Bravcam novic 1845. l.
| Bralcem Novic h koncu leta 1845 v spomin Jovan Vesel Koseski |
| |||||||||||
Bravcam "Novic" h koncu leta v spomin
[uredi]Habete sal in vobis et pacem inter vos. Marc. IX. 49.
Z Bogam, bravci "Novic" na potu prihodniga leta!
Blag nam ostani spomín, upanje vam zanaprej.
Kar govórile smo petkrat desetérno in trikrat,
Bodi rečeno v koríst rodu domovju, in vam,
Bodi ko zernja izmèt, požêni obilno klasovja.
Rekle bi, zvesto de smo namembo dosegle tečaja,
Tode služabnici molk, sodba spodobi se vam.
Sodite ! Scer dovolite nam sledeče besede,
Dobro prevdarite jih, vredne pomislika so;
Če bi še manjkalo kaj, iz lastniga blaga dodajte.
Bogu dušo in vest, vladarju zvestobo do smerti,
Veri zaúpa poklòn, glasu zakona poslúh,
Starosti čast, mladenču poduk, otroku ljubezen,
Ženi prijazno pomoč, bratu Slovencu objem,
Vezi edinstva krepost – so naše perve naročbe.
Marno poglejte potém na polje slovenskiga djanja,
Mnogo ledine je še, mnogo je križama rok.
Ganite jih, otrébite mah domovini do jedra,
Duhe zarótite v beg dvombe, nemarnosti, tmin,
Dvignite serčno zaklad slovenskiga dlana in uma.
Svetu pokažite lik domače navade in misli,
Biti slovenske kerví, bodi Slovencu ponòs.
Spomnite se imenitnosti del pokojnih očetov,
Cenite vrednosti scer roda sedajniga tud;
Kdor zaničuje se sam, podlága je tujčevi peti.
Jezik očistite peg, opílite gladko mu rujo,
Kar je najétiga v njem, dajte sosedu nazaj.
Kinčite ga iz lastne močí, iz lastniga vira,
Jasno ko struna bo pel, zvonu enako doníl,
Pričal vašo modrost na desno, na levo narodam.
Res je začetek trud, okorna beseda detinstva,
Tega ne vstrašite se, moč neizmerna je sklep.
Volja poprav vam bodi in skerb, izída ni dvombe,
Glejte ta hrast košat, hrastič očétu je bil,
Zakon natóre je tak, de iz maliga rase veliko.
Nepomenljivo leží nevažna péška na grivi,
Nekim otroku iz rok padla nevedama je;
Kliti začné, narase drevó, se kroži, se širi,
Krona mu prostre se v zrak, jablan na grivi stojí,
Važno devet rodovín z obilnim sadjem previdi.
Mlada zaveržena dva pobegneta v hrib aventinski,
Reven osnujeta stan, komaj pastirju se vdá,
Dvigne se stan, premeni se v grad, se množi, se krepi,
Žezlo prime deržav, morja si skuje trizób,
Roma ponosna sloví, kraljici zemlja se vklanja.
Tako iz maliga stvar narase velika in slavna,
Volja se zbudi tedaj, truda ne strašite se.
Krasno bo sad slovenske rečí ob uri dozoril,
Gani se verli ratár! sin bo veselo sejal,
Cvetju se čudil unúk unuka unukove žetve.