Borne eksistence
| Borne eksistence Zofka Kveder |
Piše Poluks.
| |||||||||||||
O, naš čas jih je bogat teh revnih eksistenc, teh stradajočih tipov v mestni obleki z olikanimi manirami.
Mnogo jih je samih krivih, mnogo njih so privele razmere do tega britkega, prikritega uboštva.
Kdor ne skuša, ne ve, kako teže človeka take malenkostne stvari, kako ubija vsako veselje tisto strašilo prazne mošnje.
In koliko jih vse življenje živi v teh vednih primanjkujočih računih, v vednem nestrpnem čakanju »prvega«.
Tu nekdanji, morda talentirani pridni dijak, kateremu je bilo poleg grških klasikov in latinske slovnice treba tudi jesti, ki je moral obesiti šolo na kol, ker ni imel dovolj routine v stradanju in služi zdaj v raznih zasebnih in javnih pisarnah svojemu želodcu borni kruh. Ondi propadli trgovec, ki računa zdaj in vpisuje za trgovinskim pultom, odpira in zapira težke dnevne knjige tujih tvrdk. In tako dalje in dalje, cela nepregledna vrsta jadnih, revnih kruhoborcev, krivih in nekrivih, mladih in starih.
In tako žive od dne do dne, od prvega do prvega in bližajo se starosti, pomanjkanju, bedi z neko strašno, pretresujočo gotovostjo. In za njimi vzdigujejo svoje suhe, bledične obraze njih žene in otroci.
Sin nastopa isto pot, ki jo je hodil oče, hčere so može pol stopinje više ali niže, ali pa popadajo v oni grozni duševni in telesni izmeček človeštva, ki se plazi po ulicah z naličenimi obrazi, za katerimi se skriva gnjiloba.
Le glejte ga mladega z zastarelo, oguljeno, a vendar skrbno eleganco oblečenega pisarja, kako si nervozno popravlja manšete, kako si uravnava kravato in potem sè strahom trka na vrata, za katerimi v mehkem naslanjaču pregleduje akte njegov sitničavi, neprijazni šef.
Kri mu sili v glavo, poklanja se nerodno in prisiljeno in potem pretrgano, v zadregi, jeclja ono:
— Prosim, rabil bi ... Ako mi dovolite ... Prosil bi ..... Plačati imam mal zastanek čevljarju ...
In ker strogi šef le čaka in čaka, dalje brska v svojem aktu ali ga morda pogleduje mrzlo in brezčutno, opogumi se ubogi prosilec in hitro z strahom bruha iz sebe:
— Prosil bi deset goldinarjev predplače!
Molk.
Šef se malce nasmehuje, tako pol ironično, pol zaničljivo, zamahne z roko proti vratom in z neskončno malomarnim glasom pravi milostljivo:
– Recite Repiču, da vam izplača!
Dalje se pisar ne pogleda; na njegov ponižni: »hvala, gospod šef«, odgovarja se z nestrpnim skomizom ram ali pa tudi ne in stvar je dovršena.
Tam v prednji sobi pa zganuje pisar z stisnjenimi zobmi ona dva petaka. Na licih mu še gori sram, srce pa mu razjeda jeza nad vsem svetom, najbolj pa nad svojim šefom, ki ga smatra in ravna žnjim, kakor z nekim bitjem nižje vrste. Skrivaj stiska pesti, iz ust pa mu sili tiha, a zato strastneja kletev na vse človeške mogotce.
Toda kaj! Kaj neki pomagata jeza in srd! Drugi mesec bode gotovo stal zopet na onem mestu in dogodbica se bode vršila ravno tako, z neznatnimi varijacijami.
Trideset goldinarjev!
Ha, ha, in zato se je človek prodal!
Kje si svobodna volja, kje ste svobodne misli, svobodni nazori?!
Bog ne daj, da imaš drugačne politične nazore, ko tvoj gospod šef! Bog ne daj, mešati se v društva, katerim gospod šef odreka svojo naklonjenost, in Bog ne daj nesreče, imeti o človeštvu, o človeku, drugačne misli, drugačno razredbo, nego jih ima duh tvojega šefa!
Avtomat si, nič več ni manj!
