Borboletta

Borboletta Marinka Fritz Kunc

Viri:	Fritz Kunc, Marinka (1994). Borboletta. Piran: samozaložba.
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1.

Borboletta ima štiriindvajset let, jaz sem dve leti starejša. Dveletnega sina imava. In ljubezen...

Ljubezen izrečem, kol da bi jo ozaljšala s srčki. Pred očmi imam tri papirnata srca, ki jih je Borboletta prilepil na vrata Timove sobe. Ne razumem še, zakaj so me poklicali sem.

Psihiater dvigne temen, neoseben pogled. V beležko je zapisal, daje Borboletta pustil študij prava, daje učitelj tenisa in da namerava odpreti privatno teniško šolo.

"Poklic... " vpraša.

"Končala sem ekonomijo... " odgovorim suho.

"Ste zaposleni?"

"'Butik imam... Za otroke..." povem.

"Ambiciozno dekle!" mi nameni skremžen nasmeh. Kljub zanikrni prijaznosti mi da vedeti, da nisem nič boljša od svojega moža. Nikogar od svojcev nima v sobah, kamor me bo kmalu pospremil. V eno od teh sob je že včeraj popoldne zaprl Borboletto.

"Zakaj pravite možu Borboletta?" vpraša, ko neha listati po beležki.

"Tako ...so mi ga predstavili!" se spomnim brezskrbnega srečanja pri Lini. Kaj bi dala, da bi se vrnila vsaj za eno uro v tisti čas. Sanjala sem o borboletti, lepem španskem metulju, ki živi le eno noč.

"Kad je imel disko ...noči..." povem. "Takrat, ko se še nisva poznala..." Zamolčim, da ga zadnje mesece večkrat ni bilo ponoči domov. Vračal se je zjutraj ali pa me je dopoldne poklical po telefonu. Izgovarjal se je, da je pričel delali za neko turistično agencijo. Največkrat je moral spremljati nemške turiste, seje izgovarjal.

"Pomagali mi bodo odpreti privatno teniško igrišče..." sem verjela sanjam nočnega metulja.

"Študentje mi pravijo Puslež..." reče psihiater. Nasmehneva se drug drugemu, in zdaj opazim, da ima lepe zobe. Večkrat bi se moral smejati, pomislim. Njegove oči so postale prijaznejše. Ve, da bo za mojim smehom odslej slišati solze. Izkušnje ima. Se dobro, da ne slutim, kaj ima v mislih.

"Vaš mož je na teniškem igrišču splezal na opazovalni stolp, in nihče ga ni mogel spravili dol. Smejal seje, telovadil... Ob prihodu rešilnega avtomobila je skočil na tla in rekel, da ga preganjajo tigrom podobni ljudje. Bil je vznemirjen in nepredvidljiv. Zato so ga pripeljali sem... Se vaš mož drogira?"

Padam v svet, ki ga ne poznam.

Odkimam. Obraz si podprem z rokama in se zagledam v črnilnik na mizi. Darilo nekega pacienta, preberem. Sestavljam dneve, v katerih sva se z Borboletto prepirala. Zaradi Eda. Vse popoldneve sta presedela v naši dnevni sobi. Kadila sta marihuano, se hihitala in mi govorila, da ničesar ne razumem. Proti večeru sta se odpravila ven.

"Boste obiskali moža?" vpraša zdravnik. Čutim se krivo pred njim. Ne verjamem, če bom kdaj razumela vse tisto, kar bi morala že vedeli. Vzamem lorbico in stopim k vratom. Kraj, kamor moram, povežem z Borboletto. Skoraj privoščim mu, da gaje pajdašenje z Edom pripeljalo do sem. Prevaral me je. Tima predvsem!

"Z mojim avtom greva..." reče psihiater. Ker ga začudeno pogledam, pove, da je bolnica, kjer je Borboletta, zunaj mesta.

Visoka drevesa, park, travniki in mir ne morejo omiliti surove moči belih železnih vrat, ki so se zaprla za menoj. Bolničar zavrti telefon in naroča nekomu, naj pripelje Borboletto. Globoko vdihnem. Stene zaprtega psihiatričnega oddelka me dušijo. Nekaj nestvarnega je v zraku, ki me obdaja. V meni sami, predvsem!

"Jutri bo odšel na odprti oddelek. Za nekaj dni... Bil je pod vplivom mamil, zato moramo paziti nanj! ...Ima rad otroka?" vpraša psihiater.

"Zelo!..." sklonim glavo. Za Tima sem odgovorna, poizkušam ga ograditi proti temu. Pričenjam se bati. Da so mi naložili odgovornost, ki je ne bom zmogla. Zdaj ničesar ne vem o Borboletti.

Psihiater se poslovi in me pusti samo. Stisnem se k steni, da bi se me ne dotaknila pacientka, ki se sprehaja po ozkem hodniku. Gor in dol, gor in dol... poslušam od¬mev nervoznih korakov.

Po hodniku prihaja Borboletta. Ljubim ga! Na začetku sva. Ni kratkega zakona in tudi Tima še ni. Samo midva sva. Nestvarna, na nestvarnem kraju in lahko bi se razblinila. Borboletta je v izprani halji. Prevelika mu je. Tudi plastični copati so preveliki. V enem dnevu je shujšal. Pod očrni ima temne kolobarje. Črni lasje so brez sijaja. "Kje si bila tako dolgo?" Tanki zapestji skrije v žepe na halji.

Zdaj vidim, koliko gaje v zadnjem tednu pobralo. Čez dan sem bila v butiku, bila sem na sprehodih s Timom, ob večerih pa je Borboletta odhajal ven. Neprestano mislim na to, da je zvečer odhajal ven!... Da je zvečer odhajal ven... Da je zvečer odhajal ven!

Vse je počenjal tako, da še opazila nisem samotnih noči. Spala sem. "Šele popoldne sem zvedela. Zdravnik mi je telefoniral..."

"Si jezna name?..." Borboletta skloni glavo. Žalosten glas ima. Zaradi tablet, ki jih je najbrž dobil, je ubogljiv. V majhni sobici za obiske me objame okoli vratu. Tesno drug ob drugem stojiva. Ko me poljubi, se odmaknem. Ne prenesem vonja, ki ni njegov. Bledomodra halja smrdi.

"Slabo mi je..." zadržujem, da ne bruham. Stopim k oknu z rešetkami.

"Se ti gnusim? Vse skupaj je nesmisel! Da sem tukaj!... Da sva skupaj tukaj!..." Iz žepa potegne cigareto in si jo prižge.

"Me boš spravila ven?" vpraša čez čas. Slabost je popustila, zato se stisnem k njemu. Gladim ga po temnih laseh, mu popravljam kodre in ga poljubljam na vrat. Ljubkujem ga in nič več mi ni mar neprijetnega vonja. Za usmiljenjem seje kot topel val vrnila tudi ljubezen.

"Objemi me..." rečem mehko. Roki, ki mu visita ob telesu, si ovijem okoli pasu.

"Nekaj dni... "

"Kaj nekaj dni?" me grobo prekine. Hotela sem mu reči, kar mi je povedal zdravnik.

"Ven moram!... Če bi požrl vse sranje, ki mi ga je predpisal, bi bil že nor! Med spanjem bi me lahko ubili!"

"Kdo?" se stresem.

"Norci!" dvigne glas. V temnih modrih očeh opazim solze. Tudi Tim ima modre oči. Borboletta ne vpraša zanj. Kakor da njegovo nedolžno ime ne sodi sem.

Zopet moram premagati odpor do halje. Poljubim ga na razpokani ustnici. Okus po krvi začutim.

"Konec obiska..." pogleda v sobico bolničar.

Borboletta me pospremi do vrat. Čakava, da bo prišel Rambo s ključi.

"Lepa si..." reče mehko. Na izmučenem obrazu opazim droben smehljaj. V sivem puloverju sem, v ozkih črnih hlačah in v škornjih. Zunaj je mrzlo.

Tim je v vrtcu. Danes ne bom odprla butika. Čakam, da bo telefoniral Borboletta. Na odprtem oddelku je.

Tako lepo smo se imeli. Prej! S Timom ne znava živeti brez Borbolettove ljubezni. Obilno jo je znal deliti. Vse lepo z njim je zdaj zašlo v pretekli čas. Se jokati ne mo-rem.

Ne vem, česa se naj bojim. Vendar je! Nekaj, kar me grabi za grlo in mi ne pusti jokati. Čutim nevarnost, o kateri mi je govoril psihiater. Proti njej bi morala ograditi Tima, Borboletto in sebe. Zlo dobiva pravico vsemogočnosti. Povsod gaje dosti. Tudi Ed je zlo.

Pred nekaj dnevi je v dnevni sobi čakal na Borboletto. Oblastno je sedel v fotelj, si prižigal cigareto za cigareto in se sprehajal do okna in nazaj. Z blatnimi škornji je umazal novo preprogo, ki mi jo je kupila mama. Cvetovi, metulji in ptice so na njej. Čez čas je ugasil cigareto in rekel, naj se Borboletta oglasi pri njem. Zavil je v kopalnico, si popravil frizuro ter se poslovil. Borboletta mu je dovolil, da se je udomačil pri nas. Takrat, ko sem bila jaz v butiku.

Nekdo pozvoni, in ko odprem, me objame Borboletta. Oblečen je v trenirko.

"Zbrisal sem!" pove kot otrok, ki se igra. "Neki tip mi je posodil trenirko... Psihiatru bova javila, naj si poišče drugega norca!" Tudi jaz sem otrok, ki ne ve, kako naj se vključi v igro.

"S taksijem sem prišel... Pogrešal sem vaju! Skupaj bova odšla po Tirna. Obožujem ga!..." govori in govori še druge prijazne besede.

Ko me stisne k sebi, čutim tujca. Drugačne oči ima. Ali pa se mi samo dozdeva? Tako je, kot da bi v daljavi nekje bil potres.

"Treseš se... Te zebe?" vpraša. Prikimam, da me zebe, in si oblečeni jopico. Na mizo položim pito, ki mi jo je prinesla mama.

"Si ji povedala?... Kje sem preživel dve noči?..."

Odkimam. Nikomur nisem povedala. Tudi Lini ne. Še jaz si ne upam priznati, kar mi je povedal zdravnik. "Borboletta jemlje mamila!" je rekel. Samo Borboletta bi mi lahko povedal, kako je s tem.

"Naj te ne skrbi!... Ti in Tim sta moja edina ljubezen!..." stopi tesno k meni. Pogladi me po dolgih laseh in nežno ponese moj obraz k svojemu. Ni mu treba zatrjevati, da me ljubi. Čutim.

V Borbolettovem objemu vrtim telefonsko številko psihiatrične klinike. Psihiatru zatrjujem, da mora Borboletta biti ob meni. Da ga Tim in jaz potrebujeva, da je vse v redu, da je bila le avantura, da, da... so se zmotili. Da je bilo le enkrat! Govorim Borbolettove besede. Verjamem lažem nočnega metulja.

"Rada me imej!" reče, ko odložim telefonsko slušalko.

"K njemu boš moral! V ambulanto..." povem, kar mi je naročil psihiater. Borboletta presliši.

Tim vriska na Borbolettovih ramenih. Vleče ga za kodre, objema okoli čela in želi, da se ustavimo pred slonom. Slon pobira koščke kruha, ki mu jih mečem. Ogl¬dali smo si že papige, opice, kamele, kače in leve. Pred nami je kletka s tigri.

"Si ljubosumna?" sloji Borboletta s Timom na ramenih tik za menoj. Rezek glas ima. Ko se obrnem, zagledam oči, ki sovražno strmijo vame.

"Spusti me! Dol hočem..." naju zmoti Tim. Vleče naju k slonom.

"Si videla? Ne prenese tigrov!... Zaradi oči. Omamljajo ga..." reče Borboletta. Njegov obraz dobiva krčevite poteze. Sunkovito se obrne in ujame Tima.

"Zakaj ne rnaraš tigrov?" ga vpraša s sladkim glasom. Za tem glasom je tema. Krog, v katerega leze Borboletta. Ne morem ga potegniti nazaj. Tima vzamem v naročje, da bi se ne ustrašil. Nič mu ni.

"Tigrove oči imaš..." stoji Borboletta tesno za mojim hrbtom. Drži me za ramo in ne pusti, da bi se premaknila.

"Glej!... Vanj glej!" zavpije. Nekaj ljudi se radovedno obrne proti nama.

"Domov grem. Timu je hladno..." zaprosim. Lepega sprehoda skozi živalski vrt je konec.

"Kaj imaš s tem?... Da so me zaprli med norce?" vpraša. Tuj izraz na obrazu gaje spremenil. Okoli ust sta se mu zarezali ostri gubi. Upira se sili, ki ga dela sovražnega do mene.

Se motim? Takšnega, kot je, bi se morala bati.

"Ne vem, kaj sta počela z Edom... Sta se drogirata?" vprašam, kar je mene vprašal zdravnik. Naivno je. Tima imam v naročju. Premišljujem, kaj bo storil Borboletta, ko bomo prišli do avtomobila. Razburjenje.

"Eda pusti pri miru!... Vse bi mi odžrla! Se zavedaš, kakšna zafukana socialka si! Kdo kupuje v tvojem butiku? Zafukanci, ki jemljejo na kredit! Spusti Tima! Nemara te!... Kdo pa te sploh mara?" vpije. Roke ima v žepih. Ni videti, da sodimo skupaj. Molčim. "Prekleta potuhnjenka!... Sta me tvoja ljuba starša spravila noter? Bom že izvedel!... Med norce ste me hoteli spraviti!" kriči. Ker smo pred avtomobilom, zahteva, naj mu vrnem ključe. Potem jih najde v žepu.

Ker ne vem, kaj zdeluje Borboletto, poslušno sedem s Timom na zadnji sedež. Ne morem se mu upreti. Močnejši je od mene. NE VEM, KAJ SE DOGAJA, kriči nemoč v meni. Drobni kodrčki na Borbolettovem tilniku me pomirjajo. Zaradi neizmerne ljubezni do njega se neham bati.

Borboletla divje požene. Spregleda rdečo luč. V loku se izogne tovornjaku, ki je pripeljal iz nasprotne strani.

"S svojo voljo lahko usmerjani promet!" reče. Ker mu ne pritrdim, divje zapelje v križišče. K sreči je prazno.

Pred blokom ustavi. Poljubi Tima in pove, da se pelje še malo naokoli.

"Do kluba in k Tomažu skočim. Zaradi tenis igrišča... Če ne bom dobil dovoljenja, mi bodo prasci vse zasrali!" govori, ko zopet išče ključe. V avtu jih ima.

"Ti povzročaš zmedo v moji glavi! Ne heeaj se z menoj..." se obrne k meni. Preden odpelje, pomaha. Drobna pozornost zopet zrahlja strah v meni. Moje življenje se je spremenilo.

Sedem k Timovi posteljici in pričnem brati pravljico. Brez misli sledim stavkom, ki uspavajo Tima.

Telefonirala mi je mama. Z očkom naj bi prišla na obisk, in opazila bi, kako se imamo. Očitata mi Borboletovo lahkomiselnost, daje pustil študij.

Pričnem pospravljati. Timove igračke drugo za drugo zlagam v košek. To počneva zmerom skupaj. Nocoj je drugače. Pohitela sem. Sama moram bili. Da razmislim, kaj naj slorim. Ko pospravim igračke, pričnem zlagati oblačilca. Potem grem v kuhinjo in pomijem posodo. Še vedno ne morem razmišljati. Ničesar ne razumem. Ulijejo se mi solze. Pustim, da mi tečejo po licih in se ustavljajo na modri bluzi.

Če bi se z Borboletto ne odselila od mojih staršev, bi sedaj morda ne bila tako sama, pomislim. Borboletta bi si tja ne upal voditi Eda. Nisem še uvidela, da bi bil Borboletta česa kriv.

