Brat Agaton

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Brat Agaton.
anonimno
Izdano: Slovenski narod 3. dec. 1904 (37/277), 1–2
Viri: dLib 277
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Sedmošolec Ludvik Stržaj je bil nadarjen človek in priden, a reven. Prvo in drugo se je razvidelo iz spričevala koncem šolskega leta, zadnje pa iz tega, da je kosil vsak dan drugje na tuje stroške. Ker je bil mirnega in tihega vedenja, so ga imeli povsod radi in marsikdaj mu je po kosilu padlo kaj okroglega v roko.

Ko pride domov na počitnice, umrjeta mu kmalu drug za drugim oče in mati. Stržaj je bil zaradi tega zelo potrt, sameval je še bolj nego prej in veliko je molil. Ljudem, ki so ga poznali, se je zdel cel svetnik, in marsikdo se mu je na tihem priporočil v molitev ...

Tu se ga naenkrat poloti misel, da bi šel v samostan. Samota je bila že do zdaj njegov najljubši kraj in samostan je samota ... In moli se lahko notri, veliko moli za svojo dušo, ki je neumrjoča.

In Ludvik Stržaj je res vstopil v samostan pri očetih frančiškanih. Pater provincijal mu je dal ime Agaton in mu povedal, kaj to ime zanj pomenja.

V samostanu se je Stržaj vedel po redovnih pravilih kar najbolj natanko. Nikdar ni zinil nobene nepotrebne besedice in kar je moral govoriti, je govoril v kratkih besedah s povešenimi očmi in povešeno glavo. In pater gvardijan je fratra Agatona postavljal v zgled vsej samostanski družini in trdil, da je mladi frančiškan izjema v vsem samostanu. Frater Agaton pa ni bil prevzeten zaradi te hvale, ampak še bolj je glavo povesil, dejal roke v rokave in rekel: „Jaz sem najnevrednejši servus servorum!" In patru gvardijanu se je iskrilo oko, ko je zvedel te besede, katere bi moral izustiti in se po njih ravnati sicer vsak redovnik in tudi pater gvardijan, a to izgovoriti je težko, stokrat težje pa še, se ravnati po tem.

Agaton je postajal od dne do dne podobnejši angelu. Ves prosti čas je premolil. Ko so drugi ob uri zabave balinali po vrtu, je izginil on nenadoma, in pater magister ga je po dolgem iskanju našel klečečega pri kameniti kapelici na najbolj oddaljenem kraju in vsega zatopljenega v molitev. Pater magister ga ni hotel motiti, zato se je oddaljil in ostalim novincem pridigoval o zglednem svetniškem fratru Agatonu.

Po končanem letu poskušnje je stopil frater Agaton v osmo šolo v samostanu. Tudi zdaj je bil čez mero pobožen in marljiv, da je z odliko končal osmo šolo.

Kakor so njega krasile lepe lastnosti: ponižnost in pobožnost, želel si je to tudi od drugih. Smejal se je nekdaj neki brat novic pri litanijah. Frater Agaton to opazi in prvo, kar je storil je bilo, da je zatožil dotičnika pri patru gvardijanu, češ, da je njega motil pri molitvi. In pater gvardijan je brez obotavljanja poklical grešnika k sebi, ga ostro okregal in mu zapretil s hudo kaznijo v slučaju ponavljanja smeha. Fratri so pa zelo veliko spoštovanja in češčenja do fratra Agatona izgubili po tej aferi.

Po osmi šoli bi moral iti frater Agaton v semenišče.

Ker je bil bistre glave, nagovarjali so ga profesorji samostanski, naj bi šel delat maturo v Briksen, da bi se po končanih semeniščnih študijah posvetil profesorskemu stanu. Sicer ni navada, da bi frančiškan brez slovesne obljube, katero dela po štiriletnem svojem bivanju v samostanu, maturiral, ker se lahko zgodi, da porabi priliko po srečno prebiti maturi in jo popiha iz samostana. A kdo bi si o fratru Agatonu to misliti upal!

