Brdaša in moj stric

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Brdaša in moj stric
Izdano: Amerikanski Slovenec 8. april 1892 (1/16), 3
Viri: dLib 16
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Obeh se še dobro spominam. Brdaša je bil po moji sodbi hujši, kakor oni Brdavs, ki se je boril na Dunaji z orjaškim Martinom Krpanom. Bil je visok, koščen in močan hrust, kakor bi ga z vilami nakopičil. Gledal je izpod zmršenih obrvi, kakor slabo vreme na krasno zemljo, noge je imel debele, kakor stope, a njegove pesti primerjal bi srednjim košaram. Nosil se je bolj po starem kroju. Oblačil se je po leti in zimi v nerodno debelo srajco, jopič z rumeni gumbi in hlače dokolenice. Na nogah imel je v petek in svetek črevlje na kveder; dolgi jermeni, kakor vrvi vlačili so se za njim. Govoril je malo, a kadar je kako bleknil, bila je navadno zbadljiva in pikra zabavljica v gromečem kontrabasu.

Moj stric Luka bil je nasprotno jako ponižna duša: se ve, včasih je tudi on zropotal po izreku; nulia dies sine linea. Slab telesno in ne Bog ve kako močan duševno lazil je počosno in oprezno, kakor bi po, jajcah hodil. Menda iz tega vzroka so ga radi pikali vaščani: »Luka hodi, kakor bi pasel ješensko meglo!« ali: »Luko bi bilo dobro poslati po smrt!«

— Stanoval je v majhni kolibi in tam premišljeval svoj revni samski stan. Često, ko sem ga obiskal, pregledal me je od nog do glave, obrnil me na desno in levo, in če je zapazil kak madež ali kako luknjo na meni, bil je dan za me izgubljen. Začel me je prav počasi krpati in čediti. Vsake pol ure je prenehal s šivanjem, vzdvignil levo roko, požugnil s prstom in slovesno izgovoril: »Kdo bo gospodar moje hiše?« — »Stric, jaz ne vem!« — »Pobič, ako boš priden?« —, »Da stric!« odgovoril sem mu pohlevno.

Kako, da nisem gospodar stričeve kolibe? Sem bil li prelen? O, ljubeznjivi čitatelj, veruj mi, da sem bil dovolj priden, ne da bi se bahal, polovico svoje mladosti sem le na to deloval, da bi bil enkrat vreden dedič kolibe. In koliba, po vestnem stričevem računu ni bila mnogo več vredna, kakor dobro rejena krava. Jaz vedno trdim, da sem jo bil vreden ali preteti zimski vihar me je izdedinil, odnesel je kolibino streho. Toda prvi uzrok, da ne vadam v strečevi rezidenci ni nikdo drugi bil kriv kakor — Brdaša.

Pri bližal se je veseli in norčavi pustni čas. O pustu pa vse nori, moži se in ženi, "kar leze inoj grede". Tudi stric Luka se je predrugačil vsako leto o pustu n. pr. ni hodil sključeno, korakal je še vedno počasno in previdno, a bolj ponosno kakor navadno. Brke pod nosom je mojstroval, da mu niso štrlele tako svojeglavno v fini svet in tudi z ljudmi je več občeval, kakor drugače. Ženil se je vse svoje žive dni in ravno toliko časa ostal je samec, ker je na svoje malo premoženje zahteval: mlado, lepo, pridno in bogato. Istotako zrojil je tudi Brataša redno o pustnem času. Tedaj sta se pa z mojim stricem posvetovala o ženitvi v mali kolibi. Kar se je govorilo med njima, bile so same važne stvari o ženitvi. Včasih sta si bila v čem navskriž, a čas, ta mogočni "padar" zjediniš je spet tako umetno rane obeh, da sta se čutila jeden za druzega. Boži mili! krasne dneve sta prežila pri gorki peči v mrzli zimi. A konečno sta se do dobra razprla in nista se več ženila vsajemno.

»Pri moj Dunaj! Brdaša, veš kaj ti povem!« pravi stric Luka in si počasi zapali pipo.

»Kaj pa tacega?« zagrmi Brdaša.

»V nedeljo sem opazoval onegovo oné, ta bi bila kakor navlašč za to!«

»Ti meniš onegovo Uršo. O, ono pa že nočem, one; lena je, da jo strah in groza. Kaj bom pa počel s tacim zlomekom?«

»Za božjo voljo! daj si dopovedati, prijatelj, denarja ima bojda kakor pečká, prenerodna pa tudi ni!« tolaži ga moj stric.

»Nič ne boš, Luka! Ti si zarobljen in prismojen in kratkoviden. Kaj ne poznaš ljudij? Stara Dabnica, njena mati razbobnala je po občini, kako bogata bo njena Uršica, mi pa vemo dobro, kako se vrti svet. Pa to bi še le bilo kako, samo, da bi bila zame. Take pa tudi ne nečem, kakor se poje v pesni:

Ženka mi v goste gre

Mne neme, neme naje,
Moža doma pusti

Hopsasa saje! . . . Ka-li Luka?«

»No, naj bo, kakor hoče, onegava Mina, ki jo tako presneto hvališ, je po moji misli za jedno "lumaro" slabši, kakor onegava Urša!«

»Saprlot!« zarentači Brdaša, »kaj pa meniš, da je tvoja coprnica vredna? Kaaaj? ti ka imaš tako dolg jezik! I, taka je, kakor bi jo burja spihala v kopo slame in ti tudi nisi boljši, kocina ti stara!«

To je bilo mojemu stricu preveč, začel je Brdašu odgovarjati.

»In ti rogovila, burklja, neroda, kdo si pa ti, in kje si, da tako oblastno govoriš! Ali se izkidaš iz moje hiše? Le ven, le ven, pa prav hitro ven!« hitel je moj stric in zgrabil Brdašo za rokav.

»Tristo zelenih in kosmatih!« kriči razjarjeni Brdaša.

»Pa taki cepci, frkovci in tepci mi bodo levite brali in me iz kota v kot porivali? Na! — rekši prismoli stricu Luki gorko zaušnico.

Stric ne bodi len, zakadi se Brdaši pod noge in ga izpodnese, da se nerodni Brdaša povezne na peč. Peč je bila slaba in udrla se je pod težko klado Brdaševega telesa.

V peči prekopicnil se je lonec in voda razlila se je po oguji. Gost dim se je privalil v sobo. Še sta se borila stric in Brdaša, a ko se je zadnji spomnil svojega junaškega čina, ugriznil je nasprotnika v prst in stekel domov. Stric Luka pa je nato obvezal ranjeni prst in korakal pobit po kolibi, ne toliko radi majhne rane, kolikor radi velike škode.

Takrat bilo je še mrzlo in peč se ni dala tako hitro popraviti, kakor razrušiti in stric se je preselil k nam. O kresi ga ni bilo doma, o Božiči ga ni bila volja popravljati peči in tako je pojemala stričeva koliba bolj in bolj, dokler je ni razkril vihar.

Kasneje mi ni stric nikdar več obetal kolibe in ako je slučajno v družbi nanesel govor na kolibo, vzdvignil je priletni samec levo roko, požugal s prstom in se zagrozil:

»Jaz ti bom že pokazal Brdaša, kaj se pravi tuje peči podirati!«

Do boja med njima ni več prišlo, ker se je drug druzega bal in ogibal, zdaj sta pa že oba v krtovi deželi.