapom v globino. Slapa poprej Branko ni videl in bi gotovo poginil, če bi ga ne pridržale skale.

Zagrabil je meč z desnico in skočil na trda tla. Vse krog njega so se penili valovi. Šele s skale je pregledal, v kako globočino pada reka. Takoj je vedel, kaj mora storiti. Privezal je drugi konec vrvi za skalo. Ko je hotel nazaj v čoln, so že pridrveli raki in pričeli lesti po skali proti njemu. Branko je drobil z mečem lupine rjavih hrbtov in si sekal pot do čolna. Potem je z dolgim trudom izrinil čoln izmed skal, se zagrabil z rokami za vrv in že je zdrvel s čolnom v črno vodno globino.

Slap je najprej požrl čoln podse, potem pa ga je vrgel daleč naprej. Silno se je napela vrv. Branko se je je še vedno krčevito držal. Čoln je bil poln vode. Branko jo je hitro splal z levico, z desnico pa se je oprijemal vrvi. Ko je končal, se je še enkrat ozrl na strašni slap, ki je bobnel gori z višine, potem pa je zamahnil z mečem in presekal vrv.

Čoln je oddrvel naprej. Krokarji so srdito vreščali. Toda hip pozneje je Branko ostrmel. Pred njim so zazijala vrata, ki bi jih ne premerilo sto drug drugemu na glavi stoječih ljudi. Bil je vhod v podzemlje, črn in grozeč. Skalnate doline je bilo konec. Trenutek še in Branko je zdrvel skozi ta orjaška vrata. Obdala ga je črna tema.

Branko ubije zmaja Triglava[uredi]

Dan in noč je drvel čoln po podzemeljski reki in še nikjer ni bilo ne konca ne kraja. Prve ure je bil Branko kot onemel. Bobnenje reke je odmevalo v črnih dvoranah, tako da ni slišal lastnega krika, kadar je zavpil ves prestrašen, kajti skoraj bi mu že upadel pogum. Oči so se mu toliko privadile temi, da je le razlikoval črno vodo od pošastnih čeri, ki so se dvigale v višave proti stropu.

Tu in tam se je tudi zasvetila žarka luč, srebrni kapnik, ki je razsipal žarke s stropa proti vodi.

Po dolgi dolgi vožnji se je ustavil čoln. Branko je spoznal, da je na podzemeljskem jezeru, ki se je širilo naprej, na desno, na levo, kdo ve kam. Sedaj šele se ga je lotil strah ne za svoje življenje ampak strah, da ne bi našel Darke. Na katero stran naj plove? Kje je prelepa deklica? Zamišljen je strmel predse, potem pa je stresel svoje kodraste lase, zagrabil veslo in začel pogumno veslati na slepo srečo.

Čez nekaj časa se je v daljavi zalesketalo, zasvetilo, kakor da bi gorel kres. Branko je zaveslal proti tisti strani in spoznal, da vise s stropa trije dolgi kapniki in razsvetljujejo prostor s slepečo svetlobo.

Bilo je nekaj rajskega, gledati, kako se vsa ogromna dvorana zrcali v vodi, zdelo se je, da raste ena dvorana iz druge.

Začudeni Branko je pristal in se oddahnil. Bil je vesel luči. Toda nenadoma je zaslišal oglušujoče smrčanje. Skoraj bi prebledel. Smrčanje je bilo slišati iz treh grl. »Nihče ne more tako smrčati kakor zmaj Triglav. Triglav spi,« je zašepetal in oči so se mu zaiskrile. Vsak hip se lahko prebudi, zakrili nad jezerom in tedaj gorje njemu, Branku. Če pa ga ubije, bo odstranjena največja nevarnost in veliko laže bo rešil Darko.

Tiho, tiho je veslal kakih dvesto metrov naprej, in se ustavil pod pečino, s katere se je slišalo smrčanje. Privezal je čoln za kamen, stisnil meč krčevito z desnico in pričel plezati navzgor.

