Brambovci

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Brambovci: Zgodovinski roman
Ivan Lah
Spisano: Pretipkano za zdaj šele prvo poglavje.
Viri: V Ljubljani: Matica Slovenska, 1910-1911.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Vsebina

1.[uredi]

Jesenskega dne l. 1808. je bilo Novo Mesto nenavadno živo. Po mestu so se izprehajale mlade meščanke, znane lepotice, mladeniči so se zbirali pri krčmah ter se ponosno ozirali po trgu, možje pa so postajali v gručah in se modro razgovarjali. Skozi odprta okna so gledale na cesto hišne gospodinje in stare matere, obdane od kopice veselih otrok. Zdajpazdaj se je zaslišal glasen pok zunaj mesta, kar je spravilo vso množico v zadovoljno veselost. Vse je kazalo, da meščani pričakujejo nekoga, najbolj pa se je to videlo na paradni obleki mestnega čuvaja, ki je imel mnogo dela z otroki in je bil zelo nejevoljen na vse tiste, kateri se niso hoteli takoj pokoriti njegovim poveljem, ko je zahteval prostor, red in mir. Toda njegovo delo je bilo popolnoma zaman, kajti trg se je polnil bolj in bolj. Močan strel zunaj mesta je naznanjal, da se bliža težko pričakovani izprevod mestnih očetov.

„To je zadnji konfin," je kričal čuvaj, „sedaj prostor, halo!" In je delal prostor po sredi trga, ki so ga veseli meščani zopet kmalu napolnili. Med tem sta prijezdila na trg jezdeca. Pridržala sta svoja konja pred veliko hišo in sta obstala.

Ljudje na trgu so stiskali glave in se skrivaj ozirali na nju. Starejšega jezdeca so poznali vsi: bil je to gospod Miko Muhič z Mušičjega, ki so ga poznali vsi meščanski in gosposki krogi po vsem Kranjskem in še kje drugje, in celo kmetom ni bil neznan. Kajti gospod Muhič je bil nenavadna prikazen: bil je majhne, drobne postave, nežnega, skoraj ženskega obraza; na koncu obraza se je zibala nenavadno prijazna bradica, ki je največ pripomogla k temu, da se je gospod Muhič vedno smehljal. Njegovo lice je bilo belo, okrašeno s čisto rdečico – nekateri so rekli, da je tako, kakor bi bilo pobarvano – nosil je čisto belo baroko z malim cofom in dragoceno rumeno obleko. Gospod Muhič je bil res prijazen in ljubezniv človek; zato so poznali njegovo ime po vsej Kranjski in tudi drugod. Gospod Muhič je bil star sicer že nad petdeset let, toda hotel je biti še vedno mlad; od tod je izvirala ona natančnost in popolnost, ki se je kazala na njegovi zunanjosti. Nikomur ni bilo neznano, da gospod Muhič rad ugaja ženskam, da se zna lepo vesti in sladko govoriti, da je to človek, ki spada v višje kroge in nosi po vsej pravici ime: kavalir. Gospod Muhič je delal sploh vse, kar je videl, da delajo ljudje, ki so se držali natančno pravil tedanje dunajske mode. Zato je tudi nosljal iz lepe črne tobakire, kakor so to delali vsi veliki možje tedanje dobe. To je bil gospod Miko Muhič z Mušičjega, zakega so poznali vsi. Vedeli so celo par skrivnosti iz njegovega življenja: vedeli so na pr., da je bil gospod Muhič v svoji mladosti na Dunaju, da je bil zelo priljubljen na dvoru in da je igral veliko vlogo pri dvornih dramah, da je šel celo s cesarjem Jožefom na vojsko zoper Turke, da se je tam izkazal z zelo junaškimi čini in da je vse njegovo sedanje življenje le zaslužen počitek po trudapolni dvorni službi. Da je bilo vse to res tako, tega ni bilo treba daleč okoli izpraševati, mogel je vsak to slišati iz ust gospoda Muhiča samega; kajti seznaniti se ž njim ni bilo težko; po par besedah je gospod Muhič s sladkimi nasmehom sam začel pogovor o Dunaju in o svoji dvorni službi. Tako je njegova oseba postala znana daleč na okrog. Povesti o njem so zašle velo med narod, tako da je bilo na Dolenjskem malo ljudi, ki bi ne poznali imena gospoda Mika Muhiča z Mušičjega in njegove dvorne službe. Prikazal se je ob vsaki bolj svečani priliki v Novem Mestu, starejšim meščanom je bila dobro znana njegova zgovornost in prijaznosti, mladim krasoticam pa ni bil neznan njegov ljubeznivi smehljaj. Gospod Muhič je dobro vedel, da govore sedaj po trgu o njem, in je bil zelo zadovoljen, kajti hotel je, da se o njem govori. Sicer ga meščanska množica ni zanimala. Oziral se je le po mladih meščankah in se jim sladko nasmihal. Ni bilo mogoče dvomiti, da se tudi mlade meščanke ozirajo skrivaj na gospoda Muhiča, toda bolj jih je morda zanimal mladi jezdec, ki je sedel na lepem belem konju poleg gospoda Muhiča. Gospod Muhič je navadno privedel s seboj kakega znanca ali prijatelja, kar ni bilo čudno, ker je imel mnogo znancev in prijateljev na svetu in to – v najvišjih krogih. Zato se je pokazal zdaj z mladim, zdaj s starim znancem ali prijateljem: enkrat je bil to znanec iz dvorne službe, drugič je bil z njim prijatelj iz mladih let, tretjič zopet sorodnik iz višjih krogov. S tem je gospod Muhič navadno tudi dokazal, da ima svoje znanstvo v višjih krogih. Stalnih znancev ali prijateljev, kakor se je videlo, ni imel gospod Muhič mnogo, kajti vselej, kadar se je zopet pokazal na Dolenjskem, je pripeljal s seboj novega prijatelja. Meščani so si to razlagali tako, da ljudje višjih krogov vidijo lahko mnogo lepših krajev, nego so dolenjske gorice. Zato posetijo menda le priljubljenega gospoda Muhiča, odidejo in se ne vrnejo nikdar več.

