Brakada brez braka (Murnik)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Ata Žužamaža (LZ) Brakada brez braka
Rado Murnik
Prvi poljub
Viri: http://www.omnibus.se/cgi-bin/eKnjiga.pl?eK=242-4
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Danes naj vam poročam o novem častnem uspehu slovite »Nedeljske bratovščine« v Zali skali, je pripovedoval odkritosrčni, resnicoljubni doktor Pavliha.

Vem sicer prav dobro, da ta nesebična, požrtvovalna družba rada skriva bengalično luč svojih izrednih, nemara celo neverjetnih uspehov pod polovnjakom pristne junaške ponižnosti. Saj se tudi slavec ne meni za hvalo rože. Zaloskalska »Nedeljska bratovščina« deluje natihoma, menda zlasti zato, ker se boji, da bi budila s svojimi lovskimi uspehi bledo zavist manj srečnih lovcev.

Vrli nedeljski bratje niso izpustili nobenega praznika niti nedelje, marveč so vedno enako navdušeno in vztrajno lovili tudi ob najslabšem vremenu in se vicali celo pozimi od svetih Treh kraljev do svete Rotije, ko je največ snega. Toda vsa njih občudovanja vredna potrpežljivost dolgo, dolgo ni rodila nobenega zaželenega sadu, niti nobenega krta, niti nobenega močerada. Vračali so se vedno prazni, to se pravi brez divjačine, pač pa s kanibalskim tekom in gigantovsko žejo.

Obtemtakem se jim je zdelo umestno in potrebno, sklicati izredno sejo v zadnji sobi sloveče gostilnice Kašoliznikove. Prišli so in sedli po alfabetu za mizo.

In dvignil se je patriarhalni brat načenik Bibolaz pa v imenu Diane, boginje narave, lune in lova, pričo onemele osmerice sprožil petelina svoje zgovornosti menda takole:

»Oné, slavna bratovščina, slaba nam prede, presneto slaba. Lovska smola nas klofuta od vseh strani. Kako lepo je jela procvitati naša bratovščina! (Bibolaz je pokazal s svojim čibukom pod društveno geslo.) Ustrelili smo takoj v prvih dneh krta in močerada v lovišču, kjer bi moral obupati tudi sam Nimrod. Oné, slavna gospoda, Kašoliznikovo vino pa res ni napačno. Kašoliznik, prinesi mi ga še polič, pa se hitro vrni, da ne zamudiš nobene besede.«

»Izginili so tudi krti in močeradi,« je nadaljeval bratovščine modri načelnik Bibolaz, ko se je vrnil pirhastolici gostilničar.

»Kje so moje rožice!« je vzdihnil starikavi brivec Pušoljub, ki je imel že pri drugem poliču lirične popadke. »Vzela jih je zima, mraz.«

Brivec Pušoljub je bil jako ugleden član »Nedeljske bratovščine«. Nosil je umetno pobarvane nakodrane lase v fantastni obliki, ki jo je mož iznašel sam po večletnem resnem prizadevanju. Vsako soboto je lepo obril in očedil nedeljske brate, preden so šli k seji. Po njegovih žilah se je pretakala poleg Kašoliznikovega vina in piva kri pravega nedeljskega lovca. Že njegov oča je bil strasten nedeljkar. Zaljubil se je Pušoljub brez težave in bolečin v vsako mlado dekle in lovil nezakonske poljube celo rajši nego divjačino. Delal je strahovite pesmi ter nesramno rimal samo glagol na glagol: lovili-pili-ljubili ... počivali-igrali-poljubovali ... Pri sejah je debelo gledal v prazen kot ali proti stropu in se držal zamišljeno, sanjavo, obenem pa ponosno in vzvišeno, kakor bi malical vsak dan z vsemi devetimi muzami.

»Res je, v našem lovišču bi moral obupati sam Nimrod, velelovec in graditelj babilonskega stolpa,« je bridko potožil učeni tajnik in profesor Plešoprask.

