Brez slave
| Brez slave. Spomini. 1914—1918. Vinko Gaberski |
| |||||||||||||
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
Na to so se vrstili dogodki kakor udarec za udarcem. Avstrija je napovedala Srbiji in Črni gori vojno in je proglasila delno mobilizacijo. Napovedi vojne so letele križem po zraku. Rusija je potegnila s Srbi, Nemčija pa z Avstrijci, potem so še prišli Francozi in Angleži k Rusom. Nam Slovanom se je zdelo, da nastopa sedaj naša doba in da čas trpljenja ne bo dolg. Bilo bi šlo hitreje in bolj gladko ko bi ne bilo toliko zmot na naši strani.
Vsepovsod sama mobilizacija. Dočim so vojaki 87. celjskega polka v Pulju vsaj na videz navdušeno brusili bajonete, sem opazil, da je med mornarico dosti slovanskega mišljenja. Pomorščaki so bili v svojih gostilnah nekako nespametno glasni. Kako je bilo z artiljerijo, ne vem; tam je bilo moštvo vseh narodnosti.
Takoj po splošni mobilizaciji, ki je skoro prišla, je komandant mesta in trdnjave Pulja odredil, da se more vsakdo založiti z živili za tri mesece; še ljubši pa so mu bili tisti, ki so mesto zapustili. In res so bili vlaki polni. Odhajali smo vsi vprek: mobilizirani, izgnani in tisti, ki so se sami radi izselili.
Pod utisom mnenja vladajočih je marsikdo mislil, da bo v treh mesecih vsega konec, tako ali drugače ...
II.
PREBIRANJE
[uredi]Močni so bili ljudje in zdravi časi, ko je prišla velika vojna, ki je kakor vrtinec potegnila v krvavi metež skoro vse narode sveta. Med vojščaki ni bilo nikjer po telesu slabiča. Bil je pač morda kateri slaboten na videz, a krepek je bil in poln odpora proti boleznim. Vse je bilo dobro izbrano, po dvakrat pregledano; vse slabo je bilo odstavljeno. Kajti ljudi je bilo na pretek. Za tiste mesece, kolikor bo vojna trajala, ni bilo treba vzeti vseh do zadnjega moža. Tisti, ki so z vojno začeli, so mislili, da bo vsega konec do jeseni. Predstavljali so si reč precej nedolžno in zmago za gotovo. Napoved vojne Srbiji je bila prešerna beseda. Vojna bo le pohod v deželo za kazen, so si mislili.
Prišlo pa je vse drugače. Darovani so bili molohu vojne prvi polki, žrtvovani so bili drugi in vedno novi. Kakovost čet in moč vojaštva je pešala. Šlo je navzdol z opremo, voljo, zdravjem, močjo in pogumom.
Vojna se je zatezala. Avstro-ogrski veljaki so videli, da so se zmotili. Konca ni hotelo biti in zmage ne. Na krvavih poljanah so se odpirali široki grobovi. Mladi, krepki ljudje so padali vanje. Kakor za kopo snopja kope v skedenj, tako so se grudile v mrtvo temo žive čete. Na njih mesto so pa prihajale nove pustošit, kvarit, ubijat in umirat.
Oktobra 1914. se je že videlo, da vojna ni šala. Povsod so bili nabiti dolgi seznami mrtvih, ranjenih, zajetih in izgubljenih. In da vojna res mori in ubija, kvari in uničuje, so dokazovali razni povaljani, na roki ali glavi obvezani vojaki, ki so smeli včasi izpod strehe z rdečim križem
označenega doma na zrak. Velikih skupin ranjencev skoro ni bilo videti, ker so jih navadno ponoči spravljali s kolodvorov po mestu v bolnice. Ljudstvo ne sme videti, da tudi sovražnik dobro strelja. Trpel bi pogum in navdušenje bi kopnelo.
Sila je bila vse večja. Treba je bilo poiskati novih bojevnikov in jih razpostaviti. Nekega dne smo zapazili v Ljubljani po zidovih oglase, ki so veleli, da se naj vsi tisti letniki, ki še niso služili cesarju ali pa so bili nekoč odstavljeni, javijo v Mestnem domu, da jih pregledajo in preberejo. Seveda se je zadetih lotilo veliko razburjenje. Do sedaj je bilo še prijetno: Taki so se bojevali po krčmah in so delali načrte. Ugibali so, kaj bo, če se zgodi to, in kako bi se znalo obrniti, ako bi bilo drugače. Napovedovali so konec. Nekateri so videli venec zmage tu, drugi pa uspeh orožja tam. Bilo je takih, ki so med zaupniki govorili iskreno, a bili so tudi taki, ki so se celo samega sebe bali. Bila je to doba velikega duševnega nemira in stalnega razburjenja. Vsako narodno srce je trpelo, zlasti ker jih je bilo tudi med našimi dovolj, ki si niso mogli predstavljati, kako bo in kaj bi po porazu, ki so ga skoro vsi privoščili osovraženi Avstriji.
S kakimi občutki in željami so k prebiranju pozvani starejši letniki prihajali na pregled, se da slutiti. Vsak črnovojnik, že beseda sama je grozna, je nekaj tednov prej ugibal, kak nedostatek svojega zanikrnega telesa bi mogel pred komisijo z najboljšim uspehom poudariti, da bi ga gotovo zavrgli. Ponujati svojo glavo za reč, ki te nič ne briga, je porazno. Vnemi posameznikov se je posrečilo, da so dobili čudovite bolezni. Ta je drhtel po vsem životu kakor trepetlika, oni je stresal glavo kakor kokoš z mrazljo v ušesu. Neki se je navadil z nogo podrsavati in skoro šepati, drugega pa je prijemal v desni roki krč po mili volji. Temu je ob vsakem koraku jemalo sapo, onemu pa zapiralo vodo. Bili so ki jim je delal bridke težave želodec, a drugim je bilo črevo za nadlego. Tu je katerega mučilo srce, tam pa so komu pešala pljuča, Potem so bile na sporedu še ledvice, oči, pa ušesa in jetra. Nekomu je odpovedalo slezeno, drugemu se je zopet razlil žolč. Posebno odvažen in pameten črnovojnik se je hotel dati proglasiti za tepca in je žalostno zatrjeval, da je topčevstvo pri njih sploh doma. Že rajni ded je zapustil svojemu sinu, črnovojnikovemu očetu, nekaj sledov in potem je zadeva, zdatno potrjena od materine strani, prešla na njega, črnovojnika. Cikal je na razna svoja dejanja, ki pričajo za to strašno dejstvo, zlasti pa na svojo ženitev, o kateri baje trdijo vsi znanci, da je višek neumnosti. Privlekel je k prebiranju tudi že svojega sinka za dokaz, da se bolezen še stopnjuje. Enemu bi bila morala pomagati celo nesrečna božjast. Mislil je, da ga obvaruje pred cesarsko suknjo.
Tako je bil blažen vsak, ki je imel kako nesrečo. A kdor se je ni zavedal, se je je domislil in si je je zaželel v toliki meri, da se mu je zazdelo, da jo res ima.