Frater Agaton je bil popolnoma zadovoljen s ponudbo svojih predstojnikov, saj njih želja je bila tudi njegova želja že zdavnaj. Maturiral je in napravil maturo s sijajnim uspehom. Vsa samostanska provincija je bila vesela tega uspeha saj so vedeli vsi, da bo frater Agaton nekdaj kot slaven in slavljen mož z ravno tako sijajnim uspehom dajal sovražnikom svete cerkve mogočne klofute In on je bil ponos frančiškanski!

Stopil je v prvi seminar. Koncem leta: vse eminentno! Kdo je tak kot on? Pokažite ga! Pater provincijal je pisal o njem patru generalu svojega reda! Toda frater Agaton ni bil ošaben, prešeren zaradi tega. Ne, bil je kakor ovca ponižen in pohleven, hodil redno k izpovedi po trikrat na teden kot sveti Bonaventura in točil vselej bridke solze zaradi svojih pregreškov. Njegov spovednik ga ni imel česa odvezati, ampak mu je dajal pokoro le zaradi njegovih nekdanjih grehov.

In ko bi ga bili videli pri obhajilu! Lice, ki je navadno bilo podobno zidu, je gorelo in nebeško veselje mu je sijalo iz oči. In ko je sprejel svojega Boga, se je kar zamaknil. Oči je imel uprte v tabernakelj, tanki dolgi prsti so se mu pa svetili, kot bi bili iz voska.

In bičal se je, ostro bičal!

Sicer je bičanje pri frančiškanih predpisano, toda znano je, da marsikateri bič šviga rajši po posteljni kon­čnici nego po hrbtu frančiškanovem. A frater Agaton je bičal brez usmiljenja svoj hrbet tako, da je večkrat nehote in nevede zaječal. In med jokom je molil predpisane psalme in molitve med bičanjem. O tem vam lahko svedočijo sosedje njegove celice, ki so se čudom čudili nad svojim sobratom.

Stopil je frater Agaton v drugi seminar. Kot prejšnje leto je bil prvi med vsemi in je marsikako svetopisemsko mesto raztolmačil, da ga je predavalec strme poslušal.

Tu dobi frater Agaton nekdaj krasno razglednico.

A glejte čudo!

Do zdaj tako tihi, ponižni mladenič se je hipoma ves izpremenil. Ni povešal več oči in glave. Hrbet, ki se mu je zadnje leto skrivil kot sivolasemu starcu, se je zopet vzravnal in kar se je njegovemu spovedniku najbolj čudno zdelo: jokal ni več nad svojimi pregreški, ki so se zadnji časi množili, in večali...

K obhajilu ni hodil več vsak dan. Patri in fratri so se spogledovali nad to izpremembo, ki je nastala kar čez noč in ki jim je bila tako nerazumljiva. A upali so, da to ne pomeni nič hudega.

Med poukom je bil frater Agaton naenkrat ves razmišljen. Kar ga je profesor vprašal, mu je ali zmedeno odgovarjal ali pa mu sploh ni vedel odgovora, tako da ga je naposled profesor opomnil: „Frater Agaton, z vami ni vse v redu!"

In res ni bilo!

Ta razglednica!

Zakaj si jo poslala že popolnoma pozabljena deklica? Zakaj si s par nedolžnimi besedami in z začetnimi črkami svojega imena razburila ta srčni mir, ki je tako blagodejno vplival nanj samega in na ves samostan? Ah, ti nisi nameravala tega in, če bi bila vedela za tak učinek, nikdar bi ne bila storila tega.

Frater Agaton je bil od dne do dne odljudnejši vsem svojim sobratom. Ako ga je kdo kaj vprašal, odgovoril mu je osorno in zadiraje se, ali pa sploh ni odgovoril. V njegovi notranjosti se je pripravljal preobrat, ki je moral vse njegovo življenje spremeniti. Zato se je še bolj izogibal vsakega in če bi ga imel slučajno srečati, mu je obrnil hrbet ali pa zavil v stran.

Pater gvardijan ga pokliče k sebi. „Frater Agaton, na prvi pogled se vam pozna, da ste se zadnji čas zelo izpremenili," mu pravi.

Brat Agaton ne odgovori ničesar, ampak nestalno bega z očmi zdaj po tleh, zdaj po stenah, naposled se mu pa oči upro v okno, kot bi tam stal zapisan odgovor, ki je potreben v tem trenutku.

