Boris

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Boris
(Povest)

Josipina Urbančič Turnograjska
Spisano: Zora 1852
Viri: Josipina Turnograjska, njeno življenje in delo, 1921 dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Temna noč neznaboštva pokriva še lepo Bolgarijo. Ni še za­svetil Bolgarom žar luči, ki se je izlila iz nebes na zemljo, da bi nas vodila skozi revno življenje, da bi nas pripeljala v naš večni dom. Blodili so še v temini poganstva. Toda prišel je čas, ko se je začelo zoriti tudi Bolgarom. Z juga jim vstaja krasno svetla zvezda krščanstva. Že je ujelo marsikatero srce njene mile žarke in se ogreva v svetli, edino pravi veri, v veri v enega večnega Boga. Z jasno žarno besedo oznanuje neutrudljivi Metod sveto vero in milo vabi vse prebivalce Bolgarije, da naj zapuste krive bogove, da naj se vrnejo k Bogu ljubezni, katerega edini sin je zapustil nebesa, da bi trpel za nas in je umrl za nas iz neskončne ljubezni. Veliko Bolgarov pretrese beseda svetega Metoda — in hite v naročje vsemogočnega očeta. Toda, med njimi je tudi do­sti trdovratnih, ki slepo zametujejo pravo vero in se trdno drže starih navad, starih bogov. In prav med njimi je Boris, kralj bolgarski.

Po gostih dobravah in osenčenih kraljevih borštih se raz­lega dan za dnevom glasno lajanje psov, ki sledijo hitre srne, drzne jelene in drugo zverjad. Glasno se razlega glas rogov, zem­lja ječi pod trdimi podkvami urnih konjičev, bežijo nežne srne čez sive pečine, čez strmo skalovje in za njimi dirja divji Boris na strelovitem konju. Strasten plamen mu užiga lica, mu oživuje oči, le dalje, dalje drevi za nedolžno živalico. Njegovo življenje ni prej pomirjeno, dokler ne leži pred njim oblita s potoki svoje krvi — trda in mrtva. In vrne se domov. Lov in zopet le lov mu je v glavi, v srcu in na jeziku. To mu je edino veselje, edini občutek. In zvečer se vleže utrujen na mehkužno posteljo. Ne pošilja hvale Večnemu, ki ga je ohranil ta dan, ne prosi ga za njegovo pomoč. Njegovo oko je navezano na kipe, ki krasijo izbo. Tam je izraženo njegovo notranje in zunanje življenje. Tu vidi nedolžno srnico zadeto od puščice nemilega lovca, tam diha ranjen jelenček svoj zadnji vzdihljaj, tam zopet se bori srditi med­ved z nadležnim sledilcem. Zadovoljno se smehlja utrujeni kralj, še enkrat obrne oči na ljubljene kipe in spanje mu zatisne oči. Njegova zadnja misel, njegova molitev, njegov Bog je — lov.

Zlati žarki jutranjega solnca se usipljejo v kraljevo izbo in Boris še stoji pri svojih kipih. Gleda in gleda jih, rad bi dobil kaj novega za svojo nemirno dušo. Ali na istem mestu leži še umirajoči jelen, na istem mestu poskuša še vedno divji medved svoje moči, na istem mestu pošilja še vedno vajeni lovec urno strelico v prsi bežeče zverine. To ni za nepokojno srce mogočnega kralja. Njegove oči so se utrudile teh kipov. Drugih bi rad, novih, strašnih, da bi se pri vsakem pogledu streslo njegovo srce. »Kje morem hitro dobiti izvrstnega kiparja, da mi vdihne na plat­no nove podobe?« si misli. Kar stopi počasnega koraka neki mož v njegovo izbo. Obilni lasje mu plavajo po zatilniku, žarne oči mečejo svoj mili plamen izpod visokega čela, blaga, sveta duša sije iz njegove cele postave — in izpod temne obleke, ki pokriva njegove krepke ude, se bliska svetli križec.

»Hvaljen bodi Jezus Kristus«, je njegov pozdav in nagovor. Začudeno ga gleda kralj. »Kaj hočeš s tem? — Jaz ne hvalim nikogar — jaz sem kralj — ne potrebujem nikogar« — mu reče prevzetno. »Hvaljen bodi Jezus Kristus, sin večnega Boga, katerega revna stvar si tudi ti, o kralj,« je trdomili odgovor svetega Metoda. »A zdaj razumem! — Torej ti si tudi eden onih svetni­kov, ki nam hočejo vsiliti sveto vero. Pojdi, pojdi, neumni siro­mak, ne trudi se s tem, pri meni nič ne opraviš« reče kralj Boris z divjim smehom. »Pojdi, pojdi, — kaj meni ti in tvoja slepilna vera! Glej, to-le je moja vera« — in pokaže na kipe, »to-le je moje veselje in veliko pametnejše je, če mi moreš te stare kipe v nove spremeniti, kakor da se trudiš nam svojo vero vriniti. Boji in lovi so moja vera!«

