Bridka Ludvikova bitka
| Bridka Ludvikova bitka Dane Zajc |
| |||||||||||
Za polji je polje. Na koncu polja, tam, kjer se približata nebo in zemlja, so samotna drevesa. V samotnih drevesih je veter, posebno zvečer je rad v njih, v vsakem listu majhna sapica, ki poje svoj napev, in potlej vse sapice skupaj zapojo pesem vseh listov skupaj, ki je potem pesem drevesa, ta je že zborovska, večglasna pesem drevja na koncu polja. Mogoče jo slišijo gore, ki so zadaj in so zelo visoke, ampak veter v gorah poje taksno pesem, ki žvižga in sope in vrši in jo slišijo samo skale, pa jo najbrž tudi
razumejo samo skale.
Med drevjem je grad, ki se že dolgo podira je pesem vetra drugačna. Veter se spotika po stopnicah, se prihuli po ozkih hodnikih, loputa z ostanki
vrat in oknic, dokler se ne prisuče na stolp. Tukaj je veter prost. Zdaj zapoje napev, ki je tak, da je samo za veter, saj je veter položen na višino in se ziblje v lastnih glasovih. Kar poje. Kdor ga posluša, razume svojo melodijo, tisto, ki lezi v naši lastni tihoti, in ko jo zaslišimo, smo veseli in žalostni obenem.
Nekoč je prebival v tem gradu kralj Ludvik Prvi, Veliki, Pobožni, Grozni, Silni, Mali. Vse te naslove si je Ludvik Prvi in vse po vrsti do Dvaindvajseti pridobil s posebnimi zaslugami, saj je bil tudi Srečni. Ludvik je bil tak kralj, da je imel vse naslove vseh kraljev, ki so vladali pred njim in za njim, saj je bil Veličastni. Toliko naslovov je imel, da so tuji ministri, ko so službeno in uradno prihajali k Ludviku, porabili debele pol ure, preden so prebrali s pergamentnih listin vse okraske, ki so krasili Ludvikovo krono. Nekega dne je Ludvik ukazal izobesiti na grajskem stolpu veselo zastavo z napisom VSI STE POVABLJENi. Vsi so bili povabljeni na večerjo. Vse vesele, otožne, suhe, debele, bradavičaste, plešaste, lasuljaste in lasate glave kraljev, vojvod, knezov, princev, grofov in tudi baronov pa se nekaj vitezov za nameček.
Grajska vrata so bila na široko odprta, dvižni most je bil spuščen, da so lahko peljale čezenj lahke kočije, ki so jih vlekli iskri konji, veseli, da so se lahko nadirjali in da bojo lahko srečali v kraljevskih hlevih konjske prijatelje in znance pri bogatih Ludvikovih jaslih. Kronane, skoraj kronane, manj kronane in nekronane osebe pa so živahno, počasi, sopeč in žvrgoleč, vsakdo po svojih močeh in po svoji debelosti, lezle iz kočij na prostranem kraljevskem dvorišču, kjer jih je pričakoval kralj Ludvik itd. s kraljico Matildo Orjaško, jih je pričakoval in jih sprejemal veličastno, milostno, v imenu vseh dvaindvajsetih Ludvikov, sprejemal jih je, ah ne, grozno jih ni sprejemal, ker se je nekoliko bal kraljice, ki je bila zares orjaška ob njegovi milostni postavi: zelo vljudno jih je spreje¬mal.
Ceremonija se je zavlekla, saj je samo naštevanje in ponavljanje vseh kraljevskih Ludvikovih naslovov v različnih jezikih, zlasti takih, ki rabijo za vsako besedo pet dolgih besed, trajalo dolge ure. Kraljica Matilda je bila deležna neznanskega števila okrasnih besedičenj, ki so se vsi prilegali njeni postavi, posebno tisti, ki jih je gostolel kralj Arabije, in se prevedeni v nas skromni jezik glasijo približno takole: Jutranja rosica, Slavček v jasminovem cvetu in Enodnevnica v jantarjevi kaplji. Ob teh nežnih besedah je kraljici smuknil smehljaj na velika resna lica, da je bil njen precejšnji obraz prijazen kot se nikoli.