Želim si, da bi bil ob meni, zaradi besed v živalskem vrtu se bojim, ko bo odklenil vrata. Svoj ključ sem že potegnila iz ključavnice. Kdo ve, kolikokrat seje vrnil domov šele proti jutru. Rekel je, da naju s Timom ni hotel buditi, zato je legel na kavč v dnevni sobi. Verjela sem mu!

Borboletto ljubim. Edini je, s katerim se moram prebiti skozi ta čas. Ničesar ne vem o življenju, ki ga živi. Nemirna sem, tako naivna in mlada.

Utrujena sem. Nisem razumela besed, ki jih je govoril v živalskem vrtu. Tudi izraz na obrazu ni bil njegov. Naj se bojim ljubezni? Vedno sva se pogovarjala. Zakaj ne sedaj?... Zakaj? Zakaj? Zakaj meje nocoj pustil samo? Naj ga čakam? Ne morem spati, ne da bi videla, kakšen se bo vrnil. Nočem, da bi se nad Timovo in mojo posteljo sklonil tujec.

Tema zunaj me plaši. Poiskala bi Borboletto, če bi vedela kje. Kaj mu je dal Ed? Je bilo to že kdaj prej? Takrat, ko se še nisva poznala? In je bilo pozabljeno? ZA ZMERAJ, kot je najbrž sklenil, še preden sva se srečala pri Lini.

Naj povem mami? Očku? Lini? Barbari, njegovi sestri? Komu drugemu?

Kako naj ravnam, da bo prav?

Jezna sem nanj. Psihiater je rekel, daje bil malo trši poizkus, kombinacija tripov, morda... Govoril je na pamet. Razblinilo se bo. En teden, mesec dni, dva meseca... Pijanci se streznijo. Kaj pa moj Borboletta? Se je trpljenje za naju šele pričelo? Se mora šele prebuja?

Zvijem se v fotelj in čakam Borboletto. Da me bo stisnil k sebi. Zadremala bom.

Oblačim Tima. Poljubljam drobne prstke, ki morajo v nogavico. Tim se igra. Lovi me in vleče za lase. Potem me objame. Z vso močjo se stiska k meni. Ura je osem. V vrtec mora in jaz v butik. Borbolette ponoči ni bilo domov.

S Timom sva pred vrati, ko vstopi. Bled je, mrk. Gledam tujca. Zaradi bolestnega izraza okoli ust se mi zasmili.

"Pelji Tima v vrtec in potem se vrni!" reče. Sede v fotelj, v katerem sem prespala noč.

V dvigalu se pogledam v ogledalo. Tudi jaz sem spremenjena. Ne morem se šaliti s Timom. Na kratko odgovarjam. kar me sprašuje. V vrtcu ga preobujem v copatke. Obrišem si solzo, ko odide med otroke. Obstojim s poljubčkom na dlani, ki se ni hotel odlepiti. S kazalcem narišem srček v zrak.

Ko stopim na cesto, se ne veselim sonca, ki odpira dan. Občutek imam, da so mi lagali. Nekdo je hotel, da živim v prevari. In zdaj hoče, da razumem.

Odprem vrata in stopim v stanovanje. Nasmehnem se Borboletti, a mi ne vrne nasmeha. Dvigne se iz fotelja in zaklene vrata. Moj ključ potegne iz ključavnice. Ujeta sem.

"Pogovorila se bova!... Kdo si? Zakaj se igraš z menoj?... Sinoči je bil v meni hudič. Taval sem po mestu in se boril z njim. Prepričaj se! Iz ust mi zaudarja. Žveplo!" govori in mi dahne v obraz. Svežo sapo ima. Znani vonj, ki me gane.

"K mizi sedi!" pokaže, kam naj sedem. Mrmra, da imam tigrove oči. Moje oči so na široko odprte. Iste so kot vedno. Le prestrašene. Gledajo v njegove oči, ki se obračajo. Gleda z belim. Modrih oči ni več. Beločnic me je groza. Čez čas se pokažejo zenice, ki močno zaškilijo.

"Glava me boli..." reče mirneje. Tudi oči se umirjajo.

Videti je, kot da bi pozabil name.

"Veš ...kdo sem?" Ne vem, kakšen odgovor pričakuje. Na omari opazim ključ. Rada bi prišla do njega. Stekla bi ven in od nekje poklicala psihiatra.

"Psica! Ubil te bom!" Ne pusti, da bi se premaknila. "Kdaj si se spajdašila... s tistim zgoraj ali spodaj? Zdaj čaraš, svinja! Drugi te bodo ubili!... Zame, kadar bom to hotel!" dviguje in znižuje glas, kakor se dviga in pada razpoloženje v njem.

Od strahu sem prenehala misliti. Ohromela sem! Čutim, da mi ne bo ničesar storil. Na meji je! Med razumom in med zlom, ki ga lomi. Trpi. Zmeden je od oblakov omame, ki krožijo skozenj.

Ne premaknem se. Čakam, da bo omagal ali pa se naveličal. Ne bojim se zase. Strah me je življenja, ki nas je udarilo. Poslavljam se od nečesa, kar je bilo samoumevno, doslej. Radi smo se imeli! 0 Borboletti podvomim! 0 tujcu, ki trpi pred menoj.

Borboletta gre v spalnico. Ko zapre vrata za seboj, sem svobodna. Lahko grem ven in obvestim zdravnika, kaj se je zgodilo. Tudi svoje in Timove stvari lahko zberem in se preselim k staršem.

Nočem pobegniti! Nočem zapustiti Borbolette. Spi. Če bi mi ne zaupal, bi se mi ne prepustil v varstvo.

"Zivio..." plane Lina v butik. Govori in govori, vmes tudi to, daje slišala, kaj seje zgodilo Borboletti.

"Le kdo ga je spravil tja? Dalo bi se izvedeti. Kaznivo je!... Pa kaj, če seje obnašal malo odštekano. Pol mesta bi morali poslati tja..."

"Zakaj praviš tja'?" vprašam živčno. "Na psihiatrijo" reci.

"Saj je vseeno. Bedarija, da seje pustil odpeljali. Borboletta se ni nikoli pacal s temi svinjarijami. Govorijo, da je vzel LSD..."

Spomnim se, da me je zdravnik vprašal, če je bil kdo v njegovi družini psihično bolan. Tudi pri shizofreniji so halucinacije. "Pacal se je!... Z Edom!..." odgovorim. Več bi ji ne znala povedati.

"Zdrži... Minilo bo. Kdo pa ni poizkusil tega?... Hec! Šminka!..." Lina ne sluti, da se je pri Borboletti zalomilo. V njeni družbi so kadili marihuano. Potem so prenehali. Tudi Borboletta jo je.

"Jaz nisem... nikoli poskusila..." sem staromodno nevedna.

"Pozdravi Borboletto... Pripelji Tima. Igračko imam zanj... Ali pa se bom sama oglasila... Čao! Mudi se mi..." že izgine, kot privid.

Tudi moja brezskrbnost je odšla z njo. Istih let sva z Lino.

Sklenem, da bom Tima odpeljala k mami. Bom že našla izgovor, da bo ostal pri njej nekaj dni. Sama bom nekako zmogla, se mirim, ko sestavljam razbiti čas.

"Lep butik imaš..." pogleda noter fant, ki seje ustavil ob izložbi. "Greva na kavo?"

Nasmehnem se prijaznemu fantu. Rečem, da imam delo. Obljubim mu, da prihodnjič ne bom odklonila. Ob moji trgovinici je lokal, kjer pripravljajo najboljšo kavo. Čas je že, da grem po Tima. Zato zaprem butik in peš odidem po daljši poti proti vrtcu. Sprehajam se. Odzdravljam znancem. Nekateri mi rečejo, naj pozdravim Borboletto.

Motim se, da ne vedo, kako je z njim.

V vrtcu mi povedo, da je Borboletta odpeljal Tima. Skrijem strah in oddrvim domov. Na dvorišču zagledam Tima. ki se igra v peskovniku. Stečem k njemu. Stisnem ga k sebi, da me jezno odrine. Na klopci sedi Borboletta. Prijazno me pokliče. "Zaželel sem si biti z njim. Prišla bi ti naproti... Zgodaj si odšla iz butika..." reče mehko. Ko sedem k njemu, me objame prek ramena. Ne spomni se besed od zjutraj. Prespal je, kar mene še vedno straši v glavi. Bolj kot zjutraj podoživljam oči, ki sedajle nežno gledajo vame. Ljubezen je v njih. Zjutraj je bila smrt. Ne morem si pomagati. Vse lepe in vse grde stvari hodijo za menoj. Kasneje občutim bolj. Kot da bi živela še enkrat. Strah od zjutraj se je prilepil name in močnejši je od takrat, ko bi se morala bati Borbolette. Ker vem, kako nepredvidljivo mi je postal nevaren, sem na preži.

"Kako je z dovoljenjem za igrišče?" vprašam, da ne izdam razbuijenja v sebi.

"Se sanitarno inšpekcijo čakam... Te dni enkrat..." pove. "Me imaš rada?" me nenadoma stisne za roko. Ne omeni psihiatra, neprijetnega obnašanja in zmedenih besed. Tudi tega ne, da mora na ambulantno zdravljenje. To je bil pogoj, daje lahko ostal doma.

"Jutri je četrtek. K psihiatru boš moral..." začnem sama. Zašla sva v skrivalnice, zato hočem ven.

"Ne potrebujem psihiatra. Bilo je enkrat, dvakrat... večkrat. Tabletke!" odgovori trdo. Ne mara se menili o tem. Nervozen postaja. "Heroin?..." vprašam odločno. Kot da bi vedela, kaj je to. "Bil je Edov rojstni dan. Pili smo in se zabavali. Viski, tabletka, viski ... Ves teden srno žurirali... Drugo veš! Videla si, kje si me našla," pripoveduje, kot bi se menila kaj lepega. Ženski na sosednji klopi naju gledata.

"Si prenehal s tem?" Mirnejša sem, ker mi je povedal, kaj se je zgodilo. Vsaj nekaj je, pri čemer lahko začnem.

"Nisem džanki!... Za koga me pa imaš?... Prasica zafukana!..." se v trenutku iz mr. HYDA spremeni v dr. JEKY1J.A. Njegovi možgani pričenjajo peklenski ples.

Me more jim slediti. Kaos v mislih ga obrne proti meni. Prsti, ki so malo prej l a ko nežno božali mojo roko, se mi zarežejo v kožo. Kot roparica, ki trga meso, grebe varne. Zakričala bi. Toda tam, v peskovniku, je Tim.

"Spusti me..." zaprosim. Zopet ničesar ne razumem. Zakaj je sovražen do mene? Kaj sem mu storila, da me njegova podzavest sovraži? Ali pa mu je kdo grdo govoril o meni! Takrat, ko je lezel v svoje umazane sanje.

Borbolettov stisk počasi popušča. "Kaj buljita vame?" zavpije ženskam nasproti naju.

"Najrajši bi jima izkopal oči!" reče s stisnjenimi ustnicami. "Bi radi fafali?" gleda proti njima. K sreči je mimo pripeljal motor, da nista slišali, kar je rekel. Se nikoli ga nisem slišala, da bi tako govoril. Sram me je.

"Nekam daleč proč moram!... Ne želi si, da se vrnem!" reče. Vstaja, da bo odšel.

Samo molčim lahko. Zaradi mojega navideznega neprizadetega videza ženski ne moreta uganiti, kaj se do-gaja med nama.

Malo še posedim, potem stopim k Timu. Z njim v naročju odidem v stanovanje. Borboletta je odšel po svoje. Pripravim potovalko. Tima bom odpeljala k mami. Izgovorila se bom, da preurejam butik.

Mama je razburjena. Nekdo ji je povedal, daje BorboleLta izzival v disku. Nikoli ne pove, kdo je bil tisti 'nekdo'. Domnevam, da ji je novico povedala Hermanova mama. Samo Herman zna prenašati čenče iz diska svoji mami. Preutrujena sem za naštevanje Borbolettovih slabosti.

"Kaj je z njim? Se drogira?" bruhne iz mame. Natanko tako me je vprašal psihiater. Vprašanje obvisi kot zasliševanje. Oba mislita, da bi morala vedeti, da moram vedeti.

"Nič takega ni, mama!" odgovorim suho. Ne morem se pogovoriti z njo. Samo očitala mi bo. Kje sem spoznala Borboletto. In ravno njega sem morala najti... Herman bo kmalu zdravnik... S tistim tenisom ne bo nič... Ubogi Ti m...

"Boš ostala na večerji?" vpraša. Odklonim. Ostala bom s Timom do večera. V postelji mu bom povedala pravljico.

"Ne gre za delo, kajne?..." poizkuša mama drugače vrtati vame.

"Ne poslušaj Hermanove mame!" rečem. Tiha sem. Morala bi opaziti, da potrebujem mir. Ranjeno srce imam. Morda je vse, kar sem lepega doživela, že za menoj. Tako se počutiš, če ti zabodejo nož v hrbet. Od zadaj se je priplazil ta nesrečni čas.

Pogladim nežne Timove lase. Riše. Sedi za mizico, ki je bila moja, ko sem bila majhna. Tudi mali stolček je še od takrat. Na notranjo stran sem z nerodnimi črkami napisala svoje ime.

"Prehitro si se poročila s to barabo..." rešuje mama po svoje.

"Mama..." rečem mehko. Skrbi jo zame. Toda zame bi bilo bolje, če bi ji lahko zaupala. Jo vprašala za nasvet.

Po večerji oblečem Tima v pižamo. V postelji mu pripovedujem pravljice. Kratke in čudne. K sreči je zaspal. Spomnim se, da moram sporočiti v vrtec, da ga nekaj dni ne bo. "Jutri se bom oglasila... Pozdravi očka!" rečem mami.

"Boš čaj?" Želi, da bi še ostala. Ljubeznivo se ji nasmehnem. Igram brezskrbnico. Ogrnem si vetrovko in stečem na vrt, po potki do ceste. Ker imamo pred hišo vrt, bo Tim lahko tekal po njem, pomislim nanj, ki sem ga poljubila za lahko noč. Imam solzne oči, zaradi vsega, kakor je.

V stanovanju zagledam luč. Stojim na cesti in ne upam si iti gor. Zato se ustavim v bistroju oh bloku. Naročim kavo. Da lahko sedim in odlašam s potjo domov. Tudi časopis vzamem. Berem nepomembne članke, se ustavljam ob reklamah, ki me ne zanimajo. Skoraj že stečem nazaj k staršem. Premislim se. Borboletta je moj mož, Timov oče, in ne smem ga pustiti samega.

Vrata v stanovanje so odklenjena. Iz dnevne sobe je slišati glasove in glasbo. Obisk ima. Fanta in dekle, ki ju ne poznam. Razveselim se ju. Sedita na kavču, Borboletta sedi na fotelju. Na okrogli mizici je viski, kozarci nalili na pol. Ob strani leži odprt album s fotografijami. Tim, Borboletta in jaz. Nekatere slike so raztrgane. Tim in jaz stojiva skupaj, sebe je Borboletta odtrgal stran. Roko ima na fotografijah in se prikupno smeje. Premami me varljivi videz prijaznosti, da sedem v prazen fotelj nasproti.

"To je moja žena!... Končno je zlobnica prišla domov!" reče s potuhnjenim glasom, v katerem začutim sovraštvo. Zopet ga umišljeni demoni usmerjajo proti meni. Ne čutim se ogrožene. Fant ob moji strani je močan in dekle na videz prijetno.

"V norišnico me jc hotela spravili!" reče grobo. "Prasica se klati ponoči okrog in vlači moške domov! Misli, da bom nasedel njenim nedolžnim očem. V srednjem veku bi jo sežgali..." me prične žaliti. Fant in dekle molčita. Dekle skomigne z rameni in pogleda fanta. Pokimata si, da bosta odšla.

