Brez'n.
| ← Perhta (pehtra) | Brez'n Narodno blago koroških Slovencev Vinko Möderndorfer |
Natek ali nenasitnost → |
| |||||||||||||
Tudi ta zli duh je udomačen menda le v Zili. Nevaren je le hudobni, gizdavi in nepokorni mladini, ki jo zapelje v visoke in nedostopne planine in skalovje. Njegovi spremljevalci so vremenske neprilike, zlasti burja, grom in blisk, ima pa tudi še pomočnike, vojščake zamorčke. Za onega, ki je že oče ali mati, ni nevaren, ker do takega nima moči. Odrasli se radi tega tudi posmehujejo: »Brez'n – troče rez'n.«3). najpogosteje pripovedujejo o njem ti-le dve pripovestici: (2) Brez'n je prišel po Lenkico: Bila je mlada Lenkica, puvarska hči. Ona je imela dvanajst vergvarjev,4) pa nobenega ni hot'la imet'. Pridi brez'n, pa vzemi Lenkico! Prišel je brez'n in vzel Lenkico. Imel je zvatane 5) lase, srebrne zobe, bele rokavič'ce, štiri črne konjče. Za njim je bilo dvanajst belih žovnirjev, 6) spredi dvanajst črnih. Ona je rekla: Ljubi ženin, pusti me v kapelico, da od Marije slovo vzamem. Stopila je v kapelico, prišla je bela meglica, pa je pokrila Lenkico. O, vi možje, nikdar ne zaupajte svojim ženam! Beli žovnirji so ostali pri Lenkici, črni odšli so ž njim.
(3). Kinberški grof, ki je imel svoj grad na gori severno od »Malega Beljaka«, katerega pa je zalilo Pazriško jezero, je imel za možitev zrelo hčerko. Namignil ji je, da se bo morala možiti. In res, kmalu nato so že prihajali snubci, a ona nobenega ni hotela. V svoji prešernosti je rekla: »Hočem imeti takega moža, ki bo imel črne oči, črnjeve (rdeče) lase´in bele zobe, in čeprav bi bil sam brez'n.« Ko je šla v cerkev, jo je na pragu čakal fant, ki je bil prav tak, kakršnega si je želela. Pogledala sta se, nasmejala in šla vsak svojo pot. Doma pa je rekla očetu: »Videla in našla sem pravega.« Očetu je bilo prav in ko je prišel fant snubit, je že ropotala posoda v kuhinji, kar je bilo snubcu v znamenje, da bo hči njegova. Grofičina je kmalu nato vabila znance in sorodnike na ženitovanje. V vsaki hiši je stopila za duri in čakala, da so prihiteli k njej in ji segli v roko. Če niso takoj rekli odklonilno: »Je že dobro, je že dobro,« je ona povabila: »Oče in mati in vsi bližnji sorodniki so me poslali in vas prosijo, da bi mi pristopili k svetemu zakonu.« Nato so ji povsod ponudili hleb kruha: »Tole reži, troštarja daru svetega duha, da ti nikoli ne bo primanjkovalo!« Odrezavala je krajce in jih shranjevala. Ženitovanje je bilo lepo in je bilo vse v redu po starih običajih. Ko sta ženin in nevesta morala zajeti iz piskrca šest žlic mleka samo z eno žlico, da bi se v zakonu dobro razumela, in s pri tem podajala drug drugemu žlico v roke, je ženinu padla žlica pod mizo in nevesta jo je pobrala. Ko se je sklonila pod mizo, je spoznala, da ženin ni pravi človek, ampak brez'n. ženin je zapazil, kako je prebledela, in jo je vprašal: »Te je groza?« Ona pa mu je rezko odgovorila: »Treba mi je bilo tega!« Hudo ji je bilo, da ni poslušala matere, ki jo je opominjala, preden je šla k poroki v cerkev: »Imaš prepasano konopljo, da ne mre zli duh do tebe?« Gostje pa so se veselili ker sta bila ženin in nevesta tako lep par. Nevesta je pa tudi, oblečena kot Slovencla, 7) bila res prav zala. Pintl in krežl 8) sta bila lepo nagubana in bela kakor sneg, bujna prsa je zakrivala z rožami vezena svilena ruta, ras 9) je bil v predpisanih nabrankih in je nad kolenom, kjer se je končal, štrlel kot zvezda, da so se lepo videli rdeči traki podkolenki na snežno belih popacih (nogavičkah). Gostje pri tem nikakor niso pozabili na jed in pijačo, dokler se ni končala gostija s krikom v kuhinji in je pritekel deklič h gostom jokaje: »Kuharica se je v pisker zvrnila, je dno prebila, sedaj je pa taka škoda!« Vsak gost je dal nekaj napitnine za pogostitev in se potem odpravil proti domu. Ženina in nevesto pa je že čakala pred vrati kočija, v katero je bilo vpreženih šest vrancev; šlo je v dir po zraku v goro, preko Dolške in Podniške planine na skalo Štarhant. Nevesta ni mogla prenesti take naglice in je gledala nazaj. Tam na tej skali je še danes zakleta Slovencla, breznova nevesta. Ljudje jo večkrat vidijo, napravljeno kakor na ženitovanju, ko kliče: »Hote, hote«, in krmi svinjam zlatorumeno pšenico.
3) Brez'n reže otroke. 4) snubcev; 5) zlate; 6) vojakov. 7) Zilsko narodno nošo imenujejo Zilani »slovenski gvant«, dekle v narodni noši pa »Slovenclo«. 8) Pintl in krežl – naglavna dela narodne noše. 9) Krilo narodne noše.