»Živela ničla!« je pomagal zlogolki blagajnik Zgaga, cokla in garjeva ovca. »Nula naj živi, nula! Me-e-e-e-e!«

»Molči, poslušaj pa pij!« ga je zavrnil modri Bibolaz. »Vsi vemo, da se je pred petimi tedni priklatila v naše lovišče veverica, divjačina visokega lova. Vsi vemo tudi, da jo je ustrelil naš neprekosni naglostrelec Pipopuh, naš oné, naš Buffalo-Bill, in da jo je pobral, raztrgal in pogoltnil njegov oné, njegov pes Putifar, še preden smo jo mogli poslati dermoplastu.«

»Sciurus vulgaris, veverica,« je mrmral profesor Plešoprask žalostno v svojo kupico.

»Uvaževaje vse to, predlagam slavni »Nedeljski bratovščini«, da priredimo jutri, v nedeljo zjutraj, veliko brakado na — Kašoliznikovega pujska.«

»Na pujska?« so se veselo čudili malone vsi poslušalci.

»I — zakaj pa ne?« se je oglasil profesor Plešoprask in besedoval: »V Taraskonu na južnem Francoskem je bil vsak odrasli moški navdušen nedeljski lovec. Dasi pet milj okoli Taraskona ni bilo nobene divjačine, so hodili Taraskonci vendar vsako nedeljo s puškami, lovskimi rogmi in psi v mestno okolico na lov. Ondukaj so metali svoje nalašč zato kupljene kučme kvišku in streljali nanje. Ako nam bi kaj takega napisal slovenski pripovedovalec, kajpada živ krst ne bi verjel nobene besedice, zakaj nihče se ne laže tako razuzdano, kakor slovenski pisatelji. Taraskonske lovce pa je opisal francoski pisatelj Alphonse Daudet in zato nam ni treba sumiti, da bi bil vzel kaj izpod pazduhe. Gospoda moja! Ako preudarimo, da so streljali nedeljkarji na Francoskem, v prvi kulturni deželi našega planeta, le na kosmate kape, zakaj ne bi mi zaloskalski Slovenci, brakirali na živega domačega pujsa, ki je vendar pravi sorodnik neresu ali divjemu merjascu, divjadi visokega lova?«

Plešopraskov govor je ugajal vsem tako, da so ga odobravali na glas. Le zaletavasti krojaček Zgaga je posmehljivo meketal svoj: »Me-e-e!« Vstal je in jel prodajati sitnosti natanko takole:

»Velecenjeni bratje! Prav žal mi je, da vam moram oporekati. Ali zakaj bi uganjal potuhnjenost in hinavščino, ko gre za tako važno stvar! Nikakor ne morem odobravati nameravano brakado na domačega prašička, in sicer zato ne, ker nimamo nobenega psa-braka! Brata Bibolaza pes Putifar je doslej zadostoval za vso našo bratovščino z omejeno divjačino. Žalibog je tega izbornega braka povozil avtomobil, da šanta po obeh sprednjih nogah, po zadnjih pa tudi še ne more hoditi. Počakajmo zatorej, da okreva brak Putifar popolnoma in se prase še malo poredi v Kašoliznikovem svinjaku. Me-ee!«

»Že zopet,« je vzkipel načelnik Bibolaz. »Brat blagajnik mora delati zgago, če ne, pa ni srečen in zdrav.«

»Pa vzemimo Kašoliznikovega psa Habakuka, ki je priklenjen na dvorišču,« je svetoval Hahalin in se sramežljivo veselil svoje bistroumnosti.

Trebuhasti debelonosi pek Hahalin je bil še novinec v plemeniti službi Dianini. Pri sejah je navadno skromno molčal in kimal, kimal in dremal, dremal in smrčal in spal zdravo spanje pravičnega peka, ki ne dela dosti manjših hlebov in žemelj nego njegov devetindevetdesetkrat prekleti umazani konkurent. Prebudili so smrčulja le, ako so mu dali vode pod nos.

»Habakuk ni niti brak, niti frmač, ampak le odličen čuvaj,« je ugovarjal Zgaga ter izzivalno mežikal Hahalinu in Migomigu.

