Borovčev Janez

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Borovčev Janez.
Črtica iz modernega dijaškega življenja.

I-s
Izdano: Slovenec, 147-150 (1901).
Viri: dLib 147, 148, 149, 150
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Oblak prahu je zakrival cesto...

Dva konja sta udarjala s kopiti ob kamenje in hitro je drčal proti Volčjemu ličen koleselj. Borovčev Janez se je peljal domov.

Solnce je ravno izšlo nad gorami, in je stalo na nebnem oboku svetlo in jasno, kakor diamant v zbirki kristalov. Nikjer ni bilo videti meglice. Nebo je bilo čisto ko ribje oko.

Gozd je skrivnostno šepetal, in v lahkem vetriču so se pripogiba!e vejice dreves, in visoke jelke so pripovedovale svoje povesti.

Metuljček je letal od rožice do rožice in srkal med, cvetka pa se je zadevala ob cvetke, in objele so se in hvalile so Stvarnika, ki jim je dal tako krasno obleko.

Ptički so prepevali. Visoko proti nebu je letel škrjanec in v višavah žvrgolel svoje vesele pesmice.

Bilo je krasno jutro...

Ošabno in samozavestno je sedel Janez na vozu in pušil smodko. Mal, zelen klobuček mu je čepel na glavi, nekoliko nazaj pomaknjen. Njegove nekdaj bistre oči pa so zrle skozi zlatoobrobljen nanosnik v svet. Nos ni bil primeren in nad zgornjo ustnico se je kazala neka senca, ki je jasno kazala, da bo tam nekdaj Borovčev Janez imel brke. Vedno in vedno je bil z roko pri svojem mahu ter ga vlekel in vlekel; a mati narava mu ga je bila preredko nasejala v veliko nejevoljo našega junaka. Obleka mu je bila še dokaj pristojna in novi črevlji so mu tičali na nogah.

»Janez, ali boš že kmalu doktor ?« tako ponižno vpraša stari Borovec, ki je vozil svojega gosposkega sina domov. Sin mu pa osorno odgovori:

»Bom že doma povedal, sedaj ne morem, saj mi bo ta vaša koreta še vse kosti zrahljela!« In Borovec jo molčal.

Voz je pridrdral v vas. Vse je gledalo Janeza in otroci so se mu še celo odkrivali. A Janez jim je komaj vidno odzdravljal.

»Prokleto«, je zamrmral med zobe, »sedaj pa ne bode ne konca, ne kraja, vedno me bodo vpraševali ti kmetavzi, kedaj da izstudiram. O nikdar bi me Volčjo ne videlo, ako bi mi tako zelo denarja ne bilo treba!«

Voz je obstal pred malo, a lično zidano hišo. Na pragu so stale mati in sestri. Mati hiti sinu, ko ga zagleda, nasproti in ga objame. A ta se ji hitro izvije iz rok, in videč očeta, kako jemlje njegovo prtljago raz voz, mu zakliče:

»Pa ne jemljite tako trdo! Ali menite, da imate matiko v rokah!«

Očeta je zbodla ta beseda, a vendar je molčal...

Janez hiti v izbo, in se vsede čemeren za mizo, poprej pa pogrne ruto na klop.

„Tega ti pač ni treba, saj pri nas je vso čisto“, mu pravi mati; a on odvrne:

„Naj bo čisto, pa je staro in vse luknjičavo. Človek je kar v strahu, da bi ga črvi ne napadli, in mu ne preglodali hlač“.

Mati in oče sta se spogledala. Ta Janez ni več njiju sin; njiju Janez je bil pred tremi leti, ko je odhajal na Dunaj, tako dober in ljubeznjiv, a ta je osoren, ošaben.

Pa molčala sta.

Mati je hitela v kuhinjo, da prinese sinu kaj prigrizka ; tudi je danes kupila pri vaškem gostilničarju vina, da bolj postreže svojemu ljubčku Janezu. Vse to je postavila na mizo.

Janez je hitro povžil vse, kar mu je prinesla mati, a ker mu še vedno ni bilo dovolj vina, je poslala mati njegovo sestro Lizo še po pol litra. Tudi ta je hitro izginil v notranjost gospoda medicinca.

„Ali je bilo dobro ?“ je ponižno vprašala Borovčevka.