"Ostanita še...'" nočem, da bi me pustila samo z Borboletto. "Skuhala bom kavo..." vstanem.

"Ne premikaj se...!" zakriči Borboletta. "S kom si se vlačila vse popoldne... Naj ti odprem glavo...?" prime za vrat steklenico z viskijem in vstane.

"Pusti me..." se zganem, da bi odšla iz sobe. Pobegnila bi, če bi mogla. Pogledam fanta. Pričakujem, da bo pomiril Borboletto.

"Samo premakni se, in letela boš skozi šipo..." Borboletta grozeče stopi proti meni. Sesedem se na fotelj.

"Jaz bom skuhal kavo..." reče Borboletla. Z odrezavo hojo oficirja odide na hodnik. Slišim, kako je zaklenil vhodna vrata.

"Odštekan je... Totalka!..." reče fant.

"Sta prijatelja?" vprašam s tankim glasom. Tresem se.

"V Tosci smo se srečali... Poznam ga na videz. S tenisa... Povabil naju je na pijačo..." izvem, daje Borboletta tujca pripeljal v najin dom. Vseeno mu je, kako ravna Borboletla z menoj. Misli, daje med nama to v navadi. Da me zmerja in žali. Borboletla ni nikoli govoril tako!

"Pridi mi pomagat..." pokliče Borboletla dekle, ki je ne poznam.

Dekle vstane in odide v kuhinjo. Predrzno se mi nasmehne. Misli, da sem njihova, kot jima je razlagal Borboletta. V moji kuhinji, kjer je na mizi še Timova steklenička, umazanka jemlje iz omare skodelice za kavo.

Obupana sem. Zadržujem solze. Nikomur se ne bom smilila.

Na mizici poleg mene je lelefon. Rada bi poklicala mamo, očka, znance, nekoga, ki bi me rešil iz tega mučenja, v katerem sem. Stegnem roko in primem slušalko. Bojim se zavrteti številke.

"Bi me spel dala zapreti med norce?... Ne?..."

Streseni se od groze. Borboletta je postavil džezvo s kavo na mizo in me zagrabil za roko. "Ti bom že pokazal, psica!..." Klofuta mi zamegli pogled. Potem je izpulil telefon in ga treščil ob tla. Bel, še dedkov lelefon, seje razIetel na koščke.

"Boš že kupila drugega!" mirno sede v fotelj. Umirja se. Ostre poteze na obrazu izginjajo. Počasi počasi me Borboletta pogleda z človeškimi očmi.

"Pojdimo v disko... Dovolj je bilo sranja..." reče. "Ves viski smo spili..." pokaže na prazno steklenico.

Nikoli ni pil. Športnik je. Zato dojemam, da je bolan.

Ne morem biti odgovorna zanj. Premlada sem in premalo vem.

"Kje je Tim?" vpraša.

Povem, daje pri mami. Glas se mi trese. Zaradi klofute osramočeno gledam v tla. Pet Borbolettovih prstov žari na mojem obrazu.

"Slabo mi je..." se zvijern v dve gubi. Želim, da me pusti pri miru. Da odpelje tujca ven. Da me pusti samo.

Omama traja eno noč... je imel navado reči. Ali ve, kako ubog in usmiljenja vreden je sedaj? Srečujeva se na oblakih omame in vmes. Zdajle sva VMES.

"Oprosti ..." reče. Fanta in dekle pospremi do vrat. Poslovi se od njiju ter se vrne k meni. Dvigne mi obraz in z mehkimi ustnicami prekriva rdeče sledi.

"Vse bo še dobro!... Nisi ti kriva... Samo blizu si, v meni... zato se te oklepam. Rad te imam."

Umaknem se. Nočem, da se me dotika. Novo čustvo se prebuja v meni. Kdo ve, če bom temu še rekla ljubezen.

"Ko bi mi le ne rekel psica... Ko bi mi le ne rekel psica..." spoznavam, da sem mu zamerila.

"Spat grem..." rečem tiho. "Moram biti sama...!" zaprosim. Potem odidem v spalnico in zaklenem vrata za seboj.

"Lahko bi jih razbil, če bi hotel..." reče Borboletta, ko potrka, da vzame blazino in odejo.

"Vem!" sklonim glavo. Ne maram, da me vidi jokati.

Ulile so se mi solze, ko sem zagledala prazno Timovo posteljico.

Borboletta spi. Odeja mu je zdrsnila na tla, zato ga pokrijem. Ko se nagnem k njemu, odpre oči.

"Ljuba moja..." reče nežno. Za besedami je še nežnejši nasmeh.

"V butik moram..." povem. Sklonim se k njemu in ga poljubim. Ta trenutek ga ljubim. Najin trenutek je. Še pred tremi tedni nazaj je bilo vedno tako. Zbujala sva se z nežnostjo.

Morda je najhujše že mimo... pomislim. Gledam ljubljeni obraz in si želim nemogoče. Moral bi ili k psihiatru... ludi pomislim. Danes je četrtek. Ničesar ne rečem.

"Na občino moram! Zaradi dovoljenja za igrišče..." pove mirno. Niti sledu ni o glasu, ki se ga bojim.

Skupaj pijeva kavo. Na obrazu imam za dinar veliko modrico. Borboletta se zagleda vanjo, vendar ne reče ničesar.

"Zelo te imam rad!... Prekleto!" stisne ustnice. "Boli me glava..."

"Boš aspirin?" vprašam. Lažen mir je v meni.

"Ne!... Nobenih tablet ne maram! Nobenih!" dvigne glas. "Kdo ve, s kakšnimi tabletami so me šopali na psihiatriji. Ne zaupam jim!..." postaja nejevoljen. Vstane in se prične nemirno sprehajati po kuhinji. "Stuširat se grem..." reče.

"Oglasi se v butiku..." zakličem za njim. Pozna sem.

"Ce bom utegnil..." slišim, kako polni kad. Po tem vem, da ne bo še tako kmalu odšel od doma.

"Prinesi mi radio..." vpije za menoj.

Je že v kadi. Dišeča pena plava okoli njega. Ko položim radio na tla, me ujame za roko. Potegne me k sebi in me poljubi. Z mokrimi rokami mi moči lase.

"Sleci se..." me vabi k sebi. Zaradi prijaznih besed, zaradi moža, ki ga ljubim, se slečem. Gola se stisnem k njemu. Vključil je radio. Melodija me omamlja.

"Slišiš? Peljeta se v smrt... On vozi, ona ga moti... Ve, da ga moti. Zdrvela bosta v ovinek... Življenje po smrti..." prevaja. Rada ga poslušam. Kolikokrat že mi je prevajal besedila pevcev, ki sva jih skupaj poslušala na kasetah. Poseben občutek za bistvo ima. In glas, ki mu zaupam.

Zaprem oči in poslušam. Glas, brez kovinskega prizvoka, kakršnega je imel sinoči.

"Ljubim te..." pritisnem na njegova usta moker poljub. Potem se izvijem iz objema in stopim iz kadi. Na hitro si moram osušiti lase. Zares sem pozna.

"Dobiva se pri tvojih. Rad bi videl Tima... Ni potrebno, da spi pri njih. Ob treh?... Prav?..." Vzame veliko brisačo in se ovije. Prime sušilec za lase in mi prične z roko mršiti lase. Tik ob meni stoji. Z rahlimi poljubi me boža po tilniku. Ko sem osušena, me stisne in reče: "'Zdaj se obleci... Brž..."

Kar stopila bi se, tako nežno se je pričel dan.

Mama stoji pri oknu in mi pomaha. Z roko mi kaže, naj pohitim. Ob cesti je parkiran Borbolettov avto. Stečem skozi vrt. po stopnicah do vhodnih vrat, in že med tekom po tej kratki poti vem, da sem se spremenila. Težko skrb skrivam v srcu. Kot zločinka odprem vhodna vrata. Tim ob tej uri spi, zato tiho stopam skozi vežo.

V kuhinji sedi Borboletta. Mama si da opraviti z nekim pecivom. Bleda je.

"Očka je na službeni poti...'" reče takoj, ko vstopim. Začudeno jo pogledam. Skoraj histerično je želela povedati, daje sama in da nekaj ni v redu z Borboletto. Misli, da še nisem opazila.

"Zapustil jo je! Drugo ima... Že ves čas ji dopovedujem, da oče nekaj skriva pred njo... Mafiozo! Všeč mi je! Vsaj on ve ...kako se živi!" že slišim nož v Borbolettovem glasu. Zaradi ostrih gub ob ustih se mu je obraz podaljšal.

"Coprnici!" pogleda proti meni. "Mi boš pomagala?" vpraša prijazneje.

"Kaj...naj ti pomagam?..." kot otrpla zajecljam.

"Preganjajo me!... Povsod so za menoj. Ne bodo me uničili. Svoje ljudi imam."

Mama vzame robček in si obriše oči. "Psihiatra bom poklicala..." reče neprevidno. Z jeznim sočutjem gleda Borboletto. "Si pil?" še vpraša.

"Ničesar ne razumeš!" odgovori Borboletta. "Na obhod moram! Da bi me ne presenetili..." z mačjimi koraki slopi do okna. Kol ujeta žival hodi od mize do okna in nazaj. Oči mu preplašeno Švigajo sem in tja.

"Krijta me!... Do avta moram!" reče resno. Steče iz kuhinje, v vežo, in že slišim, da je zaloputnil vrata avtomobila.

"Ubil se bo!" reče mama strogo. "Norega moža imaš!" zajoče. Zdaj si upa jokati naglas.

Z občutkom velike krivde jo pričnem božati po drgetajočih ramenih.

"Da se mi ne vrneš v tisto stanovanje!" nenadoma vstane. "Policijo bom poklicala. Naj nekaj ukrenejo! Saj bo še koga povozil..." hlipa.

"Mama, pogovoriva se... Nočem mu škodovati. Minilo bo... Čas potrebuje..." govorim mehko. V teh dneh sem se navadila govoriti šepetaje. Da bi ne razburila Borbolette, ne razjezila mame, da bi psihiater ne opazil moje nevednosti, da bi se zbrala! Da bi ujela misli, ki bezljajo in bezljajo po občutljivih živcih.

Tim je zajokal, zato stopim k njemu v spalnico. Gladim ga po vlažni glavici. Zrahljam mu blazino in odstranim vročo odejo. Pokrijern ga z deko. Tim se obrne in ponovno zaspi.

Se v sobi slišim mamo, ki po telefonu govori s policistom. "Povej številko vašega avtomobila..." mi zakliče.

"Ne spomnim se..." odgovorim. Zares se ne morem spomniti. Morda je bolje tako, se tolažim.

"Ga bodo že izsledili..." pove, ko odloži slušalko. " lakšen je, kot da bi bil drogiran!" pribije.

"Minilo bo! Zagotovo, mama!" rečem.

"Kaj imaš na licu?" opazi temno liso.

"Ob omaro sem se udarila. V butiku..." odgovorim.

Razmišljam, če bi se za nekaj časa preselila k mami. Me bo žrla? Kaj bo z Borboletto? Preveč je to za leta, ki jih imam.

"Lahkomiselna si! Vedno si bila..." ravna po svoje. Mojega kratkega zakona ji ni mar.

"Stane je skoraj zadavil svojo mamo! Zaradi denarja...ki gaje potreboval za mamila!" začenja z zgodbami. Vse so si podobne. Tudi konci so navado enaki. V življenju, v romanih, v filmu.

"Kateri Stane?..." vprašam.

"Na začetku ulice stanuje. Njegovo mamo bi morala slišali!" reče odsekano.

"Z Borboletto je drugače. Preobčutljiv je... Minilo bo, je rekel psihiater..." verjamem besedam zdravnika.

"Si bila pri psihiatru?... Skrivala si...!" zakriči.

Zdaj ve. Povem ji, kaj seje zgodilo z Borboletto. Njeno pomoč potrebujem. Dobro misel, da ravnam prav. Ne morem se kar tako otresli Borbolette. Ga potisniti še globlje. Zdržala bom! si prisežem.

"Kakšna sramota! Narkomana imamo v družini! Se na ulico si ne bom upala..." mama ponovno zajoče.

Tim je zbujen. Preoblečem ga. Ko poje malico, mu oblečem bundico in rečem mami, da ga bom odpeljala na sprehod. Šla bova v park, na gugalnice, med otroke. V grlu zadržujem jok. Saj ga ni, nikogar ni, ki bi me zmogel potolažiti. Tim je vprašal po Borboletti. Reče mu Borboletta. Vsi mu pravimo tako.

"Tukaj boš prespala!" naju mama pospremi do ceste.

Ne odgovorim. Premisliti moram. Kot že tolikokrat te dni. Ne gre mi. Misli se sprehajajo po svoje. Vrnila se bom k Borboletti. Še nocoj. Morda se bo zgodil čudež.

Dan je vmes in čudeža ni bilo. Samo park je takšen kot včeraj. Sedem na prosto klop. Tim se igra v peskovniku. Toplo je. Skoraj pretoplo za ta čas. "Vreme se bo spremenilo..." slišim ženski, ki se pogovarjata. Pazim na Tima in z mislimi sem pri Borboletti. Manj sem sama. Skupaj smo.

Sinoči, malo pred dvanajsto, se je vrnil domov. Prišel je z Edom in neko dekle je bilo z njima. Zadrževal se je v kuhinji, v kopalnici, pogledal je v prazno Timovo sobo, in nazadnje je previdno odprl vrata spalnice. Iz dnevne sobe sem zaslišala hihitanje. Na kavču sta se ljubila Ed in dekle.

"Naženi ju ven!" sem planila pokonci.

"Dovolil sem jima! Moja prijatelja sta..." me je potisnil nazaj na posteljo. Zakričala sem, zato je grozeče stisnil pesti. "Če ne zapreš ust, te bom ubrisal!" je rekel z glasom, da sem utihnila. Verjamem, da bi me udaril.

Ko je Ed odšel v kopalnico, je Borboletta odšel v dnevno sobo. Vključil je radio in pričel klepetati z dekletom. Prijazno in normalno. Brez strahov, ki so ga prejšnje dopoldne preganjali pred mamo.

"Bomo prižgali?" seje iz kopalnice zadri Ed. Zasmrdelo je po marihuani.

Legla sem v posteljo. Tekle so mi solze, bila sem nepomembno dekle. Se za tisto, kar je moje, se nisem smela zavzeti. Do Borbolette sem začutila odpor. Tako sem zaspala.

Zgodaj zjutraj sem se odplazila v butik. V dnevni sobi, kjer sem vsako jutro popila kavo, je smrdelo po cigaretnem dimu, na kavču je brez rjuhe spal Borboletta. Nočna gosta sta odšla. V butiku sem odprla okna, jih ponovno zaprla, zaklenila za seboj in odšla. Blodila sem po mestu.

Če bi prišla k mami pred kosilom, bi me zasliševala. Celo pes bi me lahko brez kazni ogrizel.

"Sanjariš?" prisede Lina. V pretekli noči sem še, zato ji ne odgovorim. Izmenjava nekaj nepomembnih besed.

Tim ji sede v naročje, zato vstanem in pričnem pobirati Timove igračke.

"Sla se sprla?" vpraša Lina.

"Morda..." odgovorim. Da se bom učila ob trpljenju, še ne vem.

V svoji nekdanji sobi sem. Zapiram se vanjo in ne pustim mami, da bi vstopila. Še vedno ljubim Borboletto. Obujam spomine, ki jih imava. Na čas, ki ga nikoli več ne bo nazaj. Zdaj vem! Tistega lepega zares ne bo nazaj!