Kar je videl po razpokah v skalovju, mu je skoraj zledenelo kri. Vsepovsod po razpokah so ležale kosti otrok, ljudi in živali, ki jih je ugrabil zmaj. Tu in tam so se na sivih skalah rdečile rdeče lise, sledovi krvi.

Branku je silno utripalo srce. Vsak junak bi se sedaj okrenil in bežal, kolikor bi mu dale moči. On pa je le pogumno plezal naprej.

Ko je dospel do vrha, je previdno pogledal čez rob. Skala je bila onkraj odsekana v široko polico. Da, na njej je ležal skoraj tik pred Brankovimi očmi zmaj Triglav. Štiri tace so štrlele navzven iz sluzastega trupa, rep je padal daleč na ono stran po pobočju in potem v globoki prepad proti jezeru. Tri glave so bile leno zleknjene po široki plošči. Gobci so bili odprti in videti je bilo dolge, ostre zobe.

Branko je vedel: »Če zasekam z mečem v prvi vrat, bodo že drugi dve glavi — kavs — kavs — po meni.« Napenjal je možgane, kaj naj stori in posvetilo se mu je v glavi. Pomaknil se je nazaj in se tako skril v razpoko, da ga ni bilo lahko videti. Potem je zagrabil meč in sunil z vso močjo v prvo glavo ter bliskovito potegnil meč nazaj.

Prva glava je šinila kvišku, oči so ji zasršele, srdito je pogledala drugo glavo in zarjovela: »Druga glava, kaj me grizeš in motiš v spanju.« In zopet je legla prva glava nazaj ter zaprla oči. Branko je zopet sunil v prvo glavo. »Uf,« je zarjovela v divji jezi in šavs — kakor bi mignil se je zagnala z zobmi v vrat druge glave, ki se je odvalila z groznim krikom od svojega vratu in štrbunknila čez prepad v vodo. Visoko je brizgnila kri iz drugega vratu.

»Tu imaš, ker me grizeš v spanju!« je zamrmrala prva glava in se zleknila nazaj na polico.

Tretja glava se ves čas ni prebudila. Branko je počakal, da je zopet zaspala prva glava, in sunil na vso moč v vrat tretje glave. »Uf, kaj me grizeš v spanju,« je zarjovela tretja glava prvi in šavs — ena dve tri — odprl se je strašni gobec tretje glave in pregriznil vrat prvi in kakor bi mignil, prva glava je odletela — ena — dve tri s strašnim krikom od svojega vratu in štrbunknila čez prepad v vodo. »Tu imaš, ker me motiš v spanju!« je zaklicala tretja glava in srdito gledala na krvavi vrat, ki se je zvijal sem in tja in bruhal cel potok krvi.

Sedaj pa je imel zmaj samo eno glavo in je pričel z njo premišljevati, kako to, da je dvoje vratov brez glave, ko je ona, tretja glava šavsnila in odstrigla glavo samo z enega vratu.

Branko je takoj spoznal, da je nemogoče prevariti sedaj zmaja, kajti imel je eno samo glavo in ne tri. Pognal se je z mečem na skalo, zmaj je zatulil — vnel se je grozovit boj, ki je trajal tri dolge ure. Branko je vedno spretno odskakoval in zasekal z mečem sedaj tu, sedaj tam v 2maja. Posrečilo se mu je presekati eno oko, ko pa je zabodel tudi v drugo oko, ni zmaj več videl, kam bi šavsnil. Branko je pričel sekati v debeli vrat, da so veliki kosi mesa leteli z njega. Po dolgem trudu je končno odsekal glavo, ki je štrbunknila z žalostno rjovečim glasom v vodo.

Sedaj je ležal tam pred Brankom kruti zmaj, ki je pomoril toliko ljudi. Umirajoče je zamahoval s šestimi krili, vztrepetaval z nogami in vil po zraku dolgi rep, kakor da se hoče braniti še po smrti. Iz vratov so se še vedno vili trije potoki krvi.