„Tista preprostost v vašem vedenju in sveti mir na vašem obrazu sta, če ne izginila popolnoma, pa se vsaj spremenila prvi v neko tesnost, drugi v nemir."

Frater Agaton zopet ne odgovori ničesar, pogled mu je pa vsak trenutek drugod, le v očeh patra gvardijana nikdar.

„Vse ni v redu," nadaljuje predstojnik z očetovskim glasom: „Ako se vam je kaka neprilika pripetila, povejte brez skrbi vse, kar vam je na srcu, saj veste, da sem vam vedno naklonjen bil in sem vam še."

Nič odgovora. Pater gvardijan sliši le globoke vzdihe mladega človeka. Stopi korak proti njemu, misleč da bodo imele njegove besede večji vpliv na mladeniča.

Frater Agaton mu pogleda v oko. Takrat pa se spusti v mozeg pretresljiv krik in jok, se obrne, in v trenutku je bil čudeči se gvardijan sam.

Niti h kosilu niti k večerji ga ni bilo fratra Agatona. Rekel je, da mu je slabo, da ne more ničesar jesti. Hoteli so poslati po zdravnika, a on ga je z vso odločnostjo odklonil. „Sam hočem biti, samota mi je bila vedno najljubša in samota me je vedno ozdravila," je trdil, in pustili so ga res samega.

Drugo jutro je potrkal pater gvardijan na vrata njegove celice. Nobenega odgovora. Potrka še enkrat. Ko zopet ni bilo nič čuti, hoče odpreti — a vrata so znotraj zaklenjena. V skrbi, da bi se mladeniču ne bilo kaj hudega pripetilo, odpro s silo vrata. A celica je prazna in okno odprto. Od okna pa visita dve rjuhi zvezani doli na vrt.

Prizor pri patru gvardijanu je privedel fratra Agatona do odločilnega koraka. Pobral je svoje reči, ki so imele zanj kako veljavo, in ko je vse že spalo po samostanu, se je spustil skozi okno po rjuhah na vrt in od tod v mesto, kjer je pri znanih, dobrih ljudeh nabral za vlak, kolikor je potreboval, da pride na določeni cilj.

S polnočnim vlakom se je odpeljal tja, odkoder je prišla usodepolna razglednica.

Tri ure pozneje je trkal na okno enonadstropne hiše v prijaznem trgu. Prikazala se je deklica pri oknu in zagledavši znano lice, hitela odpirat.

Trenutek pozneje je objemal frater Agaton lepo mladenko in poljubljal sladke njene ustnice, on, ki se je še pred kratkim topil v neizmerni ljubezni do Odrešenika...

Drugi dan je pa vreščalo na trgu. Pater gvardijan je poizvedoval, kam da je izginil frater Agaton, in posrečilo se mu je naposled, da je dognal, da se je odpeljal z vlakom do trga L. In telegrafiral je na trško županstvo, naj mu nemudoma brzojavno naznani, če biva morda v njegovem trgu mlad frančiškan tak in tak.

In trško županstvo je prišlo zlo­čincu kmalu na sled in poročalo potem gvardijanu o tem. Pater gvardijan je nato zahteval od ubeglega frančiškana naj pride v samostan delat pokoro in opravljat eksercicije, ker je bil vsled svojega bega iz samostana izobčen iz cerkve. Toda brat Agaton tega ni storil. In če bi bil tudi storil, kdo si upa trditi, da bi bil delal pokoro in opravil duhovne vaje s tisto vestnostjo in pobožnostjo, ki zadostujeta za zopetni vzprejem v naročje svete matere katoliške cerkve!

Pač pa je napravil prošnjo na papeža, naj ga odveze neslovesne obljube, ki jo je naredil koncem prvega leta svojega samostanskega življenja. In papež je bil usmiljenega srca in mu je prošnjo uslišal.

Slučajno se je Ludvik kmalu na to sešel z nekim državnim poslancem. Protekcija, pravijo, da dandanes več velja nego znanosti in vede. Državni poslanec je priporočil Ludvika Stržaja pri železniškem ravnateljstvu, kamor je njegov proteže kompetiral, in v teku par tednov je slednji stopil v službo. Sreča mu je bila vedno nad vse mila, v pol leta je postal azistent in ko je še prestopil k protestantom, so govorili, da mu je obljubljena velika karijera.