Bratom v tolažbo
Bratom v tolažbo. Ivan Pregelj |
|
I.
[uredi]Vstal je mož iz groba, ki je bil naš, a sem mu komaj spoznal obraz. On pa je bil veder in me je tolažil: »Ne boj se zanje, ki so ti bratje in ne obupuj zaradi zemlje, ki si jo vžil v mladosti svoji. Glej! Vojvoda Ferdulf jih je pestil in so ga tepli in vojvoda Rathis jim je vdrl v deželo, da bi plenil, pa so ga pognali, da je sramotno bežal. Pa še povem! Tlako so trpeli, opravke, desetino in raboto. A umrli niso. In v tolažbo je bil vstal prerok iž njih in je videl v deželi grobove tujcev, včeraj, danes, jutri!«
Mož, ki je bil v tolažbo vstal iz groba, je ugasnil. Šele tedaj sem mu spoznal domače tolminska lice in ime: Simon Rutar.
II.
[uredi]Videl sem v sanjah in so stopali pred Jeznega, da bi mu tožili in bi sodil. Prvi je stopil naprej in je rekel:
»Dobri! Ne pustijo mi obiskati matere za gorò«.
Drugi je stopil naprej in rekel:
»Silni! Ukazali so mi sovražiti brata za gorò«.
Tretji je stopil naprej in je rekel:
»Modri! Tepli so me; ker nisem preklinjal očetovega groba«.
Četrti je stopil naprej in je rekel:
»človekoljubni! V hišo sio prišli kakor gosti in so me okradli«.
Peti je stopil naprej in je zavpil:
»Pravični! Kakor me je mati učila, sem molil, pa so rekli, da ne smem!«
Glas se je utrgal v molk in tišino, kakor nad brezdnom. In Jezus je sodil nad brezdnom:
»Mane, tekel, fares!«