Branko — junak — je stal ob zmaju. Tudi on je krvavel iz mnogih ran — vendar se mu je v dno srca zasmilila mrtva zverina. Saj je zmaj tisočletja vdano ljubil divjega moža in bi ne napadal ljudi, če bi ljudje ne odstrigli brk divjemu možu. Hranil bi se le z ribami, raki in s kakim medvedom ali volkom. In tako lepo je znal govoriti s tremi glavami naenkrat.

Branko je gledal spoštljivo mrtvega sovražnika in govoril s solzami v očeh: »Moral sem te ubiti, zato da bom lahko rešil Darko in da ne bodo trepetali ljudje pred teboj. Neustrašljiv si bil, in če bi jaz ne uporabil zvijače, bi te nikdar ne zmagal.

Slavni zmaj Triglav, mrtev ležiš, toda o tebi bodo še milijon let govorili ljudje, o tebi, Triglav, poslednji zmaj!«

Branko je trikrat zamahnil z mečem nad trupom v znak spoštovanja. Potem se je napotil nazaj v čoln in odveslal naprej. S skalovja je nepremično visel Triglavov rep.


Rak Dolgokrak[uredi]

Branko je pristal, da bi se napil vode iz jezera. Nagnil je glavo do gladine, a jo je bliskovito umaknil. Pod vodo je videl oči, ki so se sršeče upirale vanj.

Voda se je izbočila, vzvalovala, vzburkljala, ogromni rak Dolgokrak se je dvignil na površje in strmel v dečka ves začuden, kakor da ne more doumeti, kako je prišel deček v ta kraj.


— »Jaz sem rak DOLGOKRAK,

v plavanju prvak.

Kdo si ti, otrok ljudi,

ki drzno gledaš mi v oči,« —


je zagolščal Dolgokrak in zavrtel oči.

Brankova desnica je popustila meč. Spoznal je takoj, da bi ne mogla nobena ostrina presekati kot pest debele in kot jeklo trde lupine na raku Dolgokraku. Začel je rajši drugače. Zdelo se mu je, da je Dolgokrak zelo ponosen na svoje prvenstvo in zaklical mu je:


— »Ti si torej DOLGOKRAK,

najboljši plavač,

najurnejših krač,

s plavutastim repom najboljši veslač.

To pesnik Branko dobro ve,

to vedo tudi vsi ljudje.

Tebe občuduje vsak.« —


Dolgokraku so se od veselja zaiskrile oči, ko je zaslišal te besede, radostno se je zarezal in tipalke so mu v navdušenju zaštrlele visoko nad vodo.


— »Pravilno misli tvoja glava,

neskončna res je moja slava.

Razloži, mali, mi, zakaj

si s čolnom priveslal v ta kraj.« —


In Branko mu je razložil, da je na poti k Brkonji Čeljustniku, da mu je Branko ime. Premagati misli črno žalost iz njegovih oči. Pregnati pa je misli tako:

Položil je gosli v naročje in zaigral poskočno pesem. Dolgokrak je zacvilil od veselja in se radostno prekopicoval po vodi. Ko je Branko končal, si je Dolgokrak s kleščami obrisal od vode mokre radostne oči. Navdušen se je ponudil, da sam popelje Branka k divjemu možu.

Bil je tako ginjen, da je pozabil govoriti v pesmi in je govoril kar brez rime »Ljubi Branko, ginjen sem. Veslal bom ritenski, ti se me pa kar za tipalke primi in vlekel bom z njimi tebe in tvoj čoln, jaz slavni rak Dolgokrak.« In zaokrenil se je z glavo proti krnu, z repom naprej: »Branko, kar za tipalke se me primi!«

Branko se je zagrabil za tipalke. Čoln je zdrvel po širokem jezeru in puščal belo brazdo za seboj.


V lepi jami škratov in vil[uredi]

Branko se je od radosti smejal in pel. Čudovito lepa je bila taka vožnja. Tudi na gosli je igral. Ni vedel, kaj bi delal od samega veselja. Toda hipoma so utihnile gosli, zamrla mu je pesem na ustnicah. Branko je onemel. Nekaj takega še niso videle oči pesnikov, pevcev in glasbenikov.

