Bratko Kreft: Sopotja s Srečkom Kosovelom

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pismo Stana Kosovela Mariji Skrinjar Bratko Kreft: Sopotja s Srečkom Kosovelom
Pričevanja
Srečko Kosovel
Viri: Ikarjev sen: dokumenti, rokopisi, pričevanja / Srečko Kosovel. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2004.
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


<poem> |...| Literarni in dramatični krožek »Ivan Cankar« je tako imel že od svoje ustanovitve dalje dokaj trdno idejno protestno in kritiško usmerjenost, čeprav je umetniško in idejno, pesniško in stilno glavni njegov pobudnik Srečko Kosovel predvsem v zadnjih dveh letih (1924-25) svojega življenja šel skozi tri glavna razvojna obdobja. Prvo obdobje zajemajo pesmi, ki jih je zbral v zbirko »Zlati čoln«, ki jo je že uredil in pripravil za izdajo s posebnim uvodom, ker jo je hotel izdati v založbi pesnika in pisatelja Ivana Albrehta. Bržkone ne bomo nikoli izvedeli vseh podrobnosti, zakaj zbirka ni izšla, kar je bil vsekakor hud udarec za Kosovela, ki je hotel z njo javno zaključiti svoje prvo pesniško obdobje »baržunaste lirike«, kakor jo imenuje sam. Vemo le iz Kosovelovih pričevanj, da je bil zoper izdajo njegov devet let starejši brat Stane, ki je bil sam pesnik in član tako ime¬novanega uredniškega oddelka za kulturo pri liberalno-na-cionalnem dnevniku »Jutro«, s katerim sta se zlasti zadnje leto zelo razhajala tudi politično in svetovno nazorsko. Za to smo dobro vedeli skoraj vsi, ki smo se shajali v okviru krožka v enosobnem stanovanju Cirila Debevca v prvem nadstropju Križevniške ulice št. 8.

 Stanovanje je bilo enosobno s kuhinjo, ki je bila hkrati spalnica Debevčeve mačehe, izredno prizanesljivega in dobrohotnega

človeka, ki je z občudovanja vredno potrpežljivostjo prenašala, da smo skozi njeno kuhinjo-spalnico hodili v drugo, edino sobo, v kateri sta stanovala njen pastorek Ciril Debevec in Srečko Kosovel, ki oktobra 1925 ni mogel nikjer dobiti za sebe cenene sobe, saj denarja še za redno hrano ni imel dovolj. Hodil je na obed v »primorsko menzo Domovina«, kjer ga je dobil za nekaj borih dinarjev. Ciril Debevec je prijateljsko in sporazumno s svojo mačeho, ki smo ji vsi rekli »mati«, vzel Kosovela (»za majhno odškodnino 'materi'«) na stanovanje. Tista staromodno in skromno opremljena soba je bila od oktobra do Kosovelove smrti naše skromno sestankarsko zatočišče. Bržkone smo včasih, kadar se je razvila kakšna burna debata, Debevčevo mačeho v kuhinji zbudili, po sestanku pa smo tihotapsko in stopajoč po prstih skušali izginiti skozi kuhinjo, kjer je spala, na hodnik. |...|

 Glas o različnih avantgardističnih smereh je prišel (zlasti po Černigoju in Delaku) tudi med člane literarno -dramatičnega 

krožka Ivan Cankar, čeprav se mu je večina posmehovala, le Kosovel je bi zase pozoren nanj, kar pričajo nekateri njegovi zapiski: tako ima v dnevniku 5. VII. 1925 Tomaj zapisano »kralj Dada« (III/1, 701), drugič pa v zapisku Impres. /dadaizem /konstruktivizem (III/1, str. 741). To sta dva bežna zapiska o dadaizmu, ki ne dokazujeta več kakor to, da je vsaj že leta 1925, če ne prej, vedel za to takrat precej razkričano strujo, predhodnico surrealizma in absurdizma. V drugem zapisku, ko imenuje impresionizem skupaj z dadaizmom in konstruktivizmom, le dokazuje, da je razmišljal o njih. Omenja vse tri v zapisku:

3. literarni sestanek 23. oktober 1924 (Kosovel, Sr. Debevec, Škrl, Ocvirk, Košak, Žagar)

Ob 8. uri - Predava tovariš Ocvirk »O subjektivizmu - Romantika - Simbolizem - verizem - suprematizem - neoromantika - Subjekt. Od zaslug sveta, od občinstva? Impres. - dadaizem - konstruktivizem.