Znova in znova vrtim kaseto z opernimi arijami. Lucia di Lammermoor, Ernani, Trubadur, Carmen, Aida... glas Placida Dominga in Carla Mane Giulinija spominjajo na večere, ko sva z Borboletto poslušala in sanjala. 0 čem sva se menila takrat?... Da se bova odpravila v Verono. Da bova to in da bova ono... Koliko načrtov sva imela. V teh prelepih melodijah so. Vedno bodo v njih. Z Borboletto sva jih vsadila vanje. Zato ne morem stran od njih!

V naročju imam Borbolettovo fotografijo. Stoji ob nekem potoku in se smeji. Tudi to je že spomin. 0 moj bog!... Naj mi kdo pove, ali je v resnici vse le še spomin. Z dlanjo sem zakrila Borbolettove oči in se zagledala v ustnice. Ljubim ta usta! Potem sem prekrila usta in se potopila v oči. Ljubim te oči! Ljubim temne kodre na sliki.

Kot da bi stisnila k sebi resnični Borbolettov obraz, sem nežno objela spomin. Sama sem. Žalost s pekočim jezikom liže moje srce. Še vedno ne morem stran. Obrnem kaseto in pričenjam znova. S spomini, ki jih moram nekam shraniti.

Dečku pokažem, naj sede na mali usnjeni kavč v kotu. Ponudim mu limonado in kekse. Njegova mama izbira jopico zanj.

"Končno..." zasliširn glas, ob katerem me spreletava srh. Med vrati stoji Borboletta.

"Imaš piknik?" stopi k dečku. Sede poleg njega in ga vpraša, kaj mu bo mama kupila.

"Moj mož..." rečem ženski. Pulover, ki gaje nameravala pomeriti dečku, je potisnila vstran.

"Pojdiva!..." pokliče sina. Hitro odideta iz butika. Na cesti mi deček pomaha skozi izložbeno okno.

Pogledam Borboletlo. Oblečen je v povaljan kavbojski suknjič, kavbojke ima na kolenih razrezane. Videti je, da jih je nekdo namenoma scefral. Malo daljše lase ima povezane v čop. Bled je in še bolj shujšan kot pred dvema dnevoma, ko se je odpeljal z avtom izpred hiše mojih staršev.

"Se skrivaš?..." zategne z glasom. "Sta te mamica in očka vzela pod svoje okrilje?... Kje je Tim? Se stara čarovnica ukvarja z mojim sinom? Sicer pa ste ga že tako in tako pokvarili! Boji se me!..."

"Si bil doma?" vprašam. Pogrešam najin dom. Ne vem, zakaj sem vprašala, če je bil doma.

"Kje pa naj bi drugje bil?... Čakal sem te! Da bi mi povedala!..." vstane in prične hoditi po butiku.

"Ti veš, kaj mi moraš povedati!" se bliskovito ustavi. "Boš že priznala, prasica zadrogirana..." zakriči. S škornjem brcne majhen usnjen stolček, da mimoidoči radovedno pogledajo skozi šipo. Borboletta jim pomaha, pobere stolček in sede nanj.

"Imaš kaj denarja?... Za cigarete in za kosilo. Že nekaj dni nisem jedel..."

"Pripravila nama bom kosilo... Doma!" rečem. Domov bi se rada vrnila. K Borboletti, med stvari, ki jih imam rada. Za hipec sem verjela, da je to mogoče.

"Ne jem tvoje hrane!... Sama se pacaj s svinjarijami, ki jih kuhaš!" Nemirno se premika po stolu.

"Daj mi nekaj denarja..." reče strpneje. Vstane in stopi k blagajni. V roko vzame nekaj bankovcev po tisoč tolarjev. Za predalčkom opazi dvesto mark, zato vrne tolarje v blagajno.

"Dovolj bo za zdajle... Vrnil ti bom!" spravi marke v žep. Molčim. Sram me je, da ga gledam takšnega, kot izgleda. Želim si, da bi odšel. Da bi se zgodilo nekaj, kar bi mi vrnilo moža.

"Ne skrivaj se! Povsod te bom našel!... Ti si kriva vsega!"

Sklonim glavo, da mi ne vidi oči. Zdaj že vem, da ga moj pogled razburja.

"Zakaj gledaš v tla?... Se skrivaš?" postaja napadalen. Z mačjim gibom mi dvigne obraz.

"Ničesar ne veš o meni!... Ne vmešavaj se v moje življenje, sicer te bom ubil..." s prsti reže v moja lica. Stiska jih. Zakričala bi od bolečine, če bi me ne bilo tako zelo strah. Strah je zasejal seme sovraštva. Mojega Borbolette ni! Samo divjak je, ki mi stiska lica. "Poberi se..." zavpijem, ko me izpusti. Odprem vrata in mu pokažem ven.

"Znebila bi se me rada?... Psica!... Pa ne bo šlo! Zajebala si me in plačala boš za to!..." mu bolna domišljija prede zlo. Nor je. "Domov greva! Pripravila mi boš kosilo... Ničesar ne poizkušaj. Če se boš trapasto obnašala, ti bom zabil nož v hrbet!" govori kot robot. Groza me je njegovih široko odprtih krožečih oči.

Ubogljivo oblečem plašč in zaprem butik. Sedem v njegov avto ter se prepustim v varstvo usodi. Ničesar ne morem storiti. Če bi zbežala, bi me ujel, če bi zakričala, bi me stisnil za vrat. S tujcem se peljem proti domu.

Vozi počasi in previdno. "Policaji me preganjajo..." pove. "Sinoči so me odpeljali na postajo... Idioti! Mislili so, da švercam drogo... Kot da sem tretjerazredni džanki!"

"Jemlješ drogo?..." uide iz mene. Zaradi previdne vožnje postajam mirnejša. In tudi manj previdna zase. Nisem se šc navadila ravnati z Borboletto. Zaneslo me je.

"Ja!... Vse živo jemljem. Ves sem prepikan... Poglej!" zavpije in izpusti volan. Bleda koža na njegovih rokah je nedotaknjena. Z levico ujame volan, drugo roko mi položi prek ramena. Ko že mislim, da je vse hudo mimo, me zgrabi za lase. Ovije si jih okoli prstov in me z vso močjo sune v šipo.

"Za drogiranca me imaš... Kuzla!" stisne skozi priprta usta. V kotičkih ust opazim peno.

Udarca skoraj ne čutim. Baretka mi je zdrsnila z glave in ublažila udarec. Nočem se premakniti. Premišljujem, kako bi mu pobegnila. Poklicala bom na pomoč, zakričala bom, počela karkoli, da bi se pomirila. Ne smem biti sama z njim. Trpi. Mene ima za sovražnico. Sovraži druge, mene si je izbral za žrtev. Podzavestno čuti, da ga ne bom izdala, ga predala policistom ali psihiatru.

Bi ga v resnici varovala? Ta trenutek ne! Ne more mi zaupati. Izdala bi ga, če bi mogla! "Ubogljiva si... Vidiš, kako znaš biti ubogljiva?..." govori s tujim glasom. Vse se je spremenilo na njemu.

"Nekaj imam za vaju... S Timom..." reče, ko ustavi pred blokom. Iz žepa vzame dva pisana kamna. "Za srečo!... Ob reki sem ju našel..."

Vzamem kamna in ju stisnem v dlan. Nekaj nežnega je iz njiju preskočilo vame. Kot barometer se odzivam Borbolettinemu razpoloženju. Ker me ni strah, se mi pričenja smiliti.

"Pojdi k Timu!... Utrujen sem. Spat grem. Jutri ti bom telefoniral..." reče. Pošast izginja. Najrajši bi poljubila obraz, ki se izvija iz teme.

"Pazi nase..." slišim, ko odhajam po ulici.

Najin križev pot se šele pričenja. Zaradi njega in mene skupaj, ko morava sama na to pot.

"Kje si bila...?" me pozdravi mama. V dnevni sobi zagledam očka. Vrnil se je s poti. Tim odvrže knjigo in skoči k meni. Diši po čokoladi, ki mu jo je prinesel očka. "Baraba! Uničil te bo..." zajoče mama, še preden sem odgovorila. Po očkovem pogledu vem, da mu je že povedala. Sram me je. Nekaj grdega se nam je zgodilo. Borboletta in jaz sva kriva za to. Ko gledam, kako trpita, sklenem, da se bom vrnila k Borboletti. Skrila bom, karkoli bo prišlo. Samo Tima bom pustila pri njiju.

Minilo bo..." ponovim psihiatrove besede. "Čas potrebuje..." govorim, česar očka in mama ne razumeta. Se jaz komaj verjamem, česar sem se oprijela bilke, ki jo lahko zlomi sapica.

"Ne morem verjeti... Športnik je... Rad ga imam..." reče očka. 0 Borboletti se pogovarjamo, kot da bi ne imel imena. Izogibamo se, da bi, takšnega, kot je, povezali z Borboletto, ki smo ga poznali doslej. Nekaj nenaravnega je v tem sprenevedanju.

Počutim se samo. Varnost, ki mi jo dajeta očka in mama, je varljiva. Vsa njuna ljubezen ne zmore enega samega stavka, ki ga želim slišati. "Da bomo skupaj pomagali Borboletti!"

Rešila bi me rada pred njim. S policijo, s psihiatrično bolnico... z vsem, o čemer sem tudi jaz razmišljala v avtu. Ne morem pobegniti. Samo skrijem se lahko, za dodatno trpljenje, ki bi ujelo Borboletto. Psihiater je rekel, da bo prešlo... Psihiater je rekel, da bo prešlo... Psihiater je rekel, da bo prešlo... ponavljam molitev. Moje zaupanje v Borboletto bo rešilo njegovo mlado življenje. Pozabila sem, da sva istih let. Stekla bi kam v zavetje, se zvila in skrila v spanec. Potrebujem najine večere, njegov poseben objem, nežne besede, igro... Potrebujem naju dva, kakršna sva še nedolgo nazaj bila!

"Vrnila se bom k Borboletti!" rečem na kratko. "Na Tima pazita..." zadržujem solze.

"Lahko se sprevrže v shizofrenijo..." mama pove, daje o tem prebrala v zdravniški knjigi. Nevedni smo. Ker ni začetka, razumemo po svoje.

"Ni znal in ni mogel obvladati omame, s katero so se oplajali!" rečem.

"Ne pretiravajmo!... Morda pa sploh ni tako hudo, kot je videti..." reče očka. Vzame časopis in prične brati dnevne vesti. Zmoti ga Tim, ki mu zleze na koleno.

"Že zaradi Tima..." pogleda k meni. Misli, da bi lahko kaj spremenila. Da sem kriva, ker nisem opazila. Tudi psihiater me je očitajoče gledal.

"Utrujena sem... Legla bom..." stopim k Timu in ga poljubim. Potem ležem na kavč v dnevni sobi. Zaprem oči.

Še včeraj sem bila dekle, pomislim. Prehitro se je zgrnilo hudo nadme. Niti za hip se nisem utegnila ustaviti. Diploma na fakulteti, Tim, butik, vmes nekaj srečnih dni. "Skuhala sem kavo..." reče mama. Zaigram mirnost. Za lažen nasmeh skrijem begajoče misli. Nič več ni zaupnosti, ki smo jo imeli, ko še ni bilo skrbi. Na tiho, ne da bi vedeli kdaj, smo se spremenili.

"Od česa živi?" vpraša mama.

"Saj ni brez dela..." odgovorim nestrpno. Vstanem, da bi Timu pripravila večerjo.

"Od danes do jutri... To njegovo delo!" mama ne odneha. Očka je v kopalnici.

"Le kako, da nisi opazila..." zatarna. Samo to me sprašujejo. Znova in znova, kot da bi bila rešitev v odgovoru, ki bi ga morala najti. Nihče ne ve, kaj vse sem že danes prestala.

"Pozno je. Tim mora v posteljo..." najdem izgovor, da se umaknem. Ukvarjam se s Timom. Ko mu v posteljici povem pravljico, se vrnem v dnevno sobo. Zavrtim telefon in pokličem Borboletto.

"Si dobro?" vprašam.

"Gledam film, pogrešam te in ni prav, da sem brez tebe.." poslušam ljubljeni glas. Vpraša po Timu.

"Jutri se vidiva..." rečem nežno. Stisnem dva majhna kamenčka v žepu. Za srečo... je rekel Borboletta.

"Ne verjemi mu!" me mama oplazi z ostrim glasom. Stvarnejša je od mene. Borbolette ne čuti, zato vidi dlje.

"Preživel bo..." reče očka. Ker se ni srečal z Borboletto, misli, da mama pretirava.

"Ne prenesem ga!" mama sovražno pogleda tudi mene.

"Mama..." poizkušam nežno. Ničesar ji ne morem obljubiti, objasniti, odkriti. Še ne. Kasneje kdaj bi v podobnem trenutku morda ravnala drugače.

Voščim Lahko noč in odidem v svojo sobo. Poljubim Tima. Sedem na posteljo in zajočem. Kaj naj storim? Odgovorna sem za Borboletto. Ležem k Timu. Tudi nocoj bom imela težke sanje. Bojim se izbuljenih oči in pene v kotičkih ust. Nikamor se ne morem skriti pred Borboletto. Tudi pri starših bi me iskal. Nočem, da občutijo strah, ki mi ne da spati.

2.

Pogumno potrkam in pozdravim. Sedi v starem naslanjaču in kadi. Potuhnjeni izraz na njegovem obrazu me strese. Takšen je nevaren.

"Pripravila nama bom kosilo..." rečem. Glas se mi zatrese. Iz vrečke vzamem zelenjavo in meso.

Borboletta pride za menoj v kuhinjo. Zaradi slabega zraka nameravam odpreti okno.

"Ne odpiraj..." zakriči Borboletta. Z dvema prstoma brska po zrezkih. Nenadoma prime meso in ga vrže vame. "Sama žri to svinjarijo!" kriči.

"Se ti zezaš ali kaj?... Veš, da ne jem govedine..." grozeče stopa proti meni." Socialka!..."

"Kaj ti je spet?" Želim ostati neprizadeta. Morda ga bo moja mirnost razorožila.

"Nič te ne gane... Kajne?" reče tišje.

"Ne morem ti slediti..." odgovorim. Rada bi ga vprašala, če še jemlje mamila. Koliko časa jih je jemal in kdaj? In kaj? Kaj? Kaj? Kaj? Moja prekleta nevednost me spravlja ob pamet.

Marihuana ni škodljiva! so trdili sošolci, ki so jo kadili. Heroin, kokain, LSD... kaj vem še vse, je tako daleč od mene. Nikoli nisem razmišljala o mamilih. Zakaj naj bi? Bi morala? Bi morala biti vključena v takšna razmišljanja, če pa je bilo vse tako daleč stran. Zmota! Prekleta ironija. Borboletta je zastrupljen z mamilom. Ni zasvojen. Bolan je. Ne more nazaj. Nazaj...

"Ne glej me tako... Psica!" reče in mi pljune v obraz. "Daj denar, da grem ven jest... Ne moreš mi slediti, zadrogiranka! Že od gimnazije naprej se drogiraš, prasica!... Ne glej me tako odštekano!" melje zlo svojo zgodbo. Sovraštvo v tej zgodbi se je obrnilo proti meni. Ničesar lepega ni zame v njej. Me je Borboletta ljubil? Me ljubi? Mu je kdo grdo govoril o meni? Naivno razmišljam, ker ne znam drugače.

"Spucaj tisti denar!" zakriči. Zagrabi me za vrat, čisto drug blizu drugega sva. Lahko bi me zadavil, če bi hotel. Ne premaknem se. Ne branim se. Gledam v izbuljene oči in celo strah seje porazgubil. V molekulah plava po stanovanju, ki naj bi bil najin dom. Izgubljam strah, izgubljam dom, izgubljam vse, kar se mi je dozdevalo, da imam. Ubogo človeško bitje sem, ki ne ve, kaj bi. Kaj bi bilo najbolj prav. On bi moral v bolnico. Je to v resnici prav? Kaj bo z njim? Kakšen se bo vrnil? Ne morem, ne morem si pomagati!