Tako so tudi danes meščani ugibali, kdo bi bil mladenič, ki sedi na strani gospoda Muhiča. Njegova zunanjost ni spominjala nič na „višje kroge” – imel pa je na sebi popolnoma navadno lovsko obleko – pa tudi njegov obraz ni kazal nič zanimivega: tako da mladim, izbirčnim mestnim krasoticam ni ugajal in so šle naprej svojo pot, ne da bi se dolgo ozirale. Gospod Muhič je hitro opazil to in se je skrito nasmehnil: „No,” je začel, „moj dragi jakobinec, kako ti ugaja v tem dolenjskem gnezdu?” Mladi jezdec se je posmejal in rekel: „Jako dobro, stric! Krasen dan je; kakor živa poezija je to mesto, ti meščani, ki še slavnostno obhajajo spomin svojih davnih pravic. Staro je vse in zato poetično, spominja skoraj vse onih meščanov v „Faustu”. Toda hočeš ali nočeš, tudi sem pride to, kar vi imenujete jakobinski duh.”

Gospod Muhič se je smehljal: „Ker že tako učeno govoriš, ti moram povedati, da bi bil tu Faust brez Margarete in jakobinski duh brez jakobincev. Sicer pa Bog ve, kaj se vse skriva po tem starem zidovju. Nekoč sem našel tukaj mucko, ki je bila vredna, da bi jo bil zaprl pri sebi v sobo … Kar se pa tiče današnje slavnosti, je to lepa in imenitna stvar, poleg tega pa tudi zelo važna, ker gre vendar za mestnega sodnika in za stare mestne pravice. Ti govoriš o nekakih novih pravicah ljudstva, du peuple, tu pa gre za starodavne mestne pravice.”

„Za pravice, ki so brez pomena in naravnost škodljive”, je rekel drugi.

„Oho, kako pa to?” Gospod Muhič je za trenutek napravil resen obraz.

„Zato, ker živimo v času, ko se vse pranavlja, tudi pravosodje in javna uprava …”

„Vem, od kod ta duh: jakobinci so mislili tudi na Dunaj,” se je smejal gospod Muhič.

„Glejte, procesija se bliža,” je rekel drugi.