Prišel je 20. november, ko smo bili pozvani k prebiranju v Mestnem domu. Bili smo od vseh vetrov, kakor nas je pač bil spisal po letnikih vojaški urad v Ljubljani. Spuščali so nas male skupine v veliko dvorano, kjer je delovala komisija. Za glavnega zdravnika je bil neki gospod iz Gradca; naše zdravnike so namreč bili premestili, ker so bili baje preveč natančni in prestrogi, tako da so premnogega zvrgli pri pregledu. Časi so bili hudi, bojevnikov je bilo treba vse več in cesar ni smel biti preveč izbirčen. Za pobiti je itak vse dobro. Zdravnikom je bilo naročeno, da naj poberejo, kar leze in gre.
Ko tako stojimo gole prikazni iz izgubljenega raja, stopa mož za možem s svojo pozivnico pod mero. Kdo ste, kaj, pa od kod? Vprašanje in odgovor, in tako naprej. Imate kako hibo? Tu se je začelo. Oglasil se je mož, ki je trdil, da je nagluh. — K težkim havbicam! ... In že je bil potrjen. Drug je zastokal, da težko hodi. — Konjenica! ... Pa je imel. Nekdo je zagotavljal, da mu sapo jemlje. — Nam jo bo vsem! ... Pojavil se je možak, ki je jecljal. — Sijajen vojščak, ki lahko molči! ... Vsak je bil dober. Nekoliko pred menoj je javkal suhljat možic, da mu želodec ne prenese jedi. — Dobite zmerne porcije! ... Vzeli so ga. Sina ljubljanskega župana je menda hotel načelnik mestnega vojaškega urada posebej rešiti in je gospodi zašepetal, koga imajo pred seboj. Ej, da bi ga videli! Nagli zdravnik je na glas zaklical: “A, takega sina ima gospod župan! Primeren, seveda!” ... In sposoben je bil. Precej golšatega človeka so potrdili s posmehom, da bo lažje vpil “hurra!” Nekdo se je zanašal, da ga morda reši zakonski prstan, ki ga je nalašč nervozno vrtel. Ste oženjeni? Da, je zaklical nagec zmagoslavno, misleč, da je že rešen. Dobro, bo vojna prijetna sprememba! ... Zdravnik je vsakogar pobil s primernim odgovorom. Moj prijatelj tik pred menoj je bil za svoja leta že čisto neprimerno životen, ter je nosil lepo črno brado, zlate naočnike in zarezo na licu kakor burši. Bil je korektor v tiskarni; imel je srečo. Ker je tiil res izredna prikazen, ga je vprašal zdravnik, kaj je v civilu. Mož je malodušno zašepetal, da je korektor. Zdravnik pa je razumel profesor in ker takrat takih profesorjev, ki prej nikoli niso bili vojaki, še niso lovili v črno vojsko, je bil korektor z brado, naočniki, junaško zarezo in trebuhom vred odvržen ... Potem pa jaz: Predložil sem star vojaški dokument, da sem nekoč že služil v sončni Gorici, kjer so me pa zavoljo dolgotrajne bolezni v ušesu, ki sem jo dobil na vaji, zavrgli. Ker prej po dolgem premišljevanju nisem prišel do nobene boljše in izdatne bolezni, sem povedal, da me pač uho moti. Pa sedaj je menda dobro, me vpraša zdravnik in gleda kakor bazilisk. Da, ali ob hladnem in vlažnem vremenu se pojavlja bolezen, sem se mazal. Malenkost, pravi, vam bo še marsikedaj prevroče ... Tako torej. Armada je bila spopolnjena z novim brambovcem.
Ko je bilo prebiranje končano so nas zbrali v veliki dvorani, da smo v zboru prisegli za po kopnem, na vodi in v zraku; mnogi pa tudi za pod zemljo. Po sebi sodim in videl sem, da se nas je lotila vseh poparjenost. Taka krivična in izsiljena tuja zadeva! In sedaj tlačijo v njo nas, ki jo kolnemo in jej želimo poraznega zaključka. Upirati seveda se ne sme, komur je draga živa glava. Kar more in mora s seboj vzeti avstrijski Slovan, je zvita trma in vztrajen odpor. Izsiljena prisega proti sebi in svojim je brez misli in volje.
III.
SUM
[uredi]Prva moja garnizija je bila Obergrafendorf, majhen kraj na Spodnjem Avstrijskem, nedaleč od Sankt Poeltena, kjer je bil naš polk. Telegrafski polk je bil najmočnejši v avstroogrski monarhiji. V njem so bili vojaki iz vsakega okraja v državi. Sredi vojne je štel 80.000 mož. Zanimivo je bilo, da je bilo ob koncu vojne samo narednikov nad 5.000. Bili so to rezervisti vseh letnikov, pa tudi mladi ljudje. Kajti če taka armada služi svoja štiri leta, mora marsikdo kam pririnit.
Ko smo se javljali v pisarni v Sankt Poeltenu, smo Slovani že imeli težave. Nekaterim podoficirjem, ki so opravljali pisarniške posle, niso bila všeč slovanska imena. Tudi ob mojem se je nekdo spodteknil. Hotel je vedeti, kako se pravi “Vinko” še drugače, da bi bilo bolj umljivo. Nisem mu hotel imena pojasniti, ter sem rekel, da je pač tako in nič drugače. Ko se je pa zmenil tam pod mizo pes in ga je gospodar posvaril z imenom, sem namignil, da ima pes svoje ime, jaz pa svoje. Tako je ostalo psu pasje, meni pa moje. A zapomnili so se me.
Na hodniku pred pisarno je prišel za menoj mlad, lep enoletnik korporal. Vprašal me je, da li je enoletnik mojega imena, s katerim je on — Dürminger iz Knittelfelda — služil v Gorici, moj sorodnik. Pritrdil sem mu, da je moj bratranec in sem mu povedal, da je že avgusta padel v Galiciji. Tako je namreč pravila beležka v seznamu izgub. Zgodba tega bratranca je res čudna: Pustivši bogoslovne nauke v Mariboru je šel leta 1913 k vojakom in je moral 1914 namesto domov na vojno. Ko je prišla novica o njegovi smrti, je bila v hiši in fari velika žalost. Brali so zanj črne maše. Zdajci pa se je oglasil iz bolnice v Kijevu, kjer je ležal s svojo rano. Ob umiku pred Rusi po bitki so bili njegovi tovariši namreč samo videli, da je obležal in so mislili, da je mrtev. A Rusi so ga pobrali ranjenega in so ga vzeli s seboj. Po ozdravljenju je bil v Taškentu, kjer se je naučil lepo ruski, da je bil tolmač, ter se je potem kot spremljevalec izmenjanih invalidov iztihotapil v Skandinavijo in domov. Tu so ga zopet mobilizirali, mu dali oficirski čin, in on je ostal v službi ves čas vojne. Ob prevratu je bil še dolgo časa v Špilju.
Dürmingerja sem pozneje še enkrat srečal. Avanziral ni nikamor, ker ni napravil izpita.
