Bridka smrt in Tomaž
| Pravljice Fran Milčinski |
| |||||||||||||||
V tistem času, ko je rasel bob v klasju in pšenica v stročju, je bilo vse drugače in bolje na svetu, tačas je tudi smrt opravljala svojo bridko službo bolj pošteno in pravično kakor danes. Prihajala je po ljudi lepo po vrsti in po starosti, točno in zanesljivo, ne prej ne poznej, in tako je bilo prav! Vsem ljudem je bil odmerjen enak čas življenja, vsakdo je vedel, kdaj mu odbije zadnja ura, in pripravil se je lahko počasi in preudarno na svoj konec. Naredil je testament, izročil je, kar je bilo izročiti, in tudi svečano selitev na oni svet si je uredil vsakdo sam po svojem lastnem okusu. Zadnja dva dni je potem sedel doma, praznično oblečen, in sprejemal sorodnike, prijatelje in znance, ki so se prihajali poslavljat od njega, nekateri celo z vencem ali s šopkom; pred hišnimi durmi pa je namesto vratarja stala bridka smrt, naslonjena na svojo koso, in se z resnim dostojanstvom klanjala prihajajočim in odhajajočim. In ko je prišla ura, se je pač izvršila slavnostna selitev na novi dom. Z zastavami, z godbo in s petjem so spremljali dragega izselnika na njegovi zadnji poti, ob strani izprevoda je važno korakala bridka smrt in pazila, da niso otroci stopali iz vrste in da niso ženske preglasno čebljale, dragi izselnik pa se je ginjen veselil vseh izkazovanih mu časti, kakršnih ni bil deležen vse življenje.
V onih lepih starih časih je torej bilo, pa se je nekega vročega popoldne vinogradnik Tomaž sukal okoli svoje zidanice visoko v vinski gorici; lepo je žvižgal, še lepše pel, vince je pretakal in ga zadovoljen pokušal.
Pa prisopiha v breg bridka smrt; postoji pri veselem Tomažu, obriše si pot s svetlega čela in pozdravi: »Dober dan Bog daj, boter Tomaž! Čez goro moram, sonce čuda pripeka in breg je strm. Kapljica dobrega bi se mi zdajle prilegla!«
»Bi se!« je kratko odvrnil Tomaž, ki je bil bolj svoje sorte človek. Smrti ni privoščil niti pogleda, pač pa je sebi natočil kozarček, vince se je iskrilo v soncu in počasi in slastno ga je izpil. Potem pa je zopet zažvižgal svojo pesemco, še lepše jo zapel in se je sukal okoli sodov.
Bridka smrt je mislila, da je Tomaž ne razume, in prijazno je opomnila: »Boter Tomaž, kaj ti pravim,,tudi meni lahko brez skrbi privoščiš kozarček.«
Tomaž je najprvo skončal svojo pesemco, potem šele je odgovoril: »Kdor hoče pri meni sladko vince piti, mora bele petice šteti.«
»Petic nimam,« je rekla bridka smrt in je požrla slino.
»Pa tudi pila ne boš,« se je odrezal Tomaž.
Smrt je napela druge strune. »Boter Tomaž,« je rekla, »ni prav, da si tako neprijazen z menoj, ki sem tvoja gosposka. Toda naj bo! Nič ti ne zamerim, saj vem, da se le šališ in da mi ne zavidaš kapljice vina.«
Tomaž je izpod čela pogledal bridko smrt, natočil je počasi in preudarno kozarec, ga dvignil, da se je sonce zaiskrilo v vinu, in ga ponudil bridki smrti.
Bridka smrt je hlastno segla po njem, navihani Tomaž pa ji ga je urno zopet umaknil, sam ga izpil in potem se zakrohotal: »Haha, gosposka, ali bi ti dišalo, kaj? Birič si in ne gosposka, biriči pa se ne bodo napajali zastonj mojega vina!«
Smrt je postala bleda, ničesar ni črhnila, ampak z ročnim skokom se je skobalila na polni sod, sklonila se je k široki vehi in žejna hitela srkati sladko vince.
Tomaž prvi hip ostrmi, potem pa ga zgrabi jeza. Plane na smrt, potlači ji lobanjo skozi veho in za lobanjo še drugi kostnjak noter v sod, da je venkaj pljusnilo vino srditemu Tomažu v lice. »Zdaj se ga pa le nažri, ti požrešnost koščena,« je vzkliknil, zabil je veho, zakopal sod pod prag in zadovoljen jo mahnil domov.
Tako je bila smrt spravljena in zaprta v sod. Svet se je pa čudil in ni vedel, zakaj nikdo ne umre.
Oni, ki so bili na vrsti in so imeli že vse pripravljeno za selitev, so se jezili zaradi zamude. Neprijetno je bilo svečano sedeti doma in čakati še en dan in še en dan in gledati vprašujoče obraze svojcev, češ kaj pa še delaš tukaj! In ko so se naveličali ždenja doma in so stopili na cesto, ni bilo nič manj mučno osuplim prijateljem razlagati in se jim opravičevati, zakaj še niso umrli. — Polagoma so se pač zopet sprijaznili z mislijo na življenje, toda bolelo jih je, da so že vse izročili, in ne brez nevolje so zrli na svoje naslednike, katerih dobrota jim je sedaj rezala kruh.
