Brat rjavoskrunar i romarica

Brat rjavoskrunar i romarica Johann Gabriel Burger

Poslovenil Matej Ternovec Andrejevič.

Izdano:	Zora 5/1 (1876), 1
Viri:	št. 1 dLib
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

<poem>

K samostanu romala Je romarica zala. Že zvonček glasno zabingljà, K njej rjavosuknjar pristopljà, Pol bos, brez obuvala.

Pozdravi: „Hvaljen Jezu Krist!" „Na vekomaj" on reče. I ves se strese kakor list, Ko jej v obraz pogleda čist, In sérce mu strepeč^

I romarica besedi Natihoma v plahóti: častitljivi ! povejte mi. Se li moj ljubček ne mudi Tu v klošterskej samoti?

— Kak', božje detešce! poznal Jaz ljubega bi tvoga? Oh! debel skut mu je do tal, Bel konop dvakrat ga obdal. Ki vodi ga do Boga.

Vilinske, divne je rasti Nadzemskega obličja, I zlatih, kodravih lasij, Podnebno-modrih pa očlj, Vse polnih lepotičja. —

— Oh, draga duša! davno 'že Le tà je groba žrtev, Po njem travlčice šume. Pomnika kamni ga tišče, Zagreben v grob je, mrtev.

Ne vid'š, kjer zimzelen objel Je okno cel'ce male ? Tam bival, plakal, koprnel, Po krivnji ljubice venél Je nälik rož'ce zale. —

Naj plakam v eno mer za-tó Tarnàje v vednej togi, Dok kalno mi zaspi oko. Dok jezik moj veli hlepnó: Končano v milem Bogi! —