Po pridelitvi v Obergrafendorf sem imel nesrečo, da sem stanoval v gostilni v sobi z nekim Neuwirthom iz Maribora, ki se je izdajal za inženirja, kar pa takrat še ni bil. Druga dva tovariša v sobi sta bila inženir Neumann z Dunaja, zapravo češki žid z Morave, in pa Ceh Andrle, ki ni znal skoro besede nemški. Neuwirth je bil tako slab tovariš kakor je bil Neumann dober. Nekega dne me začne Neuwirth, ki je bil menda novo pečen protestant, izpraševati, da li sem sorodnik dekana in kanonika, ki je pasel ovce pri Sv. Magdaleni v Maribora. Ko sem mu pritrdil, da je on mojega očeta brat, se je že začelo. Vse sovraštvo, ki ga je s svojim verskopolitičnim vodjo, proslulim praškim pastorjem Mahnertom, gojil za Slovence in tistega “farja”, je prenesel mož na me. Dekan in pastor sta se silno podajala, tudi v časnikih, ker so protestanti v fari agitirali za odpad. Med ponemčenim sproletariziranim prebivalstvom je Mahnert menda imel precej žetve, zlasti ker so protestanti izrabljali bedo in so proselitom plačevali za prestop k njim.
Moj stric je ob začetku vojne mnogo trpel, tudi telesno. Drhal se je zbrala, ter je 75 let starega moža, ko se je vračal iz šole, potegnila z voza, ter ga obrcala, opljuvala in vlačila po tleh. Kdo ve, kaj bi se bilo zgodilo, ko se ne bi bil vmešal z orožjem naš rojak narednik, ki je bil prišel slučajno mimo, in ki si je s tem nakopal precej neprijetnosti. Čudno je, da še nisem nikoli čital imena tega duhovnika, kadar so kje naštevali druge, ki so trpeli. In vendar je bil najstarejši med vsemi.
Neuwirth je bil zlobna duša. Nekega večera, ko smo že bili v posteljah, sva se silno dajala. Neumann je prisluškoval in nekoliko miril. Čeh Andrle pa sploh ni razumel prepira. Ko mi je povedal Neuwirth, da bo sedaj — marca 1915 — skoro konec vojne in da pride po zmagi obračun, sem planil s postelje v temno sobo, prevrgel nekaj stolov, da sem se nekoliko potolkel, ter sem zaklical: “Hudič, če Slovani res nismo za nikamor več, nas pa pustite doma in vlačite sami talige iz blata!” ( ... Karren aus dem Dreck.) Bil sem silno razburjen od večnega izzivanja, pa mi je sangvinični temperament ušel. To je opazil Neumann in je modro ugotovil: “Ni čudno, če se pa govori o sami šovinistični politiki.”
Za tisti večer smo utihnili, a z Neuwirthom, s katerim sva bila prišla v istem transportu iz Maribora, nisem spregovoril nikoli več.
Po kratki vežbi so nas odbrali in nas poslali k polku v šolo. Ne vem, kako je prišlo, da je nadporočnik Pack, poštni kontrolor z Dunaja, ki je bil naš komandant, in o katerem je šel glas, da je nekje iz naših krajev, sprožil nekoč vprašanje, kaj je krivo vojne in kdo jo je povzročil. Na to vprašanje je bil moral odgovoriti Tomaides z Dunaja. Mož z grškim imenom je bil po svojem mišljenju Neuwirthov tovariš, in ko je važno odgovoril, da je na to vprašanje težko kaj na kratko povedati, je Neuwirth predlagal, naj jaz kot “žurnalist, ki se bavi s takimi rečmi”, odgovorim. Temu je pritrdilo nekaj tovarišev okoli mene, in komandant je stavil vprašanje meni. Kaj sem hotel? Rečeš to, ne bo prav, poveš ono, pa tudi ne. In sem zinil: “Gospod nadporočnik, o tem še nisem nikdar razmišljal.” “Sedite,” mi je rekel z lokavim nasmehom. Na to smo nekaj trenotkov molčali. Komandant je potem ugotovil, da za take razgovore v šoli ni mesta, ker ni generalštabni kurz ali diplomatski zbor. Predaval nam je zopet o dragih rečeh.
Nekega dne nas je splašila novica, da iščejo pri vojakih sokolske legitimacije. Poveljstvo je bilo izvedelo, da imajo Slovani sokolske izkaznice baje za to, da bi si ugladili z njimi pot v boljše življenje, ko bi bili zajeti ali pa bi z namenom prešli na stran Rusov ali Srbov. Italijani takrat še niso vojevali. Iskali so pa izkaznice tako: Komandant se je nenadoma prikazal s spremstvom v sobi. Vojaki so morali stopiti k svojim posteljam. Začelo se je spraševanje, kaj kateri govori. Seveda je vsak povedal najprej svoj domači jezik. Nemce, Madjare, Italijane in Romune so pustili, Slovani so pa morali odpirati svoje kovčege in oprtnike, da so jim vse prebrskali.
Pri mojem oddelku se to ni zgodilo. Pač pa je drugo ali tretjo noč po tisti v kali zadušeni razpravi o krivdi in vzrokih vojne nastal v moji sobi nemir. Takrat sem stanoval v vojašnici. V sobi nas je bilo kakih dvanajst. Točno opolnoči strese nekdo mojo železno postelj in ko odprem oči, je že bila luč. Pred menoj stojijo komandant bataljona major Ribitsch, komandant čete nadporočnik Pack in dežurni podoficir. Major, tega človeka ne pozabim! Pravili so, da je bil s Koroškega. Bil je dolg in precej mršav. Obraz bakren in pegast; osoren, neprijeten človek. Pač pa je Pack bil videti dober. Človek je bil.
Moral sem iz postelje. Odprl sem kovčeg, kjer pa razen potrebščin in nekaj korespondence niso ničesar našli. Ko je zgrabil nekai pisem in me pogledal, sem mu kratko rekel, da so od ženske roke. Izpustil jih je, pač pa je prijel za dve knjigi. Groza... Ruska slovnica in ruski besednjak! Skvarjeni Ribič je zmagoslavno dvignil knjigi in je čudno mirno rekel: “Tako.” Seveda je bilo vse v sobi po konci. Inkvizitor me vpraša, odkod to in zakaj. Povedal sem mu, da me jezikoslovje sploh veseli, da sem se učil tudi ruskega in da sem v smislu poziva vojnega ministra zaprosil za imenovanje za ruskega tolmača, ker mislim, da bi tako mogel najboljše služiti. Meni je seveda šlo samo za to, da bi čim prej prišel do oficirskega čina in boljšega položaja. Poizvedoval je, da li vem, kaj je Narodna obrana. Odgovoril sem, da sem čital, da je to neka tajna družba v Srbiji. Na vprašanje po pravilih tega društva sem moral izjaviti, da nimam pojma o njih, saj jih gotovo skrivajo kakor framasoni svoje. Vprašal me je dalje, sem li kedaj bil v Beogradu. Ker sem bil leta 1911 res dvakrat tam in sem slutil, da morda vejo kaj več, sem priznal, da sem se mudil tam po štirinajst dni, a hkrati sem dodal, da sem bil prej skoro leto in pol v Berlinu.