Copolasi čevljar Migomig je bil po postavi najmanjši, po navdušenju pa največji nedeljski lovec. Odlikovala ga je redka vrlina: znal je vsak čas ljubko pomigati z ušesi in premikati tudi kožo na glavi kakor kulturno še nepokvarjen gorila svoj greben. Posebno lepo je bilo videti, kadar je pomigal Migomig pokrit, da se mu je na glavi zibal lovski klobuk z gamsovo brado. Koderkoli se je sprehajal, povsod je porabil vsako priliko za koristne strelne vaje. Kakor hitro je zagledal vrabca, čmrlja, čebelo ali metulja, je neutegoma naperil svoj dežnik ali palico, pomeril natanko in dlesknil s palcem ob kazalec, da je počilo. Meril je pa tudi na padajoče listje, na luno, na oblake. Tako si je prebrisani mož pridobil nenavadno izurjenost in užival velik ugled med nedeljskimi brati. Jezilo ga je, da je hudobni krojaček Zgaga javno kradel čast Kašoliznikovemu Habakuku, menda samo zato, ker je dajal Kašoliznik drugemu mojstru delat obleko. Jezno je pomigal Migomig najprvo z ušesi, potem pa še s čopom, in se pripravljal braniti obrekovanega Habakuka že zato, ker je bil Kašolizniku dolžan za pijačo. Ali Migomiga je prehitel sam profesor Plešoprask in zagovarjal gostilničarjevega cucka takole:

»Habakuk, gospoda moja, je jako dober brak in goni izborno. Pred kratkim je prodal brat Kašoliznik bratu Klobasarju prašiča in tedaj sem videl, kako vzorno je gonil Habakuk pujsa iz Kašoliznikovega svinjaka do Klobasarjeve mesnice. Habakuk je primerno težak in dobro šolan; zategadelj goni počasi, zanesljivo, premišljeno, stopinjo za stopinjo in zasleduje neprenehoma, akotudi dela žival pred njim ovinke ali kljuke. Habakuk ima nos prvega razreda, ima blagoglasno grlo, goni ubrano, in sicer najrajši domače prašiče, ter je potemtakem specialist neprecenljive vrednosti skratka: Habakuk je kakor ustvarjen za brakado. Z njim utegnemo brakirati tem uspešneje, ker je malone vse leto priklenjen na dvorišču in dodobra spočit. Škoda, da ni doma iz Istre. Našega Habakuka bi bil vesel sam Sokratov učenec Ksenofont, grški general in pisatelj, ki je napisal celo knjigo o brakih in zlasti hvalil resaste pse mološke, prednike naših belih istrskih brakov. Poleg njega ne jemljimo nobenih drugih psov, da bo imela brakada bolj enotno lice, sicer bi braki motili drug drugega, mešali sledove, se preveč zanašali drug na drugega ali se pa ravsali in klali in uganjali drugačne nerodnosti.« 

Krojaček Zgaga ni več oporekal, ampak le meketal potihoma. Zaključili so sejo, še preden je mogel zaspati pek in smrčulj Hahalin.

Drugo jutro, v nedeljo na vse zgodaj, je stala »Nedeljska bratovščina« strahovito oborožena, tako rekoč v popolni vojni opravi, kakor oddelek črne vojske na Kašoliznikovem dvorišču pred svinjakom ter mešetarila in barantala za prašiča. Vse je vrelo skupaj, gledat in občudovat ponosne lovce.

Nedeljsko vojsko je vodil sam Bibolaz, odločen mož in dober strateg, ki je poznal vse slabosti in vrline nedeljskih bratov pa tudi lovišče tako natanko, kakor Kašoliznikovo gostilnico, ki bi jo našel tudi z zavezanimi očmi. Z vsem orožjem, daljnogledom in polnim oprtnikom je tehtal svojih poštenih sto in dvajset kilogramov in je bil jako podoben dobro preskrbljenemu rokovnjaškemu glavarju.

Načelnikov hrabri namestnik veliki lovec Pipopuh, se je postavljal z dvema puškama in starim mečem iz turških časov; ta sablja se sicer ni dala potegniti iz nožnice, za parado je bila pa še vedno čisto dobra. S sabo je imel veliki mož tudi dolg žandarski bajonet, lep lovski nož in samokres. Drugo orožje je bil pustil doma.

Nemirni čevljar Migomig je prenašal bridko sulico zaloskalskega nočnega čuvaja. Vsegavedni tajnik profesor Plešoprask je zagotavljal, da je to kopje podobno ragatjini ruskega ragačika, medvedarja. Pa tudi vsi drugi so bili previdno oboroženi z groznimi bodali, strašnimi pištolami in nevarnimi puškami, kakor albanski uporniki. Manjkal je le avstralski bumerang. Puše niso bile vse enega sestava, pa tudi ne vse enako zarjavele. Vendar so bile vse kolikor toliko moderne. Pihalnika s kresalnikom ni imel nihče, zakaj »Nedeljska bratovščina« je bila tako presneto napredna kakor le malokatera druga. Oprtniki so bili polni tečnega živeža in žlahtne pijače. Profesor Plešoprask je vzel s sabo cel kup slovenskih dnevnikov saj na brakadi zlepa ni nič bolj zoprno kakor dolgčas.

