Brat Kandid
| Brat Kandid Ksaver Meško |
V Rimu, večnem mestu, leta 1911.
| |||||||||||
Oktober se nagiba h koncu. Večeri postajajo hladnejši, a dnevi so še zelo soparni. Prežeča nevarnost, moreča groza leži v ti negibni, težki soparici, kakor leži gad ob žgočem dnevu na sipi in preži na žrtev. Dih smrti trepeta nad mestom. Zdi se, kakor bi plavala skozi zlato morje solnčnih žarkov morilka kuga. Njena hladna, neusmiljena kosa poje sikajočo pesem, ki je nihče razločno ne sliši, a jo čutijo srca po vsi Italiji, po vsi Evropi, širom sveta! In vsa Italija je v bolni napetosti zaradi večnega mesta, v mrzlični grozi drhtečega, čutečega se udarjenega in osamljenega, ker se ga tujci, njegovi najljubši gostje in prijatelji, boječe ogibljejo…
Na visoki terasi frančiškanskega samostana sv. Antona Padovanskega v ulici Merulana se izprehajata dva mlada frančiškana v dolgih, valovitih haljah. Eden, večji, vitek in gibek, naglih, odločnih kretenj, driži v roki knjigo velikega laškega domoljuba, učenega kardinala Capecelatra »Papa Pio X. e la Francia«. Z ljubeznijo ogleduje in boža z očmi zdaj knjigo, ki mu govori v vročih besedah o domovini, s plamtečo strastjo idealnega mladega srca ljubljeno: zdaj mu zaplove pogled čez večno mesto, čez morje hiš in streh, molečih kakor temne in rdeče čeri in kleči iz rjavega oceana, čez mnogobrojne zvonike rimskih cerkvà tja na čudoviti sèn in še čudovitejšo resnično tvorbo velikega, v svoji nadčloveški velikosti in moči skoro strašnega Michelangela: na kupolo Sv. Petra, kipečo nad mestom proti nebu kakor drzen orel, ki se pravkar dviga iz gnezda, da se bo v orjaškem razmahu in poletu zagnal do samih višav nebeških.
Na robu terase, ob zidu, postojita.
»Glejte, brat Kandid, spet so pripeljali bolnik a v bolnišnico.«
Na govorjenemu se zresni mlado, skoro žensko lice. Molče strmi v globočino, ves en sam napet pogled sledi strežnikom, ko jemljejo bolnika z voza in ga neso v hišo.
»Ubožec!« se mu izvije vroč vzdih sočutja. Čez hip pa nadaljuje glasneje, vznemirjeno in razburjeno, kakor bi gorelo v njem: »Vse te štiri hiše tukaj pred nama, ki so zdaj polne okuženih, so bile še pred dvema letoma last redovnic, tihi, Bogu služeči samostani. Izgnali so sestre, vzeli jim njih lastnino in dom — a zdaj? Kuga ima zdaj tu svoj dom.«
Kakor bi s silo krotil razburjenje, vpraša tiše: »Ali za kazen?« — A takoj strese z glavo: »Ne, ne — kake misli se mi vsiljujejo! Kaj morejo ti ubogi bolniki za grehe vlade? Daj Bog vsem tem nesrečnežem in trpinom, da bi kmalu zadobili v teh nekdaj posvečenih in srečnih prostorih zdravje — telesno in dušno zdravje.«
Kakor v tihi nežni molitvi mu zaplujejo lepe, žive oči proti bližnji baziliki lateranski materi vseh cerkva širom sveta, nastali iz palače starih rimskih plemičev Laterancev.
Hipoma se naglo okrene in stopa spet z brzimi, nemirnimi koraki po terasi, da mu tovariš komaj sledi. Izpregovori kakor v sanjah:
»Čudna dežela. Dežela polna krasot. Večno mesto samo je kakor zlat tabernakelj v nji… In vendar — ne zdi se mi srečna. Zdaj jo Bog tepe še s kugo.«
Tovariš posluša molče pariško izreko njegove francoščine tem krepkejšo, ker je vsa vznemirjena, vsa presekana.
»Povejte mi, oče Ciprijan, vi ste Slovenec, kaj ne? Tako vsekako v nejasnih sanjah gledam, kje je vaša domovina. A povejte mi, je-li vaša domovina lepa?«
»Krasna! Najkrasnejša na zemlji, brat Kandid.«
Brat Kandid se okrene sunkoma, obstoji na mestu. Veliko, gibčno telo njegovo je vse zadrhtelo ob nepričakovanih besedah in siloviti kretnji. In še nekako novečalo se je v silnem začudenju. Oči mu gore, in ustnice mu bolno zadrhte, ko se poskuša nasmehlja ti.