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
Kajti ko je korporal velel, da naj zmezim levo nogo nekoliko naprej, da bodo prsti “fušpice” vravnani, je pa vzadi pri petah ali “abzecih” manjkalo. Ali pa narobe.
Zavoljo teh nedostatkov se je vseh lotila zmešnjava. Nikoli niso nobenemu povelju prav ustrezali. Se celo “rek-šavt” in oni večno mladi in lepi “sol utirt” je trpel. Ko sem videl, da je šale dovolj in da se jezi tudi dobrodušni Bertin, veletržec iz Trsta, ki je pa bil kaj neroden vojščak, sem obul svoje lastne čevlje, ter sem jih žrtvoval tovarištvu, blatu in Avstriji.
Sredi marca so nas spisali nekoliko enoletnikov in so nas poslali v Sankt Poelten h kadru, šolat se. Ko smo stali tam na hodniku pred polkovno pisarno, “rajunglit” ti pride od nekod fantič, rdečeličen kadet-aspirant, in me ogleduje. Tovariško mi pravi: “Ti, kako da nimaš boljše uniforme? To je škandal!” Rekel je to tako, kakor da je njegova volja in moč, da bo drugače. Odšel je. Tovariši so se zasmejali, jaz pa sem takoj sklenil, da poskrbim kako, da dobim boljšo obleko. Kajti sedaj se za me začenja vojna.
Dan na to je bila nedelja. V Sankt Poeltenu, ki ima vse oblasti, šole, škofa in tudi elegantne ljudi, nisem mogel hoditi kakor kak zaprisežen capin. Nekaj sem moral ukreniti, da bom za med ljudi. Zato sem šel popoldne v najlepšo kavarno tam pred kolodvorom. Ob vhodu obstanem, se zberem in ozrem po dolgi dvorani, salutiran nekako malomarno in dostojanstveno, ter krenem (“zašvenkam”), s kapo pravilno nad bokom, kakor španski grande samozavestno po diagonali v kot k nezavzeti mizi.
Vzbudil sem senzacijo, ki je dosegla višek, ko sem slekel beraški plašč, in pokazal zbranemu občinstvu velikansko mastno liso na hrbtu. Ko sem sedel v tistih hlačkah in rokavcih za mizo, sem se brž skril za časnik. Silil me je smeh, ker sem izpod čela videl, kako so moški zmajevali z glavami, in čul, da ženske hihitajo. Videl sem, kako je stari gospod “ober” namignil s koncem brkov svojim podanikom, naj poizvejo mojo željo. Vsi so se otepali in so zmigavali z ramami, a potem so le določili drobnega dečka, da me je prišel boječe na daleč spraševat, kaj bo kaj dobrega. Naročil sem si črno in z njo kupil pravico, biti v kavarni.
Ko mi je tista cikorija udarila v nos je že tudi prišel starejši natakar z naročilom: “Gospod enoletnik, gospod major tam-le v kotu pravi, da bi prišli k njemu.” Hm, to je pa resna zadeva, da mi še v kavarni ne privoščijo miru, sem si mislil. Odskočim, poskusim si hlače popustiti in nategniti rokave, ter zaplavam povprek v oni kot. “Povelite, gospod major!” — “Voljno! Vi ste domobranec, morda celo mojega bataljona?”
“Ne, gospod major; sem telegrafskega polka, a ker je uniforma samo provizorna in sem še le prišel, si še nisem našil kovinskega svežnja strelic za distinkcijo.”
“Katera četa?”
“Osma, gospod major.”
“Vaš poveljnik je ...?”
“Gospod nadporočnik Pack.”
“Aha, gospoda pa poznam ... Čujte, ljubi prijatelj! Vi ste tak, da bi se Vas strela še zadnji trenotek izognila. To je škandal, a Vi ga niste krivi. Imate družabno pravico iti tudi v najboljši lokal, ali takšen niste za nikamor. Izginite za danes, izginite, prosim Vas. Drugič bo že bolje. To je škandal.”
Udarim s petami; odpustil me je hudo milostno. Prišedši k mizi, sem videl, da so mi bili kavo odnesli. Z natakarsko bistrovidnostjo so presodili neslavno minljivost mojega obiska v kavarni.
V ponedeljek smo imeli po službi “befel”. Že je poveljnik ukazal razhod, kar se še spomni nečesa. “Enoletniki ostanejo tu,” pravi. Aha, sedaj bo pa nekaj. Vprašal nas je, kdo je bil včeraj v kavarni. Bilo nas je kajpada več. Potem je poizvedoval, kdo je bil tam pri kolodvora. Nas je še vselej nekaj bilo. A ko je vprašal, kdo je govoril s kakim majorjem, se je vse razpuhnilo in ostal sem sam. Mož me pogleda, gleda in gleda, pa zmaje z glavo in vzklikne: “To je pa res škandal!” Potem nas je zapodil.
Še tisti večer smo dobili lepe nove sivkaste monture iz dobrega mirovnega sukna. Dali smo si jih predelati, kar so nekateri bolj surovi izražali tudi s hudo nespodobno besedo. Imeli smo okusne uniforme. V nedeljo sem že zopet bil v kavarni. In moški niso več zmajevali z glavami, ženske niso hihitale, natakarji so se kar smukali okoli mene, a pred majorji sem imel mir. Kajti pohujšanja ni bilo več. Škandal je minul.
V.
KOZEL V VRTU
[uredi]Živemu človeku se vse pripeti, mrtvemu samo še grada. Tej mnogoličnosti vsega mogočega moram pripisati, da sem bil v bolnici dva ali trikrat določen za strogega zaupnika, cenzorja pošte in povrh še za tolmača v prevažnih zadevah, kjer je šlo za svobodo in morda tudi za življenje. Sam slabo opisan in posebej zapisan, sem bil vreden paziti na druge in jih ocenjevati. Nekoliko težko je to pojmiti, ali bilo je tako.
V Sankt Poeltenu, ko sem bil v bolnici že tik pred rekonvalescenco, so mi nekega dne prinesli dopisnico s slovenskim besedilom, ter so me povabili v pisarno, da bi jim povedal, kaj je s tistim pisanjem. Preletel sem vrstice in sem videl, da so vsakdanje reči, ki zanimajo samo pisca in prejemnika. Za naslov je bilo ime dijaka Tavčarja, mislim da Jožka, iz Šiške. Tega realca omenjam na drugem mestu zavoljo čudovitega načina, kako je prišel z zdravim ušesom kot neozdravljiv bolnik v bolnico in potem menda iz bolnice domov.
Ko sem pa dobil drugo pošto za Tavčarja, sem ga šel takoj iskat v njegovo sobo. Pokazal sem mu pismo in mu ga prečital, predati ga pa seveda nisem smel njemu, ampak oddal sem je v pisarni. Dečko, ki mi je takoj popolnoma zaupal, mi je povedal, da je bil član durštva “Preporod” in da so ga tudi imeli nekaj časa zaprtega.