Brakirja sta bila brata mesar Klobasar in gostilničar Kašoliznik. Močni, plečati mesar se je ponašal z lovskim rogom, ki si ga je bil za frakelj grenkega sposodil od poštnega voznika. Brakir Kašoliznik ni imel nobenega trobila, pač pa izvrstno harmoniko. Varčna »Nedeljska bratovščina« ni imela nobenega posebnega brakirja, kakor tudi nobenega lovskega paznika ali pomočnika. Čemu neki? Kaj vraga je pa treba čuvati divjačino, ako nobene ni in je ni? Vse so opravili lepo sami, saj lov, zlasti pa velika brakada, zahteva že tako dovolj neogibnih izdatkov.

Kmalu so se pogodili in plačali krčmarju prašiča.

Brakirja sta dvignila divjačino iz svinjaka na mlekarsko cizo. Ker je nejevoljni pujs zoprno cvilil in krulil in protestiral z vsemi štirimi, sta ga zvezala in mu nataknila Habakukov nagobčnik. Klobasar je odpeljal prase, ki je grdo cvililo kljub narilčniku, Kašoliznik pa je vlekel braka Habakuka na verigi za sabo.

Habakuk je bil dokaj čudna pasja prikazen. Nihče ni vedel nič zanesljivega o njegovih pradedih; njih rodoslovje je žalibog pokrivala debela bajevita megla. V nobenem pasjem albumu nisi našel ne imena Habakukovega, ne njegovih roditeljev. Vendar pa si mogel sklepati po njegovi postavi in njegovih posebnostih, da je Habakuk prejkone potomec najboljših kmečkih in gosposkih, mesarskih in salonskih psov in psic. Ta pudeljpinčbuldogmops-jazbečar je bil izborno dresiran: ujel je vsako podgano; znal je prositi, aportirati, skakati preko palice; znal se je po tleh povaljati kakor pijanec in zazehati, ako ga je kdo vprašal, kakšne so povesti priznano dolgočasnega pisatelja Praznoslamskega.

Hrabri pujskovi rablji so neutegoma krenili za brakirjema proti lovišču z omejeno divjačino. Sonce je posrkalo meglo. Zasmejalo se je prekrasno septembrsko jutro. Profesorju Plešoprasku ni bilo prav nič žal, da je bil pozabil svoj dežnik doma.

Na lovišču so stopili nedeljski bratje po abecedi v polkrog okoli vojskovodje Bibolaza. In odkašljal se je »Nedeljske bratovščine« modri načelnik in izustil besede krilate:

»Vrli bratje! Lovili bomo od oné, od Hahalinovega zelnika do oné, do Pipopuhovega kozolca. Brakirja Kašoliznik in Klobasar izpustita ob devetih merjasca s cize in Habakuka z verige. Gonja bo trajala kvečjemu do dvanajstih. Opoldne odtrobi Klobasar pri oné, pri Hahalinovem koruzišču. Ondi se zberemo in odkorakamo in corpore proti Kašoliznikovi gostilnici. Streljati smemo vso divjačino, razen srne, srnice in kozličev, gozdnih kur in kokoši. Kdor se pregreši proti temu, plača brez pardona devet litrov rebule zvečer pri Kašolizniku. Brakirja naj pazita, da Habakuk ne prežene pujsa v sosednje lovišče. Lovski nazdar!«

Izžrebali so stojišča. Nihče se ni mogel pritožiti, da bi ga zapostavljali in ponižali. Načelnik Bibolaz je svečano postavil vse strelce in tudi samega sebe na stojišča obkraj gozda pod skalovjem. Nabasali so puše z debelimi šibrami, ki jim veli Nemec »Numero Vergissmeinnicht! « in se jeli prijazno pogovarjati in popevati in vriskati od samega veselja, da je tako lepo vreme.

Brakirja pa sta odpeljala togotnega prašiča in odgnala psa v nasprotno stran lovišča, da bi odondod pognala divjačino proti strelcem.

