Brezbožnik

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Brezbožnik
Matija Valjavec
Viri: Pesmi. Zložil Matija Kračmanov. Ljubljana: Giontini; prefotografiral Matjaž Zaplotnik, na http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/valjavec_pesmi2/index.html postavil M. Hladnik. Uredila Anja Miklavčič
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Na jasnem nebu luna plava,
Pošilja luč na vse straní,
Vse vé kaj se pod njo godí,
Skrivnosti nočne pregledava.
Ona je solnce mračnih tic,
Budivka tihokrile sove,
Sprimljavka vkánljivih lesíc;
Volkovom kaže dobre love,
Iz gojzdnih vabi jih temníc.
Ona je fantov sprimljevavka,
Razsvitlja jim do ljubih pot.
Ona dobí vsak skriven kot,
Je bistrogleda zalez`vavka.
Ona prihaja v spávnice,
Pokojnim ne storí nemira,
Čez tih obraz na tihem gre,
In zlatih sanj mu ne podira.
Al strašna zá nj ki je zločést,
Ki očitávo íma vest!

Plahototvorna ná nj pogleda;
Pobegne san; on se zbudi,
Pred njega plašnim očmí
Pošást nezémeljska stojí,
In vá nj zijá prikazen bleda.
Strah dvigne k višku mu lase,
On zameží, očí zakrije,
Al vidi še pošást mežé,
In pot mrtvaški ga oblije.
Ona razločka ne pozná,
Zahaja v koče in palače,
Pripravljen tisti svit imá
Za bogatine kot berače;
Ona po nebu gre počás
Svoj pot čez mesto in čez vas.

Poglej jo! izza gojzda plava,
Umika senca se na stran,
Počas mení se té postava,
Tiščí jo v les, osvita plan.
Posije zdaj na streho koče,
In k oknu leze od ondot,
Al skozi nj iti ni mogoče,
Sestrica jej zastopi pot;
Na sredi mize luč je bila,
Voščena sveča je svetila,
Voščena sveča je žégnana,
Pri sveči pa v naj prvi bliži
Odrešenik razpet na križi,
Pod križem mati žálostna.
Okoli na klopéh sedijo
Tik eden drugega možjé,
Vsi modro, resno se držé,
Manj govorijo kot molčijo.
Med njimi hišni gospodar
Ko nem ne govorí besede,
V obràz rdí zdaj k` ognja žar,
In zdaj ko zid so lica blede;
In kedar k višku se zravná,
Z životom se do stropa stegne,
In mu okó pod klop na tla
Al pa na steno v stran pobegne –
Sekira tam leží na tléh,
Tu rísanca na steni visi –
Ko ústnici tedaj nasméh
Okroži v strašnem mu obrisi,
Da groznega bolj vidil nisi,
Ko plam zablisne mu v očéh
Kot blisk iz črnega oblaka;
Možém zdrgeče žila vsaka,
Obrne v njega vsak okó
In pazno, kaj počél bo, gleda,
In vse obhaja groza bleda,
Pripravlja v brambo vsak rokó.
Oní sosedje so, vaščáni,
Prišli so stražit ga nocój
Da v boli dušni jim neznani
Ne storil kaj bi nad sebój;
Prišli so ker je k njim po dnevi
Postavljat hodil so rekóč:
Nobena več ne prejde noč
In bom otet pozemski revi.
Sicer bi mislili da šali,
Al danes teden tega dne
Prigodki pred očmí vstali
In šale blizu ne pusté.