Kaznovan ni bil, pač pa so ga vtaknili v vojaško suknjo. Opozoril sem ga, da pazijo na njegove zveze in na družbo njegovo, ter mislim, da se je dobro držal. Več o njem ne vem. Ni mi znano, kako je danes z njim in je li sploh dočakal željene Jugoslavije.
Slučaj črnovojnika Stojkoviča, trgovca iz Velike Kikinde ali morda iz Bečkereka, je bil nekoliko resnejši in težji. Tudi on je bil v bolnici. Nekega dne so mi prinesli trgovsko pismo zanj in pa dolg izpisek iz poslovnih knjig. Mislim, da je bil od banke, s katero je bil v zvezi. Stojkovič je bil hudo sumljiv, da ni patrijot in da drži s Srbi, čemur sem jaz takoj verjel. Posebno zanimivo je, da je imel nekje v Karpatih na fronti mlajšega brata praporščaka, ki je bil odlikovan z veliko srebrno medaljo, pa je bil vkljub temu tudi zaznamovan.
Tistega Stojkoviča sem šel takoj iskat. Našel sem v njegovi sobi nekaj ljudi. Obšel sem vse postelje kakor bi slučajno koga iskal in sem gledal po imenih nad posteljami. Bilo je nekaj nemških in kako madjarsko vmes. Tu in tam je polegal in postajal kak vojak. Na eni teh postelj pa je sedel dobro opravljen vojak, velik, lep v obraz, temne polti in kakih trideset let star. Čital je knjigo. Pogledam še enkrat na njegovo tablico nad posteljo in listek z imenom in pravim po nemški: “Vi ste Stojkovič?” “Da, jaz sem,” odgovori počasi po nemški. “Ime mi je znano. Govorite morda hrvatski?” “Da, tudi hrvatski znam. Sploh več jezikov.” To se je godilo še vse po nemški. Ker pa je bila njegova korespondenca srbska, ime pa lepo naše, sem mu tudi jaz povedal, da sem — Hrvat in sem odšel. Ko sem se pod podboji vrat nekoliko obrnil, da bi ulovil njegov pogled, sem videl, da so mu oči s čudnim bleskom strmele za menoj. Kratki sestanek dveh neznanih ljudi je bil res čuden. Ničesar mu nisem mogel in smel povedati zavoljo sosedov, vendar sem pa moral ostati toliko časa z njim, da si me je zapomnil.
Zvečer sem tisto dolgo pismo, ki je. razpravljalo samo o trgovskih in gospodarskih zadevah, prevedel in tudi izpisek računa sem toliko pregledal, da sem v pisarni izjavil, da je vse v najlepšem redu. Na to pa sem razmišljal, kako bi neznancu, ki se mi je zdel silno resen in miren, dopovedal, naj se pazi. Kočljiva reč; kaj bi pa bilo, ko bi on stopil v pisarno in jih. opozoril, kakega človeka imajo za zaupnika? S tem bi mogel zvaliti s sebe precej suma. Dočim mi je mladostni Tavčar takoj zaupal, sva bila s Stojkovičem vsak za se bolj previdna.
Kakor nalašč sem ga pa že tretji ali četrti dan srečal na cesti na sprehodu. Stopim k njemu. Obstal je kakor vkopan. Rečem mu po naše: “Čujte, že imate pismo in izpisek računa? Imel sem ga v cenzuri.” Mož se je molče začudil, kaj bi neki” pomenilo, da jaz vem za njegove reči prej nego on. Na kratko sem mu povedal, da ga sumijo in sem mu velel, da me naj sploh ne pozna, ko bi se znala kedaj kje srečati. Mislim, da sem mu kako koristil. Morda pa sploh ni bil potreben pomoči, kajti često so videli strahove tam, kjer jih ni bilo. Stojkoviča potem nisem več videl. Tudi njegove pošte mi niso več nosili. Kaka je njegova usoda?
Tako je potekal čas. Lepi majski dnevi so bili. Vsak dan smo na vrtu bolnice pričakovali, da napove Italija vojno. Kar nas je bilo naših z juga, smo bili vsi med strahom in upom. Želeli smo, da bi naša država propala, vendar pa nismo mogli Italiji privoščiti niti pednja zemlje, ki je naša. Ko smo tako med grmovjem ob zidu ugibali, kedaj bo in kako, se nam je nekega dne približal prileten človek, zapuščen in zanemarjen, da je bil komaj vojaku podoben. Zamišljen nas je poslušal in je molčal; mi pa smo tudi umolknili, ko smo bili že prej pogovor zasuknili na manj nevarno.
Ogovorim ga po slovenski, on pa mi po ukrajinski pove, da je nekoliko razumel našo govorico. Ko nadaljujem z njim besedovanje po ruski, se začudim, kako lepo zna mož velikoruski. Povedal mi je, da je kmetovalec, doma tam blizu Sokala kali ob meji. Hitro sem videl, da je mož dokaj izobražen in pa panslavist. Razložil nam je vso svojo revščino. Zlasti je tožil, da nima nikake zveze z domom, ki je na ruski strani. Izražal je bojazen, da se vojna ne izteče dobro. Ko sem ga vprašal, kaj misli s tem, mi je ginjen s solzavim glasom zaupal željo, “da bi Bog rešil slovanski narod.” Mož je bil torej ruskega mišljenja.
Takih je bilo v Galiciji in Bukovini precej in sam dunajski parlament je razburjal poslanec odvetnik Markov, ki je vedno začenjal svoj govor po ruski. Neznanega panslavista iz Sokala sem posvaril, naj z neznanci nikoli več ne govori tako nepremišljeno. Za ubogega človeka smo zbrali nekaj denarja, da bi imel kaj za tobak ali priboljšek. In potem? Ni bilo menda tri dni, ko so mi veleli, naj se zanimam za tistega človeka, s kom govori in kaj. Vraga, zakaj pa ravno jaz, ki sam nisem čisto nič boljši!
Zgodba o Tatarih, ki bi jih bil moral kot tolmač v taborišču pridobiti za turško vojsko, je važnejša; zato o njej govori posebno poglavje. Še danes čutim zadoščenje, da ona množica ni imela niti enega, ki bi bil zamenjal avstrijsko jetništvo in slabo življenje s turško svobodo in junaško smrtjo za islam.
V taborišču so me nekega dne poklicali, da bi pomagal razvozljati zapleteno zadevo. Od nekod so bili prignali dva mladostna ruska vojaka-dijaka, ki so ju obdolžili, da sta vohuna. Ujeli so ju bili tam pri Zaleščikih čisto na samem v gozdu, ko že več dni ni bilo bojev v tistem kraju. Zadeva je bila vsekakor sumljiva, kajti kaj bi delala tam dva skrita Rusa, ko so se bili vsi drugi iz boja umaknili, ter so zasedli ozemlje Avstrijci? Zmagovalcem, ki so mlada Rusa zajeli, ni šlo v glavo, čemu se skrivata, namesto da bi poskušala priti naprej ali nazaj. Niso vedeli, kaj bi z njima. Kar tako ustreliti se tudi ne da vsakogar; zato hajdi v zaledje. Naj si tam glavo belijo z zadevo.