„Bo že, ko ni boljega“, je bil osoren odgovor sina.

„Povej nam no, povej, kako se kaj imaš na Dunaju“, vpraša oče.

„Slabo, denarja ni, s tistimi borimi 20 gld., ki mi jih pošiljate na mesec, tam gori mi ni moči izhajati; ali mislite, da je Dunaj Vovčje...? Prokleto...

„Nak, klel pa no boš pod mojo streho! Tega pa že ne, vsaj dokler bom jaz gospodaril ne“, mu seže oče v besedo.

„Kaj, da bi še govoriti ne smel, to bi pa ne bilo napačno; ali mislite, da mi gosposki ljudje vedno v cerkvi tičimo, kot kmetje? To ni nič, to ni olika“.

„Tako daleč si že prišel, sin“ mati z bridkim glasom, „ali sva z očetom tako učila?“

„Pustite to, jaz sem zaspan. Kje bom pa ležal?“ je vprašal sin, da bi se odtegnil sitnemu pogovoru.

In mati je šla ž njim gori v izbo, mu napravila mehko posteljo, in sin je kmalu trdno zaspal. Globoko smrčanje je bilo slišati v izbi.

Dolgo je Janez spal. Že je stalo solnce visoko na nebu, ko se je prebudil in vstal. Šel je doli v hišo, in prvo, kar je storil, je bilo, da je prav robato zaklel, ker ni bilo nikogar doma. Vsi so bili na polju in so delali trdo, trdo, da mu je mogel oče vsak mesec poslati dva desetaka na Dunaj. Janez pa gre od omare do omare in stika materi po vseh kotih, da bi dobil kak belič. Z robato kletvijo pretakne jedilno omaro, toda ničesar ne najde. Vsede se na klop, a danes ni pogrnil rute, saj je bil sam doma, saj ni matere, da bi ji kazal svoje zaničevanje...

Ob polu dvanajstih so prišli vsi s polja domov. Ko pridejo v hišo, pozdravijo lepo Janeza, a on jim komaj vidno odkima; kaj se bo on, gospod, medicinec, ateist pečal s kmeti! Molili so »Angeljevo češčenje«, a Janez ni molil z njimi, ampak nekaj je momljal med zobe. Pri kosilu je malo jedel in le molčal; sem pa tja je zadel kak zaničljiv pogled Liziko, ki je že prav navadno jedla.

Po kosilu gre v svojo izbo in tam vzame iz svojega kovčega knjigo, toda ne medicinsko, ker te mu niso dišale, ampak segel je po Renan-u.

Zopet gre doli; v veži ga sreča mati in ga vpraša, kam da gre.

»Ali boš šel kaj h gospodu ? Poglej, kako so dobri, le pojdi, vedno so povpraševali po tebi, ko jim je oče povedal, da prideš domov!«

»H kakšnemu gospodu naj grem, k far..,« a te besede ni hotel izgovoriti, »k župniku ? V „lemenat“ gredo tako same pleve. Jaz se grem v gozd učit.«

To izgovorivši odide na cesto. Mati ga hode pokarati, ga kliče nazaj, a bil je gluh za dobre besede skrbne matere.

Moško in ponosno je korakal po vasi. Vse ga je gledalo, in marsikako dekličje oko je zrlo skrivaj za njim in se čudilo njegovi lepoti. A on je gledal na vse strani, kakor bi hotel reči: Le poglejte me, mene, Borovčevega Janeza, gospoda!

Prišedši v gozd leže pod hrast, vzame knjigo v roko in počne čitati. Ali danes ni mogel in ni mogel razumeti niti besedice. Glava mu je bila težka. Prestavil si je ščipalnik na nosu, kakor bi hotel s tem zbrati raztrešene misli.

Mislil je na Dunaj; pri svojih prijateljih je bila njegova duša, in mislil je, kako bi se že lahko odpravil iz Volčjega. Oh, ta denar, ta denar, ko bi ga tako ne potreboval! Ali do 15. julija mora imeti 200 gld, če ne ga toži njegov upnik, in tega on, ki je bil ponosen na svojo čast, ne mara, ne sme pretrpeti.