Po noči bílo. Vse pokojno.
Le vode šum, kolés ropòt
Tihoto krati neprestojno
In sove kdaj pa kdaj vofòt.
Počiva vse. V nobeni hiši
Ni luči več. Vse mirno spi.
Le v oštarii luč gori,
In govorica tam se sliši;
On je. Žganjè pred njim stojí,
Peklenskega studénca vir
Če v nápek rabo ga obrača.
On sam. K pokoju šel oštir
In ž njim družina vsa domača.
Da mirno šel domú bi bil
Zastonj ga ja oštír napravljal,
Ga nagovarjal in svaríl,
Al on se bolj in bolj je vstavljal;
Na zadnje reče mu takó
Besede strašne za uhó;
Al si tak slabega spomina
Da za prisego več ne veš?
Razdreti jo brezskrbno sméš?
Brez zlega biti meniš čina?
Bilà je pozna, trda noč,
Pri tejle mizi ste sedeli,
Odpráviti vas ni b`lo moč,
Žganjà ste le in le želeli;
Jaz dal ga nisem piti več,
Tedàj si v jezi ti gorèč
Bogá tu gori strgal preč,
Na sredo mize ga postavil,
In luč na vsako stran prižgál,
Kakor za sodbo red napravil,
Klobuk počasno z glave djal,
Povzdignil k višku to desnico,
Odprl tri prste govorèč:
»Nebesa, čujte ve resnico,
Pa v ognju ti pekèl plamèč;
Prisegam pri sveti trojici,
Prisegam pri Marii d`vici,
Pri ángeljcih, pri vseh svetnikih,
In pri vseh božjih pomočnikih:
Če kdaj še stopi noga moja
V to hišo, čez te hiše prag,
Odpri, pekèl, se luknja tvoja,
Predéri žveplomorje vrag,
Po me naj pride vas brez broja,
Prevzemi čéz me ti oblást
Peklenska smólnata pošást
V podobi stúdnega pozoja,
In živega me v žveplo treši,
In božja mílost me ne reši!«
Ti si prisegal, se rotíl,
Nam so lasjé po koncu stali,
Ti sam si mrzel pot potíl,
Tovariši tvoji so zbešali,
Prisegal si, prisegši šel,
Prisego čule so nebesa
Prisego slišal je pekèl,
Pekèl ni gluhega ušesa,
In lej! minúl je kratek čas,
Kaj mar ti? ti si spet pri nas.

Končàl oštir in šel k pokoju,
Sam hlapec še pri njem sedi.
Preplášen ves, un ves je v znoju,
Po čelu se mu pot cedi,
Al trma dám ga ne pusti.
Oko se plašno mu obrača,
Plah se in tje divjá ozír;
On plen, vestí je zle igrača,
Notranji ga peklí prepir,
Prešel iz srca mu je mir,
Vá nj zlezla nepokojna kača.
Po glavi roji mu prisega,
On čuti breme, greha zlost,
Oh nič več duh njegov ni prost,
On sebi sam je skor nadlega,
Notránjost mu je sam razpór,
In um z brezumom bije bor,
In lastni šum ga plaši, bega,
Možgane vnema mu priega.

Enajst udari. Piš nastane,
Zatuli zunaj ljut vihár,
Zdrobi se okno; v hišo plane
Mrtvaške tice grozen par,
Uhoglušíven zvizv zaokroži,
Da kar ušesa preletí,
Prešine groza vse kostí,
In stropa mrzel pot po koži;
Vá nj zaletí se, zavofoče,
Od njega pade in zakroče,
Tje v drugo okno sfrfotá,
Klinglin! po tleh črep zaropoče,
In odletela sta obá.
In on kleči na sredi hiše,
Od njega kaplja pot krváv,
On ves trepeče naglo diše,
Pogled njegov — izráz zmešnjáv.
Roké v kup sklenjene drži,
Oči zatiska in meží;
Odpira usta, z žnabli miga,
In nerazúmljivo momljá,
Z zobmi, s čelústjo šklemfetá,
In sem in tje mu brada šviga
On molil rad bi al ne zna.
On molil ni; saj ni b`lo treba;
Čemú? ni v dobro in ni v kvar;
Vse eno solnce sije z neba,
Al mólimo al pa nikár.
Klečí. On klečal ni že davno,
Čemú koleni bi pestíl?
Oblák na polje bo dežil
Al krči se al drži ravno.
On trepetá. Duhovna prosi.
Sicer mu mášnik ni bil mar:
»Kaj čem jaz ž njim, kaj z máno far?
Brez farja tud se dobro kosi.«
Cerkovnik brani se, ne gre
O polnoči po tolažníka,
On šel bi po nj že za bolníka,
Al zdravemu se odpové.