Nazadnje sva dobila korporala Skretockega in podpraporščaka Ivanova midva s sodnikom — poročnikom v taborišču. Pravila sta nama, da so bili prvotno trije, da so se v metežu odkrhnili od svoje čete, ter se potem ob umiku osamljeni poskrili v gozdu. Tretji je bil baje znatno ranjen. Zlezli so v neko globel, kjer so čakali dogodkov. Pričakovali so, da ali Rusi zopet pridrve in jih vzemejo s seboj, ali pa da jih zajmejo Avstrijci. Čakali so dan za dnevom rešitve, a v tem je ranjeni tovariš umrl. Oba živa sta ga pustila nepokopanega v globeli, sama pa sta zlezla višje. Po noči sta hodila iz gozda na njive po kak sadež, ki sta ga surovega povžila. Tako so ju nekoč zasačili Avstrijci in ju prijeli.
Že takoj tam sta povedala svojo zgodbo, vendar jima nikdo ni verjel. Hudo so ju sumili, da sta vohuna in šlo jima je za kožo. Ker pa sta bila oba Ukrajinca in dijaka, torej burna omladinca, je bilo verjetno, da bi znala biti proti Rusom. Zato ni bilo nagle sodbe. Po dolgi odisejadi sta pribredla oba k nam v Harth v taborišče, da bi jima v miru preiskali srce in obisti.
Tu se je motanje znova začelo. Sodniku se je smililo dvoje mladih življenj. Jaz sem najprej z vprašanji, s katerimi sem jima polagal odgovor na jezik, ugotovil, da sta oba narodna Ukrajinca, ki jima bi ljubo bilo, da propade Rusija rajši danes nego jutri. Potem pa smo z združenimi močmi dognali, da bi se bila oba takoj udala Avstrijcem, a si nista upala na svetlo, ker sta se bala, da bi zašla med Ruse, katerih sta že davno do grla sita. Inteligentna fanta sta se pri spraševanju dobro držala. Ko je predsedujoči sodnik izjavil, da ne najde nikakega jedra za postopek, sem mladeniča po vojaških običajih opsoval — psovanje je namreč pri vojaštvu dobrota, ki si je smeš vedno v obili meri privoščiti — in ju pognal. Bila sta rešena. Tako lepo še menda nikdo nikogar ni pozdravljal kakor sta ona mene po tistem.
VI.
BOLNIKI IN SIMULANTI
[uredi]Kdo bi pač našel med onimi, ki so vojskovali za vojne, tistega, ki ni nikoli preskušal zdravniške vede! Morda jih je bilo kaj, ki so voljno prenašali križe in težave in se niso poskušali okoristili s takimi boleznimi, ko tudi vešč zdravnik ne more dognati bistva in se sam toliko prepričati, da bi bolniku zabrusil očitek simulantstva. Morda, a kje so tisti? Jaz bi jih iskal med Nemci in Madjari, kajti oni bi bili pač morali biti idealni in pripravljeni vse žrtvovati. Pa le niso bili taki vsi brez izjeme. Med njimi je bilo mnogo vztrajnih simulantov in tako trdno odločenih neborcev, da bi jih bili še nazarenci veseli. Jasno pa je, da njihovega odpora ne smemo primerjati z odporom Slovanov, Rumunov ali Italijanov. Kajti dočim bi na primer mi morali imeti najvišje načelo, da ne prisiljeni ničesar ne storimo v prid stari avstro-ogrski državi, so se tisti Nemci in Madjari zavoljo bojazni za svoje življenje branili bojevati se, ter so se upirali zaradi splošne nevolje do naporov in trpljenja. A priznati moramo: Zlogolkih defetistov in kvarnih saboterjev je bilo med njimi od začetka razmeroma malo. Nekako po novem letu 1918 pa so tudi oni zadvomili in so prehajali na stran tistih, ki niso nikoli imeli vere in upanja v državo. Leta 1918 po Vipavi je bilo že prav malo verujočih.
Tako se je stavba krhala in rušila, dokler ni pala. Kdor je drobec odnesel ali ga pa ni prispeval, je kriv poloma. Mala krivda je mala zasluga. Pa je vendar velika. Kajti kako bi bilo, če bi vsi premnogi mali krivci ne bili delali krivice?
Imel sem tovariša Neumanna. Bil je inženir. Žid je bil, doma nekje z Morave, ali bival je na Dunaju, kjer je imel mlado rodbino. Če je bil kje spor in je bilo treba opredeliti se, je šel vedno na češko, če Čehov ni bilo, celo na slovansko stran. Bil je poštenjak. Cesto sem razmišljal, kje je vzrok za njegovo slovansko čustvovanje, ko pa je žid z nemškim imenom, ter mu slovanstvo na Dunaju ne more koristiti, pri vojakih pa seveda že celo ne. Z njim se je dalo govoriti o vsem, čisto vsem. Prav kakor z domačinom, rojakom, ki stremi v slovansko smer. Bila sva si pri četi prijatelja že prvi dan. Zaupala sva si vse svoje misli, ki so bile iste: rešiti se in po svoje zmagati.
Nekega jutra, stanovali smo takrat pri polku v kasarni, se moj prijatelj ni mogel geniti. Vekal je in je izjavil službujočemu podoficirju, da ne more s postelje, pa ne more. Kaj bi? Naložili so ga in ga nesli k zdravniku v ordinacijo. Ta si ga je pregledal in ga pretipal, ter ga je dal spraviti v bolnico. Hud, nepričakovan revmatizem. Že nekaj časa je baje čutil bolezen, pa se ni javil. Sedaj pa ne vzdrži več. Nalezti se revmatizma ni bilo težko, zlasti ko smo morali ob južnem vremenu delati telefonske zveze ter gaziti in vlačiti svoje sprave po snegu, da smo bili skoz in skoz mokri. Ko se je pa na večer vreme shladilo in smo lezli domov, smo bili vsi zmrzli. Obleka je bila na nas trda.
Obiskal sem tovariša v bolnici, kjer je ležal z eno samo mislijo: čim dalje, tem bolje. Pravil mi je, da je hudo. Ko sem potem jaz prišel za njim, da bi se rešil preganjanja in kazni pri polku, je še vedno trdil, da je hudo. Nekaj tednov je bilo treba, da si je toliko opomogel, da je šel na rekonvalescenco. Ko se je vrnil k polku se je zopet vežbal in učil. Zdi se mi, da je prezgodaj zbolel in prezgodaj okreval. Ko sva se srečala oktobra 1917 pri isti četi na Krasu, mi je priznal, da se je bil z boleznijo zakalkuliral. “Če bi se me ne bila lotila bolezen, bi bil danes oficir, a ne samo praporščak. Moj položaj bi bil dosti boljši.” Glej ga no, jaz sem pa vendar le mislil, da je njegova bolezen bila poštena.