Večerja je bila kraljevska. Jedem so bile dodane bogate začimbe in dišave, prinesene iz različnih dišavastih dežel, tako da so kraljevski mački in psi pa tudi miši in druga živad, ki je prilezla iz skritih prebivališč, ležišč, utic in lukenj, noreli od skritega poželenja in slin, ki so se cedile po gobčkih in smrčkih. Gostom so postregli z večjim številom pristnih kapljic, kot je imel Ludvik naslovov.
Ko je bila večerja končana in so vsi, olikano zadržujoč spahovanje, čakali samo se na posladek, je kralj Ludvik Prvi itn. potrkal z zlatimi vilicami po kristalnem kozarcu in izjavil: Mi, kralj Ludvik Prvi, Drugi, Tretji (našteval je do Dvaindvajsetega, potem se vse naslove do »mi Veličastni«), smo sklenili, da se okronamo z najbolj kraljevskim naslovom, s tistim, ki smo ga doslej v svoji skromnosti zametavali, mi Ludvik (spet sledijo okrasna besedičenja in številke) hočemo postati tudi Osvajalec. Za začetek bomo osvojili zloglasno kraljestvo zmaja Bognedaja, potem pa se vse druge dežele, tudi tiste, ki jim vladate vi, ki vam zato mi Ludvik Prvi itn. pravimo, da se priključite našemu kraljestvu raj si z milo kot pa s silo. Komaj Ludvik izreče te besede, se povabljene glave vzdignejo in neolikano, brez pozdrava, ne da bi počakale na posladek, jadrno zapustijo mizo. V divji dir ženejo konje, da pridrvijo kar najhitreje domov in se zabarikadirajo v svoje gradove.
Ko so prinesli posladek, je bil Ludvik sam in je rekel: Prav, ga bom pa sam pospravil. In ga tudi je. Vsega. Na kraljevih konjskih pašnikih je medtem Ludvikov vrhovni poveljnik Bornaboj ze izbiral najlepše, najhitrejše in najiskrejše konje zato, da bojo ponesli v krvave boje njegove junake, da bojo pomagali pokoriti najbolj sosednjo deželo, kjer je sam prebival in sam sebi vladal hudodelski zmaj Bognedaj, potem pa se vse tiste dežele, kolikor jih je potrebno osvojiti, da postane kralj resnični Osvajalec. Izbral je Bornaboj konje, ker brez konj ni vojne. Vojna pa je kraljem potrebna kakor psu palica.
Kralj Ludvik, ki se ni bil, a je pravkar sklenil postati Osvajalec, je dal razposlati po deželi glasnike, bobnarje, trobentače pa tudi biriče in valpte, da so sklicali in prignali na vojsko berače, postopače, lenuhe, požeruhe, rokovnjače, siromake in prostake, take, ki so bili reveži po svoji krivdi, pa take, ki so postali reveži brez svoje krivde in se jim je zdela vojna kakor nalašč edina in prava rešitev. Prišli so in bili prignani na dvor v velikih množicah, ponujali so svoje zmožnosti, pršili so se in junačili, razkazovali mišice in brazgotine, ki da so jih pridobili na vojaških pohodih v daljnih, neznanih deželah.
Obrili so jih, ostrigli so jih, jih napodili v kraljevi ribnik, da so se okopali, si ostrgali umazanijo s teles. Potem so jih oblekli v oblačila Ludvikove armade, jih oborožili s sulicami, meči, kopji, buzdovani in drugim orožjem. Ko so jih izurili, so jih razvrstili v vrste in Bornaboj pa drugi poveljniki so zajahali konje, da jih povedejo v bridko bitko.
Zmaj Bognedaj jih je pričakal na meji svoje dežele. Ko jih je že lahko videl, kako prihajajo, tulec in drug drugega hrabreč, je vstal in stopil na obe nogi pa zavpil: »Hej, vitez Borniboj in tvoja svojat, takoj z moje zemljice stran, drugače boš ob glavo djan!« »Borniboj mi je rekel,« se je ujezil Bornaboj in se bolj spodbodel konja in se hitreje so spešili njegovi pešaki v boj.