 Ker sem bil na Ocvirkovem predavanju navzoč, se je moral Kosovel v letnici v začetku zapisa zmotiti. Sestanek je moral biti 

23. oktobra 1925. Ne oziraje se na pomoto v letnici pa zapisek dokazuje, o čem vse smo se pogovarjali in polemizirali, prav tako pa, da smo vedeli za številne struje v takratni umetnosti. Diskusija je bila precej burna. Kosovel, ki se je takrat že preusmeril v poetični socialno revolucionarni realizem, ki je hkrati umetniški in idejen, je odklanjal Ocvirkov larpurlartizem.Padale so vmes tudi zafrkljive zbadljivke, z Ocvirkove strani celo nekaj žaljivk. Med njima je prišlo proti koncu do kričavega prerekanja, da smo ju morali zaradi speče Debevčeve mačehe utišati in prerekanje ustaviti. Se danes ju vidim, kako mahata z rokami, in slišim, kako kričita in branita vsak svoje. Ocvirka od tistega večera dolgo ni bilo več v krožek. Košak in Gspan sta bila mnenja, da bi ga sploh izločiti, Debevec pa ga je kot stalni »opozicionalni duh«, branil. Kosovelovo preusmerjanje v socialno poezijo mu ni bilo pogodu, prav tako pa mu ni bilo všeč, da se je predtem navduševal za konstruktivizem in za Černigoja. |...|

 Toda ne oziraje se na vse to moram takoj pribiti, da sodijo nekatere Kosovelove konstruktivistične pesmi iz zbirke 

»Integrali« v umetniški višek mednarodnega konstruktivizma, čeprav jih je v zadnjem obdobju svojega literarnega razvoja sam kritično presojal in nekatere celo kot »igračkanje« omalovaževal. Spomnim se, da nam je nekega večera sam bral oziroma recitiral svojo znano konstruktivistično »balado« o podgani. Ostala mi je tako v spominu, da ga še sedaj vidim, kako se pri tem ironično smehlja pesmi in samemu sebi, in slišim, kako je »hrkal« tisti stih

    Kh. Kh. Kh
    Podgana umira na podstrešju, Strihnin.

Prav tako se spominjam, kako je bral začetek te balade:

    Strup za podgane.
    Pif. Pif. Pif (Pesem št. X)

Tudi na tisti

    Crk. Crk. Crk. Crk.

se spominjam, kako ga je drastično izgovoril in se pri tem smehljal, kakor da bi hotel reči sam, da je končal s konstruktivističnim eksperimentiranjem. Meni je bila balada všeč in mi je všeč še danes, saj na svoj konstruktivistični način ironizira takratni in njemu sodobni in tudi današnji čas:

   Crk. Crk. Crk
   crkni
   Človek
   Človek
   Človek.

\...\ Ko je Kosovel v marcu zbolel, je nastala v uredništvu huda vrzel, čeprav smo prvi letnik naše »Mladine« urejali pod njegovim vodstvom Alfonz Gspan, Vinko Košak in jaz, vendar je glavno breme padlo name. Ko sem v maju ravno končal lomljenje 6. in 7. številke našega I. letnika, sta pritekla Gspan in Košak k meni v tiskarno in mi sporočila, da je Srečko Kosovel umrl. Sedeli smo nekaj časa v molku, nato pa načeli vprašanje, kako se ga v številki spomniti. Razdreti in preurediti je ni bilo več mogoče, ker bi to močno povečalo stroške. Zato sem predložil, da natisnemo osmrtnico kot posebno

prilogo pred prvo stranjo. Gspan in Košak sta se s tem strinjala in na mojo prošnjo takoj začela pisati osmrtnico, ki je na 

koncu dobila naslednje besedilo. Ker je bila številki le priložena in ne pritrjena, se je skozi vihre časov, ki so sledili, povečini iz številke izgubila. Zato jo objavljam v celoti.

          List je bil črno obrobljen in zgoraj je imel prav tako črn križ:
   Naznanjamo vsem, ki so ga poznali, 
   da je umrl v četrtek, dne 27. maja 1926 
   zvečer v Tomaju na Krasu naš prijatelj 
   in sourednik
              Srečko Kosovel
   Prehodil in končal je pot od rojstva do cukrarne. 
   Zdaj smo sami.
                                       Uredništvo »Mladine« 
                                     Ljubljana, 28. maja 1926.
 Številko sem sporazumno z vsemi tremi moral tudi organizacijsko urediti sam. Bolni Kosovel je dolgo odlašal s prispevkom.