»Hu, grabi mé!« zavpije strašno.
Lasovi vsem se zgrebené,
Kaj bi počél, noben ne ve, —
Molčijo, gledajo vsi plašno.
On tuli kakor divja zver;
»Hu, grabi me!« rjove,
Rjove, tuli v eno mer,
»Hu, grabi me!« rjove.
Kdo grabi te? – »Oní, oní!
Vse črne jih krog mene skače,
Iz gobcov ogenj jim plamí,
V me švigajo ognjéne kače.
Hu, »naš si, naš si« zvizdajo,
Napinjajo strašnó trebuhe,
Od vseh straní ugrízajo,
As as! strupeno pikajo,
Njih zvízdav sič gluší mi sluhe.
Uhú kakó kakó režé!
Kak črni so se vsedli v kote!
Ti naš si naš, prišli smo pó te
Na tvoj klic! hu, gorjé, gorjé!«
Bilí duhovi so mu prazne,
Otročjih čenče marnovánj,
Ni v hude ver`val ne v prijazne,
Nebes ne pékla ni b`lo zá`nj;
Kaj grabi ga, reží zdaj vá`nj?
On tuli z groznim rjovénjem,
In »naš si« vpiti ne nehá,
Sosede zbudil je s tulénjem,
Prišli so v kup; vse strah imá.
Oní ne vidijo ne duha
In ne strahóv; za kačji sič
Uhó njegovo níma sluha,
Kar kaže on, za njé je nič.
Pa vendar se jim grebené,
Jim k višku vstájajo lasjé.
Prižgali žégnane so sveče,
Prinesli žégnano vodó,
Škropíli ga, pojíli ž njó,
Al on le tuli in tropeče,
In žnabli trdo v kup drží,
Ko mu dajéjo vode piti;
»Nikár! on žuga v me skočíti,
On kar po vodi v me tiščí!«
»Hu, naš si, naš si, naša žrtev!«
Zatulil, zgrudil se ko mrtev.
Ki priča so, se krížajo,
Po vsem životu trepetájo,
Plašno se k njemu blížajo,
Po koncu ga ravnájo.
Ni v njem več známenja živlenja,
Omahne glava mu na stran,
Iz udov zginil gib in gan,
Roké, nogé, — plen otrpnjénja,
V popolno padel nezavést.
Le tú leží — podoba strašna!
Ki vidi — dober al zločést —
Obá je strah; takó je plašna!
In tak leži, da dan posije,
Da solnce mu zavédnost dá,
Nazaj mu bríhtnost pripeljá,
Al um od zdaj le mrak mu krije.
Ko mine dan in pride noč
In predpolnočna ura bíje,
Ga zgrabi neka divja moč,
Ne da mu vest pokoja, mira,
Obúpnost sem in tja ga tira.
Nesrečnih misel divja truma
Peklí, drví ga v samomor,
Al kák svršíti strašni tvor,
To voli zdaj ostanek uma.
Izvoli, pa zavrže v novo,
In sam ne ve kakó in káj;
Konča, kar sklenil za gotovo,
Mu nepogum, njegov sprimljáj.
In od soseda do soseda,
V dvoúmu sem in tje blodèč
Poslavlja se in pripovéda,
Da vid`li ga ne bodo več.
Za tó se jih je nekaj zbralo,
Sò stražo ga nocoj obdalo.