Uvidel je, da s takim postopanjem ne bode dosegel pri očetu ničesar; treba bode napeti druge strune, rahlo govoriti očetu na srce, da mu „posodi“ tista dva stotaka. Da bi se otresel teh mučnih misli, je hotel zopet čitati, toda ni mu šlo. Mislil je na poprejšnje dni na Dunaju.

Kot pošten dijak je šel iz Volčjega. Na Dunaju pa je zašel v družbo, ki mu je vcepila nove nazore. Prišel je v druščino, brezverno in materialistično, vsa govorica brezbožnih izobražencev je vplivala na njegovo dušo uničevalno. Postal je ponočnjak. Dvajset goldinarjev mu je bilo premalo, zadostovalo mu je jedva za pijačo. Dobil je neko inštrukcijo za 15 gld., to je pa kmalu izgubil, ko so spoznali, kaj in kak da je. Začel si je denar izposojevati in tako se je kmalu zadolžil. Plačeval je svojim prijateljem, ki so ga navidezno spoštovali, od strani pa so se mu vsi smejali v pest, ko so so zopet enkrat napili zastonj na Jankov račun.

Na izkušnje je izprva še nekoliko mislil; pozneje pa je čisto nanje pozabil, odkar je bil prvič padel pri rigorozu. In živel je tja v en dan. Postal je vedno in vedno bolj strasten pivec in zraven tudi igralec. Brez pijače ni mogel živeti, vedno ga je nekaj prasketelo v grlu, redna suša se je oglašala v njem, in da ji zadovoljil je pil, pil in pil.

Cele noči ni prišel domov, ampak se klatil okrog, kakor izgubljeni sin.

Ko je pa jel tako živeti in zahajal v brezversko druščino, čital jo tudi brezverske knjige in postal je brezbožnik. O kje so tisti časi, ko je bil še veren, ko jo šel skoro vsak dan z materjo v cerkev, kje so časi, ko se mu je beseda božja, ki jo jo slišal v cerkvi, globoko vsadila v srce!

Prišedši na Dunaj je šel spočetkoma še v cerkev, a sčasoma so ga njegovi „prijatelji“ zapleli v svoje mreže, tako da ni mogel več iz njih. Pač, še bi lahko rešil svojo dušo pogube, ako bi se zaupno zatekel k Bogu in v cerkvi iskal miru in tolažila svoji utrujeni, razpehani in pokrepčila potrebni duši, ali tega ni storil.

Bral je slabe knjige. Renan je postal njegov ljubljenec, oni Renan, kojega spisi so naravnost naperjeni proti katoliški cerkvi, in so najbolj nevarni, zlasti pa mladini, da izpodkopljejo temelj krščanstva. Vihar življenja ga je zanesel na morje strasti, lahkoživja, vživanja. Ljubeznjiva pisma mu je pisalo ljubeče, skrbeče materino srce, a on zaslepljenec jih ni videl, ni hotel stegniti roke, da bi se oklenila svoje rešitve. Njegovo oko je zrlo v daljavo, na široko površino morja, iskalo je rešitve tam, kjer je ni bilo.

Postajal je od dne do dne bolj mlačen, in iz mlačneža postal je brezverec, ateist. Globoko je zabredel, in iz te zmote se je rodilo vso drugo, rodil se je gnus do vsega drugega, kar ni bilo zvezi s prijatelji, nastalo je zaničevanje do domačega kraja.

Zrl je proti nebu. Zaničljiv smehljaj mu je krožil okrog usten. Rekel si je: »Gori si mislijo Boga, a ga ni!«

Vročina je pripekala in Janez je zaspal pod hrastom.

Prišel je pa mimo župnik, in videl je spečega vseučiliščnika. Nasmehnil se je; menil je, da ima pred seboj mladeniča, v katerem še ni zamrl slednji čut za lepoto. Že ga je menil vzbuditi, kar zagleda knjigo, ki je ležala ob strani. Radoveden, kaj da čita, se pripogne in pogleda. S svetim srdom zapre knjigo in jo položi nazaj. Sedaj je vedel, da je iz dobrega mladeniča Borovčevega postal pokvarjen nesrečnež, nesrečen pokvarjenec.

Žalosten stopa proti župnišču, kar zagleda tam na polju Borovčeve, ki so trdo delali.

„Dober dan“, jih nagovori, „ali se kaj dobro dela? Suša je, suša, toda bo že Bog dal kmalu dežja“.

