Borovniški most

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Borovniški most: Pravljica z borovniškega barja
Leopold Lenard
priobčil dr. Leop. Lénard
Izdano: Slovenec 43/6 (9. 1. 1915), 7–8.
Viri: dLib 5–6
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Razneslo se je od kraja do kraja, da bodo delali želežnico. Prevrtali bodo hribe, premostili doline in vlak bo stekel z Dunaja proti Trstu.

Zapelo je kladivo, ušibila se je lopata, delo je zakipelo in železna cesta se je raztezala vedno dalje.

Prišli so do ljubljanskega barja. Pomnilo je starega Jazona in njegove tovariše, ki so se vračali obloženi z bogatimi zakladi iz zlatorodne Kolhide, pomnilo, kako so zmagovite rimske legije taborile na ljubljanskem polju, videlo grozovite Hunce, ki so razdrli belo Ljubljano in staronemške horde, ki so čez ljubljansko polje hitele, proti jugu v solnčno Italijo in videlo Obre, pasjeglavce, ki so prihajali na plen. Vojska za vojsko, narod za narodom je prihajal in odhajal, a ljubljansko barje je samevalo stoletje za stoletjem, tisočletje za tisočletjem tiho in nepristopno.

Prišli so Slovenci, ter zasedli deželo.

Bele hišice so se razsedle pod bregovi, živina se je razpasla po višinah, ajda je obrastla brežine in pšenično klasje je zavalovalo v dolini. Po vrhuncih so naslonile bele cerkvice z rudečimi zvoniki in trdne gradove so postavili Nemci nad zevajočimi prepadi.

A ljubljansko barje je ostalo, kakor je bilo, svobodno in nepristopno in samo Divji mož je gospodoval na njem.

In sedaj hočejo podjarmiti to barje, da steče po njem železnica in prenaša bogastva med jugom in severjem. Pri Borovnici, kjer je najožji kraj, hočejo postaviti most od brega do brega. Vse je izmerjeno in preračunano, treba je samo zastaviti lopato in udariti s kladivom.

Rod za rodom prebiva tukaj od nepomnih časov pod gozdnimi bregovi in na robovih barja, dela drva, ter jih prodaja čez barje v svet in ne pozna drugega, kot gozd in barje.

Priroda in ljudstvo se je strnilo v eno neločljivo celoto, da s težavo opaziš, kje se neha priroda in začenja delovanje človeka in obratno. Fantje so kakor bukve in dekleta kakor hoje, ako pa greš po gozdu, se ti bo zdelo, kakor da bi se nahajal v človeški množici in pogovarjaš se lahko z drevesom, kakor s človekom. Ko greš po poti, komaj opaziš kedaj se neha pokrajina in pričenja vas, tako lahno prehaja priroda v delo človeških rok. Zdelo se mi je da poslušam povest prastarega gozda, pa sem se pogovarjal z možaki domačini, drugič se mi je zdelo, da gledam krepko raščeno deklé, pa je šumela pred mano zelena hoja. Pred praznikom se mi je zdelo, da pojo v zvoniku zvonovi, a je samo barje pelo svojo melodijo — tako veličastno in mogočno, da mi je še mnogo dni potem zvenela v duši. Globoka otožnost, domotožje po neznani, dalini sreči zveni iz melodije ljubljanskega barja.

Samo borovniški most kali harmonijo celotne slike ter se rezko odbija od prirode, ki ga okroža in od življenja, ki se razvija okrog njega — kakor da bi ga bila naredila neka tuja sila in kar tako postavila sem.

Močne in dobre svetnike si je izbralo tukajšnje ljudstvo, da ga čuvajo in varujejo nesreče: Sveta Marjeta v Borovnici, sveti Miklavž na Pakem, sveti Janez in sveti Jurij v Sobočevem, a na visokem Pokojišču sveti Štefan in sveti Valentin, v sosednjih Preserjih pa častitljivi sveti Vid. Toda tudi duhovi se še nahajajo po gozdovih in po barju a gospodar vseh je Divji mož.

Stari ljudje vedo povedati mnogo o Divjem možu.