Prvi se je preselil s svojega stojišča profesor Plešoprask, pogrnil parobek z robcem, sedel in tiho prebavljal časnike in mrzlo pečenko. Tudi pek Hahalin se je skril v senco in sladko zadremal ob enakomernem šumenju gozdnega drevja in koruze na bližnji njivi. Kje je še divjačina!

Pipopuh, Pušoljub in Zgaga pa so se zbrali pod maklenom pri Bibolazu. Ondukaj je bilo sploh priljubljeno stojišče; o tem je pričala obilica umazanega mastnega papirja, praznih škatlic za sardine, vžigaličnih ogorkov in čikov. Redoljubni brakadarji so se vdano pokorili modrega generala modremu ukazu, poobesili puše na veje in vzeli iz nabasanih oprtnikov kruha, ribic, gnjati, klobas, sira, kopuna, purana. Dober lovec prinese vedno kaj dobrega s sabo. Vode niso pili nobene, pač pa brinovec in konjak; kurili so pipe in cigare. Kje je še divjačina! Kje sta še pujs in pudeljpinčbuldogmops jazbečar Habakuk!

Tedaj pa je cepnil bodljiv kostanj Hahalinu na debeli nos. Pek se je prebudil in malo zazehal; potlej se je pa useknil tako viharno, da je odmevalo od skalovja.

Vsi drugi strelci so skočili pokonci in sneli puše z vej. Mislili so, da je že zatrobil poštarski rog brakirja Klobasarja.

Strogi lovovodja je odločno zapovedal Hahalinu, naj ne vznemirja več lovišča tako lahkomiselno. Pomirili so se in zopet sedli pod maklen. Profesor Plešoprask se je naveličal brati in je obžaloval, da ni prinesel šaha v nahrbtniku s sabo; zdaj bi bil lahko šahiral z Bibolazom v čistem zdravem zraku, kjer pridejo človeku najbriljantnejše poteze na misel.

»Ali jih imaš s sabo?« je vprašal Bibolaz Pipopuha, ko so se najedli.

»O, imam, imam!« je odgovoril Pipopuh in privlekel taročne karte iz lovske torbe.

»Me-e-e! Tarokirati na brakadi ni lovsko!« je ugovarjal sitni Zgaga, garjeva ovca in cokla. Ali nihče se ni menil za njegovo žaljivo meketanje. Naposled se je še sam ponudil za četrtega.

»No, pa jo udarimo v štirih!« je privolil Bibolaz. On, Pipopuh, Plešoprask in Zgaga so počenili okoli hrastovega štora in jeli tarokati.

Od vseh strelcev je ostal edini Migomig več nego pet minut na svojem stajališču. Potem pa je obesil tudi on pušo na vejo in odhitel vabit Pušoljuba, da bi se šla balincat s kameni pod skalovjem.

»Solovalat-ultimo!« je napovedal vodja brakade Bibolaz in obraz mu je žarel od veselja in igralske strasti.

»Contra igri, me-e-e, in contra pagatu!« je nespodobno meketal hudobni krojaček Zgaga.

»Re!« je bruhnil ozlovoljeni Bibolaz.

»Supra, supra!« je kričal neugnani Zgaga, kakor obseden jesihar.

»Ne tuli tako zverinsko!« je svaril Bibolaz. »Ali si čisto pozabil pravila, ki veli: »Ne vznemirjaj lovišča, zakaj divjačina ljubi mir!«

Napovedana visoka igra je privabila tudi balinarja Pušoljuba in Migomiga. Nehala sta balinati in jela vsa radovedna zaplečevati strastnim tarokačem. Z napeto pozornostjo, skrajno razburjeni, so pričakovali lovci, če bo Zgaga res ujel pagata in raztrgal solovalat. Vsi so se zabavali izborno, vsi so čutili in uživali privlačni čar in neopisno slast brakade. Ta duševna kriza, ali bolje rečeno, ta paroksizem je trajal tako dolgo, dokler ni zmagal zlobni Zgaga.