Prisiljen sem bil iti k njemu in ga pregovoriti, naj mi kaj da za številko, kajti brez njegovega prispevka ne sme iziti. Dolgo se je branil, češ da nima nič primernega in da tudi ni sposoben, da bi kaj izbral, ker je pač bolan. Pregovoril in preprosil sem ga, naj dovoli meni, da izberem. Vse svoje rokopise je imel zaklenjene v predalu navadne mize, ključ predala pa je imel na vrvici obešen okoli vratu. Bil je nezaupljiv. Ni hotel, da bi mu mogoče sostanovalec Ciril Debevec v njegovi odsotnosti brskal po njegovih rokopisih. Ko sem predal odklenil, sem takoj videl, da je ves poln. Kosovel mi je rekel, naj nikar preveč ne brskam po predalu. Kljub temu sem previdno, da ga ne bi razburil, moral to storiti. Zagledal sem na levi strani ciklus »Rdeči atom«, ki je štel dvanajst pesmi. Najraje bi vzel celega, Kosovel pa ni dovolil, češ da ga mora še izpiliti. Zato tudi posamičnega ne da. Iskal sem dalje in zagledal na desni strani ovitek v navadnem pisalnem papirju, zganjen v četrtino, na ovitku pa naslov »Zlati čoln«. Zavitek nam je Kosovel nekoč pokazal, ko je še upal, da bo v njem zbrane pesmi Ivan Albreht izdal, kar je bila Kosovelova srčna želja. Če se prav spominjam, nam ga je pokazal, ko mu je Albreht rokopis vrnil in izdajo odpovedal. Kosovel je moško prikrival razočaranje in prizadetost, vendar je upal, da se bo v prihodnosti ponudila še kakšna priložnost. Zaenkrat je snopič »Zlati čoln« zaklenil v predal in ni nič več govoril o njem. Čas je terjal, da gremo naprej.

 Medtem se je že odmaknil tudi od konstruktivizma in že ustvarjalno oblikoval svojo tretjo razvojno stopnjo, kar sem brž 

opazil, ko sem zoper njegovo voljo vendarle nekoliko bolj pobrskal po predalu in našel poleg cikla »Rdeči atom« še nekaj revolucionarnih pesmi. Prosil sem ga zdaj za eno, zdaj za drugo, a je vsako odklonil, češ da še niso izpiljene. Na koncu sva se ustavila pri pesmi, ki je nosila naslov »Godba pomladi«. Ko sem ga končno pregovoril, sem jo smel vzeti. Zaklenil sem spet predal in dal ključ na vrvici Kosovelu nazaj. Obesil si ga je spet okoli vratu in si toliko zapel srajco, da je vrv in ključek skrila. Zahvalil sem se mu in srečen, da sem dobil vsaj to pesem, odšel v tiskarno in jo dal takoj postaviti. |...|

 Objave Kosovel ni več dočakal. Stran pred njo je vložen list s poročilom o njegovi smrti. |...|

Zato je bilo v skladu s tem in vsem, da sva kot zastopnika krožka in »Mladine« šla ravno midva z Grahorjem v Tomaj na njegov pogreb, kjer sem po poslovilnem govoru velik šopek cvetja in zelenja, ki ga je dala v Ljubljani Kosovelu v spomin Vlasta Sterletova, vrgel na krsto v grob. Meter in pol dolg in dvajset centimetrov širok slovenski trak, ki ga je dal krožek, sem pred govorom privezal na šopek, ki mi ga je za hip pridržala ena izmed belo oblečenih deklic, ki so spremljale pogreb. Slišal sem, kako navzoči domači župnik takrat na pol glasno vzkliknil: "Joj, kaj bo pa zdaj?!" Za nizko pokopališko zidano ograjo sta stala za mojim hrbtom dva karabinjera s puškama, sredi med njimi pa fašist v črni srajci v civilni obleki.

 Niso posegli vmes.

Imeli so le toliko spoštovanja in človeškega čuta do pokojnega pesnika. Kljub temu sva ostala z Groharjem na pokopališču, dokler ni grobar zagrebel groba in z njim tudi šopka s slovesnim trakom. Zvečer sva skoraj vsako uro hodila tja, da ne bi morda fašisti groba ponoči odkopali in zaplenili slovenskega traku. Zadnjič sva šla okrog ene po polnoči. Prepričana, da se ne bo nič zgodilo, sva šla počivat.

 In res se tudi ni.
 Slovenski trak s šopkom je ostal nedotaknjen v grobu na krsti, v kateri je ležal socialno revolucionarni in hkrati 

lirično subtilni pesnik našega rodu - Srečko Kosovel.\...\

                                                                                           Pričevanja, december 1984
                                                                                 Iz lastnih korenin, avtobiografski eseji 1
                                                                                    Partizanska knjiga, Ljubljana, 1984