Bratranec Viktor in nerešljiv problem

Bratranec Viktor in nerešljiv problem Deževalo je in deževalo. Padal je topel poletni dež. Hubert je stal na vrtu in je bil videti prav smešen. Prekrit je bil z veliko kartonasto škatlo in je hodil gor in dol po vrtu in premišljeval, ali
pade nanj več kapelj, če se premika ali če stoji pri miru. Sredi premišljevanja ga je zmotil pozdrav s ceste: »Zdravo! A je kdo pod škatlo?« Bil je Hubertov bratranec, nilski konj Viktor. Hubert je pokukal ven: »0, zdravo, Viktor, krasno, da si prišel!« »Diplomiral sem, veš,« je ponosno rekel Viktor. »Ti si učenjak,« je odgovoril Hubert. »Čestitam!« »Danes, ves. In zdaj hodim okrog in to vsakomur povem. Kaj pa ti počneš?« »Premišljujem, kako bi ugotovil, ali pade name več kapelj, če
stojim pri miru ali če se sprehajam.« »In zakaj si pokrit s kartonasto škatlo?« »Poskusil sem šteti kaplje, pa so se vse na kozi spacale in jih nisem mogel prešteti. Zdaj si pomagam s škatlo.« »Pametno, fant,« je rekel Viktor. »A ti lahko pomagam? Zdaj ko sva dva, bova lažje ugotovila.« In sta zlezla vsak pod svojo kartonasto škatlo in sta poskusila. Viktor je stal pri miru, Hubert je pa hodil sem in tja. »Stop!« je rekel Viktor, ko je prišel Hubert nazaj k njemu. In sta začela šteti: »Ena, dve, tri, štiri...« »A veš kaj, Hubert,« se je oglasil Viktor. »Lej, zdaj oba stojiva in kaplje se kar padajo po škatlah. To ne bo v redu.« »Prav imaš,« je pritrdil Hubert. »Veš kaj, pokličiva se Marcela,« je predlagal Viktor. »Saj sem bil k njemu tudi namenjen. Skupaj bomo lažje prišli stvari do dna.« Ko je prišel Marcel, je bil že večer. Nilskim konjem se pač ne mudi. Pa se deževati je nehalo. In so si prinesli na vrt mizo in tri stolčke in so zaigrali špano. Narezali so si koščke buče in igrali špano. Kdor je s koščkom preskočil sosedni košček, ga je lahko pojedel. To je bila res zabav-
na večerja. In večerja se je zavlekla pozno v noč. Ko so končali, je bilo že tako pozno, da sta Viktor in Marcel prespala kar pri Hubertu. Ulegla sta se vsak pod eno kartonasto škatlo in zaspala. Zjutraj je sonce žgalo. 0 dežju prejšnjega dneva ni bilo ne duha ne sluha. Vse je bilo že posušeno. Dopoldne je pridirjala mimo dihurka Klavdija. »Joj, pomagajte, pomagajte!« je vpila ze s ceste. »Mi lahko kdo pomaga?« »Ja kaj pa je?« so v en glas vprašali nilski konji, ki so grabili pesek in pripravljali drva za večerni ogenjček. »Včeraj sem posadila tako lepe rože!« je hitela pripovedovati
dihurka. »Tako lepe rože. Ko je bil dež. Joj, kako lepe.«»In kaj zdaj?« je vprašal Marcel. »Lepe rože so čudovita reč.« »So, seveda so, če rastejo!« je vzkliknila dihurka. »Ja, saj,« je rekel Marcel. »Ampak ne rastejo! V tem je problem Jojata! Včeraj je padal dež, danes je pa že suša! Voda je pa tako daleč proč od moje hiške. Ojoj! Zjutraj sem skopala kanalček od potoka do gredice, ampak
voda presuši, preden priteče do rož! Kaj naj storim, kaj naj storim?« »Gremo pogledat,« je rekel Viktor. In so sli. Prav počasi so odšli k dihurki in prav modro so si ogledovali gredico in jarek in Žalostne rože, ki so nagibale glavice. »Najprej,« je rekel Marcel, »najprej je treba nad rožami razpeti dežnik, da tačas ne bodo na soncu.« Rečeno, storjeno. Vsi štirje so z odprtimi dežniki stali ob rožah in premišljevali. »Ja,« je rekel Viktor. »Hja,« je rekel Hubert. »Hm,« je rekel Marcel. »Kaj pa, če bi vodo nosili od potoka sem?« se je oglasil Hubert. »Je predaleč,« je takoj odvrnil Marcel. Potem so stali in naprej premišljevali. Dihurka je medtem stekla k stari tetki in sestrični povedat, kako se godi njenim lepim rožam. »Hja,« je popoldne rekel Viktor. »Vesta kaj, tole premišljevanje na suhem me je izmučilo. Malo bi se šel namočit. Če nimata nič proti.« »Ja, kar pojdi, potem te zamenjava midva.« Viktor se je odzibal k potoku. Prav počasi je prišel do njega. Prav počasi se je skobacal vanj. In prav počasi se je potopil. Čisto do vrha temena se je potopil, da bi se mu pregreta glava ohladila in bi lažje premišljeval. In ko je tako zlezel v potok, se je gladina potoka počasi dvignila. In potoček je počasi stekel v jarek, ki ga je izkopala dihurka. In ker je bil Viktor velik, je bilo tudi vode, ki je stekla v jarek, veliko. In je pritekla do gredice in zalila rože. »Rešitev imamo,« je rekel Hubert. »Viktor, ti si genij,« je rekel Marcel. Ko je pritekla dihurka domov, od veselja kar ni vedela, kaj bi. Rože so bile rešene. Gredica je bila namočena. In vse poletje so se hodili nilski konji vsako jutro namakat v potok. In vse poletje so dihurkine rože prav lepo cvetele.