»Dubleta! Amba!« je vpil, ploskal z rokama in cepetal z nogama. »Živio!«

Medtem sta dospela brakirja Klobasar in Kašoliznik na drugo stran lovišča. Privezala sta kruleči divjačini kravji zvonec, ji odvezala vezi na nogah, odklenila braka pudeljpinčabuldogmopsa-jazbečarja z verige ter izpustila divjačino in psa po lovišču. Mesar se je napihnil in zatrobil, da se je prijetno razlegalo naokoli:

»Trara, trara,
se pošta pelja!«

»To je pa naš lovski rog, ne Hahalinov nos!« je kliknil Migomig in pomigal s svojim skalpom, da se je majal lovski klobuk z gamsovo brado, kakor bi mu ga popravljala nevidna gorska vila.

Nedeljske brate je tresla in kuhala čudna mrzlica. Zatrepetale so kvartopircem mišice in kosti. Pipopuh je naglo spravil hudičeve podobice zopet v lovsko torbo. Vsi so segli po pušah in se gnetli okoli »Nedeljske bratovščine« vidnega glavarja, ki je gledal skozi daljnogled in oznanil: »Oné, Habakuk je vzdignil merjasca!«

Brakir Klobasar je trobil debelo, brakir Kašoliznik je igral na harmoniko hitro polko, pujs je zvonil in cvilil visoko, pudeljpinčbuldogmops-jazbečar Habakuk je lajal hripavo. Harmonično zvonjenje brakade je elektriziralo vse strelce, celo zaspanega peka Hahalina. Skočil je pokonci in zgrabil svojo težko, močno nabasano pušo. Ker je bil zaspane neroden, se mu je sprožila. Počilo je kakor iz možnarja.

Bummm!

O — kakor bi bilo treščilo!

Sedem nedeljskih bratov je popadalo na hlače. Druge nesreče ni bilo nobene.

Ko je pudeljpinčbuldogmops-jazbečar zaslišal siloviti pok Hahalinovega kanona, jo je uplašen ubral proti Severnemu morju. Zastonj se je napenjal brakir Klobasar in trobil za njim: »Tatatatataaa!«

»Habakuk! Habakuk!« so kričali nedeljski bratje, že zopet vsi srečno na nogah; zastonj so žvižgali za dezerterjem.

Žalostno je gledal načelnik Bibolaz skozi daljnogled za begunom in se gneval: »Na prazno goni mrha zanikrna!«

»Kreše pasja pokveka,« je zabavljal Zgaga. »Pasja karikatura! Me-e-e! Kresač!«

Večina nedeljskih bratov pa je bila vesela, da jo je Habakuk popihal, ker so se bali, da grizljivi pes pomeri komu lovske hlače.

»Me-e-e, zdaj pa nimamo nobenega psa!« je onegavil netečni Zgaga. »Ali naj brakiramo kar brez psa? Kaj poreče k temu omikani svet?«

»Pa pošljimo po mesarjevega psa Sultana!« je nasvetoval bistroumni Migomig. »Sultan goni sicer navadno teleta in ovce in ni ne solist, ne specialist, kakor Habakuk, pa vendar ... «

»Mojega Sultana ni doma,« je dejal mesar Klobasar, ki je bil dospel že precej blizu. »Sultanček je šel s hlapcem po tele.«

»Pomislimo vendar, da je brakada lov z braki,« je javkal Zgaga. »Brakada brez brakov bi bila prav tako čudna, kakor kavaleria brez konj. Pojdimo domov, da se nam ne bodo režali lovci vsega sveta, me-e-e-e-e!«

»Kaj pa!« je zarenčal Bibolaz otresito. »Zgaga mora delati venomer prazen dim! Kdo je neki že slišal ali bral, da je treba psa za brakado na domačega prašička? Pasja mrha nam bi delala na lovu samo napoto. Pes pri naši veliki brakadi bi bil peto kolo pri biciklu. Lahko bi ga tudi kdo ustrelil po nesreči; lovska zgodovina pozna več takih nezgod. Bratu Zgagi pravim samo: Mnogo dima, malo ognja! Dovolj prazne slame! Ako se brat Zgaga neče udeležiti naše brakade, pa pojdi sam domov! Toda doma ostani tudi zvečer, ko bomo imeli koline pri Kašolizniku. Mi pa lovimo vztrajno dalje, da se nam ne skisa brakada!«

Kako svetlo je gledal »Nedeljske bratovščine« modri načelnik Bibolaz! Spričo obljubljenih kolin je klonil Zgagi zoprvalni duh in tiho je požiral okarani možak sline požrešnosti.