Po trgu je zašumelo. Množica se je gnetla sem ter tja in med njimi se je pokazal zdaj tu zdaj tam visoki klobuk mestnega čuvaja, ki je hotel imeti na trgu prostor za izprevod. Vsi so se ozirali proti gorenjemu koncu trga, od koder se je kmalu pojavil črn jezdec na visokem konju. Otroci so lezli na drevesa, zidove in strehe in tudi množica na trgu se je takoj uvrstila ob hišah ter je naredila prostor na trgu, kakor si je bil že izdavna želel mestni čuvaj. Za črnim jezdecem, ki je z visoko palico v roki naznanjal prihod svečanega izprevoda, so se kmalu prikazali na konjih župan in mestni očetje v črni svetniški opravi. Jezdili so počasi po mestu navzdol, držali so se ponosno in resno, kakor je to zahtevala njih čast in dostojanstvo, kajti izprevod, ki se je vršil danes, se je vršil le enkrat na leto. Na ta dan je namreč župan z mestnim sodnikom in mestnimi očeti v slavnostni svetniški obleki objezdil mestno mejo, ki je bila daleč zunaj mesta; tam so bili mejniki, ki so določali, koliko okolice pripada v področje mestnega sodnika. Pri vsakem mejniku so ustrelili iz osemfuntnega možnarja. Godilo se je to od starih časov, odkar je nadvojvoda Rudolf ustanovil to mesto v obrambo proti turškim napadom ter ga obvaroval z raznimi svoboščinami in pravicami. Ko pa ni bilo o Turkih več sledu, so na Dunaju pozabili na nekdanjo slavo mesta in na zasluge davnih njegovih prebivalcev ter so mu hoteli vzeti pravico mestnega sodnika. Vzrok temu so bile slabe mestne ječe, iz katerih so najhujši tatje in roparji navadno pobegnili, poleg tega pa tudi drugi nedostatki, ki so se množili od leta do leta; mestni očetje si zaradi pomanjkanja denarja niso mogli pomagati; tako niso imeli nič drugega nego mnogo dolgov, zapuščenih še od njihovih prednikov, in stare pravice, shranjene v mestni hiši. Toda mestni očetje so dobro poznali svojo dolžnost in so tudi v teh hudih časih branili pravice mesta ter zahtevali, da se jim pusti mestni sodnik in vsa ona okolica, ki je od nekdaj spadala pod njihovo oblast. Posebno slovesno so obhajali to letos, ko je vse kazalo, da na Dunajo popolnoma resno mislijo – brez ozira na stare pravice in listine – vzeti Novemu Mestu pravico in čast mestnega sodnika. Zato so sedeli mestni očetje resnih in ponosnih obrazov na svojih konjih in njih obleka je kazala, da ne puste niti starih noš niti navad niti pravic.

2.[uredi]

3.[uredi]

Drugi del

BOJ

1.[uredi]

Koncem aprila se je začela vojna na vseh koncih. Francoska vojska se je od dveh strani bližala avstrijskim mejam. Glavna vojska se je pomikala na severu ob Donavi; vrhovni poveljnik ji je bil sam Napoleon Bonaparte. Drugi oddelek francoske vojske se je bližal od juga iz Italije pod vodstvom podkralja Evgena Beauharnaisa. Tako se je morala tudi avstrijska armada razdeliti na dva dela: severni del je vodil nadvojvoda Ivan, ki je imel pred vsem nalogo, zadržati južno francosko vojsko onstran Alp ter onemogočiti združitev obeh francoskih armad. Njegova naloga je bila velike važnosti in razmere so bile za avstrijsko armado zelo ugodne; avstrijska vojska na jugu je imela v svoji oblasti nekaj dobrih trdnjav, poleg tega so visoke gore same zapirale sovražniku vhod v notranjo državo; z njimi je bila meja na jugu dobro zavarovana; v slučaju skrajne stiske je imela cesarski vojski na pomoč prispeti črna vojska, ki je bila zbrana iz oboroženega ljudstva. Avstrija je torej trdno upala na zmago; zanesla se je na svojo navdušeno vojsko in na pomoč domačih narodov. Povsod se je videlo, da se bije zadnji, odločilni boj med Napoleonom in cesarjem Francem.