Ta ga je videl, ko je po zimi drvaril pod Krimom, oni, ko je po noči zašel na barju. Pograbil jc prevzetno ljubljansko Uršiko, kot poje stara pesem, prevrnil je že marsikak čoln, ki je peljal po Ljubljanici, prišel celo doli pod Drašico, tulil po zimi pod hišami, ustavljal žagarjem vodo, a najhuje jo je skupil doli pri mlinu. Prišel je, da bi zapeljal mlinarjevo mlado ženo, a mlinar ga je zalotil in s pomočjo svojih hlapcev tako pretepel, da je kruljav na levo nogo in tuleč bolečine zbežal nazaj v hosto.

»Celo deželo bodo, a našega barja ne bodo!« — so rekli borovniški možje, ki sede od roda do roda na svoji zemlji — »gospodar barja je Divji mož, a on ne bo tako izlepa pustil svojega kraljestva.«

Zastavili so lopato, a kar so izkopali po dnevi, se je zasulo po noči. Začeli so polagati temelj, a kar so položili čez dan, se je čez noč vdrlo v zemljo.

»Kopljite globoko!« — je rekel inženir.

Kopali so dan, kopali dva, kopali cel teden in izkopali globoko jamo hoteč prihodnji teden polagati temelj. Toda ko so šli v nedeljo ljudje k sveti maši, so videli, da je bilo zasuto vse in na mestu, kjer so kopali, je stala blatna voda.

Iztrebili so vodo, delali zopet cel teden, a ko je v soboto zazvonilo delopust in so pustili delo, se je vlila ploha in voda je izstopila iz tal, ter pogreznila vse. Po noči se jc pa slišalo po barju čudno tulenje, da so se ljudje prestrašeno prekrižavali.

— »Divji mož brani svoje kraljestvo!«

— »Težak je boj s prirodo in z nevidnimi močmi, ki vladajo po nji.«

— »Toda pride čas in zasužnjeno bo tudi naše barje, kot je bilo prerokovano že njega dni. Toda brez žrtev ne pojde.«

Delali so teden za tednom, mesec za mesecem, prišla je zima in za njo spomlad, nastopilo je zopet poletje, a temelj se še vedno ni prikazal iz vlažnega dna.

Tako so delali sedem let in veljalo je sedem miljonov, a delo je bilo še vedno, kako v zečetku.

Inženir je obupaval:

»Železnica mora steči! Kdo ve, kako ugnati Divjega moža?«

»Samo Škrat bi vedel povedali, ki prebiva v temnem zalesju in se živi od toplih človeških src.«

»A kako dobiti Škrata?«

»Treba mu je žrtvovati toplo človeško srce, ki še ni okusilo greha.«

Za denar se dobi vse in za denar so tudi dobili očeta, ki je prodal svojega otroka, da bo žrtvovan Škratu.

Kaj je bilo še malo naših slovenskih otrok žrtvovanih Škratu?!« — se je tolažil oče, ki je prodal dušo svojega otroka, ter jo zapil in zakvartal v gostilni.

Šli so v ris, poklicali Škrata, naredili ž njim pogodbo za toplo človeško srce, ako jim odkrije skrivnost in Škrat je povedal:

»Ako hočete postaviti most čez bar;je, morate žrtvovati Divjemu može sedem mož, delavcev domačinov, ki s svojimi rokami pomagajo graditi stavbo, ter jih pokopati pod temelj.«

Inženir si je zapisal Škratove besede.

Drugi dan je velel na skrivaj podžagati visoki oder po katerem so delavci donašali kamenje, potem je pa poslal sedem delavcev na oder, ki se je pri tej priči podrl in delavci so bili podsuti v razvalinah.

Zopet je zakipelo delo.

Razkopali so razvaline, zbrali zmečkane in raztrgane telesne ostanke ponesrečenih delavcev, ter jih na inženirjevo povelje pokopali na kraju nesreče — potem pa dalje stavili most.

Divji mož je bil premagan, žrtve nesrečnih delavcev so odvzele moč njegovi oblasti, most nad barjem se je dvigal vidno od dne do dne in še preden je bilo konec leta, je že stal v vsej svoji višini, obok vrh oboka, vse trdno vezano, kakor da bi bilo zidano za večno.

Tako je stekla železnica, čudovito delo človeškega uma in človeških rok, ki veže sever z jugom in prevaža bogastvo narodov.

Stekla je po žrtvah delavcev.