Znova se je napihnil brakir Klobasar, rog je trobil, harmonika je hreščala. Pujs je zvonil s kravjim zvoncem proti plitvi kotanji, se naturalistično povaljal v blatni luži, se iznebil narilčnika in legel, kakor bi hotel udobno prespati lepo nedeljsko jutro.

»Presit je,« je dejal mesar Klobasar in ga pognal s palico proti lovcem.

Burneje je utripalo sedem src, krepkeje so se oklenile roke pušk. Nemirno so obračali lovci glave. Vsak je čutil, da se zdaj zdaj dogodi nekaj velikega ...

»Merjasec! Merjasec!« je zakričal čevljar Migomig, ki je prvi zagledal prase.

Tedaj se je pokazala hrabrost velikega lovca Pipopuha v pravi luči. Medtem ko so vsi drugi plaho gledali bližajočo se togotno zverino, jo je neustrašeni za loskalski Buffalo-Bill še vabil: »Na, na, pujs, na, na, bistahor!«

Pujs pa se ni obrnil na bistahor, na levo, marveč na desno.

»Streljajte!« je zapovedal veliki Pipopuh, ki je svoje dni pogumno posloval v bataljonski pisarnici. »Naravnost! Cilj sovražnik pred nami. Šeststo.«

Jelo je pokati iz dvocevk in trocevk kakor na cesarskih manevrih. Šibre so brnele merjascu nad ušesi; nobena mu ni skrivila nobene ščetine. Od hudega pogroma zbegan, pa je divjal skokoma proti Bibolazu.

»Podivjal je!« je kriknil profesor Plešoprask ves bled in snel svoje temnomodre naočnike, da bi bolje videl bežati. Pušoljub pa je sezul težke škornje, da bi laglje tekel, kadar bi bilo treba. Vsi so obledeli.

»Stekel je divji merjasec!« je vpil Pušoljub, brivec in babjak.

»Narilčnika nima več, narilčnika!« se je drl ragačik Migomig in od strahu migal z ušesi in čopom, da mu je padel ponosni lovski klobuk z gamsovo brado na tla. »Bežimo, prijatelji!«

Prestrašeni pujs pa je divjal naravnost proti Bibolazu.

O kako se ga je prestrašil »Nedeljske bratovščine« vrli načelnik! O kako se ga je zbal celo hrabri Pipopuh, ki se je doslej odlikoval z neomadeževano hrabrostjo! O kako so se tresle lovske hlače šele drugim nedeljskim bratom!

Stekel merjasec brez nagobčnika to niso mačkine solze!

Pretila je babilonska zmešnjava, ki utegne pokvariti še tako lepo brakado. Kakor čeda obupanih ovac ob nevihti, tako so se gnedi trepetajoči mrtvaškobledi strelci okoli dolgokrakega naglostrelca Pipopuha. Zaloskalski Buffalo-Bill je stal nekaj sekund od strahu kakor okamenel. Vsi so se čudoma čudili neomajni, brezprimerni hrabrosti tega nadčloveškega junaka. Zdajci pa jo je bogovom podobni Pipopuh s svojimi nadčloveško dolgimi, kakor nalašč za dirko ustvarjenimi nogami popihal proti koruzi kakor kraška burja. Nepremagljiva notranja sila je popadla druge strelce ko savski vrtinec in jih gnala za njim. Debeluha Bibolaz in Hahalin sta puhala, kakor bi prenašala svinec v košu. Vsem so klopotali zobje, zakaj nevarni merjasec je bil že prav blizu.

»Me-e-e, zdaj brakira pujs na nas — ali ni to hudo narobe?« je zabavljal vedno nezadovoljni Zgaga. Toda nihče ni utegnil odgovarjati sitni garjevi ovci in cokli.

»Pomagajte!« je javkal profesor Plešoprask, ki je dirkal najzadnji.

Da bi hitreje tekel, je zagnal Pipopuh obe puški v koruzo, tako tudi žandarski bajonet, lovski nož in samokres; sablje izza turških časov pa žalibog ni mogel odpasati. V kratkem so ležale v koruzi vse puške, Bibolazov daljnogled, Migomigova ragatjina, vsa grozna bodala, vse strašne pištole, vse torbe in čutare, vsi oprtiniki in profesorjevi dnevniki. »Nedeljske bratovščine« debeli načelnik Bibolaz kljub najboljši volji ni mogel bežatidalje; počenil je, se zavalil znak in se potuhnil, kakor bi bil mrtev.