Toda avstrijska vojska se ni mogla uspešno braniti proti izurjenim francoskim četam. Dasi se je Avstrija dolgo pripravljala na vojno in je imela natanko izdelane svoje načrte, se je začela kmalu po prvih spopadih ponavljati ona igra, ki se je vršila par let prej na Nemškem: poveljniki so se vdajali na milost in nemilost, umikali so se silnemu sovražniku ter so izkušali, se boju izognitit na življenje in smrt; težko se je bilo bojevati proti mogogčnemu zmagovalcu, o katerega nepremagljivosti so bili prepričani ne le njegovi vojaki, ampak tudi nasprotniki. Zato je kmalu prešla ona odločnost in bojevitost, o kateri so govorili prej vsi oni, ki so vojake in ljudstvo navduševali za boj; utihnila je bojaželjnost in navdušenost, ki se je prej glasila v pisanih in nepisanih pesmih. Avstrijska vojska na severu se je začela kmalu umikati nazaj ob Donavi, zavarovala češke dežele in se je bližala Dunaju, da bi glavno mesto čuvala sovražnika. Napoleon se v takih slučajih ni rad dolgo mudil na potu, ampak je hitro pritiskal na umikajočo se vojsko.

Na jugu je bila bojna sreča na strani Avstrijcev. Imeli so mnogo ugodnejše pozicije nego sovražniki in ni bilo težko, odbijati njih neodločne napade. Sredi aprila sta si stopili armadi nasproti in v dneh od 14. do 18. aprila je avstrijska vojska na vsej črti zmagovala nad francoskimi četami. Ker pa se je med tem začel severni del vojske umikati, se je morala tudi južna vojska pomakniti nazaj, da bi šla Dunaju na pomoč, ako bi bilo treba. Med tem pa je podkralj Evgen pomnožil svoje čete in je začel pritiskati umikajočo se avstrijsko vojsko. Avstrijci so morali zapustiti Italijo in nje trdnjave ter se pomakniti v gore, kjer bi z malimi posadkami mogli zasesti gorske prelaze ter tako zabraniti sovražniku vhod v notranje avstrijske dežele. Ker so Tirolci sami stopili v boj so izkušali zadržati zmagovito francosko vojsko na njenem potu, je bilo treba predvsem zavarovati pot čez Koroško in Kranjsko. Avstrijci so torej zasedli in utrdili dvoje najvažnejših alpskih prehodov, Malbourget in Predil in so tam pustili svoje posadke, ki naj bi sovražnikom branile prehod. Poleg tega so se utrdili v okopih pri Razdrtem na Notranjskem, da bi Francozem zabranili pot proti Ljubljani. Z glavno vojsko se je nadvojvoda Ivan pomaknil na Štajersko, da bi od tod hitel na pomoč Dunaju.

Tako je šla francoska armada na severu in na jugu zmagovito napprej. Avstriji je pretila velika nevarnost.

Pomlad se je bila že razcvetela po vseh poljih in lesih. Dnovi so bili nenavadno topli, zato so prihajali tudi veliki nalivi. Ljudje so postajali na polju in po novicah izpraševali ljudi, ki so jih videli na cesti. Ozirali so se na sever in na jug in so vsak dan pričakovali novih strašnih dogodkov. Zvečer so gledali krvavo solnčno zarjo; iz tega so sklepali, da se je izvršila po dnevi krvava bitka. Vse, o čemer so si bili pripovedovali po zimi pri peči in v zgodnji pomladi, ko so prišle prve vesti po vojni, vse se jim je zdaj zdelo kot resnično in pomenljivo. Iz tega so sklepali, da pride za tem še vse drugo, kar so prerokovali stari ljudje, z vso grozo in kaznijo.