Kdo sem, da lahko sodim o tem? Še s seboj ne znam. S svojim življenjem se igram. Ne vem, kolikšna je Borbolettova nepredvidljivost. Psihiater je rekel, da bo prešlo, odzvanja v meni. Za kakšno ceno?

Sem legla na žrtvenik? Nihče me ni prosil, naj ležem na žrtvenik. Sama sem se odločila.

Nočem uničiti Borbolette. Psihiatrična bolnica bi ga uničila. Metulji so občutljivi. Borboletta je metulj. Metulji v omami umrejo.

Borbolettini prsti se razprejo. Pritisk na vratu popusti. Kot korale zažari na koži sled histeričnih prstov. Globoko vdihnem in debele solze se mi ulijejo po licih.

"Hinavske solze!" reče. Normalen glas ima, kar bi me lahko zavedlo, da je hudo mimo.

Ne znajdem se več. Ne zaupam mu. Čutim, da ga bom prenehala ljubiti. Če bi me ljubil, bi se ne mogel tako grdo znašati nad mano. Noče se zdraviti. Noče si pomagati, kot drugi. Sam hoče skozi in jaz naj bi mu pomagala. Samo zdravnikov "minilo bo" imam. Edino, na kar se lahko naslonim.

"Ne bodi hinavska!... Ne poizkušaj me spraviti v norišnico! Nekega dne bi prišel ven..." tenkočutno ugane moje misli. Grozljiv instinkt ima. Sluti, da se umikam. Njegova edina brv sem. Hodi po njej, da manj boli zmeda v njem.

"Nekdo drug... te bo spravil s poti!" ne odneha. Stoji pred ogledalom in si ureja lase. V ušesu ima uhan. Nikoli ni nosil uhanov. Oblečen je v belo indijsko srajco. Kavbojke so razcefrane in nekje je dobil usnjene indijske sandale. Spremenil se je, povsem. Se vedno je čeden. Zaradi temnih očal ni videti drugačnosti. Izdale bi ga oči.

Skrite so, k sreči.

Nasmeha že dolgo ni več. Lepa usta so dobila trpeč izraz. Zasmili se mi. Zahrepenim po njegovi roki okoli ramen. Včasih sva hodila tako. Ljubila sva se.

"Posodi mi nekaj denarja!" pogleda proti meni.

Iz denarnice vzamem dva tisoč tolarjev. Položim jih na polico pred ogledalom.

"Kaj naj s tem?... Pel tisoč mi daj!"

Vzamem še tri bankovce in jih položim zraven. Ubogljiva sem, ker sem ranljiva. Z denarjem sem si kupila kratkotrajen mir. Vesela sem, da odhaja ven. Razmisliti moram, koga bom prosila za nasvet. Očkovega prijatelja, ki je komandir na policijski postaji, morda.

Neosebno bo in pošteno.

Borboletta vzame denar in brez pozdrava odide. Ko pogledam skozi okno, vidim, da peš odhaja proti mestu. Koraki, ki se oddaljujejo, so ganljivi. Gledam za njim, dokler se ne izgubi za hišami. Ozrem se po stanovanju. V neredu je. Pričnem pospravljati. V pepelniku so čiki, na mizi trije kozarci z ostanki belega vina. Po tleh ležijo kasete, v kolu zmečkana Borbolettova srajca.

Neurejenost zeva do obupa. Moj dom je žaloslen. Brez možnosti sem! Ne morem zmagati.

Komandirju povem svojo zgodbo. Tako, kot se je zgodilo. Moje srce je razgaljeno in samo skrb za Borboletto mi lahko opraviči občutek, da sem tako bedna zdaj. Neznanca prosim za pomoč.

"Kaj bi storili vi? Če bi se to zgodilo nekomu, ki ga imate radi?" vprašam preprosto. "Je prav, da bi ga odpeljali v bolnico? Na silo bi ga morali..."

Komandir razume, kako boli dvom v meni. "Teoretična rešitev je preprosta. Psihiatrična bolnica ali zapor. Varna boš!... Dokler se ne vrne!" reče.

"Nevarno živi. Bojim se zanj..." sklonim glavo. Nočem pokazati solz.

"Na psihiatriji bi ga zlomilo. Zaprli bi ga med alkoholike ali pa med psihične bolnike. Tako je tam, mislim. Tudi pomirila dobivajo!... Za zapor mora biti razlog. Borboletta ne sodi tja. Tudi če bi našli razlog, bi se vrnil... Prej ali slej! Če bi bil moj sin, bi se boril zanj... Ti si še tako ndada! Naj govorim s tvojim očetom? Pomagal ti bo!" poslušam komandirjevo razmišljanje. Ne ve, da mi starši ne bodo pomagali.

"Ločiti bi se morala..." povem, kaj želita očka in mama.

"Čas bo uredil po svoje. Če te bo maltretiral, pokliči našo policijsko postajo ali pa obvesti psihiatra. Če bo povzročal težave drugje, ga bodo prijeli..." se komandir noče izpostaviti preveč. Kaj drugega naj bi mi rekel? Čudežnih nasvetov ni.

"Nočem, da bi ga zaprli..." zašepetam. Na koncu jezika začutim solzo, ki je pridrsela do ust. Za besedami slišim solze.

"Kako daleč je že?" vpraša komandir. Ker ga zač¬deno pogledam, še reče: "Z mamili... mislim."

"Pretiravali so. Več dni skupaj... Ni zasvojen. Le..." ne dokončam.

"Zmešalo se mu je... Morda je bil LSD..." komandir zmaje z glavo. "Ko bi ga le lahko spravila na pogovore k psihiatru na kliniko. Hitreje bi šlo... Manj nevarno bi bilo. Za vse vas..."

"Ne morem ga prepričati. Noče se pogovarjati o tem!... Napadalen postane. Ničesar ne pove. Ničesar ne vem... Samo gledam, kako se izgublja pred menoj. In kot polip se je prisesal name!" priznam, da sem žrtev droge tudi jaz. Tudi Tim bi bil in moji starši, če bi se umaknila tja. Nikamor ne morem. Povsod bi me našel.

"Pokliči me... Kadarkoli!" komandir reče ob slovesu.

Na cesti se opotečem. Ne vidim dneva, ki se prebuja v pomlad. Skoraj zamerim naravi, ki se odpira. Nočem videti popkov na vejah, že prebujenih spomladanskih cvetic v kamnitih kvadratih ob cesti, nočem gledati veselja na ulicah. Nekje v mestu blodi on. Ljudje se mu smejejo ali pa se miu umikajo. Drugačen od njih je. Vedno je bil drugačen. Občudovali so ga. Zdaj je v posmeh.

"Prekleti Ed! "stisnem drobni pesti. Hudiču nič ne pride do živega. Ne droga ne policija ne vest. Je res LSD? Je kaj drugega? Je koktail iz drog? "Prekleti hudiči!" nehote krčim svoje nevedno srce v preziru do Borbolette.

Peš se vlečem k Timu, k mami in k očku. Oddaljeni so. Na varnem. Zato ne mislim nanje. Tudi na svoj butik sem pozabila. In na Linin rojstni dan, ki ga je imela včeraj.

Med potjo se ustavim v cvetličarni. Kupim mimoze za Lino. Na svojo vizitko napišem njen naslov in naročim, naj šopek odnesejo tja.

"Pusti me samega!... Boli me glava... Ali sem rekel kaj narobe? Reši me tega pekla..." me prosi. Izogiba se tablet, tudi aspirina.

"Pojdiva k zdravniku... Nino bom poklicala!" se spomnim sošolke, ki je zdravnica.

"Zdravnik me je uničil! Tisti v norišnici!... S tabletami, ki sem jih moral žreti... Nisi mi verjela!... Kar pustila bi me tam! Da bi crknil!... Nikoli prej me ni bolela glava. Ali ni čudno?... Priznaj, daje čudno!" spreminja razpoloženje.

Prikimam. Rada bi ga poljubila na hladno čelo. Mu pogladila temne kodre, mu govorila besede, ki sva jih ustvarila skupaj. Kadar me je poklical po telefonu iz govorilnice ob teniškem igrišču, je imel navado vprašati: "Me ljubiš?... Me imaš rada?... Reci mi! Se enkrat in še enkrat..." Besede ljubezni so bile najina nežna vez. Ko mu je zmanjkalo kovancev, je stekel po drobiž in me ponovno poklical.

"Ti si kriva, da so me takrat odpeljali na psihiatrijo. Pozanimal sem se. Nikogar ne odpeljejo kar tako. Nekdo se mora odločiti za to. Dati podpis... DA TE ODPELJEJO!" glas postane britev. Z očmi zaškili in sprememba mr. Hyda v dr. Jekyla je tu. Še preden se utegnem odmakniti od njega, me zagrabi za vrat.

"Si ti podpisala?" zakriči. Misli, da so ga v bolnici zastrupili. Noče si priznati, da je vzrok pekla v mamilih. Odmislil je čas, ko so se drogirali. Igrali so se z vsem, česar zavest ne more izdržati.

"Nisem podpisala..." s težavo izgovorim. Stiska me za glasilki in pričenjam se dušiti. Z vso močjo ga odrinem. Ker se mi ponovno bliža, ga brcnem v koleno. Sklonim se, da bi zbežala mimo njega. Ne gleda mene. Zamenjal me je za nekaj, za kar misli, da mu je nevarno.

Mimo njega sem že, ko me udarec od zadaj zbije na tla. Padem na obraz in tako obležim. Iz nosu mi teče kri.

"Ubil te bom!... Ubil te bom!" ponavlja. "Vstani!" zakriči z odsekanimi besedami. Kot da bi slišala nemškega oficirja." Los! Los! Los!..." mi reže ušesa.

S težavo se dvignem. Ukaže mi, naj sedem na kavč. Pusti, da se počasi vlečem do njega. Ko vidi, da mi iz nosu kaplja kri, potegne iz žepa robec in mi ga da.

"Cipica! Koketa pokvarjena!... Ne boš me omrežila in tudi ne smiliš se mi. Nikakršnega usmiljenja ne čutim do tebe! Sovražim te!... Priznala boš, zakaj si me spravila med norce! Ed mi je povedal, da si ti podpisala... Nikoli bi me ne odpeljali tja, če ne bi ti podpisala!" govori, kot bi izgovarjal vojaške ukaze.

"Zdravnika vprašaj... Policiste... nekdo mora vedeli, kdo je poklical rešilni avto..." odgovorim tiho. Obseden je od ugibanj, kdo bi naj bil tisti, ki je to storil. Ne morem ga prepričati, da tudi jaz ne vem.

"Nimam žene!... Ti si njena dvojčica. Saj sta dvojčici, kajne? Ena je dobra, druga hudobna. Tudi življenje je dobro in slabo. Zato se ne sekiraj. Lepo priznaj in morda se te bom usmilil..." govori priliznjeno, zaradi česar mi ledeni kri. Na mizi ima nož.

"Ne boj se! Ni zate... Še ne. Zasledujejo me, zato moram imeti pri sebi nekaj, s čimer se lahko branim... Za nogavico ga bom skril. Vidiš?" poslušam zmedene misli. Z njim je huje kot vse doslej.

Presede se v stari naslonjač v kotu sobe. V rokah vrti nož. Igra se z rezilom. Nisem v nevarnosti. Druge misli ima.

"Z menoj boš šla!... Prasec me ni pustil v Tosco. Skupaj greva!... Če bo težil, mu bom razbil gobec!" reče.

Morala bi se ga bati. Nevarnost dobiva drugo obliko. LSD je v njem.

"Obleci se...". Zaviha hlačnico in potisne nož za nogavico. Nekaj zelo zelo ganljivega je v njegovem prizadevanju, da bi ohranil dostojanstvo. Podzavestno čuti, da se ljudje norčujejo iz njega. Ko mu pogledam v obraz, vidim, da ima solzne oči.

Spomnim se popoldneva pred lanskoletnim silvestrovanjem. Vprašal me je, če moški sme jokati. Imel je solzne oči. Pripovedoval je o nekem svojem učitelju, ki je imel navado, daje učence pogladil po laseh. "Moj oče me ni nikoli pogladil po laseh..." je povedal. "Oboževali smo svojega učitelja. Bili smo najboljši razred na šoli... Pred dnevi je bila v časopisu njegova osmrtnica... Spomnim se, da je moral zaradi prevelikega števila odličnjakov k ravnatelju. Ta, polčlovek, je očital našemu učitelju popustljivost. Prisiliti ga je hotel, naj zniža število odličnjakov. Učitelj mu je odgovoril, da nas uči zato, da dobimo znanje in ne neznanje. Ob koncu leta smo mu igrali na kitaro."

"Na tistega prijaznega učitelja sem pomislila..." rečem. Želim, da bi se nekaj dobrega vrnilo v Borbolettovo dušo.

"Nisi se ga spomnila v pravem času!... V kakšni povezavi je to z najinim odhodom ven?... Je pač riknil," odgovori neprijazno. Nasloni se na mehko blazino in mrko gleda, kako se preoblačim.

"Zakaj imaš tako poceni štose?" vpraša.

"Rad si ga imel. Tudi on te je imel rad..." odgovorim.

"Ne prenesem, Če me ima kdo rad!... Tudi tebe ne prenesem. Lastiš si me! Kdo ti je dal pravico, da govoriš o učitelju, ki sem ga jaz poznal. Ne ti! Pripovedoval sem ti o njem. Kako veš, da je bilo vse, kar sem ti pripovedoval, resnično?... Radi smo ga imeli!" reče tišje.

"Si bil dober dijak?"

Še sama ne morem verjeli, kako prijazno se pogovarjam z njim. Ne vem, kam me bo odvlekel. Jaz ga želim rešiti v čas, ko se je počutil varnega. Še otrok bi se ne menil tako. Imam občutek, da so moje misli zastale, se oklenile le nekaj besed. Pozabila sem misliti.

"Bil sem!... Kadar sem hotel!" dobim odgovor, čeprav ga nisem pričakovala. Vstane in si obleče črn usnjeni jopič. Nobenega izgovora nimam več, da bi zavlačevala z odhodom ven.

"Kje imaš avto?" vprašam, ko prideva pred blok.

"S tvojim greva!..." reče. Prime me za roko, in prilagoditi se moram njegovim hitrim korakom. Ustavi se pred garažo, kjer je parkiran moj mali avto.

"Pohiti..." postaja nestrpen. Kako grozljivo temna je noč, opazim šele sedaj, ko moram sesti za volan. Ozrla sem se v nebo, kjer ni zvezd.

Sede poleg mene. Ne sili, da bi vozil on. Ko zavrtim ključ, mi ne uspe vžgati avtomobila. Poizkušam še enkrat. Ker motor noče steči, pogledam Borboletto. Jezen postaja.

"Me zajebavaš?" reče. Zadržuje se, da ne bi zakričal.

Ko zapeljem iz garaže, pokaže, v katero smer naj peljem. Zaobiti hoče policijsko postajo, mimo katere bi morala.

"Ne prehitevaj!" vzroji, ko hočem zapeljati na levi vozni pas.

Pred semaforjem ga pogledam. Stisnjene ustnice drgne ob zobe. Dela šobo, in morda je prav, da ne vem, kaj misli. Ničesar ne čutim. Ne ljubezni ne naklonjenosti ne strahu in tudi ne sramu, da me bo izpostavil pred neznanci.

"Kupila boš karte in skupaj bova šla v diskoteko..." reče, ko zapeljem na parking pred Tosco.

"Če bo težil... jo bo skupil!" pokaže na debeluha pred vhodnimi vrati.

Počasi zaklepam vrata na avtomobilu. Pomislim na Tima. Na njegovo drobno dihanje v postelji brez mene. V moji sobi, kjer sem jaz spala nekdaj. Postelja je prevelika zanj. Rada bi stekla nazaj. V sobo, kjer spi najin otrok. Zopet čutim. Zaradi Tima se pričenjam bati zase in za Borboletto. Kaj bo storil zdaj?