„Bog jim daj, dober dan“, mu odvrne naš vrli kmetič, „hvala Bogu, še precej; a mislim, da bo kmalu kaj moče, saj se že oblači tam nad Vrati“.

„Bog daj skoro dež“, pravi župnik nadalje. „Kaj pa kaj Janez počne, Janez, ali se sedaj kaj pridno uči za izkušnjo? Koliko pa je že napravil tam zunaj?“

„O da, gospod župnik“, je hitela Borovčevka, „uči se pa, uči; opoldan je šel v gozd in je vzel neko knjigo s seboj ter dejal, da se gre učit. Toda tako nekam čuden je, kar se je vrnil, tako osoren in ošaben“, toži dalje mati.

Sedaj jima pa župnik pove, kako in kje ga je našel ter da bere slabe reči in da njega obnašanje izvira iz brezverja. Tudi opomni očeta, naj ga trdo prime, koliko da je že napravil izkušenj na Dunaju itd. Svari in uči jih očetovsko, potem pa so se še dalje razgovarjali o domačih stvareh.

Mej tem se je skoro popolnoma prevleklo nebo s črnimi oblaki; nič več nisi videl solnca, in tu in tam je švignil blisk po nebu. Tudi mrak je že legal na zemljo.

Že se je slišalo od daleč votlo grmenje in že so letali in švigali žareči bliski po obzorju.

Dež je počel kapljati. Vedno močneje je grmelo, in dež je lil curkoma.

Kaplje, ki so padale v veliki množini z neba, so tudi Janeza pod hrastom prebudile. Kolneč je vstal, pobral knjigo ter šel domov.

Doma sta se pa Borovec in Borovčevka domenila, da bodeta Janeza v nedeljo po maši trdo prijela, in ako jima ne bo pokazal izpričeval, da mu ne da oče niti beliča več.

„Zakaj pa ni Liza prinesla dežnika? Ali niste vedeli, kje sem bil? Saj sem Vam preje povedal, da se grem v gozd učit. Sedaj sem pa popolnoma premočen. Ta pr.....i dež.“ S temi besedami je vstopil Janez v hišo.

„No, ali se pride tako domov, ti gospod ti“, mu reče oče. Tam na Dunaju se klati, pa se še toliko olike ni naučil, ko jaz priprosti kmet. Dober večer se reče, če se pride zvečer v kako hišo“.

Sin je ugovarjal, oče se jezil, mati pa mirila. In prepirali so so naprej.

Nebo se je polagoma zjasnilo; bil je le naliv. Zvezdo so krog deseto ure prijazno migljale na nebu. Vsa vas je že spala, le pri Borovcu ni še nekdo spal. Mati Janezova ni mogla zatisniti očesa, spanec je ni obiskal, bedela je, in v miru, ki je vladal po izbi, si lahko slišal, kako da pada na moleku krogljica za krogljico, in ob svitu zvezd je lahko natančen opazovalec videl solze, ki jih je mati točila za izgubljenim sinom.

Prišla je sobota. Janez, ki je bil med tem časom postal reden gost v vaški gostilni, je prišel ob jednajstih domov. Bil je vinjen. Kje je pa denar dobil? Ko je bil suh, ko ni imel nič več cvenka v žepu, tedaj se je prilizoval materi, in ona, dobra reva, mu je dajala svoje trdo prihranjene novce; menila je, da se s tem bolj prikupi sinu. Ali bridko se je varala. Komaj je imel sin denar v rokah, že je bil stari, surovi „Janko“.

Opotekajoč se jo prišel domov. Komaj je našel luknjo pri vežnih vratih, da je vtaknil ključ vanjo. Ropotaje je prišel do svoje sobe in se vrgel kar oblečen na posteljo. Takoj ga je objel spanec. Le zvezde so bile priče, ko je prišel domov, vso drugo je trdno spalo.

V nedeljo zjutraj je stalo solnce že visoko na nebu, a Janez je še spal. Stari Borovec gre ob devetih k njemu gor in ga pokliče, naj gre k maši. Dolgo, dolgo je trajalo, predno se je vzbudil in zavedel Janko; glava mu je bila težka, in močno ga je bolela. Oče ponovi zahtevo, naj gre k maši.