Ko je zavil Dolgokrak z bliskovito naglico okrog nekega ovinka, se je zableščalo tako, da si je moral Branko za nekaj časa zakriti oči z dlanmi. Šele ko se je nekoliko privadil na svetlobo, je odmaknil roke in zastrmel v bajno lepoto pred seboj.

Kakih sto tisoč kapnikov je viselo s stropa, kakih sto tisoč jih je raslo iz vode. Bili so lepši od najlepših lestencev. Svetili so se v zlati, srebrni, rdeči, rumeni, zeleni, vijoličasti barvi. Sto tisoč raznobarvnih mavric se je bočilo s stropa proti jezeru, sto tisoč raznobarvnih žarkov je kipelo z jezera proti stropu. In pestre skale — strop kakor iz kristala prozorne kamnitne zavese. Iz sten so lili curki slapov v lesketajoče se jezero. Morje luči, morje barv.

Po vseh pečinah so sedele ali rajale vile in trepetale z nežnimi krili. Vsaka je bila zavita v svojo svetlobo, v svojo luč. Tako so bile vile obarvane z zlato, srebrno, rdečo, rumeno, zeleno, vijoličasto svetlobo. In če se je premaknila s svojega mesta, je v hipu zažarela v drugi barvi. Igrale so se z belimi rokami in cingljale z dragimi kamni v dehtečih laseh. Bele prsi so jim valovale kot meglice in telesa so krožila v neslišnih plesih.

Pa tudi tisoče škratov se je prekopicovalo po skalah. Ali pa so skakali na glavo v vodo in si potem izžemali curljajočo vodo iz kosmatih brad. Potem so se vlekli za brade — kdo je močnejši — in štrbunkali drug drugega v vodo. Seveda je nastal potem divji prepir in so se mikastili in brcali med seboj, da se je tu in tam prikazala rdeča kri in je ta ali oni škrat zajavkal s prežalostnim glasom.

Po dva in dva sta si zvezala brade skupaj in je priplavala ta ali ona vila in — čič — med oba škrata na zvezane brade. En škrat jo je prijel za roke — drugi za noge — in lepa vila se je zibala na tej mehki gugalnici kakor majhen otrok.

Ko sta Branko in Dolgokrak dospela v bližino, je potihnil smeh, igra in rajanje. Vile in škrati so strmeli s širokimi očmi v oba. Vile so zaplavale v veliki trumi proti njima, škrati so skakali s skale na skalo in jih je bilo na mah vse polno krog Branka in Dolgokraka, ki je pristal in se oprijel z nogami za skalo.

In završalo in zašumelo je krog njunih glav.

»Mir,« je zaklical Dolgokrak, »rajske vile, zali škrati, mir, da vam razodenem radostno novico. Jaz, rak Dolgokrak, ki nosim prvenstvo v vodnih dirkah, sem odpotoval v bližino zmajske jame. Jaz, poudarjam, jaz, sem našel tega dečka, ki ni vedel, ne kod ne kam, dasi ve za mojo slavo, ki se je razširila med ljudmi. On prekrasno igra na violino in našel sem ga in pripeljal sem ga, da razvedri, da razveseli našega ljubega očeta divjega moža. To sem storil jaz, rak Dolgokrak.«

Toda še bolj je zašumelo, završalo. Vile so brnele s perutmi, škrati so trli brade med prsti in škripali z zobmi. Sploh je nastal zelo velik hrup in šum. In nenadoma je zaklicala najlepša med vilami, jasna kraljica vil, ki je nosila zlato krono na glavi:


— »Rak Dolgokrak,

ti največji si bedak,

tepec tak, da nima para.

Tebe lahko vsak prevara.

Branko pelje se s to barko,

da ugrabil nam bi Darko.


Umoril je zmaja Triglava.

Meč njegov rdi od krvi.

Po zmajevi krvi meč diši.

S teboj sedaj po Darko plava.

Rak Dolgokrak, bedak!

Tvoji možgani, črna praznina,

tvoja butica, trda lupina!« —


In ves zbor je zapel z rogajočim se glasom:


— »Rak Dolgokrak, bedak!