Takrat je izšel izraz, ki se je razglasil po vseh deželah, da naj se zbere črna vojska. V nedeljo po maši je stopil birič pred radovedne vaščane ter jim čital s kričečim glasom: »Kadar se bo dalo znamenje, da je blizu sovražnik, oboroži se vsak in pridi na pomoč, da se ubranimo sovražniku ... Vse od 16. do 50. leta stopi pod orožje. Vsak naj si vzame tisto orožje, do katerega ima največ zaupanja. Šest do sedem čevljev dolge drogove, ostnike, ostre vile, ravne kose ali kar kdo hoče, oborožen pa mora biti vsak. Crna vojska Dolenjske se deli v tri velike dele, ki spadajo vsak zase skupaj ... Črna vojska bo imela enega poveljnika in štiri podpoveljnike; vsak bo imel 40 mož. Dolžnost vsakega je, storiti, kar veleva ukaz.« K tem besedam je birič pridal še nekaj svojih besedi. Tak ukaz se je čital povsod na Gorenjskem, Dolenjskem in Notranjskem. Ljudlje so stali in gledali; slišali so cesarjeve besede in so vedeli, da ne pomenijo nič dobrega: tu in tam se je kdo oglasil z navdušenimi klici, drugi pa so se molče razhajali. Šele v krčmi ob vinu se je ogrela kri, udarili so s pestmi ob mizo, bahavo so pogledali okoli sebe in kričali o vojski, o Napoleonu, o Francozih i.t.d.

Mir je vladal po deželi, tihota, polna negotovega pričakovanja in skrite bojazni. Ponoči so se ozirali skozi okna ljudje, ki niso mogli spati, in so gledali na vse strani, če bi morda kje požar ne oznanjal strašne novice, da se bliža sovražnik. Na pol v spanju je poslušal cerkevnik, če se ne oglasi morda plat zvona v sosednji cerkvi, da bi tudi on še v pravi čas dal ljudem znamenje, naj se zbero na boj. Med tem pa so neprestano prihajale novice, da beži dan za dnem avstrijska vojska skozi Ljubljano na sever, da sovražnik že stopa čez mejo. Skoraj ob istem času je izdal deželni glavar Hohenwart poziv na kranjsko plemstvo, kjer je klical na boj vse odlične ljudi svoje dežele, jim stavil za zgled one, ki so se žrtvovali za domovino in cesarja, ter jih vabil v obrambo dežele s sledečimi besedami: »Po pravici pričakujem, da se bo po tem zgledu ravnal vsakdo, ne da bi bil prisiljen. Uverjen sem, da se bodo plemiči in honoracijori urno odzvali temu pozivu ter se oglasili pri dotičnem komandantu črne vojske, da jim odkaže častno mesto med branitelji domovine. Pričakujem za trdno, da ne bo nihče s plašljivmim govorjenjem pobijal obče navdušenosti. Proti takemu nevrednežu se bo postopalo z zasluženo kaznijo. Zanašam se trdno, da bo vsakdo zaupal temu, kar se ukrene za obrambo, da bo vsakega oduševljala želja, rešiti domovino, boriti se za najpravičnejšega vladarja in staro slovečo hrabrost kranjsko dokazati tudi v teh nevarnih dneh.« Ta poziv so čitali gospoda po mestih in po gradovih ter so s strahom pričakoval novih dogodkov. V tem času se je pojavil na dolenjskih cestah sključen starec, visoke postave v belem kožuhu. Bil je stari Kožina. Potoval je od vasi do vasi in je gledal skrito pripravljanje na boj.

Poznali so povsod njega in njegovo povest. Konjarji so že prvo noč osvobodili iz ječe svojega tovariša, ki ga je dal zapreti gospod Muhič oni dan, ko so odhajali brambovci. Izvršili so svoje maščevanje, ki so ga bili prisegli proti brambovcem. V prvem tednu so odpeljali Kožini vse konje in mu okradli hišo. Zato je starec odšel od doma, kajti čemu bi sedel doma, ko ni tam niti sina niti konj? Bila je Velika Noč, čas velikih praznikov. Kako bi človek obhajal praznike sam, v okradeni hiši? Zato je starec odšel na pot proti oni strani, kamor so odšli brambovci. Šel je od vasi do vasi, posedal je po hišah in po krčmah in je govoril ljudem čudne reči o antikristu in sodnem dnevu, o bojih in o prelivanju krvi, o strašnih časih, ko se bliža konec sveta. Zašel je med oborožene ljudi, ki so shajali v starih kovačnicah in si kovali ostnike, ter jim je začel govoriti z globokim preroškim glasom o velikih pregrehah in brezverstvu sedanjega časa.