Enajst udari. Vse molčí,
Pokojna noč, nebó je jasno,
Po nebu luna gre počasno,
Se skozi lino pomolí,
Na tla ob zidu sveča ségala,
Edino to temó obsije,
Da dene v svit se hiša vsa.
Od zunaj zašumé drevesa,
Po borih veter zapihljá,
Po malem se mračé nebesa,
Mem okna sova frfotá;
Trepeče on; vse strah obdaja,
Molčé, kaj bode, čakajo,
Na nebu bolj temnó prihaja,
Oblaki razno vstájajo,
Čez luno plávajo,
Njih senca ob zidu plazi,
In čudni sence so obrazi.
Zdaj lev s povzdígnjeno glavó
Mogočno in počas koraka,
Za njim hijena, tigra skaka,
Pozoji, zmaji se vijó,
Prehaja mnogovrstna spaka
Le bolj in zmirom bolj gostó.
On vidi, meni jih pošasti
Poslane satanje oblasti.
Čokàt in zraščen kakor slon
Popade puško, jo napnè,
Nasloni s hrbtom se na steno:
»Mrtev bo kdor te hip ne gre,
Al ne obráčajte se leno.«
Bežijo; noge speši strah.
Živlenje reč je dragocena,
In smrt prenegotova zmena.
Bežijo; duh postane plah,
Pogúm upade jim na mah.
In on nategne petelina;
Zablisne; koj za bliskom: pok!
In »pok« odjekne borovina,
Da splaši zver in dvigne v skos.
Ni sebi storil žálega,
Skoz okno le je puško sprožíl,
Vstrlívši pa je prec odložil,
Od sebe lopil jo na tla;
Popadel križ, pred sé ga treščil
Ob kratkem grozno še zaklel,
Zagrabil luč, iz hiše spešil,
Zaklenil vežo, streho vnél,
Na štirih voglih v ogenj dél.
Kot suha hosta koj se vname,
Primika k vrhu sapa plame,
In plam je v migu vso povíl.
Nenadni dan, ponočni svit
V okólici ljudi budíl,
Al preden pridejo gasít,
Že hiša je na pol zgorela,
Zastonj ves trud, zastonj njih dela.
In on krog ognja skače nor,
In ko divják kahljá se grozno:
»Ki mu je mraz, naj pride skor
Sem grét se, da ne bo prepozno.
Pekel zijá: kak pléšejo,
Kak súčejo, vrté se v kroge,
Na ples me sabo vléčejo
Med svoje trume mnoge,
Iz gobcov plami švigajo,
Tulé mi se kremplji migajo.«
In poje, pleše ion kriči,
Da ko mravljé po hrbtu lazi,
Da prešinjúje strah kostí,
Bledé od groze vsem obrazi.
»Lovíte ga, držíte ga,
Nikár ne izpustíte ga,
Da ne storí kaj hujega,
Saj vidite, da je brezumen.«
Tako zakliče mož pogumen.
In skočijo trijé za njim.
On vidi, v log svoj beg obrne.
»Po gojzdu te pa ne lovím,«
Vsak reče, in gasít se vrne.
Al k mal` iz lesa pridivjá,
On tuli, rjové, zijá,
In dirja da za njim kar žvižga;
Med ljudstvom divji krik nastane,
Oni kričíjo: viž ga, viž ga!
On zaleti se, v ogenj plane,
Kup iskr se iz ognja dvigne,
Zelèn plamén spod njega švigne.
Iz ognja ga potégajo
Oní z železnimi drogóvi,
Kar dá se marno ségajo,
Kar morejo vse tvégajo
Oteti smrti ga gotovi.
Dobé ga vun. Strašán pogled!
Sožgana ž njega vsa obleka,
Raz glavo lás je zginil sled,
Nič več podoba ni človeka.
Leži ves murast, osmojèn,
Mehúrčast ves in opečèn,
Nič nohtov nima na rokàh,
Nič nohtov nima na nogàh.
Reží z drogovi mu zavdana
Med rámama globoka rana,
Da vtaknil v njo bi lahko pest;
Minula ga je vsa zavést,
Leži ko mrtev, nič ne giblje,
Vsem zdi se da je dušo dal,
Pa lej, nekol`ko se zaziblje,
Nekoliko se je zmajál.
Ko, mné da boli ga bo rešil,
Škaf vode nekdo ná nj je trešil.
Prebrihta se in spet zavé,
Ker on je bil postave trdne;
Na čudno vižo zdaj se zmrdne,
Da vsi gledávci zamežé,
In ker ne more več hodíti
Začnè se v ogenj kar valíti.
Za noge nekdo ga tedàj
Potegne spet od ognja v kraj,
V kosmato plahto ga ogrne,
Povije vá njo ude črne,
In konec s kamni obloží
Da gibati se moč mu ni.
V pestéh mu koža je ostala
Ki je za noge vlekel ga,
In unemu osválkala
Se je z života tudi vsa,
Po travi zgrbana ležála,
In príšla sta dva črna psa,
Pečeno kožo pozobála.

In mine noč, in pride dan,
In z dnevom strah ljudí premine.
On še živí. Čez revni stan
Besede žale kar ne zine,
Otrpnjen za vse bolečine
Ne čuti opeklin ne ran;
Oči brez solz so in brez joka,
Brez zdiha grod, srcé brez stoka,
Vse vzel mu zle vesti je strup,
Otopil čute mu brezup.
Duhoven ga tolaži pride,
Pripelje spet mu um nazáj,
Dobi nektere jasne vide,
Zaveda se: kakó in kaj.
Besede božje mili glasi
Zravnajo k sebi ga po časi,
Da se pripravi, in skesán
Se je spovédati volján;
Al misli: kaj je storil zlega,
K` izpraševat vest začnè,
Premožnost grehov z nova vsega
Iz uma spravi in ga zbega.
»Zastonj, zastonj je« — pravi — »vse,
Mogoče ni, da božja milost
Prevelik, strašen je moj greh:
Pohujšanja obilodajec,
Priségolomec, bogotajec,
Ki mi nebó, pekél bi smeh! —
Besede njih, ah tako sladke,
Kak rado pilo jih uhó,
Kakó so v srce tekle gladke,
Te strup od zun povít s strdjó!
Podrli so mi mojo vero,
Jaz sem in nisem verovàl,
Prišlo mi dvomov je čez mero,
Z glušénjem vestnim sem jih gnal,
Al nisem jih odgnati znal. —
Postàl sem oče. Hči rojéna
Pokoplje mater; hčer tedàj
Ostala mi je še ta ena;
Po uku njih ravnàl sem zdaj,
Naravi zročil sem jo v rejo,
Kak jo zredíla, orli vejo;
Ona telesa zgodnji sad,
In njo je sodba umorila,
Dvomorca mene je storíla,
Jaz teh dveh živlénj postàl sem tata;
Kakó na takih zlob obilost,
Ozrla bi se božja milost! —
Zaslépili so mí očí,
Govórili so zapeljivci:
Da ni nebes, da pékla ni,
Da to le govoré lažnjivci.
Jaz sem verjel. Jaz sem zaklél,
Zaklel, zarotil se, prisegel,
In vragom vzeti me velél,
Če bom prisego toto spregel.
Jaz nisem mož beseda bil,
Prelomil sem prisego grozno.
Prišli so — bílo je prepozno,
Cel trop je za menój sledíl,
In dali mi pokoja niso
Režáli v me so: »naš si, naš!«
Smejali pa se mi oní so,
Da pravim to jim le nalàš;
Al oh po noči in po dnevi
Brez neha so drvíli me,
Jaz vedil nisem, znal se ne
Oteti taki grozno revi;
Prihajajo od dne do dne,
In enkrat grozno zarežé:
»Držíte ga, lovíte ga,
Nikar ne izpustíte ga!«
In planejo trijé za mano,
Podijo me, drvé neznano;
Pritekel sem na rob peklà,
Odprt pred máno brezen režal,
Nazaj bi bil tačàs rad bežal,
Al za menój je truma šla.
Neznano vidil sem prikazen:
V peklu za mene prostor prazen:
Postál sem; gledal ne hoté:
Prišlà je pogubljena duša,
Nad njo z zasméhom zarežé;
Uhó mi kar nje glas ogluša,
Trijé na krat po njej planíli,
Z veseljem so jo zgrábili
Na stol gorèč posádili,
Besede grozne zatulíli:*[1]