Tvoji možgani, črna praznina,

tvoja butica, trda lupina.« —


Prepadeni Dolgokrak se je obrnil proti čolnu. Oči so mu gorele v divjem srdu. Počasi je dvigal klešče, da bi preščipnil Branka. Škrati so skakali na čoln in se zaprašili proti Branku, vile so stegnile bele roke, da bi jih ovile dečku okrog vratu in stisnile, tako da bi ne zadihal niti enkrat več. Bela smrt se je postavila Branku prav pred oči in zdelo se je, da ni nobene rešitve več.

Branku je zajokala duša. Nikdar ne bom videl Darke, deklice prelepe. Tu v teh globokih vodah bom ležal mrtev, ne da bi rešil tiste, po kateri hrepeni vse ljudstvo.

Vroče solze so se mu udrle po licih in dvignil je gosli, da si zaigra pesem smrtnico. Zaplaval je lok po jokajočih strunah, prelepa pesem nihče ni še slišal take godbe o dečku, ki umira daleč v podzemlju sredi škratov in vil na bajnem rajskem jezeru v bližini ljubljene dcklice, ki jo je hotel rešiti.

In kaj se je zgodilo?

V hipu je Dolgokrak umaknil svoje klešče in potopil oči v vodo, da ne bi drugi videli solz, ki so mu pričele curljati prvič v dolgem življenju iz njih. Vile so povesile roke, škrati so stisnili brade in posedli po tleh. Nastalo je tako ginjenje, tak jok, da je odmeval uro daleč po rajski jami.

Ko je Branko videl, kak uspeh ima njegova godba, se mu je razvedril obraz. Nehal je igrati smrtnico in ubral druge strune, vesele, vriskajoče, poskakujoče. Takoj so prenehali jokati — Dolgokrak, vile in škrati. Skok, skok, skok — škrati so se prijeli za brade in poskakovali, da je bilo res veselje, vile so zaokrožile po zraku in zabrnele s perutmi; vile so pele, škrati so vriskali in piskali. — »Hi,« je zaklical Branko, »rak Dolgokrak, hi!« Dolgokrak je zagrabil s kleščami za vrv in vlekel čoln naprej. »K divjemu možu, hi!« In šla je vsa truma in so skakali in korakali. Branko je igral, igral, Dolgokrak pa je vozil, vozil v Črno jamo k divjemu možu.


Prekrasna Darka umira[uredi]

Branko se je vozil po podzemlju mnogo dni in noči, ne da bi vedel koliko. Medtem pa je Darka umirala v Črni dvorani. Umrla pa bi od strahu že takrat, ko jo je vozil Dolgokrak skozi vrtince in slapove, če bi ji vile z lasmi ne zakrile oči, da ni videla črnih prepadov in globin, in če bi je ne podpirale z belimi rokami, da bi se ne zvrnila z rakovega hrbta. Zato tudi ni videla zmaja Triglava, saj bi gotovo umrla, če bi ga videla. Saj že tako je vsa trepetala, ko je slišala njegovo radostno rjovenje.


— »Darka prekrasna, nič se ne boj,

on te ne sme umoriti,

tvoje krvi ne sme se napiti.

Z nami se voziš, veselo zapoj!« —


so ji prepevale vile tedaj, ko se je peljala mimo zmaja, ki je poželjivo strmel s pečine nanjo.

Brkonja Čeljustnik je začudeno gledal toliko lepoto, ki so mu jo pripeljali in skoraj bi se porodilo usmiljenje v njegovem srcu. Toda močnejše je bilo sovraštvo do ljudi. Njemu so bili brki nadvse. Te brke pa so mu odstrigli ljudje. Darka je le otrok ljudi.

Mrke in turobne poteze mu niso izginile z obraza, dasi se je neka zla radost zasvetila v njegovih zenicah. Njegovo maščevanje je bilo popolno. Ugrabil je ljudem najlepše, kar so imeli in vekomaj bodo jokali za tem prekrasnim otrokom.