V dno pobožne duše zadenejo te predrzne besede svetega Metoda. Neskončna žalost oblije njegovo srce, zatemni mu v njem vse krasne nade — saj plamti za sveto vero. Ali kakor razsvetli žarnosvetla strela temno z oblaki prepeto nebo, tako prešine njegovo žalostno srce neka misel, ki mu hipoma predere brezup in tugo. Pohlevno reče divjemu kralju: »Tvoja volja naj se izpolni. Moja roka zna dobro voditi čopič, hočem ti napraviti nove kipe.« Strela veselja švigne iz žarnih oči bolgarskega kralja. Zadovoljno reče: »Le prav divje, prav strahovito in grozno naredi vse, da mora strah in groza prešiniti vsakega, ki bode kipe zagledal. Naredi, kar hočeš, kar iznajdeš, da bo le prav strašno. To je prijetno mojemu očesu, to je hladilo za mojo dušo. Delaj, da bode po moji volji, če ne — gorje tebi!« Kralj se obrne in zapusti moža samega v izbi.

Dodelan je kip. Podoba za podobo se je vlivala na platno iz prekrasne duše navdanega kiparja, ki stoji zdaj ves zamaknjen pred njim. Njegova roka je otrpnjena, njegova duša je prevzeta občutka, s katerim je vdihoval podobe na platno. Globoko vzdihne in obrne svoj pogled v nebesa — pošilja zahvalo Večnemu, ki mu je dal svojo pomoč pri delu. Še enkrat pogleda podobo. Zemljo predstavlja. S tmino je obdana — spremenjena v grobišče, ki se razorano odpira pretreseno od tromb budilnih poslan­cev sodnikovih. Krog in krog vstajajo mrtvi in se trepetajoče ozirajo v nebesa. Nad njimi se razpenja čistojasna sedmobojna mavrica. Morje bleska in krasota se razliva krog nje in v sredi se ziblje na zlatih zrakovitih meglicah podoba sina božjega. Ljubezen, neskončna ljubezen sije iz nje in Bog govori iz vsakega dela prekrasne podobe. Levica se lahno oklepa križa in desnica je stegnjena kvišku, deleč ob enem blagoslov in strašno kazen. Na desni mu sedi mati Marija, prečista devica. Nad njim plavati na pol skriti od tankih meglic podobi Boga očeta in svetega duha. Svit in blesk se razliva okrog njiju. Mogočno so razpete božje roke čez ljubljenega sina; vsemogočnost, pravica in vendar neskončna milost sijejo iz prekrasne podobe. In čisti beli golobček — podoba svetega duha — razširja čez nju svoje lahke perutnice, ki se razgubljajo v zraku in razlivajo čez druge podobe srebrnobeli plamen. Mirijada angeljskih korov se vrsti krog svete Trojice, njih obleka je zrak, njih podoba je duša. V neskončnem češčenju se pripogujejo mične glavice in njih ročice so spete proti sveti Trojici, zamaknjeni so v češčenju in častenju večnega Boga. Spodaj v sredi je angel s tehtnico in njemu na desno pravični, na levo krivični, ki čakajo poslednje sodbe. Rajsko občutje je razlito čez čista obličja pravičnih. Predčutje nebes jih objema. Njih postave so kakor lahkotanke meglice, ki se zgubljajo v zrak, njih obličje je kot svit lune, njih oči so svetle kot zlate zvezde, zračni lasje, tanki kakor solnca žarki, se usipljejo čez snežni vrat in nad njimi se tresejo v zraku angeli z zelenimi vejami in kro­nami, ki se svetijo kot plamen jutranje zore. — Na levi pa se zvijajo strašne pošasti. Hudoba jim šviga iz groznih oči, zaviti so v črno moč pregrehe, obdaja jih strup in groza, strah in trepet. Njih postave so ostudne, prestrašni mrčesi polnijo njih oble­ke. Trepetajo in zvijajo se pod bolečinami, ki jih vzbuja huda vest. Plašno se ozirajo v tla. Ne upajo si pogledati Boga, iz nje­govega pogleda jim grmi prehuda sodba. In pod njimi, ah, kako strašno. Plamen šviga in krute pošasti gomazijo po njem. Odprto je strupeno žrelo, ki bo požrlo grešnike. Že je objelo nekatere, že so plen mukepolnega pekla, — sprejeli so svoje plačilo.

Mrzla rosa pokriva čelo svetega Metoda, katerega duša je izlila na sliko zgodbo in sodbo uboge zemlje. Njegove roke se­žejo po zagrinjalu — potegnejo ga čez sliko.