Vratar prijazno pozdravi, vendar njega zaustavi. Pove, da je pred dnevi izzival med plesom.

"Z nekim narkomanom je bil!..." poudari proti meni. "Zakaj se družiš z njim? Dobra pička si..." pomežikne. Z izzivajočim nasmeškom pogleda Borboletto.

"Noter greva!" reče Borboletta. Odrine vratarja, in ko sva že mimo, debeluh plane nanj. Udari ga v obraz. Borboletta mu vrne. Iz teme zrasteta dve pošasti. Prva od zadaj prime Borboletto za roke, druga prične s pestmi boksati Borboletto v trebuh. Kričati hočem na pomoč, vendar se krčim od strahu, da bi ga ne ubili.

Čez čas debeluh ukaže pošastim, naj ga spustita. Borboletta omahne. Nasloni se na zid, in ko si opomore, potegne nož. Samo jaz sem videla, da se je v temi zasvetilo ostro rezilo. Z vso težo sem se obesila na roko, ki oče zariti v debeluhov trebuh nož.

"Nož ima! Nož ima!..." prične vpiti debeluh. Pošasti se vrneta iz teme, kamor sta poniknili malo prej, za njima se prikažeta policista. Mora postane stvarnost. "Dokumente..." reče policist, ki drži roko na pištoli. Z Borboletto nimava dokumentov. Brez torbice sem. Borbolettov etui, v kateri ima osebno izkaznico, sem videla na polici pred telefonom.

Stojimo pred diskoteko in policista si zapisujeta naše osebne podatke. Pošasti iz teme imata imeni in poklic, debeluh je končal srednjo ekonomsko šolo, jaz imain poklic in delo, Borboletta ima na pol odprto teniško igrišče in nož.

Zaradi noža ga policista vzameta medse in ga odpeljeta v marico, ki je parkirana poleg mojega avtomobila.

"Pustite ga..." zaprosim. Ulijejo se mi solze, zaradi česar me Borboletta grdo pogleda.

"Ne obnašaj se tako! Smešna si..." reče suho, brez naklonjenosti v glasu. Ubogljivo stopi v avto. Gleda naprej, zato ne vidim, kako mu je.

Stojim v temi. Policijski avto je že zdavnaj izginil za ovinkom. Nikjer ni nikogar. Zelenkasti sij uličnih svetilk je strupen. Manj meje strah. Pričenjam se družili s fantomi. Slečena sem pred njimi, popolnoma naga in presekane so poti domov. Radovedne oči fantomov me opazujejo, kaj bom storila.

Kamen usode je padel na moje srce. Se v zraku je slišati posmeh. Malo ljubezni mi je naklonilo življenje.

Bila sem pri Timu, z njim sem se igrala, in že sem morala stran. Zgodaj dopoldne je še. Borboletto so policisti zadržali čez noč in komandir mi je rekel, da ga bodo danes izpustili.

Čakam ga. Čakam na čudež, o katerem mi je govoril psihiater. Verjamem, da me bo Borboletta pogledal z zdravimi očmi.

Pričenjam pospravljati. Prah in umazanija spominjata na življenje, ki ga životariva z Borboletto. V vedro nalijem vodo, vzamem krpo in se sklonim, da bi obrisala tla.

Srhljiv občutek me zagrabi za srce. Za mojim hrbtom stoji Borboletta. S tihimi, mačjimi koraki je prišel v stanovanje, se splazil za moj hrbet, in zdaj me nepremično gleda. Ne morem ga pozdravili. Tudi nasmehniti se ne morem.

"Prekleta potuhnjena psica!... Kaj si jim natvezla?... Da sem narkoman?... Zadrogiranka!..." Pod očmi ima temne kolobarje. "Kdo me je spravil med norce? Zaradi koga sem moral prespati v arestu?... Ubil te bom, potuhnjenka!" zavpije. Z vso močjo brcne v vedro. Plastika poči. Voda se razlije po kuhinji in gledam curek, ki drsi proti preprogi s cvetovi. Stisnem se v kot pri vratih.

Slovenščina z vojaškim naglasom in pravo vojaško lajanje mi režeta možgane. Borboletta kroži pred menoj. Ne more mi za hrbet. Njegovi koraki spominjajo na roparico.

"Nekega dne te bom ubil!... Prisežem!" bulji vame. Ne vidi me. Ko bi le mogla uganiti, kaj se dogaja z njim.

"Daj mi denar! Brž!... Dvesto mark!... Ne cmeri se. Ze zdavnaj ne verjamem tvojim prašičjim solzam. Crkni!..." kriči.

Ubogljivo sežem v torbico in vzamem denar. V tolarjih, kolikor znese skupaj dvesto mark.

"Marke, kuzla!" zavpije. Njegovi v kremplje spremenjeni prsti se mi bližajo. Zadavil bi me, če bi nekdo ne pozvonil na vrata. Borbolettova napadalnost popušča. Zmotil ga je zvonec.

Stopim k vratom. Podpisujem priporočeno pošiljko, in poštar je izgovor, da stopim na hodnik. Stečem po stopnicah v najvišje nadstropje. Potrkam pri znancih. Poklicala bom psihiatra, naj ga odpeljejo.

V imeniku poiščem telefonsko številko, pokličem dežurnega zdravnika in povem naslov, kamor naj pridejo po mojega Borboletto. Ko odložim slušalko, zajočem ob telefonu.

"Vam skuham kavo?" vpraša znanka, h kateri sem zbežala po pomoč. Ničesar ne ve o meni in o Borboletti. Samo ugiba lahko.

Molčim in zbiram moč, da se vrnem v stanovanje, iz katerega sem ušla. Počasi se zavedam, da tisto stanovanje ni več moj in Timov dom. Primem skodelico, da bi popila kavo. Roka se mi zatrese. V prstih nimam moči. V srcu je je najmanj.

Pred vrati v stanovanje zastanem. Ne upam si noter. Stečem pred blok in tam čakam na rešilni avto, ki naj bi odpeljal Borboletto.

Dežuje. Stisnem se k zidu in stegnem roki, da nanje padajo dežne kapljice. Hladijo me. Ne morejo pogasiti spominov, ki jih sestavljam v pravljico. Le v čisti vodi se vidijo zvezde! mi je nekoč rekel Borboletta. Dežne kapljice so čiste. Zvečer bo morda odsev zvezd v njih. Kaj bo zvečer? Kaj mi mar, kaj bo zvečer. Ni časa za zvezde. In tudi za sanjave spomine ne.

Pogledujem na cesto. Zdravnik bi že moral biti tu. Če se bodo mudili, mi bo zmanjkalo moči. Ne bom mogla pustiti Borbolette stran.

"A tukaj si..." se presenečeno obrnem h glasu, ki me je zdramil. Borboletta je oblečen v dežni plašč, v rokah ima dežnik. "Na zrak moram... Boš v butiku?" vpraša z glasom, kakršnega želim slišali. Vse je na videz takšno, da se počutim izdajalko. Vesela sem, da se je Borboletta odpravil ven.

"Oprosti!... Pospravil sem po kuhinji..." reče. Sklonim glavo, da bi mi ne videl v oči. Zaradi ljubezni do njega sem pozabila, kaj mi je storil.

"Ne skrbi..." z dlanjo dvigne moj sklonjeni obraz. Narahlo me poljubi na usta, me s prosto roko stisne k sebi in tako obstojiva, dokler naju ne zmoti avto, ki ustavlja pred blokom. Skozi priprte oči vidim, da je avto bel, da sta izstopila dva v belem in zdravnik z zdravniško torbo v roki. Vsi trije gredo mimo naju in zdravnik išče v notesu naslov in priimek, kjer mora pozvoniti.

Ne premaknem se. Pustim, da eden od bolničarjev pritiska na zvonec pri domofonu, pustim, da se nekaj menijo med seboj, in ne pustim, da bi se Borboletta odmaknil od mene.

Šele ko rešilni avto odpelje, premaknem glavo. Solze mi drsijo po licih, drhtim od nezaupanja vase. Ne vem, kako naj rešim Borboletto!

"Poklicala si jih... kajne?..." vpraša Borboletta. Še vedno je nežen. Krhko upanje, da se bova izvlekla, naju je za trenutek povezalo. "Ne delaj tega!... Ne stori mi tega!" reče. Objame me in z glavo, naslonjeno na moje rame, razmišlja.

"Ponavljaj za menoj..." reče in se odmakne od mene. Gleda me v oči. "Obljubljam, da ne bom nikoli več poizkušala spraviti Borboletto v psihiatrično kliniko. Rajši bom odšla in ga pustila samega. Naj sam najde pot iz tega! So oči, ki se smejijo in oči, ki jočejo, a v mojih očeh je norost. Ne vem, kakšno vino iz divjega maka sem pil, kakšna je ta norost v mojih očeh. Sam bom našel pot iz tega!"

"Tagore..." padam v mehko naročje spominov. Ob večerih, ko je Tim zaspal, sva sedla na blazine na tleh in Borboletta mi je bral pesmi tega indijskega pesnika.

"Kje je prostor za rešetko, da lahko razprostrern svoja krila?" reče.

"Kje se bom med oblaki spočila brez prečke?" odgovorim. Pesem o svobodni ptici in o ptici v kletki je bila moja najljubša pesem.

"Ljubim te!..." slišim znani glas. Prosim usodo, da bi naju z Borboletto življenje ne ločilo!

"Mokra sem..." opazim, da se mi lasje lepijo ob lice. Tudi jopica, v katero sem ogrnjena, je mokra.

"V mesto skočim... Pogledat, kako je na tenisu..." pove Borboletta. S poljubom na lice se posloviva. Ko se ozrem za njim, vidim, kako žalosten korak ima. Sprememba v psihi se je pritajila. Žalost se ne pritaji. Izda se v hoji, v pogledu in tudi v glasu je. Z Borboletto sva imela tih glas.

Pred vrati sem še, ko zazvoni telefon. Kliče me Lina. V teh tednih sem pozabila nanjo.

"Greva na kavo?" želi, da pride pome z avtom, da se odpeljeva v mesto, da se zabavava kot nekdaj. Smejali sva se, stikali po trgovinah in klepetali. Za ničesar takšnega nimam več časa. Samo Borboletta je in jaz. Še Tim je odrinjen. V tem grdem, nenadejanem času ni prostora zanj. Lomim dan, da sem lahko z njim. Kot v zlaganki sestavljam ure, da sem lahko z otrokom, ki me potrebuje. Trpim, ker ne morem biti z njim.

"Včeraj sem srečala Borboletto. Z Edom je bil... Ga poznaš? Narkomana, ki prodaja drogo. Na Tajsko hodi!... Pravijo, da nekateri fantje zanj švercajo heroin... Reci Borboletti, da ni dobro, če ga policaji vidijo z njim... Na naš faks je hodil. Nekaj semestrov..." poslušam, česar se bojim. Ne hodim po Borbolettovih poteh. Tudi vpliva nimam nanj.

"Boš jutri v butiku?" vpraša.

Domeniva se, da bova ob dvanajstih odšli skupaj na kosilo. Popoldne bom imela zaprlo. S Timom bom.

Počutim se izdano. Nisem izdala jaz, ko sem poklicala na psihiatrični oddelek! Borboletta me je ogoljufal! Za vse, kar sva si obljubila, kar sva obljubila Timu. Z Edom se druži. Morda je marke potreboval za drogo. Ze sum je surov, da se primeru za želodec. Bruhala bom. Zaradi nemoči se zvijem na preprogo.

Kako naj se upiram sili, ki je preplavila svet! Premalo izkušenj imam, premalo vem o njej in preslabotna sem, da bi lahko potegnila Borboletto nazaj. Nikogar ni, ki bi mi pomagal. Če bi zaprli Eda! slišim svoj glas v sobi. Če bi zaprli Eda, bi Borboletto lahko dobila nazaj, najdem izhod brez vrat. Nihče ne bo zaprl Eda! Prekleti!

Borboletta spi. V butik moram. Zato mu napišem sporočilo in tiho odklenem vrata.

"Kam greš?" zavpije za menoj. V spodnjih hlačkah priteče iz spalnice. "Ne puščaj me samega!... Preganjajo me!... Sinoči so mi sledili..." govori ter prestrašeno pogleduje naokoli. Ko ga primem za roko, se umiri.

"Tudi sam imam straže!... Vidiš?" pokaže s prstom na cesto. Stoji za zaveso in hoče, da pridem k oknu. "So še tam?" vpraša.

Pokimam. Njegovi bolni možgani zdelujejo njega in mene. Vživeti se moram v igro. Z Borboletto se pogovarjam o psihopatih, ki mu sledijo, in o "njegovih", ki ga ščitijo.

Ko se napad umirja, izginjajo tudi strahovi. Borboletta prične dvomiti o meni.

"Dvojčico imaš... Igrata se z menoj. Ne vem, kdo si!" stiska ustnice ob zobe. Iz žepa potegne mojo sliko. S prstom pokaže na nos. "Tvoj nos je drugačen..." pričenja srhljivko. "Kdo si?" zakriči.

"Pomiri se..." rečem nekaj, česar ne sliši. Posluša mračen glas omame, v katero pada.

"Kaj hočeš od mene?... Zakaj ne odideš?... Ne... Ne... Povedala boš, kdo si in komu pomagaš, da se igra z mojo glavo!"

Borboletta se mi bliža. Zaškili, vendar se oči umirjajo. Nič več ni beločnice, ki mi je ledenila kri. V njegovih očeh je sovraštvo. Izvedeti hoče, kaj ga uničuje. Zaradi halucinacij ima nejasno sliko. Njegova neustavljiva želja, da bi razvozlal uganko, se bori z dnevi, ko je padel v temo.

Kaj mu je dal Ed? Za kakšno mamilo gre? Ed bi lahko povedal. Morda mu je podtaknil kaj močnejšega od LSD. Borboletta ni bil pripravljen nanj. Moja nevednost mu ne pomaga. Igrava na čas! Da bo prešlo, kot jc rekel zdravnik. Samo to imam.

"Glava me boli!..." reče Borboletta. Z vso močjo se zaleti v steno. Potem še enkrat in še enkrat. Vsakič tudi meni poči v srcu.

"Si videla ljudi? Njihovo režanje?... Njihove zobe?... In oči? V avtobusu se je takšen tip spravil nadme. Sedel mi je nasproti in gledati sem moral njegove piškave zobe. K sreči je avtobus ustavil. Siccr bi skočil skozi šipo... Ukrasti mi je hotel zobe..." zaihti. Z jezikom oblizne svoje lepe, zdrave zobe. Zaradi njih je bil njegov nasmeh še privlačnejši. Že dolgo dolgo ni bilo nasmeška na njegovem obrazu. Dve trpki gubi ga delata starejšega.

"Treseš se..." reče. "Se bojiš?... Se tudi ti bojiš ljudi?" gleda vame s praznimi očmi. "Ničesar ti ne bom storil! Samo povedala boš, kakšne igrice se greš!" Ustnice drgne ob zobe, kot da bi brusil nož. "Pregriznil ti bom vrat... packa! Ne glej me s temi umazanimi, pokvarjenimi tigrovimi očmi... Tiger je čisla žival,... ti pa si potuhnjena, zajebana dvojnica..." menjava razpoloženje in privide. Zagrabi me za vrat. Me stisne. Ve, da sem njegov edini pristan.

Gleda me in napetost v njem popušča. Počasi razklene prste. Ne da bi karkoli rekel, obleče usnjeni suknjič in odide iz stanovanja.

Sama sem. V stanovanju je ostala nedokončana zgodba najinega življenja. Rada bi odšla. K staršem! Na varno... nekam, kjer bi se lahko naspala. Kjer bi se lahko igrala s Timom.