,,Molite,“ je govoril, ,,molite in ne ubijajte, kajti prišel je čas, ko vstaja brat proti bratu in teče kri v potokih, satan pa zmaguje nad otroki tega sveta.“

Prigovarjali so mu ljudje, ki so zaupali na svoje orožje, on pa je pripovedoval o starih knjigah in ustnih sporočilih, kakor so jih podedovali rodovi. Odšel je po cesti dalje, prišel je do krčme, kjer so se ljudje ob vinu navduševali za vojno, prisedel je k njim in je molče poslusal. Ko je slišal njih navdušene besede, je vstal in je začel govoriti. Niso ga hoteli poslušati. Zasmejali so se in so pili na pogin Francozom. Starec pa se ni dal ustrašiti; z gromečim glasom je pripovedoval stara prerokovanja in jim je govoril besede iz skrivnega razodetja, da so utihnili in poslušali.

,,Satan zmaguje nad vami, ker ni vere v vas, ker ste postali vredni pogina,“ je govoril, ,,z orožjem v roki se hočete braniti sedaj, ko vas je dal Gospod sovražniku v pest. Toda prepozno, prihaja dan sodbe, dan kazni. Molite k Bogu, da vas ne zavrže v svoji jezi, da najdete v njegovih očeh milost in odpuščenje ...“ ,,Blazen je, norec,“ so si mislili ljudje, ki so ga slišali, toda niso si upali govoriti proti njemu. Tako je šel starec dalje po dolenjskih cestah proti oni strani, kamor so bili odšli brambovci.

V začetku maja so se Francozi pokazali tudi že na Notranjskem in so oblegali zadnjo avstrijsko posadko, ki se je utrdila v okopih pri Podvelbu in Razdrtem ter hotela z zadnjimi silami zabraniti sovražniku pot proti Ljubljani. Toda njih utrdbe so bile slabe in njih obramba je bila neodločna; čutili so se osamljene in preslabe, da bi mogli zadržati francosko vojsko, ker so se druge avstrijske čete že pomaknile proti Ljubljani; v okopih so bili večinoma brambovci in starejši vojaki. Poveljniki sami niso mislili na resen odpor; navdušilo jih ni niti to, da se je po Notranjskem začela zbirati črna vojska, ki je izkušala napadati posamezne francoske oddelke. Od Vipave in Cerknice, z Unca in od drugod so prihajali prebivalci trdega Krasa in so prinesli s seboj orožje, kakor jim je velel cesarski ukaz. Toda posadka, ki je imela zabraniti Francozom pot v Ljubljano, se je pri napadu vdala. Francozi so dobili za dar vse moštvo in vse utrdbe z orožjem in zalogami; poveljniki in častniki pa so svobodni odšli. Ker ni nihče veroval na zmago, se jim je zdelo škoda žrtev. Tako se je francoska vojska bližala Ljubljani. Cesar prej nihče ni hotel verjeti, se je zgodilo. Sovražnik je stal pred vrati glavnega mesta. Ta glas se je razlegal po vsej deželi, strah in groza sta prevzela vse, ki so vedeli, kaj pomeni vojska v deželi. Ljudje so začeli spravljati svoje stvari v varne kraje, ob cesti so zapustili hiše in so se umaknili k znancem in sorodnikom v hribe. Ceste so postale prazne; vse je iz daljave čakalo sovražnika.

Edino upanje vseh je bila še Ljubljana, o kateri se je govorilo, da je dobro utrjena.


Med zadnjimi avstrijskimi četami, ki so bežale od juga preko Ljubljane na Štajersko, je bil tudi oddelek konjenice, ki ji je zapovedoval Juri Šimič. Imel je povelje, ostati v Ljubljani ter ovirati francoske predstraže pri njihovem delu.

Juri Šimič je takoj po svojem prihodu posetil svoje znance na Starem Trgu.

Gospod Vrangel ga je z velikim veseljem sprejel in celo Alenica se je tako razveselila njegovega prihoda, da ga je skoraj objela.

Juri Šimič je nezadovoljen odpasal svojo sabljo in jo položil na stol. Njegov obraz je bil resen, glas osoren.

,,Ta sramota,“ je rekel, ko je utrujen sedel k mizi, ,,kaj si vendar mislite o nas?“

,,Srčno me veseli, da vas zopet vidim živega,“ mu je rekel gospod Vrangel.

Mene tudi,“ je rekla Alenica, ki je bila sedla poleg njega.