Breskova koščica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Breskova koščica
Svetlana Makarovič
Spisano: Uredila Ema Hozjan
Viri: Makarovič, Svetlana (2008). Svetlanine pravljice. Dob pri Domžalah: Miš. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Medvedek je našel lepo, rdečo breskev. Hop! po njej. In ko jo je snedel, mu je pod zobmi zaškrtala koščica. Vzel jo je v taco in si jo ogledoval. Kaj bi z njo? Škoda se mu je zdelo, da bi jo vrgel stran, pojesti je pa tudi ni mogel. Pa je medvedek rekel: »Čez sedem let vse prav pride. Zakopal jo bom, da bo na varnem.«

In je koščico zakopal na gozdni jasi – lepo je poteptal zemljo nad njo in jo prekril z rušo, da je ne bi kdo izkopal. Potem pa je odšel obirat robidnice in popolnoma pozabil nanjo.

Tekli so meseci, tekla so leta, medvedek je rastel, se debelil in postal velik, lep medved. Vsi so ga imeli radi – razen čebel, seveda, saj si lahko mislite, zakaj. Ničkolikokrat jim je sladkosnedež odnesel satovje iz panja. In ko je z najlepšim kosom satovja tekel proti svojemu brlogu, je med potjo lizal in srkal med iz njega, četudi je okoli njega letal cel roj razjarjenih čebel in ga pikal. Tako rad je imel sladke reči, ta medved.

Kadarkoli je šel mimo jase, kjer je bil zakopal breskovo koščico, ga je ta na nekaj spominjala, pa sam ni vedel, na kaj. Mimogrede je zdaj opazil majceno drevesce, pa mu ni padlo v glavo, da bi bila to njegova breskev. Samo sline so se mu pocedile, ne da bi vedel, zakaj.

Minilo je sedem let in breskovo drevesce na jasi je doraslo. Nekega pomladnega dne se je razcvetelo s prelepimi rožnatimi cvetovi. Naš medved se je prizibal mimo jase in se začudil:

»Kako lepo drevesce! Česa takega pa v našem gozdu še nismo imeli.«

Pa se, pozabljiva buča, še zdaj ni spomnil, da je bil tukaj nekoč zakopal breskovo koščico ...

Minila je pomlad, cvetje se je obletelo. Kjer so bili prej rožnati cvetovi, so pokukale na dan drobne, kosmate, zelene kroglice. Medved je veselo kradel med in stikal za jagodami in se ni spomnil, da so na svetu tudi breskve ... dokler ga ni vročega poletnega popoldneva spet zanesla pot mimo jase. In kaj je videl?

Breskovo drevo se je šibilo pod zrelimi, rdečimi plodovi. In kako je dišalo daleč naokrog! Naš medved je izbuljil oči, usta so se mu raztegnila v blažen smehljaj, in tedaj se je končno spomnil:

»Breskova koščica! O, jaz butec, zdaj se spominjam. Pred sedmimi leti sem jo tukaj zakopal in pozabil nanjo – o kako res je, da čez sedem let vse prav pride, o, in še kako prav!«

Več pa ni govoril, saj tudi ni mogel, ker je imel polna usta sladkih, sočnih breskev.

Prijetni vonj je privabil tudi druge živali, celo čebele so prišle. In medved je vse povabil na gostijo!

Ko so obrali drevo do zadnje breskve, pa je medved naredil pameten obraz in rekel:

»Nikar ne zavrzite koščic, vi tamle!«

In vsaka žival je skrbno zakopala svojo koščico, samo zajec ne.

»Eh, kdo bi čakal sedem dolgih let!« se je zmrdoval, medved pa ga je zavrnil:

»Tiho, zajec! Zmeraj bi bil rad pametnejši od vseh drugih!«