Brežiški grad

← Rigonci

Brežiški grad Gradovi in graščine v narodnem izročilu I Janko Orožen

Stari grad (Orožen) →

Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1.Graditev Brežiškega gradu

Brežiški grad je sila star; zgradili so ga ajdje. To so bili ljudje, tako močni in veliki, da so imeli hrast za palico. Do polovice so zidali grad kleče, preko polovice pa stoje.

2.Obnovitev gradu

Eden izmed Frankopanov je dal obnoviti Brežiški grad in se je pri delu posluževal ujetih Turkov.

3.Turki hočejo razdejati Brežiški grad

Turki so večkrat divjali tudi okoli Brežic. Nekoč so pridrveli ob Savi po kranjski strani. Ker niso mogli preko vode, so se utaborili na, hribu nasproti Brežicam. Da bi Brežiški grad razdejali, so spustili nanj veliko železno verigo. Ta se je pa pretrgala, ko je bila nad sredo Save; polovicaverige je padla v vodo, druga polovica pa je pri¬letela pred grad na tako imenovano »rajtšolo«. Ta veriga še zdaj visi pred vhodom v Brežiški grad.

4.»Puntarska cesta«

Okoli Brežic so graščaki kmete zelo tlačili. Kmetje so se zato uprli svojim zatiralcem in zgrabili za orožje. Pa bili so premagani. Kaznovali so kmete s tem, da so morali napraviti cesto od Brežic proti Zdolam. Ta cesta se še dandanes imenuje »puntarska cesta«.

5.Krajevni spomini o gospodarstvu

V prvi polovici XVIII. stoletja so se bavili posestniki Brežiškega gradu največ z živinorejo in ribarstvom. Velika pristava, oddaljena kake četrt ure od mosta, s prostranimi hlevi še dandanes, spominja na tiste čase. Tu še stoji na kamenitem stebru soha sv. Vendelina, menda živinskega patrona, z nemškim napisom: O sveti Vendelin, veliki živinski patron, kjer čuvaš ti, tam nobeno govedo ne oboli.

6.Zakaj ljudje v cerkvi na eni nogi klečijo

Pri brežiški graščini so imeli v prejšnjih časih izdatno živinorejo. Na »Marofu« so redili obilo krav in priprav¬ljali mnogo sira. V ta namen so potrebovali tudi primerno število hlapcev. Ti graščinski hlapci so bili sila prevzetni. Svojo prevzetnost so kazali ne samo po ošabni noši, ampak tudi s tem, da so — kakor nekdaj Judje pred Kristusom — v cerkvi poklekovali samo na eno koleno. Drugi prevzetnjaki so jih jeli posnemati in tako se je ta grda šega začela in ohranila, do današnjega dne.