Vobče je seveda ugajalo svetu, da ni več smrti, saj od prijaznih navad življenja se nikdo rad ne loči. Toda leta so tekla, ljudje so se množili, hiše so postajale pretesne, jelo je primanjkovati hrane. In če je bila zaprta smrt, ni bila zaprta starost s svojimi težavami in raslo je število starčkov, ki so onemogli polegali doma in si želeli umreti.
Tudi veselemu Tomažu se je obrnilo na slabo. Starost mu je pobelila lase in skrivila hrbet, in ker ni bil več kos delu, je izročil domačijo zetu. Zet pa je bil skop in neprijazen.
In pripetilo se je nekega dne, da je Tomaž prosil zeta za požirek vina, zet pa ga je pač podražil z nalito kupico prav tako, kakor je svoj čas Tomaž podražil bridko smrt, dal pa mu je ni, ampak sam jo je izpil, češ brez petic ni vina.
Hudo se je storilo staremu Tomažu in zaželelo se mu je umreti. Šel je iz hiše in počasi in z naporom je zlezel v breg k zidanici. Ondi je izpod praga izkopal sod in odbil veho. Vdan in miren se je nastavil smrti, da ga pokosi.
Bridka smrt je zavohala zrak, zmela si je oči in izkobacala se je iz soda. Zunaj se je plašno ozrla okoli, za življenja sitega Tomaža se niti ni zmenila, ampak ročno jo je ubrala po bregu, da je kar kamenje ropotalo za njo. In začudenemu Tomažu se je zdelo, da se ji sumljivo opletajo noge, in prisegel bi bil na to, da jo je čul celo zavriskati.
Stari Tomaž ni bil napačno videl in čul. Bridka smrt se je res opotekala po poti in res je vriskala: bridka smrt je bila pijana.
Prikolovratila je z brega v vas. Čutila je, da ga ima v glavi, spomnila pa se je svojega dostojanstva in napela je vse svoje sile, da svetu prikrije to svoje neugledno stanje. Krčevito je gledala predse in pazila na vsak korak; če jo je pa vendarle včasih malo zagugalo vstran, je takoj postala, počasi in važno se je ozrla na levo in desno ali celo nazaj in kaj zamrmrala o slabi cesti, potem pa je nadaljevala svojo pot zadovoljna sama s seboj, misleč, da nikdo ne sluti, koliko je pri nji na uri. Toda se je motila.
Pred hišo je stal Tomažev zet in se zadiral na sosedove otroke, ki so se razposajeni drvili po cesti. Pa pogleda po vasi, gleda, gleda pa spozna bridko smrt, ki jo seka sredi ceste, včasih postoji, se zaguga v kolenih in se varno ozre, potem pa se zopet naprej premika in topo buli predse.
Tomažev zet nekaj hipov začuden zija vanjo, potem pa se prične biti po kolenih in se krohotati:
»Smrt, smrt, kje so pa tebe izpustili! Saj si pijana! Pijana si!« In otročaji, ki so strme gledali nevajeni prizor, so zavriskali, da je šlo skozi ušesa: »Pijana smrt, pijana smrt!« in so se zakadili proti nji.
Bridka smrt se je raztogotila. Snela je z rame koso in ž njo zamahnila okrog sebe, da so se nemo zgrudili Tomažev zet in kopica otročajev; drugi so pa z vriščem bežali in se poskrili po hišah ...
Vest, da se je smrt zopet pojavila, je hitro preletela deželo in vsi, ki so ji bili že zapadli, in oni, ki so bili na vrsti, so hiteli lepo in čedno se pripravljati na odhod. Pevci in godci so zopet vrlo vežbali žalostinke, govorniki so kuhali nagrobne govore, sploh vsa pogrebna obrt se je hipno zopet dvignila in obetal se je stari, lepi red.
Toda bridka smrt je bila pijana, naprej in naprej pijana; skoz in skoz prepojena s sladkim vincem
se ni mogla več strezniti. Prišla je v hišo, kjer je vdano že čakal nanjo mož, obdan od ihteče družine in od žalosti prijateljev, docela pripravljen na selitev. In ko je zagledal bridko smrt, je brez odlašanja vstal in vljudno povabil zbrano družbo na zadnji izprehod. Toda bridka smrt je bila pijana, še videla ga ni, ampak, ena dve, kar na lepem je zamahnila po njegovi mladi ženi, ki se je z enim očesom obupno jokala, z drugim pa izpodbudno škilila na brhkega soseda, ki ji je poln sočutja pihal na razdrapano srce. Tako je v svoji pijanosti storila bridka smrt in potem zopet odkolovratila in niti pogreba nedolžne svoje žrtve se ni udeležila, kakor bi se bila morala po postavah! —
In dan na dan je uganjala enake burke. Ljudstvo se je po pravici razburjalo. Nikdo ni več varen pred smrtjo, so se hudovali, čemu imamo potemtakem gosposko in zakone, čemu plačujemo davke!
Ni bilo drugače, da se je slednjič gosposka morala zavzeti za stvar. Izdala je strog ukaz vsem stražam, naj koj izslede in ujamejo bridko smrt, potem pa jo brez usmiljenja toliko časa zapro, da se korenito iztrezni in postane zopet sposobna za svojo službo. In straže so se pokorile ukazu in so jadrno odšle na vse štiri vetrove, da ujamejo smrt. In ako je še niso ujele, pa jo še love.