Ta srečna misel je prižgala žveplenko upanja v srcih preganjanih lovcev. Kmalu so ležali vsi okoli svojega generala znak v turščici, zadržavali sapo in se niso ganili. Žalostno so šumeli koruzni listi v jesenskem pišu, kakor nad sedmimi mrliči.

Tedaj se je približal pujs in začuden povohal Migomiga. Strah je prelevil že mnogokrat največjega strahopetca v največjega junaka. Ko je Migomig začutil, da ga hoče merjasec poljubiti, je bliskoma pokleknil, zagrabil veliko rumeno bučo in jo na vso moč zagnal proti nevarnemu sovražniku. Pogodil ga je ravno v čelo, da se je zrela tikva razčesnila na več kosov. Osupli pujs je pomajal debelo glavo. Z malimi očmi je začudeno pogledal neprijaznega Migomiga, potlej je pa zadovoljno zakrulil in se jel naslajati z zdrobljeno bučo.

Tedaj sta prihitela brakirja Kašoliznik in Klobasar, ki sta se čudila, da je vse tako tiho. Pirhastolici gostilničar je ujel pujsa za rep, močni mesar Klobasar pa za kravji zvonec. In sedaj se je vnel strašen boj, ne boj, mesarsko klanje. Brakirja sta premagala cvilečega in krulečega pujsa in ga položila na tla. Mesarski nož je divjačini prerezal življenja kratko nit. Na hrastu se je nesramno spakovala šoja, ki še ni bila videla nobene take brakade.

In zopet se je napihnil vrli Klobasar in odtrobil.

»I, kje pa ste?« sta klicala brakirja ter vabila lovce in jim izlepa prigovarjala, naj pridejo gledat. Vsi bledi, kakor mrliči iz grobov, so se prikazali iz turščice. Ko so videli poraženega sovražnika in ko se jim je mesar trikrat pridušil, da merjasec ni bil stekel, so se oddahnili in osnažili. Molče so stiskali brakirjema roke, molče ju gledali debelo; razumela so se prijateljska srca. Nato so pa takoj poiskali v koruzi svoje dvocevke in trocevke, Bibolazov daljnogled, Pipopuhov bajonet, lovski nož in samokres, Migomigov klobuk in ragarjino, Plešopraskove časnike, Pušoljubove škornje in vse čutare, torbe, tobačne mehurje, pipe, vse strašne pištole in grozna bodala.

Jako zadovoljni, da je padel togotni merjasec že v prvi gonji in da so opravili nevarni posel tako hitro in srečno, so si z upravičenim ponosom pravih nedeljskih lovcev zataknili koruzne liste za klobuke, obstopili prašiča in sprožili nad njim častni ustrel. Naposled je Pipopuh fotografiral »Nedeljsko bratovščino«, stoječ v slikovitem polkrogu za zaklanim pujsom.

Odkorakali so še bolj moško in samozavestno, kakor zdoma. Praznično so se jim svetili zopet rdeči obrazi od lovskega ponosa, veselja in potu. S polnimi želodci in praznimi nahrbtniki so hrabro marširali po dva in dva za mlekarsko cizo, kjer je ležal blagopokojni, s koruznimi listi okrašeni Kašoliznikov pujs. Staro in mlado, bolno in zdravo, vse je radovedno in spoštljivo gledalo in občudovalo hrabre nedeljske brate in redki lovski plen. Z vseh oken so mahali robci, od vseh koncev in krajev so doneli prisrčni pozdravi.

Zvečer je priredila ugledna »Nedeljska bratovščina« v zadnji sobi Kašoliznikove gostilnice in corpore tako imenovano poslednjo gonjo, veliko prašičjo pojedino, da bi pri slastnih kolinah vredno obhajali ta veliki dan. Iz kuhinje, od polnih krožnikov in kozarcev je prihajala preprijetna vonjava, ki je plodno vplivala na domišljijo in pripovedovalni talent nedeljskih bratov. Pridno so pili vedno žejni sesalci, si opisovali mične dogodke izza nepozabnega davišnjega lova in uživali koline in klobase. Največ pujsa pa je pojedel garjeva ovca in cokla me-e-e! krojaček Zgaga, ki je bil tako hudo zabavljal brakadi brez braka.