Nič ni ganil njegove duše pretresljivi jok Darke, ki se je vrgla na kolena pred njega in ga prosila, naj jo izpusti nazaj k mamici. »Neumno je biti žalosten in usmiljen zaradi ženske,« je rekel zaničljivo vilam in pokazal s prstom na Darko, zamahni! potem z roko in se zamislil v temne, trpke misli. Vile pa niso mogle nič od veselja, da imajo tako lepo deklico med seboj.


— »Ko dorase, jo izvolimo za kraljico

in zlato krono ji na glavo posadimo,« —


so si zašepetale in celo kraljica vil ni bila proti temu.

Skušale so razvedriti Darko na vse načine. Božale so jo po laseh, pele so ji srebrne pesmi in nosile so ji skozi jame medu, ki so ga nabrale na jutranjih cvetlicah, stkale so krasne svilene perutnice in jih pritrdile Darki na rame da bi letala z njimi po zraku. Darka se je res navadila letati, ker je upala, da bo lahko pobegnila, ali vilinsko kolo jo je skrbno čuvalo.

Zato je posedala žalostna v Črni dvorani. Solze so ji potekle že vse. Ni govorila več, ni jedla več, le grenka žalost ji je stiskala srce. Neprestano je mislila na mamico in na lepega dečka, ki ji je podaril najlepšo ribo, ki ji je zaigral najlepšo skladbo in zapel najlepšo pesmico. Duša se ji je trgala v žalosti, lica so ji bledela, venela je kakor roža, ki so ji ugrabili sonce in jo zaprli v temni grob. Bela smrt sc je pritihotapila v Črno dvorano. Prihuljeno je sedela v temnem mračnem kotu in pričakovala nestrpno, kdaj ji bo mogoče odnesti Darkino dušo s seboj.


Divjemu možu so zrasli novi brki[uredi]

Brkonja Čeljustnik je mrko sedel med dvema orjaškima kapnikoma. Srepo je strmel in buljil predse in premišljeval o starih časih, ko je bil zaradi brk občudovan in spoštovan od ljudi in bajnih bitij. Le včasih je po strani pogledal umirajočo Darko in ni vedel, ali bi se mu smilila ali ne. Stegnil je kosmato roko in jo pobožal z mezincem po licu in že se mu je milo storilo, toda zakrknil je svoje srce.

Toda prav v tem hipu se je zgodilo nekaj čudnega. Brkonja Čeljustnik je začutil najprej nekaj nenavadnega, veselega v nogah. Potem pa so mu začele poskakovati v zrak — zdaj ena — zdaj druga. Čim bolj jih je skušal ves začuden tiščati k tlom, tem bolj so poskakovale.

Prav tako se je godilo dvema resnima škratoma, ki sta sedela poleg njega na tleh. Noge so jima poskakovale tako visoko, da so se podplati zadevali v brade. Iz daljave se je namreč zaslišala prekrasna poskočna muzika.

Darka je zavrisnila od veselja. Spoznala je godbo. »Branko se pelje,« je pomislila z neskončnim veseljem. Rdečica je planila v njena lica.

Čim bliže je prihajala muzika, tem hujše je bilo. Oba škrata in Brkonja Čeljustnika je že odneslo s sedežev. Škrata sta zavriskala, zagrabila Darko vsak za eno roko — in ko je Branko priigral v bližino, so poskakovali Brkonja Čeljustnik in oba škrata z Darko med seboj že prav gor do stropa. Ves hrupni zbor vil in škratov je skakal, vriskal — skoraj bi se razleteli od smeha.

Brkonji Čeljustniku je pošla sapa — pričel je prositi Branka, naj neha igrati. Branko je prenehal. Brkonja Čeljustnik je padel nazaj na prestol med oba kapnika in strmel začuden v Branka.