»Najkrasnejša? Pač ne poznate Francijo, dragi oče Ciprijan. A povejte, je-li bogata?«
»Ne mogel bi trditi. Prej siromašna.«
»In srečna?«
»Srečna? — Srečna in nesrečna, kakor si jo ogledamo. Trpeča in zmagujoča.«
»Ali je verna?«
»Verna, brat Kandid. Vsa Bogu vdana.«
Mladi frančiškan skloni glavo. Stasito telo se mu sključi kakor pod bremenom.
»Tedaj je bogata in srečna — bogatejša in srečnejša od moje.«
Kakor bi hotel ubežati neprijetni misli, venomer ga zasledujoči kakor lovski pes divjačino, prične spet naglo korakati po terasi. Bledo lice mu je živo zardelo, oči se mu vroče bliskajo in begajo skozi večerne solnčne žarke, polagoma se ohlajajoče tja čez venec Apenin, ves posut z zlatom zahajajočega solnca, proti daljni domovini.
»Za misijone v Egiptu sem določen, kadar dovršim študije. Rad grem. In vendar — srce mi hrepeni le k eni: k domovini, domovini.«
»Pa jo časih obiščete, brat Kandid,« ga miri tovariš s prijateljsko besedo, ko vidi njegovo veliko razburjenost, sam vznemirjen, ker ve, kako hudo boleha mladi Francoz za srčno hibo.
»Ne vem, jo li bom kedaj. Kmalu vsaj ne, mislim. Čujte, danes sem dobil pismo od mame. In veste, kai mi piše?« — Lice mladega klerika je postalo belo ko sneg. — »Da so me v domovini proglasili za dezerterja, mi piše. Odšel sem bil v Rim, preden sem zadostil vojaški dolžnosti, zato!« — Z roko si potegne čez čelo, kakor bi brisal in tolažil bol, ki kuje in kljuva v glavi. — »Mogoče bi me bili pustili iti neovirano, ako bi bil izpolnil formalnosti pri oblastvih. A duša mi je bila že mesce tako polna prihodnjega poklica, da sem vse to pozabil. Pozabil, pravim, dragi oče Ciprijan, ne nalašč opustil. Pozabila je tudi mama. In vendar bi bila rada oba vse storila, če bi bila mislila na to.«
»Morda pa bo mogoče še vse poravnati?«
»Bog ve. Mama trpi zdaj še huje zaradi tega nego jaz. Ubožica, Bog jo tolaži!«
»In vas, dragi brat Kandid, če ne boste smeli v domovino,« ga sočutno miri mladi duhovnik-spremljevalec.
»Res, edini Bog mi jo bo mogel nadomestiti, sicer nič in nihče na svetu. A čujte, oče Ciprijan, radost v nesreči: za vse svete pride mama v Rim. Čutim: kos domovine bo prišel z njo; dih domače grude, pozdrav domačih logov prinese s seboj. Ko pride — samo o domovini mi bo morala govoriti. Sicer me umori to domotožje.«
»Ne, ne,« — smehljaje brani oče Ciprijan, dasi iz njegovih oči plamlika skrita skrb — »tako mlad, tako čil, najbolj poln energije in mladostnega življenja izmed vseh, kar nas je iz vseli delov sveta roka božja privedla semkaj.«
»Oh, saj umreti ne bi bilo hudo. Veste, oče Ciprijan, kaj sem mislil danes ob navaju prve žalosti, ko sem izvedel, da mi je zabranjen povratek v domovino?«
»Kaj pa takega?«
»Da bi bil najrajši mrtev. Da bi bil v nebesih! Veste iz nebeških višav bi sipal na domovino, na ljubljeno Francijo, cvetje milosti in sreče, sipal dan na dan.«
Nenadoma obstane, ves drhteč od razburjenja. Knjiga mu zdrsne iz roke, trešči na kamenita tla.
Z obema rokama se zgrabi za prsi nad srcem; kakor da je začutil tam silno bolečino. Tih, trpeč vzdih se mu izvije iz ust. Stopi za korak nazaj kakor bi se bil ustrašil nenadne prikazni in bi se ji umikal; že v naslednjem trenutku pa omahne po dolgem po trdih tleh, kakor snop, ki se je s silo zaletel vanj val bežečega viharja. Glava mu udari ob knjigo Capecelatrovo, kakor bi poljubljala usta še zadnji hip sladko ime »Francia«.
»Za Boga, brat Kandid, kaj vam je?«
»Slabo… Recite mami, kadar pride, naj mi… pozdravi… domovino… O moj sladki Jezus!«
»Pomagajte!« — zakliče prestrašeni redovnik, poklekne ob ležečem bratu in mu dviga glavo.
»Brat Kandid, obudite kes, dam vam odvezo… Ego te absolvo…«
»O moj Bog — usmiljenje… Umiram… Grem k Bogu v domovino grem… V domovino…«
Drugi dan se je pripeljala mati, dva dni prej, kot je nameravala. Na mrtvaškem odru je našla sina…