Brezmadežna

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Brezmadežna.
Ana Lebar
Delo je bilo objavljeno pod imenom Anica Lebarjeva.
Izdano: Vigred 2/12 (1924), 178—179
Viri: dLib 12
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Zaprla so se rajska vrata ... Angel stražnik je stopil z ognjenim mečem pred njiju. Izgnana sta prva človeka iz kraja sreče in blaženstva v pustinjo zemlje. Boječa in proseča klečita pred Stvarnikom, da zvesta od Vsepravičnega sodbo, obsodbo — pomiloščenje.

Kakor prikovana leži na tleh kača zapeljivka, da sliši tudi svojo obsodbo: »Žena ti bo glavo strla.«

V daljni sinjini pa vstaja »Žena, obdana s solncem, luna pod njenimi nogami, na glavi venec dvanajsterih zvezd.«

***

Majhna hišica judovskega mesteca je dom moža in žene, ki željno pričakujeta Misije. Skromno tiho in bogaboječe je njuno življenje. Letne dohodke delita na tri dele: en del dobi tempelj, drugega ubožci, tretjega porabita zase. Sredi lakomnega in mesenega ljudstva živita v ljubezni do Boga in do bližnjega.

Toda Bog ju preizkuša z žalostjo in neizpolnjenim hrepenenjem. Vsaj v potomcih želita biti deležna sadov Misijevega prihoda, a njun zakon je brez otrok.

Božja ušesa so gluha za vse prošnje, celo za obljubo, da bosta Njemu darovala dete, ki bi ga njima dal. Joahim gre v tempelj, da bi daroval Gospodu; duhovnik pa zavrne njegov dar, češ. Bog ne mara tvojih darov, ker ti ne da otroka. Žalosten odide Joahim na goro, kjer se pase njegova čeda. Ondi se skrije. Tudi Ana mora bridko občutiti osramočenje zavoljo nerodovitnosti. Posvari deklo, pa jo jezičnica zavrne, češ: kaj hočeš ti, od Boga prekleta žena! Vsa v solzah beži na vrt in se v vroči molitvi vrže na kolena.

Nenadoma jima Bog pošlje angela s poročilom, da se jima bo rodila hčerka. Vsak iz svojega skrivališča se napotita v tempelj, da se zahvalita Bogu. Po dolgi ločitvi se snideta pri »zlatih vratih«.

Ali smemo poslušati njun nežni pogovor?

Kako prisrčne so bile njune zahvalne molitve!

***

»In prikazalo se je veliko znamenje na nebu: žena, obdana s solncem, luna pod njenimi nogami, na glavi venec dvanajsterih zvezd.« 

(Skr. raz. 12., 1.)

»Vsa lepa si, prijateljica moja, in madeža ni na tebi.« 

(Vis. p. 4., 7.)

»Ti si slava Jeruzalema, ti veselje izraela, ti čast našega ljudstva.« 

(Judita, 1., 15., 10.)

»Kdo je ta, ki prihaja kakor jutranja zarja, čista kakor luna, izbrana kakor solnce, močna kakor urejena vojska?«