Boris stopi v izbo: »No, svetec, pokaži, kje imaš svoje poša­sti« — reče kralj — »daj sem, ne zdi se mi, da bi moglo priti iz tvoje roke kaj posebnega. Pokaži!« Že se njegove ustnice odpro, da bi zasmehoval umetnika, toda obstoji ves preplašen, ko ta zagrinjalo odtegne. Njegove oči strmijo v podobo — mrzle kaplje stopijo na njegovo čelo. — »Kaj je to?« vpraša osupnjen. — »Sodba je, o kralj, — sodba, ki jo bode večni Bog — Bog kristjanov držal nad prebivalci uboge zemlje. O, glej, nebeško glorijo, ki ga obdaja, glej mogočnost, ki sije okrog njega. Nje­gova beseda ustvarja solnčne črede, njegov ukaz jih trešči v prah in pogin. Njegov migljaj obvlada mirijade svetov, njegov dihljaj nam vdihne življenje. On je, ki so pred njim svetovi nič, in je, ki je vse, ki je bil, je in bode večno. O glej sem na levo — poglej revne črviče, ki so se hoteli dvigniti čez svojega Stvarnika. Kako je njihovo truplo presunjeno trepeta in groze. In kako bi ne bilo? Vredni niso, da bi obrnili oči proti Bogu. Pod sebe morajo gledati — o kako gnusne pošasti jih čakajo in hrepene, da se bratijo z njimi. Peklo pekoče je, ki jih čaka. Temnoupni žar šviga iz njega in steguje svoje goreče jezike po hudobnežih. Divje pošasti, grozovinska gnusad bo glodala njih trupla, bo gri­zla njih ude, — strašni plamen bo požiral njih ubogo telo. Solze, goreče in pekoče, bodo opirale njih rane, njih vpitje bo stresalo podnebje — a vse bo zaman. »Naš si za večno«, jim bodo vri­skale peklenske pošasti na ušesa, — večno bo ječalo peklo — in podile jih bodo iz enega kota v drugega, iz ene muke v drugo, neprenehoma, večno. Brez miru bo hudobna duša, brez hladila njih vest, brez milosti večno in večno rop strašnega pekla« ...

»Strašno, ah, strašno —« vzdihne v neskončni grozi s treso­čim se glasom prevzeti Boris. Bledo kot sneg je njegovo obličje — trese se kakor šiba na vodi — strah, groza in trepet mu za­pre smrtnoblede ustnice. »Ali glej sem na desno, o kralj« — po­vzame zopet ginjeni Metod besedo — »o glej, kakšna nebeška radost se bliska z obličij teh srečnih, ki tukaj pričakujejo zaslu­ženo plačilo. Zvesto so hodili po potih Gospoda — zdaj sprejmejo plačilo za to. O, glej sem, kakšen svetel žar se razliva čez nje, kakšna nebesa se bliskajo v njih očeh, ki se zaupljivo obra­čajo k očetu milosti. Svit in blesk in kras jih pričakuje pri njem, večno veselje, neskončna radost bo njih družica — večno bodo pri Bogu. Že se stegujejo njih roke po zelenih vejah, ki jih jim ponujajo limbarske roke angelov, že jim nesejo sveti duhovi sve­tle krone — že se zgubljajo v zračne meglice — v stan duhov, kjer bodo vekomaj gledali svojega mogočnega očeta, kjer bodo večno njegovi ljubljeni otroci. Prestano je njih zemeljsko trplje­nje, — plačilo imajo nebeško! O kralj, kje hočeš biti: na levi ali na desni?« Tako vpraša sočutja prevzeti Metod kralja — obrne se k njemu in ga zagleda — ležati na kolenih. Njegove roke se več ne tresejo, strah in groza mu več ne bledi njegove­ga obličja, njegove oči so obrnjene proti nebesom, svetle solze kapljajo po njegovem licu in globoko iz ginjenega srca vzdahne: »0 Bog, odpusti mi, ne zavrzi svoje stvari«. — Dolgo kleči Bo­ris pred sliko tih in nem, ne pride mu besedica iz zaprtih ust. Ali občutki srca so odsevali z obraza. Boris je — molil.

Tiha polnoč je zavila zemljo v svoje temno krilo. Vse počiva, vse je nemo. Komaj se vidita dve osebi, ki molče korakata iz zidovja kraljevskega dvora proti žuborečemu potočku. Tam obstojita. Širno se razpenja temno nebo nad tiho zemljo, ki danes v svetem miru počiva. Jasno se bleskečejo z nezmernih visočin žarne zvezde, in beli svit na vzhodu naznanja prihod mile lune. Širokoveja lipa obeša svoje veje nad šumljajočo vodo. Pod njo poklek­ne Boris in drugi — sveti Metod — posveti kralja za otroka božjega — otroka nebes. Z lune zašije mili blesk izza gore in lahen pih šumlja skozi veje in listje dreves, kakor da bi si skriti duhovi veselo šepetali, da je prejel kralj Boris sveti krst, da je Bolgariji prisijala luč svete vere.