Le sedi sedi duša
Saj to je tebi všeč;
Ti tamkaj si sedela
Na mehkih sédežih,
Zdaj tukaj boš sedela
        Na žgečih ógelcih.

Raz sédeža so stran jo vzeli,
Polóžili v razbéljeno
So jo železno pósteljo,
To strašno pesem so zapeli:*

Le leži leži duša
Saj si navájena,
Ti tamkaj si ležala
Na póstljah pérnatih,
Zdaj tukaj boš ležala
Na žgečih ógelcih.

K njej v pósteljo so gada djali
Strupéno kačo pásasto,
Hudo pošást modrásasto,
Te strašnodivji glas zagnali:*

Le nori nori duša
Saj si navájena,
Ti tamkaj si norela
Z nesrámnimi ljudmi,
Zdaj tukaj boš norela
Z goreč`mi káčami.

Iz postelje so vun jo vzeli,
Oblačit šli so v ježe jo,
Z gorečimi ovili vso,
S posmehom divjimi rjoveli:*

Le nosi nosi duša
Saj si navájena,
Navajena hoditi
Štimana, gizdava;
Ti tamkaj si nosila
        Židò in pánteljce,
        Tukaj boš ovila
        V goreče kuščarje.

Za kapljo vode je prosila;
Stopíjo žvepla in smolé,
S pijačo tako jo pojé,
Peklenska truma pa je vpila:*

Le pij le pij o duša
Saj si navájena;
Po dnevu si le pila,
Po noči pijančvala!

Obrnem se; al že trdó
Stojé podívci za menó,
V me zaletijo se tedàj,
Me pahnejo čez brezna kraj,
V plamèč sem ogenj se pogreznil,
Cel trop je pahnil ná me zdaj
In pód se me v požár poveznil;
Z drogovi okovánimi
Po meni zdaj so ségali,
Po hrbtu so z neznánimi
Bodáli v mene drégali;
Zdaj pústili so me za malo; —
Al glejte, jojta! spet gredó,
Kaj ondi jih iz tál je vstalo,
In zmiraj še prihájajo!«

Oblaki so čez solnce lezli,
Ob póstelji njih senca šla,
V prihaznih memo bégala,
In razni kipi so se tvezli.
Trop vran sokola pripodí,
In grozno one króčejo,
Pod okno privofóčejo,
In krokajo da vse gluši.
»Hu, grabijo me!« zakriči,
Zažene se — mrtèv zvalí.

Očí odprte so zastale,
In plašen je še sedaj njih gled,
Ostudno usta so zijale,
Po vsem obrazu groze sled. —

Nehótoma je vsak izustil:
»Kakòr živlenje taka smrt;
Ki ga je v némar ves čas pustil,
Zaklénjen zá nj je rajski vrt,
Rad vá nj bi šel, al je zaprt.«

  1. ^ Te vrstice ki za vsako zvezdico sledé, so po neki stari pesmi. Pis.