»Zakaj pa to? Pustite me! Jaz sem še zaspan; saj bode maša tudi brez mene minila!« se je izgovarjal sin.

»Ni tako, vsak kristjan mora biti v nedeljo pri sv. maši, ako pa noče, tudi prav. Toda brezverniki nimajo prostora pod mojo hišo. Ali k maši ali se mi pa poberi izpred očij, a tudi krajcarja ne dobiš več od mene. Ti še ne poznaš starega Borovca!« tako se jezi oče.

Sedaj šele se je vzbudila v Janezu upornost in slast za zabavljanje. On, gospod, naj bi bil pokoren kmetu?

»Jaz sem Vam že enkrat rekel«, je pričel kriče, »da me pustite v miru, jaz ne grem, pa ne grem«, in obrnil se je v stran.

»Sin!« zavpije oče sedaj, razsrjen nad njegovo predrznostjo, »sin, kdo pa je gospodar tu, ti ali jaz? Hočeš li tako delati z očetom? Le počakaj, kazen božja ti ne izostane! Ali veš, kaj pravi četrta božja zapoved?! Sedaj govorim zadnjo besedo s teboj: Ali greš, ali ne greš?«

„Ne grem ne. Saj sem Vam že povedal, da me pustite pri miru!“ zareži sin nad očetom.

„Do sedaj sem mirno prenašal tvojo ošabnost, a vreča, če je polna, se naposled vendarle razveže. Sedaj mi pa takoj pokaži izpričevala, da vem, kaj si vendar počel tam na Dunaju“ reče oče, hipoma na videz miren.

„Kaj sem neki počel? Krompirja nisem sadil kot Vi, in koliko da imam izkušenj, kaj pa naj Vam to pravim, ko nič ne razumete!“

„Jaz pa hočem vendarle vedeti, pa tudi izpričevala hočem videti, da jih nesem h gospodu župniku“.

„A tako, ta far vas je našuntal!“

„Ne boš tako govoril ne, o gospodu. Ti ne boš nikoli tak, kot so oni, ki so vse časti vredni, ti pa nisi nič. Kdo mi je odprl oči, tebe nič ne briga, a žal, da sem tako pozno izpregledal, in šele sedaj vem, kaj da si ti. Kaj pa knjiga tu?“ — in pokaže na knjigo, s katero se je hodil „učit“ — »ali je to knjiga, iz katere izkušnje delaš? Ali se brezverja učite na Dunaju, kaj? Da si tako daleč, si nisem mislil“.

„Zdaj imam pa že zadosti“, zavpije Janez. „Vaših pridig sem že sit do grla. Ven pravim, jaz bom spal!“ In obrnil se je v zid ter ni hotel poslušati.

Pri kosilu so sedeli vsi tiho. Oče Borovec se je držal jezno. Janeza še ni bilo doli. Ko pride, mu poda mati kosilo, ki ga slastno povžije. Jezno se je držal in rekel materi, naj pošlje po vina. In mati je šla sama ponje. Potoma pa je mislila na svojega zašlega sina, molila je k Bogu in ga prosila, naj zopet pripelje Janeza na pravo pot, do luči spoznanja.

Prinesla je sinu vino in ta ga je s slastjo popil. Ko je izpil prvi kozarec, je še le začutil žejo, ki ga jo morila, kakor bi gobo močil.

Borovec pa je šel med tem gori v čumnato, pobral Janezove stvari, jih povezal v culico ter prinesel v sobo. Tu jih postavi pred sina, da zraven dvajset goldinarjev in reče:

»Sedaj se mi pa kar poberi! Ako še kedaj prestopi tvoja noga ta prag, te bom na cesto vrgel. Tu imaš še dva desetaka za na pot. Zadnja sta, kar imam. Zdaj pa z Bogom!«

Janez je hotel očeta pomiriti, a ta ga je prijel pod pazduho, ga peljal do vrat in le-te zaprl za njim.

Mati je jokala, Janez pa je korakal žalosten po prahu. Oče pa je dejal:

»Hvala Bogu, sedaj sem se odkrižal tega nepridiprava!«

Leta tekó.

Peresa drčijo po papirju. V pisarni smo. Tam v kotu sedi bled pisar, in ako ga bolj natanko ogledaš, spoznaš v njem Borovčevega Janeza — izgubljenega dijaka, nepokornega sina.