Brkec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
»Brkec«.
Izdano: Ilustrirani glasnik 2/1 (1915)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Bilo je grozno ...

Sovražnik je hotel za vsako ceno prodreti. Streljal je divje, brezupno, strašno: kot debela toča iz pravljic so padale granate in šrapneli in iskali naše baterije, ki so bile dobro krite ... Padalo je na njive, na vrtove, na hiše, ki so zijale, visele, posipavale se v lastne groblje.

Že zdavnaj ni bilo nobenega človeka več v tistih hišah. Peljali so s seboj vse, kar so mogli, in šli z zaupanjem v srcu — junaki! — zakaj vedeli so dobro, da morajo doprinesti to žrtev, da se rešijo smrti.

Ko se je približal mrak — nekega dne, ko je bil oblačen dan in soparen — so streli postali redkejši in so malodane popolnoma utihnili. Kaj mislijo? Tirolski strelci iznenadijo in ujamejo bersaljere. Dovažanje municije na višine. Da smo uničeni ? ... Z napeto pozornostjo smo sledili vsemu. — Kar zapazim naenkrat za živim plotom dekličjo glavico, ki se je pa v hipu zopet skrila. Zdelo se mi je, da sem videl bajno bitje, nekakšno vilo. Skoraj me je bilo groza.

Kaj dela ta deklica tu in ob tem času in teh bojih? Ali je izgubljeno bitje, ki je zašlo? ... Ali je vohunka, mala in prefrigana vohunka celo? Saj ni mogoče; ta osemletna deklica s črno glavico! ...

Sedaj, ob tem času? ...

Zopet sem jo zagledal nekoliko dalje ob plotu. Oprezovaje in tiho je šla naprej, kot bi se bala, da je kdo ne vidi. Temna oblekca je bila prašna in raztrgana. Včasi se je dvignila, da so zasijale njene oči, pa se je spet upognila in se skoraj plazila, proti hišam, čez polomljeno drevje, izkopane jame, kamor lahko prileti granata vsak trenutek, kamor so padale cel dan.

Opozoril sem tovariša: »Glej!«

»Pojdiva, slediva ji!«

Šla sva previdno in tiho. Plazila se je mimo koruzne njive. Preplezala polomljeno drevo, se pretaknila skozi plot in na oni strani plota so bile že hiše. Videla sva natančno, kako se je zdaj zravnala in obstala na mestu kakor uklenjena ter dela rjavi ročici na obraz. Ali jo je tako pretresel pogled na razbiti dom? Potem se je zopet ogledala, sklonila se do pasu in šla do prve hiše ter se plazila skozi razbita vrata, čez nasuto kamenje v notranjost; v svojo domačo hišo.

»Po drugi strani uteče.« 

»Ne more,« je pojasnil tovariš. »Na oni strani nima ta hiša ne oken, ne vrat. Čakajva!«

Čakala sva kakih pet minut, da se je prikazala deklica zopet na vratih in šla ob steni do drugega ogla in klicala plašno, polglasno: »Brkec, Brkec!«

»Išče nekoga.«

»Pst!«

Vrnila se je nazaj v hišo, razdrto, zapuščeno. Slišalo se je zopet isto, nekoliko glasnejše klicanje iz nje. Ko se je zopet prikazala, je bila objokana, hotela je naravnost, odkoder je bila prišla.

Ustavila sva jo. Prestrašila se je silno, da je vsa zatrepetala in se skoraj sesedla na tla, ter glasno zajokala.

»Nič hudega! Samo povedati moraš, koga iščeš.

»Brk-caaa ...« je dejala v joku.

»Kdo je Brkec? Tvoj brat?«

»N-ne! Naš m-maček je ...«

»Takooo!« sva se zavzela. O varanju ni bilo govora; zasmejala bi se bila. Čudovita deklica, prava junakinja!

»Pa odkod si prišla!«

»Od daleč ... Pri teti sem bila ... Saj pri nas so tudi vojaki ... Mame ni pri teti, jaz sem sama pri njej ... Pa smo bili Brkca pozabili ... Šla sem ponj ...« Tako je jecljala vkrčevitem joku.

»Ali ga imaš rada?«

»Da ga ne hodo Lahi ubili,« je šele zdaj končala. »Moj je bil.«

»Tiho bodi. Brkca ne bodo ubili ... Še domov je morda prišel ta čas. Če ga pa mi dobimo, ti ga pošljemo. Kako ti je pa ime?«

»Anka.«

Deklica je prenehala jokati in [pogledala zaupno, zvedavo, — »Nocoj boš pri nas, Anka, ker je pozno.«

»Pa če boste videli Brkca ...« Dekle je bilo že naše.

»Če ga bomo videli, pošljemo ti ga. Res. Ali se nas kaj bojiš?«

»Nič. Lahov se bojim ...« Obrisala je obraz in gledala živo, skoraj veselo. Čudovita deklica, drzna in pogumna!

To je bilo veselje, ko sva jo že po temi pripeljala v naš skriti stan. Nihče ni hotel verjeti resnici, vsakdo jo je sam izpraševal in daroval, kar je mogel najti lepega. »Pri nas mora ostati Brkec!« so dejali. »Polkova hči!« so klicali drugi. Ni hotela pri nas ostati; ko so jo klicali Brkec, se je pa smejala ... Drugi dan smo jo s spremstvom poslali k teti ...

Brkca nismo dobili. Zdivjal je morda in pobegnil proč v grmovje, v goščo ali se skriva na njivah, če ni mrtev. Mi pa »praskamo« Lahe, da jim dokažemo, kako je nam vsem od prvega do zadnjega ljuba naša zemlja, vsaka živalca in travna bilka in je nočemo izpustiti, kot oškropljeno s krvjo.