Brez prestanka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Brez prestanka
Ivan Cankar
Izdano pod psevdonimom Ivan Grádar.
Izdano: Slovenec, letnik 25, številka 279, 6. december 1897.
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Kakor belo golobje perje so se vrtili po zraku od zemlje pa visoko do meglenega nebá veliki sneženi kosmiči, sukajoč se nemirno drug krog drugega in trepetajoč od mraza. Odkar je zasijalo hladno, zaspano jutro, prestalo ni to tiho zimsko življenje in nervozno hitanje po zraku niti za trenotek; zdelo se je, da so to vedno isti kosmiči, da visé na vedno istem mestu med nebom in zemljo, kakor bi jih bila privezala nevidna roka na trdne bele niti. Snežilo je ves dan; ura je bila jednaka uri; za najkrajši hip se ni nebo zjasnilo, zableščalo v lepšem, veselejšem svitu. In ta tiha, polmrtva jednakomernost je legla polagoma tudi na obraze; iz oči je gledala zaspana, lena mlačnost in kretnje so postajale pod njenim uspavajočim uplivom okorne in utrujene.

Šipe na oknu so bile pokrite z drobnimi kapljicami; zdaj pa zdaj se je katera odločila od soséd in zdrknila počasi na okvir, kjer se je razširila in razblinila ter se spojila z drugimi v tenek curek, ki se je plazil v ostrih ovinkih po vlažni steni navzdol. V peči je prasketàl ogenj in časih je zalesketala postelj in majhna mizica ob nji v čudoviti, krvavi luči, nató pa so se zgrnile po sobi toliko temnejše sence: — kakor bi se bil vzbudil iz sanj, zaplapolal je plamen visoko do vrha, vztrepetal in zavzdihnil, oprijemal se z dolgimi, rdečimi prsti ob lončevíni in železju, — ali prestrašil se je samega sebe, zadrgetàl in ugasnil.

„Torej očka, zdaj pojdemo…“

Pred posteljo je stala majhna, okrogla ženska, oblečena na pol gosposko. Nizek klobuček s širokimi, temnomodrimi trakovi je čepel na gostih, kuštravo friziranih laséh, na ramah pa je visela prekratka pelerína iz svetlorjavo meliranega sukna.

Starec se je nekoliko zganil na blazinah, prijel s sivimi, do kostíj sesušenimi prsti krčevito za odejo in vzdignil glavo. Njegove očí so bile motne, brezbarvne, polmrtve, — kakor vsi obrazi krog njega iu dolgočasno vreme tam zunaj.

Po vratu, bradi in licih so poganjale redke, trde kocine, velika, voščena ušesa so molela daleč naprej, izza tenkih, izpitih usten se je kazalo samó še dvoje črnih zob.

Njegov glas je bil nekako boječ, obzíren, prevíden, kakor bi se bal, da koga ne vzbudí.

„Kje pa je Fran? Kje je Fran?“

In velike, brezbarvne oči so se obračale po udrtih globinah šiloma iz kota v kot, kakor bi hotele prodreti težke trepalnice.

„Tukaj sem očka, tukaj… Kaj pa bi radi?“

Pri vratih je stal dolg, mlad človek, z mehkimi, belimi, kakor s pšeničnim testom prevlečenimi lici. Krog tenkega telesa se mu je vila in gubala ohlapna črna obleka, čez ramo je položil ogrinjač, v roki pa je držal dežnik in majhen kovčeg.

„Zdrava hodita… in… in, — no, torej daj mi še enkrat roko, Fran; zdaj se takó več ne vidimo; zdaj bom sam…“

„Ali kaj pa govorite očka?“ pohitela je ugovarjati njegova hči. „Saj Vam je boljše; zató ravno odhajava. Ko bi ne kazalo, ne bi Vas pustila samega, ne Fran in ne jaz… Le pomírite se, očka, saj veste, kakó je… Fran ne more pustiti svoje službe kar takó, — in za bogvé koliko časa. In zame je tudi sitno. Mož godrnjá, pravi, da ne more vsega sam; z gostilno je križ in najetim ljudem se ne more zaupati ničesar… Takó je, vidite očka… Saj verjamem, da Vam je dolgčas, ali to je že takó na svetu. Samo pozdravite se, potem se bo že kako napravilo…“

Oče je zatisnil očí; preti so se premikali po odeji počasi in oprezno, kakor bi nečesa iskali.

„Torej pojdita, pojdita… pa zdrava bodita…“

Govoril je tako tiho, da ga je bilo težko razumeti; zdelo se je, da hoče zadremati.

„Z Bogom, očka…“

Vrata so zaškripala, pred oknom sta se prikazali dve senci, ki sta takoj zopet izginili.

Brat in sestra sta odšla.

Starec je odprl oči, uprl se s komolci ob blazino in se s trudom dvignil v postelji.

„Sne… sneg… brez prestanka… Kolikor daleč seže oko… in dolgočasna praznota…“

In zdelo se mu je, kakor da se zavija v to mrzlo, dolgočasno brezčutnost vse njegovo dosedanje življenje… Brez velikega veselja, brez velike žalosti… Sama snežena, zaspana jednakomernost, kolikor daleč seže oko nazaj, v pol pozabljeno, megleno preteklost.

Samo sneg… sneg. Nikjer zelenega listja, ne rdečih cvetóv; vse brez barve, brez vonjave, brez glasu. In solnca ni. Skrilo se je tja daleč, da bi ne oledeneli njegovi žarki v tej dolgočasni brezčutnosti.

Legel je na posteljo nazaj in z&tisnil oči, da so se videle vzbočene trepalnice kakor dve veliki sivi kroglji, globoko zakopani v izsesane jame. Prsti pa so se še vedno igrali mehanično po odeji.

In zunaj je snežilo… snežilo. Snežilo brez prestanka…