Vem, da ne bom odšla. Sredi vsega sem. Vpletena v Borbolettovo življenje. Bojim se ga. Vendar čutim, da mi ne bo ničesar storil. Vsaj hudega, ne!

Zunaj se razvedrim. V mestu je pomlad. Vedno sem imela rada zrak, ki diši od pravkar razcvetelih popkov. Morala bi v butik. Odločim se za kratek sprehod skozi park.

Sedem na klopco pred ribnikom. Vdihavam veselje tega lepega pomladnega dne. Potem se spomnim njega. Njegovega trpečega izraza.

Lepega dne je zame konec. Na nebu gledani oblak, ki bo prekril sonce. Iščem prečko v njem, kjer bi se lahko spočila. Tako neresnično je življenje, ki ga živim.

Oblak z vso težo pritisne name. Sonce ni sijalo zame. Nimam pravice uživati tega prijaznega dne.

V areni sem! Sredi ostrili zob barab. Tudi Borboletta je z njimi. Zakaj pustim, da me njihovi ostri kremplji trgajo?

Nemočna sem, ranljiva in premalo vem! Lina mi je povedala, da hodi Borboletta v lokal, kjer prodajajo heroin, psihiater mi je rekel, da bo norost prešla, policist mi je govoril o narkomaniji, ki se širi, mama in očka bi Borboletto zaprla v pripor ali v bolnišnico. Vsi bi storili nekaj, kar je prav. Borboletta pa molči in skupaj sva tudi sedaj.

Mladi žrtvi na žrtveniku skrivalnic. Sem brv, po kateri stopa občinstvo v areno, in sem žrtev, na katero so spustili žival v areni. Moje ubogo zmaličeno življenje! Govorila bi, pa nimam komu.

Vračam se skozi park, med kostanji in razcvetelimi prvimi tulipani. Stopim v avtobus. V srcu imam strah. Udarjajoči strah pred Borbolettovo nepredvidljivostjo. Vedno manj ljubezni je.

Butik odpiram z zamudo. Nič več nimam veselja z njim. Police so skoraj prazne in nisem se še dogovorila o novi pošiljki spomladanskih oblačile. Tudi šopek v vazi je ovenel.

Pobrskam po denarnici in odidem v bližnjo cvetličarno. Nakupim narcis in lončnico za v kot prodajalne. Pretežka je, da bi jo odnesla s seboj, zato rečem, da jo bo prišel iskal mož. Pretvarjam se, da je vse tako, kot je bilo, med nama.

Pred butikom me čaka očkova mama. Razvedrim se. Ko sem bila majhna, sem ji rekla očkova mama. Zdaj jo kličem Tatjana. Lepo rusko ime ima, rada potuje. Še vedno je mlada.

"Pojdiva na kavo...", me povabi, ko uredim cvetje v vazi.

Na hitro spijem kavo, se dogovorim za obisk pri njej in se izgovorim, da pričakujem kupce. Čeprav bi rada ostala in ji povedala. Pogled skozi okno me je zmotil.

Na ulici stoji Borboletta. Z njim je fant, ki ga ne poznam. Nekaj se menita in Borboletta sam zavije proti butiku.

Srce mi razbija in roka se mi trese, ko plačujem kavo. Stečem v butik. Borboletta sedi na stolčku. Čaka me. Smehlja se. Če bi ne poznala tega nasmeha, bi mu nasedla.

"Posodi mi avto! V Avstrijo moram... Po opravkih!" reče nestrpno. Pogleduje na uro in pove, da se mu mudi.

"Brez vozniškega dovoljenja si..." rečem neprevidno. Policisti so mu ga vzeli, ko je šel skozi rdečo luč. Moral bo k sodniku za prekrške. Njegov avto še stoji na parkingu, kamor ga je moral zapeljati. Tudi ključe so mu vzeli. Rezervne ključe je izgubil.

"Daj ključe! In nekaj denarja... Vse ti bom vrnil!" odgovori. Pred izložbo stoji fant in mu maha, naj pohiti.

"Nimain ključev... Avto je pri mehaniku. Zaradi vžiga..." povem.

"Lažeš!" zakriči. V enem skoku je pri meni in me stisne za zapestje. "Daj ključe, kuzla!" vse močneje stiska zapestje.

Solze se mi ulijejo, želim mu reči, daje avto v resnici pri mehaniku, toda ne morem spravili glasu iz sebe.

Fant stopi v butik in nekaj reče Borboletti. Dve barabi me hočeta vključili v svojo igro.

"Vzela boš RENT-A-CAR... Na svojo vozniško!... Do večera bo avto nazaj," ponovi Borboletta, kar mu je predlagal fant.

"Ne bom najela avtomobila. On naj ga vzame..." pokažem na tipa, ki se je zvijal ob pultu. Borboletla se doslej nikoli ni družil s takšnimi. Jih je on poiskal? Ali pa so oni našli njega.

"Vse bova zamudila!" reče tip. Odpre predal in vzame ven nekaj tisočakov. Borboletta je bil obrnjen stran.

"Vrni denar..." spravim iz sebe. Tih glasek imam. Obiskalo me je nasilje. Če se bom izvlekla, se bom skrila k babici, sklenem. Ne morem tja, kamor se je namenil Borboletta. Zapustila ga bom. Vseeno mi je, kaj bo z njim. Noče mi pomagati, da bi ga rešila.

"Tvoja žena fantazira!..." se zarezi tip. Bankovce je spravil v žep.

"Si zadrogirana?... Si pila?... Potuhnjenka!..." stopa Borboletta proti meni. Umakniti se hočem k vratom, in nekje na poti do tja me ujamejo njegovi prsti. Pekoča bolečina mi zamegli pogled. Iz nosu se mi vlije kri. Na tleh se širi krvava luža.

"Prijavi me! Pokliči policijo!... Saj si jo že! Zaprli me bodo in imela boš mir!" govori. Iz umivalnice je prinesel mokro brisačo in mi z njo obrisal obraz. Prebuja se Borboletta, kakršnega sem poznala. Zato je bolečina, ki jo čutim znotraj, hujša od bolečine, ki peče zunaj.

"K zdravniku greva... Ranil sem te..." reče. Sede na stolček in skloni glavo med dlani. Tako je ubog, da sem rnu zopet odpustila. Dokler se ne vrne hudič. Fant je odšel. Takšni ljudje ne sodijo skupaj. Hudič je imel prste vmes.

Odidem v umivalnico in si umijem obraz. Nos mi zateka in pod očmi se mi dela temna lisa. Te črnine ne bom mogla skriti. Ožemam brisačo in si jo polagam na lice. Manj me boli, toda lisa raste.

"Preseli se k staršem..." reče Borboletta, kar sem se že malo prej namenila. "Znašel se bom!... Telefoniral ti bom. Kako je s Timom?" Že nekaj tednov ga ni videl.

"Čakala te bova..." odgovorim kol v filmu. Verjamem, da bomo nekoč skupaj. V razbitem domu, kjer bomo začeli od začetka. Mlada sem in verjamem v pravljice. Nihče ne zna pripovedovati pravljic kol Borboletta. Tim je otrok, ki je poslušal najlepše pravljice.

K babici ne morem. V zdravilišču je in vrne se čez štirinajst dni. Osamljena sem sredi ljudi, ki jih poznam, Tudi radi me imajo, sem nekoč verjela.

Ne vem, kje blodi Borboletta. Posledice tripov izginjajo. Za norim obdobjem počasi prihaja streznitev. Živeti moram, kot da se ni nič zgodilo.

3.

Pospravila sem po stanovanju. Ko se vračam iz butika, je tako, kakor sem pustila. Borbolette ni že štiri dni. Strah mi znova in znova plete drugačne zgodbe. Vidim ga mrtvega, zaprtega ali pa z družbo, kjer pleše s podganami. Njihovo popačeno življenje ga bo strlo.

Škrtne ključ. Potem zvonec. Znana melodija mi zledeni kri. Po tistem, ko me je udaril v butiku, se nisva videla. Kdo ve, kakšen je sedaj.

"Tu si..." obstane med vrati. Pogleda modro liso, ki se mi je razlezla pod očesom. S sklonjeno glavo stopi v stanovanje.

"Je narobe, ker sem prišel?" vpraša. V zadiegi je.

"Tvoj dom je!" rečem. Po izrazu, ki ga vidim na njegovem obrazu, bi se lahko vrnila sreča. Premalo vem o njegovih poteh, zato sem zaupljiva. Ker čutim z njim, mu tudi oproščam.

"V Avstriji sem bil..."

"S tipom, ki..." se ustavim. Kraja v butiku je že preteklost. Štirje dnevi so vmes in Avstrija.

"Za posel je šlo!... Trenirke smo uvozili. Od nečesa moram živeti. Z Bojcem sva začela!" poslušam, ko kuham kavo.

"Sta švercala? Škrt robo, ki jo bosta dražje prodajala?" rečem pretrdo. "V butiku bi mi lahko pomagal! Če te zanimata nabava in prodaja!"

"Bojč ima zveze. Trenirke z znamko so! V skladišču jih dobi..." ni več prijaznosti v Borbolettovih očeh. Občutljive živce ima.

"Oprosti!" rečem.

"Otroške pleničke kaj?! Pajkice, žabice in volančke naj bi prodajal, kaj?... Tudi trenirk ne nameravam prodajati! Pomagal sem mu, da sem dobil nekaj denarja! Teniško igrišče, loparji, tenis, učenje tenisa, to je zame!... Kdaj boš dojela, kaj je zame? Kura nesposobna! Fakulteto imaš, pa si obtičala v trgovinici..."

Sem že podrla zaupljivost, ki sem jo za trenutek imela z njim. "Tudi jaz ne mislim večno ostali pri trgovinici s pleničkami! Večje cilje imam!" zakričim. Prestano trpljenje hoče ven. Nisem dovolj razumna, da bi potrpela z Borboletto. Bolan je bil in jaz bi morala biti strpnejša.

"Stuširat se grem!" reče na kratko. S prsti prečeše goste kodre. Ko ga gledam, opazim, daje shujšal. Bledica ga poduho vlja. Visoko čelo skriva njegove misli.

"Zelo te imam rada!" povem, da bi zrahljala svoje prejšnje kričanje. Brez njega in brez Tima bi ne znala več živeti.

"Potem mi pomagaj!" reče z mirnim glasom. "Predvsem pa ne kriči. Glava me boli. Naspati se moram. Zvečer bi šla lahko skupaj k Timu..."

"Vesel bo..." odgovorim. Očka in mama bosta samo vljudna. Moja podplutba pod očesom jc Borboletto še boij oddaljila od njiju. Očka gaje nameraval prijaviti policiji.

Zaradi Tirna sem ga pregovorila.

Borboletta se je stuširal in vprašal, če lahko leže v spalnici. Zadovoljno je zlezel pod najino odejo in položil glavo na najine blazine. Sveže so in dišijo. Znani vonj najinega doma je.

Sobota je, zato mi ni treba iti v butik. Do večera je še daleč. Zato se slečem in v sami majici ležem k Borboletti. Zopet je ljubezen med nama. Mlada sva, in grenko doživetje bo morda samo spomin.

Borboletta se igra s Timom. Lepe ustnice mi na skrivaj šepetajo o popoldnevu, ki sva ga preživela.

Naša sreča gre očku in mami na živce. Ne razumeta, kako lahko s podplutbo pod očesom poljubljam svojega moža. Za njiju je moj zakon zgrešena zadeva, ki bi jo očka po najkrajšem postopku spravil v red.

"Da ne bosta odpeljala Tima!" se mama boji, da se bom prenaglila. Za naivno me ima, ker ne ve, kaj vse sem prestala. Samo to, česar nisem mogla skriti navzven, ve.

Manjvredna sem v njenih očeh.

"Hitro pozabljaš!" zapiči pogled v udarec na licu. "Kot kužno znamenje!" udari še enkiat tudi ona. Iz dnevne sobe slišiva Timov in Borbolettov smeh.

"Timu bom pripravila večerjo..." rečem grenko.

"Večerjo imam! Za vse!" despotska mama ukazuje. Zaradi miru sprejmem, kar bo naredila.

"Očka se bo pogovoril z njim!" nadaljuje. "Če ti nimaš ponosa, midva ga imava! Nihče ne bo pretepal najine hčerke!" sem predmet njune užaljenosti. Načitana je.

"Si govoril z njim?" šepne očku, ko pogleda v kuhinjo.

"Kasneje!... Nocoj ne!" zamahne z roko. Tudi on je pričel odpuščati Borbolelti. Zaradi bolezni, ki je bila nad njim.

"Preveč naju vznemirjaš!" mama pogleda k meni. Da ne vidi solz, stečem v kopalnico.

Predolg je dan!

Nedeljsko jutro, Borbolettovo požvižgavanje, kava v skodelicah in pravljica, v kateri sva. Moreči prividi ga ne preganjajo več. Kakor so prišli, so tudi odšli!

Od nekje je pritekel še eden. Splazil seje v moje sanje in se mi zažrl v spomin. Na dolgi, prašni cesti sem bila. Lesen voz s polnimi lesenimi kolesi je vol počasi vlekel naprej. Z razpuščenimi lasmi sem sedela na vozu in pletla srajčko iz kopriv. Hitela sem, da bi izgotovljeno vrgla na Borbolletto, ki je jezdil ob vozu. Ljudje so vpili in me zmerjali s čarovnico. Sredi te poti sem se zbudila. Andersenova pravljica Divji labodi meje morila v snu. Ker je tako, si oddahnem.

"Razgibat se grem! Že kar nekaj časa nisem imel loparja v roki..." reče Borboletta. Čudežno se mu je vrnila moč.

"S teboj grem, se razveselim. Želim ven, na zrak. Želim biti z Borboletto, igrati z njim tenis, kakor takrat, ko sva se spoznala.

Čez pol ure sva mlad par, ki odbija žogico na peščenem igrišču. Že tretjič zapored moram priznati poraz. Utrujena sem, zato sedeva na klop. Borboletta prinese sok.

"Spet skupaj!" zakliče Lina izza ograje. Preteče polko, mi pritisne poljubček na lice in objame Borboletto. Že dolgo se nista videla. Ni verjela grdim govoricam, ki so krožile o Borboletti.

"Bova zaigrala?" vpraša.

"Po cigarete skočim..." odgovori oboževani metulj. "Vidve zaigrajta! Ko se vrnem, bom zaigral proti obema hkrati..." zakliče. Iz torbe vzame ključe mojega avtomobila.

Njegovo vozniško dovoljenje je še vedno na policijski postaji.

Z Lino igrava. Spet je bila na enem od svojih potovanj. Sedaj se veseli pozne jeseni v domačem kraju.

"Jocika je v kliničnem centru..." pove, ko sedeva. V juniju je maturirala. Bila je velika simpatija Lininega brata.

"Poleti se je oglasila v mojem butiku. Samo sedela je in razpravljala o indijski filozofiji. Bila je tako drobna, da ji je bil prav puloverček za petnajstletnico. Pristajal ji je, zato sem ji ga podarila," se spomnim vedno nasmejane Jocike.

"Beri jo je zvabil na drogo. Tudi prodajala se je zanj! Za denar, da je lahko kupoval heroin..." Resnica je, kar govori. Lina ne opravlja. "Že v zadnjem letniku je bila, ko se je začelo!" še pove. Vsa ljubezen njenega brata ni bila dovolj, da bi jo odvrnil od pokvarjenega lipa.

"Preveč je vzela..." nadaljuje, ker molčim. Nočem se pogovarjati o nesrečni Jociki. Tudi tega, česa je vzela preveč, nočem vedeti. Borboletta seje zadržal. Svojo bojazen imam.

"Dve uri ga že ni!" pokažem na uro. "Po Tima moram. Očka in mama gresta obiskat Tatjano... Zapelji me do tja!" sklenem, da ne bom čakala Borboletle.