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
Kakor da sta moja vojščaka čutila moje besede in mogočno izjavo o bližajočem se koncu vojne, sta se pobrala in sta zakrevsala za menoj, da ne bi česa zamudila. Šli smo in ko smo prišli v Monastero, sem jih seveda zopet moral požirati, češ, večen nered in mečkanje brez konca. Posledica je bila, da sem se vendar nekako iznebil teh ljudi, ki so jih bili pridelili meni, ker jih višji ali starejši čini niso marali. Bili so namreč povsod velika ovira in delali so samo preglavico.
V Monasteru so imeli Italijani v graščini svojo bolnico, ki so jo pa ob pobegu izpraznili. Zanimivo je, da sem tam našel staro knjigo Mohorjeve družbe, neke večernice, v katerih je bilo zabeleženo ime Valentincig. Med beneškimi Slovenci je bilo do vojne precej naročnikov Mohorjeve družbe, tako da naše knjige tam niso bile neznane. Neki Valentinčič, ki se je pa v knjigo vpisal tako kar ga je naučila italijanska šola, je torej tudi čital slovenski. Zdi se mi celo, da je v knjigi bil pečat bolnice, kar bi pomenilo, da so našim rojakom dajali slovenske knjige čitat.
Prijetno presenečenje so doživeli naši izstradani ljudje v avstrijski Furlaniji. V Monasteru in bližnjem Ogleju (Aquileja) so bile vse trgovine polne kolonij alnega blaga, ki ga v Avstriji že davno nismo več videli. Bilo je tudi dovolj dobrega kruha, lepe manufakture in izbornega vina. In cene za nas niso bile visoke.
Ugotoviti moram, da je v vrsti ljudi, ki so kedaj sedeli na patrijarhovem prestolu v Ogleju, tudi Slovenec. Dne 2. novembra 1917 sem si namreč jaz ogledal starinsko in takrat silno zanemarjeno baziliko, ki poteka menda iz tretjega krščanskega veka, ter je za naše današnje krščanske pojme o cerkvah nekaj nenavadnega. Čisto poganska se mi zdi. Takrat sem se zakopal v obširni kameniti stol ob oltarju, kjer je vcasi gospodoval in odločeval mogočni patrijarh v vsem sijaju, ter sem razmišljal, kako neki bi bilo z nami Slovenci, da nas niso imeli na vajetih ti v Ogleju in oni v Solnogradu. Morda bi bile razmere take, da do te vojne ne bi bilo prišlo, ko bi bila sveta brata Ciril in Metod pri nas ostala in za nas prosila: “Gospod, pomiluj!”
Tisti dan sem tudi zastopal samega italijanskega kralja, ki je bil hotel priti ob uri sem, da bi s stolpa gledal tja na fronto. Je res lep razgled. Vse polno zarez in puščic ti kaže, kaki kraji so tam vse naokoli za Sočo. Od tod je hotel kralj z očmi objeti ljubljeno Gorico in zaželjeni Trst. Pa ni šlo. Tisti dan sem bil jaz tam. Ko sem se motal po stopnicah navzgor sem čul nad seboj govoriti. Na vrhu sem našel vojnega kurata in mornariškega podoficirja. Molčala sta. Potem sta izpregovorila nekaj slovenskih besed. In zopet sta umolknila. Potajil sem se; nisem se nameraval vmešati, ker bi bil rad čul, kaj sta govorila. Pa ni bilo nič. Molčala sta. Kdo bi pa vedel, kdo je sosed, ki posluša? Zlezel sem zopet navzdol.
V muzeju sem si hitro pogledal nekaj starin. Kamenje, kamenje, pa kak novec. Starine mi je razkazoval star uljuden Furlan. Vse je bilo lepo nepoškodovano. Vojne v Ogleju baje sploh niso čutili.
V Villi Vicentini, kamor sem tudi molčal iti, sem našel pri studencu sredi kraja pjoščo za Cezarja Batistija, tridentinskega idealista, ki je bil do vojne državni poslanec na Dunaju in odvetnik, pa je kot avstroogrski oficir v rezervi prešel k Italijanom, s katerimi se je potem boril proti Avstriji. Čudno je, da so dopustili, da se je bojeval v prvih vrstah. Z drugimi vred je bil zajet, ter se je potajil. Obležal je živ med mrtvimi ter je čakal, da bi se Avstrijci zopet umaknili, ker je fronta valovala. Ampak Avstrijci so se obdržali na dobljeni postojanki, ter so začeli pobirati mrtve in ranjene. Pa vse bi še morda bilo srečno šlo. Ali med Italijani je neka nesnaga svojega tovariša Battistija izdal. Opozoril je Avstrijce, da je on njihov. Battistija so prepoznali in potem javno obesili. Mučenik svoje ljubezni do naroda in prave domovine.
Ko sem si ogledoval zlati vklesani napis, pride k meni že odraslo dekle in mi zgovorno pripoveduje, da ima nekje v Avstriji brata oficirja o katerem že dve leti ničesar ne vejo. Iz Gradca je bil pisal takrat. Povedala mi je ime in me je prosila, da bi ga pozdravil, če bi ga kje srečal. Kako pak. Sirota ga pozdravlja, on pa je morda že davno v krtovi deželi.
Tam pred Črnjanom (Cervignano) so tla že višja, tako da smo se pomikali v lepem vremenu po suhi in vzorni cesti. Temu smo se silno čudili, kajti naše ceste na slovenskem Krasu so bile vse razorane in zvožene, ker jih ni nikdo popravljal Zasipavali in zravnavali smo samo najhujše rupe. Kolesa naših težkih tovornih avtotomobilov in topov so bila j ako okovana in so neusmiljeno trgala v dežju razmehčano cesto. Italijani pa so imeli na avtomobilih gumo, sicer so pa oni mojstri za ceste, mostove, zakope in utrdbe.
V Crnjanu na kolodvoru je stal mogočen dalekosežen top in zijal tja prek na Kras nekam proti Nabrežini. Spoštljivo smo šli mimo njega in smo stopili prek stare državne meje na italijanska tla.
XVIII.
V ITALIJI
[uredi]Blizu tam za mejo je mestece San Giorgio di Nogaro. Tja smo prišli popoldne. Komanda se je uredila v neki graščini ali kaj je že bila tista hiša. V San Giorgio sem opazil, da je morala tam biti velika bolnica, kajti množica žensk je vneto prala rjuhe in razno belino v bujnem potoku. Plaho so se ozirale za nami; bale so se menda, da bi jim kdo ukradel ukradene reči. Kdor si v vojni kaj prisvoji je pač lastnik. Zdi se mi, da jim ni nikdo ničesar hotel.
Prišedši sem smo imeli precej bolnih ljudi. Ne tako, da bi ležali, ampak “marod” so bili, kakor smo takrat pravili. Prebava ni bila v redu. Prej je bilo obilo pomanjkanja, a ko smo prišli v Furlanijo, pa kakor bi trenil vsega dovolj. Jasno je, da bi se oslabeli želodci bili morali počasi vaditi teh dobrot, zlasti pa še dobrega vina. Ljudje pa so nezmerni in mislijo, da morajo takoj vse požreti. Oboleval je drug za drugim, zlasti pa tisti, ki so se bili v povodnji prehladih. Mnogi so imeli drisko.