Prižvižgal je vlak, ponosno in brezozirno je pridivjal, kakor konj, ki nosi zmagovalca prihajajočega v novoosvojeno mesto. In pred mostom se je vstavil, ter pogledal s svojimi žarečimi očmi na mogočno stavbo, kakor da bi hotel reči:

»Jaz sem gospodar te pokrajine, samozavestni zmagovalec, ki vlada svet.

»Zvonenje zvonov te je doslej budilo iz snu, vabilo tvoje prebivalce k molitvi, ter jim napovedovalo praznik. — Drdranje koles, hropenje in žvižganje stroja bo odslej tvoja pesem.«

»Pila si solnčni žar in se zibala v mesečnem sijaju, odslej te bodo obsevale luči drdrajočih vlakov in tihih stražnic.«

»Zginila bo pesem in umolknila pravljica, veljala bo samo trda resnica življenjskega boja. Pesem gozdov in pravljica barja postala boš enaka spominom otroških let. Leta tekó, a mladost se ne vrne nikdar več.«

»In vi prebivalci, sinovi barja in gozda. Kadar ste dovršili delo življenja, ste se odpočili okrog cerkvice v senci križa. — Kot se razkrope orli iz skalnega gnezda po širnem svetu, razkropili se boste sedaj vi iz vaše tihe doline po božji zemlji, v znoju in v bolesti boste delali v tujini in tuja zemlja vas bo sprejemala k večnemu počitku.«

Tako je grmel vlak, ko je prvič drdral čez borovniški most.

Pod mostom je pa ječalo in stokalo, kakor da se oglašajo duše nesrečnih žrtev.

Na eni strani bučanje šinje Adrije, po kateri se zibljejo ladije prihajajoče iz zamorskih mest in odhajajoče v daljne pokrajine, a na drugi strani mogočni cesarski Dunaj vladajoč narodom in deželam — a med njima teče in ju spaja železnica. Vlaki drče, bogastvo se prevaža, in množi na obeh straneh, tuji imenitni obrazi gledajo skozi okna vozov in ta ali oni zamrmra pri borovniškem mostu:

»Kako čuden svet!«

»Kakor da bi bil pogreznjen v velik, začaran sen!«

»Premostili smo barje, a premagali ga nismo in prevrtali smo hribe, a uklenili jih nismo.«

Medtem se je vlak spustil na most s krikom zmagovalca, a odgovarjalo mu je samo ječanje in stokanje izpod mostu. Tujec v vlaku se je prestrašil, a gospa je pomirjevala svojo hčerko:

»Ne boj se. Mrtvi ne vstanejo!«

Železniški čuvaj je šel ponoči pogledat okrog mostu, ter jo drugega dne pravil tovarišem čudno povest:

»Sedem luči jc brlelo pod mostom iz zemlje in slišalo se je ječanje in stokanje, kakor ihtenje glasov prosečih rešitve.«

Tovariš je neverjetno zmajal z glavo, a drugo noč, ko je sam imel službo, je skusil isto.

Črnovojnik stoji pod mostom na straži:

Luči prisvetiio iz tal, ječanie se razleže do stražnice, črnovojnik dvigne puško:

»Halt, wer da?«

A duhovi se ne boje orožja in njihovo ječanje ne umolkne do belega dne.

Divji mož se približa po noči po barju borovniškemu mostu, a do njega si ne upa. Samo od daleč mu grozi v beli mesečni noči in njegov grozni glas sc razlega v nočni tišini. Odgovaria mu tovariš iz gozda in Škrat se smeji s planine. Šele, ko zazvoni dan, izginejo duhovi in se pomire trpeče duše.

Tako je pri borovniškem mostu!

To je povest o trpečih dušah ljudi, ki so nekoč delali in trpeli, da postavijo most no katerem bo hitelo življenje in se kopičilo bogastvo in so bili žrtvovani, da zlomijo vražjo moč. To je povest naših žrtev in trplienia. Samo noč in mrak je priča naši bolesti, samo hčadna zemlja nas sočutno objemlje in tolaži.

Mi ječimo in trpimo noč za nočjo in vzdihujemo, dokler ne zapoje zvon in ne napove belega dne.

Toda žrtve trpé s trdnim pričakovanjem, da bo prišel nekoč veliki dan vstajenja njim in vsem sinovom rodne zemlje.