Privršali so nad zmaja Bognedaja s puščicami, kopji, kamenjem in strašanskim rjovenjem. Zmaj Bognedaj se je branil s trdo luskinasto kozo, mlatil je z repom in od časa do časa je puhnil iz zobatega gobca ogenj, da je grmelo, žvižgalo pa tudi peklo in zažigalo je krog in krog in redčilo Bornabojeve vrste. Eden od vojščakov je prijel kopje in ga naciljal Bognedaju v oko, tako da je pomislil zmaj: »Če me v oko, po meni bo.«
In se je prestrašil Bognedaj in si rekel: »Bognedaj, da bi bilo po meni,« pa puhnil ogenj in odpihnil kopje, odpihnil ga je, joj prejoj, Bornaboju naravnost v srce. Tja kopje prileti, tja se zasadi, tam obtiči, da Bornaboja pobaše smrt. Ko je to videla Bornabojeva vojska, se je razbežala. Bezali so vojaki, bezali so poveljniki, ta na to, drugi na drugo stran, in vojščaki so postali spet pohajaci, postopači, orači, tesači, in tudi rokomavhi so postali nekateri.
Zmaj Bognedaj pa se je pogreznil v svoje odaje, kjer si je lizal rane in pripravljal doli v podzemlju Ludviku Prvernu itn. itn. črno maščevanje. Na grajskem dvorišču je Ludvik pričakoval sla z bojnega polja, da mu pove, kar je Ludvik težko pričakoval: da je Bognedaj ubit ali v verige vkovan, vkovan in bo predenj pripeljan, da se vojska vrača vesela in zmagovita, da mu bo Bornaboj prinesel prvo osvajalsko pridobitev.
Sel je veslal v barki in se je strašno bal: stopiti pred kralja s slabo novico je, kot da bi levu vtaknil glavo v zrelo. A črna novica ga je podila. Vršala je za njim kot velika razpočena zvezda. Tudi grozila mu je, če ni veslal hitro. Voda pa je čudno valovila in od časa do časa se je zaslišalo podzemeljsko bognedajsko rjovenje. Stopil je sel pred kralja Ludvika, prisopihal je predenj, opotekel se je tja in je hotel spregovoriti: »Črno novico prinašam, o, Ludvik Prvi, Drugi Tretji itn. Itn.,« ampak preden je spregovoril, je že bila novica na vratih za njim in je že bila tudi notri v kraljevskem gradu, ki se je stresel tako močno, da je Ludvik Prvi itn., ko se je obrnil, zagledal namesto enega tri sle, in tla so se stresla in slišalo se je zmajsko rjovenje, ki ni obmirovalo, dokler ni načelo gradu in ga skorajda onemogočilo za prebivanje. Kralj se je s težkim srcem zavedel, koliko je ura in da je zgubljena bitka nadvse bridka.
Nikogar več ni vabil kralj Ludvik na večerje, sprhnel je prapor z napisom VSI STE POVABLJENI, in tudi Ludvika niso vabili njegovi sosedje. Kje pa, saj so se bali, kdaj se mu bo spet zahotelo, da bi postal Osvajalec. Tako je živel bolj ali manj osamljen s svojo soprogo kraljico Matildo Orjaško kralj Ludvik Prvi pa Peti pa Sedmi, pa Osmi itn. do svojega zadnjega dne. Ker ni mogel postati Osvajalec, ga se dandanašnji slikajo žalostnega, z dvema debelima solzama, ki se mu kotalita po kraljevskih licih. In ker se kotalita, pa se ne skotalita nikamor, ga na kratko imenujemo Ludvik Žalostni. Veter ne ostane dolgo na vrhu grajskega stolpa. Plane v grajski ribnik, kodra vodo, da nastanejo stekleni grivasti valčki, ki drug za drugim, zmeraj novi drug za drugim hitijo, se zgubijo pa se spet najdejo in se zapenijo kakor zmajeve luske, dokler ne pridejo do brega. Breg je miren in trden. Na bregu veter zaspi.
 | Vsebina članka je delno ali v celoti izpeljana iz vira {{{source}}}. Imetnik avtorskih pravic je dovolil objavo gradiva pod licenco Creative Commons Attribution-ShareAlike 3.0 Unported. Dokaz za to so potrdili in shranili prostovoljci OTRS pod številko zahtevka {{{id}}}. To predlogo naj dodajajo potrjeni prostovoljci OTRS po prejemu jasne izjave o dovoljenju na naslov permissions-sl  wikimedia.org. Predloge ne uporabljajte za zahtevanje dovoljenja. |