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
XX.
TOVARIŠI
[uredi]Eno je gotovo: Čut tovarištva je bil včasi močno razvit. Bilo je jako prijateljstvo, ki je vezalo ljudi, pa naj so se srečavali še le prvi krat. Rekel bi, da so si skoro vsi požrtvovalno pomagali in se podpirali v hudih trenotkih življenja. So že bile tudi izjeme, ko so sebični ljudje mislili samo na se in pozabljali na podporo in dobroto, ki so jo bili morda prej užili. A to so bile res izjeme. Sicer je velikansko množico vojakov in borcev prepletal jak čut tovariške vzajemnosti.
Tako je bilo, da sta se dva človeka že po zunanjih znakih svojega čina takoj sporazumela in se brez pojasnil meni nič tebi nič tikala, če sta bila v isti vrsti in višini. Višji je nižjega, ako razlika v starosti ali činu le ni bila prevelika, vedno tikal in ob malih razlikah si je tudi višji izprosil, da bi ga nižji zaupno in tovariško ogovarjal. Službeno seveda ali celo v jezi se je zadeva nekoliko obrnila. Tedaj se je mehki “ti” moral umakniti rezkemu “vi” in je čakal, da se povrne dobra volja in mirno občevanje.
Dijaki — vojaki vseh činov so se med seboj brez izjeme tikali; le ob pogledu na novo imenovanega oficirja je zastala prijazna beseda. Dovoliti so si jo napram njemu smeli samo najožji znanci in tovariši, ki so z njim vojakovali ko še ni imel te časti.
O možtvu brez čina se samo razume, da ni delalo nikakih razlik za se in med seboj. Podoficirii so bili isto tako tovariši med seboj, ter so morda včasi počastili kakega staršega narednika s posebnim ogovorom.
Oni najvišji, generali in njim podobni, ki so bili v svojem ozkem krogu, so ravnali po svoje. Bili so razred za se. To je bilo izbrano klasje; kleno ali snetivo, vse eno. Zrno zrnu podobno. Prave razlike niso kazali, ker je bilo v vseh mnogo dostojanstva.
Tovarištvo se je včasi tako širilo in poglabljalo, da je bilo že kar nerodno. Bilo je pravcata bolezen, ki se je kakor kuga lotila vseh povprek. Zlasti je bilo hudo kadar so tisti prav visoki začutili biti svojo tovariško žilo, ker je reč pač bila prisiljena in neiskrena. Ob taki priložnosti se je seveda znalo kaj obrniti z resne na smešno stran. Tako so pripovedovali, da je na Dunaju neki nadvojvoda po svoji službi in dolžnosti obiskoval bolnice, kjer je bodril in tolažil ranjene in bolne vojake.
Da bi pričarala prijetno ozračje zaupnosti je bila cesarska visokost hudo tovariška in domača. Od postelje do postelje je hodil cesarski gospod v spremstvu oficirjev, zdravnikov, sester in strežnikov ter je ljudomilo poizvedoval, kako in kaj. Ker je bil visoki obisk napovedan so bili poučili vojaštvo, kako se mora ravnati. Vsak, kdor more, mora poleg postelje stati, drugi pa vsaj primerno ravno ležati, kolikor pač gre. In ko bi gospod kaj vprašal, naj mu nikdo ne reče samo gospod general, ampak ogovori ga naj “cesarska visokost”. Vse je bilo tako lepo napravljeno in urejeno, da lepše biti ne more. Vsak tepec je vse razumel.
Pa je nastopila njegova visokost s trabanti. Vprašala je sedaj tega, sedaj onega, kaj mu je, in ranjenci so z besedo in kretnjo oznanjali svoje težave. Pokazalo se pa je, da generalu naslov cesarske visokosti ne gre v slast; zahteval je, da bi ga imeli za “tovariša”. Ko je s tem opominom opravil z ranjencem, se je obrnil k drugemu, ki je bolj po strani ležal, in ga je vprašal: “Kje pa je tebe dobilo, tovariš?” “Pri r ..., tovariš!” se mu je odrezal možak, nadomestivši vse tri pike razločno s potrebnimi črkami.
Dočim se je najbližje spremstvo nadvojvode vkljub prepredenemu odgovoru dunajskega platenbruderja silno modro držaio, so oni manjši tam vzadi hihitali. Nikdo ni vedel, hoče li mož s svojo kratko izjavo samo krajevno določiti svojo nadlogo, ali pa tudi primerno oceniti tovarištvo nadvojvode. Ali nadvojvoda sam je kaj srečno rešil sicer nekoliko mučno zadevo. Odgovoril je ranjencu prav kratko: “Samo da je še gobec cel, tovariš.”
Ob neki taki priložnosti je baje tudi bilo, da je manj razumna veličina, ki je stikala po bolnicah, naletela na orjaškega in na videz kakor dren zdravega vojaka. “Kaj pa je s teboj?” ga vpraša. “Visokost, jaz sem bacilonosec”. Nadvojvoda se začudi, se obrne h komandantu bolnice in nevoljen vzklikne: “Za božjo voljo, danes, ko bi morali vsakega” moža primerno porabiti, bi za kaj takega pač ne bilo treba takega hrusta.”
Ampak ta le menda ni resnična.
Tam na oni strani Pijave je 17. junija 1918 vse popoldne rosil dež. Sicer smo pa imeli v odseku proti zaselku Casa Basso prav vroč dan. Popoln nered. Nismo vedeli, silimo li naprej ali lezemo nazaj. Bil sem do vrh glave zakopan ob drugem nasipu tam za reko, mimo so pa lazile in se plazile množice, nemirno in brez prenehanja iz trpljenja si želeč kakor duše v vicah. Bile so deloma tudi čete celjskega 87. in tržaškega 97. polka, ki so se spravljale iz reserve na postojanke. Tam sem čepel v zaklonu in sem pušil one najslabše ogrske cigarete “holgy”, čakaje svoje usode. Popušil sem jih menda tisto popoldne trideset in ker drugače sploh nikoli nisem pušil, se me je lotila velika slabost. Ko se je prav zvečerilo in stemnilo, sem — še danes ne vem kako in zakaj — zlezel iz svoje rupe ter sem mahnil z nasipa po razdrtem polju med murvami in trsjem nazaj. Pred glavnim nasipom tik ob Pijavi sem že v temi zadel ob bivši italijanski zaklon, kjer se je krilo nekaj mož avstrijske artiljerije. Tam sem jih moker, blaten in lačen zaprosil za kavo. Ognjičar, po izgovoru bi skoro trdil da je bil Slovenec, mi je dal veliko vojaško šalico polno črne, močne tekočine, da ne vem, je li bilo tisto kava z rumom ali rum s kavo. Ko sem to izpil so mi na tla razgrnili plašč in jaz sem spal kakor polh. Ko sem se v jutru zbudil pri dobrem tovarišu, so silili solnčni žarki v zaklon. Dobil sem zopet kave in ugotovil sem, da imam od vročice tako spuščene ustnice, da so jih sami mehurji.
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]