Dolžnost ti je funkcijonirati točno, brez pogreškov, brez ropota, tako, kakor ti je predpisano, in ne po svojih mislih.
Misli, razum, svobodno voljo, lahko obesiš na klin, kakor klobuk, kadar si prišel v urad in najbolje bode za te, če pustiš vse one nepotrebne predsodke, ki jih ima človek o svobodnem mišljenju, da se tam v kotu suše in zračijo, ker gospod šef ti je namignil že parkrat, da tudi privatno življenje, onih par ur odmora od duševne tlake, ni tvoje, ampak mora pokorno odsevati presvetlo luč nazorov in prepričanj tvojega gospoda.
No, potrpi. Človek se privadi vsega in sčasoma, polagoma ti izpuhte oni vroči, nepotrebni plini, ki ti sedaj razburkavajo srce in dušo, izgube in ti postaneš dober, hvalevreden — avtomat. Na katerikoli gumb tudi pritisne prst gospodarjev, nikdar in nikjer ti ne zastane mehanika. Če si le že dolgo v rabi, potem seveda se mehanizem nekako obrabi, kolesca se ne vrte več tako hitro, vse nekako cvili in hrešči, ukljub mesečni maži od toliko in toliko goldinarjev iz rok tvojega milostljivega branitelja.
Potem seveda ta prešinja strah. Tvoja siva glava je polna samih vprašajev, kljukasko zavitih, velicih, malih, ki ti hudobno, škodoželjno režejo v obraz.
Odvadil si se misliti tekom let, toda glej čuda: misli, težke, neprijetne ustajajo ti iz vseh kotov, obkrožujejo te kakor pošastni netopirji, kratijo ti sen in puhte ti iz suhoparnih pisarniških listin, kakor grozeče, moreče slutnje.
Seveda star si.
Čudno, mehanizem nekako zastaja, roka se ti trese, oči so oslabele in ti si že precej časa ne upaš prositi »predplače«, če tudi bi jo morda potrebovali, ti in žena in otroci. Toda ne, raje čakaš, čakaš nestrpno, težko.
Bojiš se. Iz medlih oči se ti pritajeno sveti bojazen, strah. Skrbno se ogiblješ prilike govoriti z šefom med štirimi očmi. Seveda, znal bi porabiti priliko, — znal bi ti povedati, da je stroj porabljen, da ga treba vreči med staro železje.
Seveda, ti se bojiš!
Ali jih še niste videli teh starih izrabljenih strojev, ki zamišljeno stopajo po ulicah, z medlim, zastrašenim, bojazljivim pogledom v starih očeh?
Vedno prihajajo prvi v urad in odhajajo zadnji iz njega.
Kako gledajo vsacega mladega, svežega človeka, ki trka na šefove duri!
Moj Bog, znal bi priti iskat službe in ...
... No, in znal bi zavzeti vaše mesto!
Da, da, le bojte se, le boj se!
Nekoč vam poreče vaš gospod šef:
— Obžalujem, odpuščeni ste!
Ne ponižuj tedaj svoje sive, stare glave, ne prosi, ne moleduj, saj je zaman!
Zavije se ti v dostojanstvo svojega priimka, imetja in upliva in otide v svojo sobo, tebe pa ostavi samega, starega.
Ne vprašuj: kaj, kako?!
— Sami mislite! — poreče ti.
Seveda, ti nisi navajen misliti druzega, nego da pravilno zapišeš »k« in »z«, da ne izpustiš besede v prepisu in da si gotov z svojim delom ob določenem terminu.
A zdaj misli, misli!
Plazil se boš še nekaj časa od vrat do vrat, trkal z upom in strahom, odhajal v obupu.
A potem pošlješ sina v svet, potisneš ga na prostor, katerega si zavzemal sam in vsi upi, katere si stavil vanj, ko ti je vesel in ponosen kazal spričevala svojega napredka v šoli, vse se ti stre, razdere, uniči. Ti sam nimaš, da nasitiš njega?!
In kar je bil oče, to postaja sin!
Da, bogat jih je naš čas tacih bornih, ponesrečenih eksistenc, tacih duševnih sužnjev.
Kdo je kriv, ali oni, ali osoda, mogotci, ali čas? ...
Kedo ve, kedo!?!