Da, tisti deček, ki se je znal najlepše igrati z njegovimi brki, ki je znal najlepše plezati po njih, je stal pred njim. Turobno je začel divji mož govoriti: »Obiskal si me, Branko, a nič več ne boš mogel plezati po mojih brkih. Zaman si se pripeljal v podzemlje, čeprav je tvoja godba tako vesela, mene ne moreš več trajno razveseliti.«

Branko je poljubil na rdeče ličece Darkico, ki se mu je vrgla v naročje, potem pa ji je zašepetal: »Čakaj, Darka, jaz vidim nekaj čudovitega.«

Napotil se je počasi k divjemu možu in se postavil predenj, povzdignil je svoj glas in zaklical: »Brkonja Čeljustnik, ljubi divji mož, ali ne vidiš, ali si oslepel v svoji žalosti? Ali so oslepeli v svoji žalosti škrati bradati in vile prelepe in celo Dolgokrak, ki ima dolge in široke oči? In ti, Brkonja Čeljustnik, zrasli so ti novi brki, lepši, mehkejši od starih, poglej se pod nos, divji mož!« In Branko se je obesil na nove, prekrasne brke in plezal po njih navzgor.


— »Trikrat gori — beli brki,

trikrat doli — beli brki,

višji so ko bela breza.

Branko gori, doli pleza.« —


Divji mož se je ozrl navzdol, prijel se je z roko pod nos in zarjovel od veselja. Stisnil je Branka na svoje srce. Nastalo je vsesplošno veselje in prekipevajoča radost. Vile so planile k divjemu možu in mu pričele plesti brke v kite. Branko pa je objel Darko v naročje. »Darki svobodo, Branku slavo in Darko,« je zaklical Brkonja Čeljustnik. »Pripravite se vsi! Vrnemo se med preljube ljudi!«


Zopet ženitovanje[uredi]

Kaj takega še ni videl živ krst. Ljudje so slišali radostno petje in vrisk, ki je prihajal vedno bliže iz podzemlja. Tekli so nad prepade Skalnate doline in strmeli navzdol na reko. — In podzemci so se pripeljali. Branko se je ponosno vozil na raku Dolgokraku. Nad njim so po zraku letele vile z Darko, ki je kot vile brnela s perutnicami. Od zadaj pa je bredel reko Brkonja Čeljustnik. Na glavi in na ramah so mu sedeli škrati.

Radostno so zavriskali ljudje. Darkino mater so morali pridržati za roke, da bi ne poletela nasproti Darki čez nevarne stene.

Podzemci so se izkrcali ob koči očeta Postrvnika. Postrvnik je radostno objel Branka junaka, kateremu so od te ure prepevali slavo vsi pesniki, pevci in glasbeniki dežele. Nalašč zanj so naredili posebno pesem hvalnico, ki pa je predolga, da bi jo tu zapisal.

Vile so izročile Darko materi v naročje. Brkonja Čeljustnik si je gladil brke. Ponosno se je sprehajal med ljudmi, ki so ga na vso moč občudovali. Ves sprevod je šel v vas. Tam se je vse pripravljalo za svatbo. Brkonja Čeljustnik se je gostil z voli, koštruni, kopuni, z racami, purami.

Ljudje so ponoreli od veselja, kajti sreča se je povrnila mednje. Brkonja Čeljustnik je hitro preklal glave trem volkom, ki so si upali v bližino. Tri dni in tri noči so rajali. Škrati so piskali na školjke, pesniki, pevci in glasbeniki na grla, na gosli in tamburice.

Vile so zaplesale z mladeniči po trati, škrati z mladenkami, ki so od radosti kar poskakovale.

Branko in Darka sta sedela skupaj. Držala sta se za roke in od veselja nista nič mogla.

Tretji dan je poglavar izročil vladanje Branku in ga proglasil za moža svoje hčerke Darke.

Brkonja Čeljustnik je dvignil z desnico Branka in lepo Darko visoko pod nebo proti soncu in zavpil: »Kakor to zlato sonce naj bo svetlo vajino življenje! Pri svojih krasnih brkih prisegam slovesno, da bom vedno odganjal od ljudi zverine in ptice roparice.«

In ves zbor je zagrmel: »Slava Branku in Darki, živela Branko in Darka!« — In še enkrat je zagrmel ves zbor: »Živel Brkonja Čeljustnik! Večna slava njegovim brkom!«