Na glavni cesti sva že, ko moj avto zavije proti teniškemu igrišču. Borboletta vozi, na sedežih so fantje, ki jih ne poznam. Pred ograjo, ki zakriva igrišče, Borboletta ustavi. Fantje izstopijo in gredo proti barčku v stavbi, kjer je pokriti bazen. Tam je tudi disko, v katerem so ga napadli redarji. Policisti so odpeljali njega.

"Mu ne zaupaš?" ugane Lina. Tudi njej ni všeč, da Borboletta ni držal besede.

"Kako naj bi mu?" odgovorim. "Poletje je bilo in Jocika je imela dolge rokave..." povežem bojazen z Jociko.

"Zaradi vbodov na roki!" odgovori Lina.

"Se opazi?" rečem.

"Menda ne misliš, da bi se Borboletta fiksal?" je prepričana o svojem prijatelju. "Preveč se ima rad, da bi se špikal!"

"Njegove roke so gladke. Se komar preleti nenačeto nedolžnost..." odženem sum iz sebe.

Za seboj opaziva moj avto in kodrolaso glavo v njem. Borboletta nama pošilja poljubčke. Otroška igra, ki je dolge mesece ni bilo. Manj se odzivam, zato slutim, da sem se spremenila.

Mama nam je na vrtu postregla s sladoledom. Borbolettov jasni obraz ji je danes všeč. Ker smo dobre volje, pusti, da ostanemo na vrtu. Z očkom sta že pripravljena za na pot.

"Če bova prišla bolj pozno, ostanita z Borboletto pri Timu. V tvoji sobi prespita!" pokaže zaupanje v naju. Z očkom sta se sinoči pogovarjala dolgo v noč. Prepričal je mamo, da se je Borboletta unesel. Tudi on je bil nekoč v njegovih letih.

"Bova igrala tenis?" vpraša Borboletta Tima. Iz avtomobila vzameta torbo z loparji. Težek lopar zabava Tima. Od Borbolette je dobil obljubo, da mu bo jutri prinesel manjšega.

"Pecivo je v kuhinji..." še zakliče mama.

Ko pojemo, mora Lina domov. Z mamo bosta odšli na izlet. Tudi Borboletta predlaga, da se odpravimo k reki. Družina smo, kakršna smo nekdaj žc bili.

"Preveč sreče hkrati škoduje!" je babica rekla, kadar smo kaj slavili.

"Če bi se kaj spremenilo, bi mi strlo srce!" rečem Borboletti. Ne vprašam, kje je bil tisti dve uri. Zasliševanj ne marava.

"Očka, ostani vedno z menoj!" je prvič, da Tim reče Borboletti očka. V vrtcu je slišal tako. "Ti si Borboletta!" doda.

"Zvečer mi boš povedal pravljico..." Tim medli od ugodja, ker je z njim. Tudi jaz se topim. Borboletta meje s prosto roko objel prek ramena. Radi se imamo.

Zvečer skupaj ležemo na posteljo v moji sobi. Po pravljici ugasnem luč. Tako ostanemo do jutra.

Pri zajtrku Borboletta reče, da ima opravke. Tudi jaz moram v butik. Tim je že oblečen, zato vsi trije vstanemo, čeprav mama še ni popila kave. Očka je že v pisarni.

"Med potjo v vrtec me boš dala ven!" reče Borboletta. Nemiren je. Tudi manj prijazen s Timom.

V ulici, kjer je pokazal, ustavim. "Posodi mi nekaj denarja!"

Stavek poznam, le melodija je drugačna.

"Sram me je, ker fehtarim od tebe..." reče, ko iz denarnice vzamem pettisočak. Ponižujoče je, da bi mu dala manj.

"Je dovolj?" vprašam.

"Se bom že znašel!" odgovori neskromno. Zdeluje ga nekaj, zato se prestopa z noge na nogo.

"Oglasil se bom v butiku..." se posloviva. Timu pritisne poljub, mene stisne k sebi. Se preden odpeljem, je izginil za vogalom neke hiše.

"Si rad v vrtcu?" vprašani Tima. Vedno je dobre volje, kadar ga peljem tja.

"Nihče nima takšnega očka kot jaz!" misli nekaj drugega.

"Bo sedaj vedno z nama?" vpraša. Drobne dlani me od zadaj pobožajo po laseh.

"Seveda..." odgovorim iskreno. Storila bi vse, da bi z Borboletto nikoli ne prizadela ljubega otroka.

Poldan je, zato zapiram. Doma bom pripravila kosilo. Tako kot nekdaj. Potem bom v vrtcu vzela Tima in ga odpeljala k mami. Vrniti se bom morala v butik. Sestanek z modno oblikovalko iz Milana imam. Tudi o modelih za odrasle se dogovarjava. Ko bom odkupila prostore, v katerem je butik, ga bom razširila.

Že na stopnicah zasliširn glasbo. Iz mojega stanovanja prihaja. Udarjam po vratih, ker zvonca Borboletta ne sliši.

"Ti si..." zategne glas izza vrat. Borboletta gleda skozi kukalo. Ko mi odpre, butne vame duh po marihuani. Sladkoben dim se vleče iz dnevne sobe. Tudi v predsobi ga je dosti.

Odložim torbico in hočem v dnevno sobo.

"Obisk imam!" noče, da bi videla družbo, s katero se zabava.

Odrinem ga in pogledam v sobo. Na kavču je stegnjen Ed, fant, ki ga ne poznam, sedi v fotelju. Iz kopalnice stopi punca z dolgimi lasmi. Prej pospravljena dnevna soba je kot smetnjak.

Ničesar ne rečem. Iz izkušenj vem, da bi se samo osmešila. Vzamem torbico in odidem. Na stopnicah me dohiti Borboletta. Velike oči ima, vendar ni nor. Ne gre za omamo, ki jo poznam.

"Odšli bodo!" reče. "Niso moja družba, če misliš..." zdaj taji zvezo z Edom.

"Po Tima grem in k staršem!" odgovorim. Boleč občutek, da nimam doma, me skeli.

"Pospravil bom..." reče. Spodnjo ustnico podrgne ob zgornje zobe, kar mu daje oster izraz.

"Zvečer se vidiva!" odgovorim žalostno. Lepi nameni, da bova skupaj kosila, so bili zaman.

V trgovinici si kupim sendvič. Ničesar še nisem pojedla danes. Košček toasta pri zajtrku, to je bilo vse. Zaradi razočaranja mi je slabo. Jesti moram. Morda bo minilo.

Spet sem desetnica, ki nima kam. Ura je, ko otroci v vrtcu spijo. Tudi k mami ne morem. Žalostna sem in preočitno je vse to, da bi jo lahko preslepila. Nočem sprehoda. Spominja me na včerajšnje popoldne.

Vrnem se v butik. Zaklenem in zagrnem okna. V fotelju se zvijem. Sum, da mi Borboletta nekaj prikriva, raste. Bojim se, da bi morala ponovno trepetati pred njim. Preveč je bilo vsega!

Brez veselja se vračam v stanovanje. Z ulice vidim, da v dnevni sobi gori luč.

Borboletta je prijazen. S pretirano uslužnostjo mi postreže z večerjo, ki jo je sam pripravil. Dnevna soba je urejena. Bile so samo še drobne sledi, ki ostanejo za slabimi ljudmi.

"Jocikaje v bolnici!" povem.

"Vem!... Rešila seje!" odgovori. "Tipa, ki jo je navlekel, bi morali zapreti!"

"Gre hitro... da se navlečeš?" vprašam.

"Prehitro!" odgovori.

"Tudi ti kadiš travo..." rečem. Preotročje za moja leta.

"Ne gre za travo! Ti si v resnici iz drugega sveta, ljubica moja!" reče nežno, kakršen je bil včeraj.

"Heroin je jemala. Zadevala se je! V žilo!" pove. Ob besedah se stresem.

"Hors je najbolj zahrbtna droga!" doda.

"Se najti ga ne bi znala..." odgovorim.

"Tudi zaradi tega, ker si stran od vsega, te ljubim. 0 mamilih bi pa že morala malo več vedeti!" zazveni kol očitek. Prav ima. Ze tripi so me našli nepripravljeno.

Diploma iz ekonomije ni pomagala v borbi z njimi. Znanje o LSD so izpiti zaobšli.

"Je težko priti do heroina?" nabiram zamujeno znanje.

"Za vsakim vogalom prideš do njega!" Nejevoljen postaja.

"Spat grem..." je tudi meni dovolj mučnega pogovora. Bojim se tistega, česar ne razumem. Današnji dan je že bil tak, da ga ne razumem povsem.

Borboletta še spi. Prepuščam ga njemu samemu! Dan bo preživel po svoje in ne tako, kakor bi želela jaz.

Odprem mapo s položnicami in denarjem, ki je bil pripravljen za plačilo računov. Manjka petdeset tisoč tolarjev. Preštevam, ker se tolažim, da sem se zmotila.

"Da se ne boš spravljala name! Že po tvojem izrazu vidim, da si me obdolžila!" Borboletta napade, še preden sem omenila, da mi je zmanjkal denar.

"Morda je v blagajni. Popoldne bom pogledala..." iščem možnost, da sem denar kje založila.

"Kar naprej težiš! Še butat se bom začel zaradi tebe!" se razburja. Obvlada sleng narkomanov.

"Tvoja stvar!" odgovorim. Čeprav se je izvlekel iz shizofreničnega objema LSD, je še vedno nepredvidljiv. Svoje poti ima.

"Z dovoljenjem, za najem tenis placa, ne bo nič! Nekdo drug gaje obvladal!" spremeni pogovor. Žila na vratu se mu napne od razburjenja.

"Zakaj ne doštudiraš?"

"Ne vem še!... S tenis šolo bi šlo! Za študij je prepozno..." odgovori.

Zaobšla sva pogovor o peklu, v katerem sva še nedavno bila. Tisti čas pa je naju spremenil. Kol kalna reka leče med nama in ne moreva se ujeti za roke!

"Ne manjka ti veliko do diplome..." poizkušam, da bi si zapolnil prazne dneve, ki prihajajo.

"Si bolj srečna z diplomo? V butiku je ne potrebuješ!"

"Očka bi ti pomagal!... Dober odvetnik bi bil..." sanjam preglasno.

"Nehaj!" zavpije. "Sam najbolje vem, kaj je zame!...

Do denarja moram priti! Zaslužiti ga moram! Ne morem te stalno žicati zanj! Tenis šola je bila zlata jama. Vse sem imel že napeljano! Zato ne sili vame! Prej bi se trudila zame, ko je še bil čas!"

Vstane, vzame usnjeni suknjič in brez pozdrava zaloputne vrata.

Pogledam svoj elegantni butik. Teniško igrišče s telovadnico sta bila za Borboletto njegov butik. Ne more do njega in rana ob izgubi je še odprla.

S tesnobnim občutkom odpiram predal pisalne mize. Med papirji je kuverta z denarjem. Ko ga preštejem, se mi ulijejo solze. Grdo sem po krivem obdolžila Borboletto! Zaradi vsega hudega že delam napake. Ves današnji dan je bil zgrešen.

Kupci se vrstijo. Po košku z igračami neprestano mešajo mali prstki. Vedno sem se veselila znanega hrupa, danes pogledujem na uro. Zaprla bom prej, kot običajno odhajam.

K Borboletti moram, da se mu opravičim.

Vračanje domov ni več navdušenje, kakor je bilo nekdaj. Tima ni tam, Borboletta prihaja in odhaja. Vse manj vem, kaj se dogaja z nami. Tudi tega, koliko imam še moči, ne vem.

Stanovanje je odprto. Po luči v kopalnici opazim, daje Borboletta doma. Televizorje preglasen, zato ga utišam in potrkam po vratih kopalnice. Borboletta jih odpre in reče, da bova šla v kino.

"Denarje bil v predalu v butiku!..." zakličem iz predsobe.

Nisem se sekiral! Ker ti ga nisem vzel, se tudi nisem sekiral, kam si ga založila..." odgovori z zamolklim glasom. Zaradi na pol odprtih vrat vidim njegov obraz.

Ustrašim se, da bo z glavo udaril ob pipo.

"Viski sem popil..." pove, ker obstojim med vrati.

Ogledalo mi pokaže njegov modrikasti obraz. Umiva se. Voda teče, njegove dlani segajo v prazno, mimo vode k obrazu in nazaj.

"Borboletta!..." pokličem. Hočem v kopalnico. Ker je umivalnik pri vratih, stoji Borboletta ob njih in ga ne morem odriniti.

"Slabo mi je..." reče in zdrsne na tla. Naslonil se je na vrata in tako ne morem do njega. Ko ga kličem, se ne oglasi.

Zavrtim telefonsko številko in prosim reševalce, naj pohitijo. Ponovno poizkušam odriniti vrata. Trkam in razbijam, da bi prebudila Borboletto. Nekako brez čustev se pričnem bati, da je umrl. Preveč hudo je, da bi lahko občutila karkoli.

Reševalcev ni in ni. Zato stečem po stopnicah, do vhodnih vrat, če morda ne iščejo pravega vhoda. Stečem na cesto, če se bo prikazal rešilni avto. Ni jih! Ponovno zdrvim do kopalnice in kličem mojega Borboletto.

Čez čas pozvonijo. Trije v beli halji in z nosili. Najmočnejši z vso silo odrine vrata. Borboletta se premakne in se opotekajoče dvigne. Ko zagleda reševalce, pove, da je vse v redu z njim. Kol v čudežu ni videti, kako je bilo še malo prej z njim.

Reševalca me očitajoče pogledata. Prišla sta, da bi odšla s polnimi nosili. Zapišeta podatke za račun, ki bo prišel po pošti. Voznik nejevoljno pogleda na uro in reče, da imajo nujnejše primere. Kako naj bi vedela, da Borboletta ni bil nujen primer! Športno srce ima, zato je preživel.

"Ni bil samo viski!" rečeni, ko odidejo.

"Če misliš vedno zganjati takšno paniko, se poberi iz stanovanja!" odgovori. Ne glasno, tiho, da je obtožba še hujša.

"Kadar bom jaz hotela!" odgovorim neodločno. Morala bi oditi stran, toda rada ga imam, nesrečnega fanta. "Na psihiatrijo bi me spravili!... Za džankija bi me imeli!..."

"Če nisi to, za kar bi te imeli, potem se ne sekiraj..."

"Mir mi daj!... Tudi, če bi se zadeval, bi se znal ustavit!" zakriči.

Pepelnik, ki ga je vrgel, je bil namenjen meni.

"Zapustila te bom!" rečem mirno. Počutim se prazno in privoščila bi mu, da bi ga reševalci odpeljali. Bi vsaj izvedela, kaj je vzel, da je v kopalnici padel.

Borboletta leže na kavč. Cigareto, ki jo je pravkar prižgal, je spet ugasnil. Z rokama si je podložil glavo in se zagledal v strop. Izgubljeno teniško igrišče, teniška šola in lokalček s sadnimi sokovi ob njej, to je njegov obup. Ne razumem ga, da je bila to njegova edina pot. Se so poti! Skupaj bi jih našla.

Sedem na fotelj, da si odpočijem. Na črni mizici opazim blede sledi belega prahu. Podobno je moki. Z roko obrišem komaj zaznavno črto. Če bi bila izkušena, bi me prahec spomnil na kokain.

"K Timu grem...!" Molk med nama postaja neznosen. Ne spomnim se lepih besed, da bi zrahljala napetost.

"Pozdravi ga!" reče, kot da se odpravljam k odraslemu človeku. Tim čaka njega in ne na pozdrav.

"Boš doma?" vprašam. Namenila sem se, da bi prenočila ob Timu.

"Do Bojca bom skočil! Denar ima zame... Od trenirk!" pove. Se vedno je slab, vendar ne toliko, da bi se ne odpravil ven.

"Prespala bom pri Timu...!" Želim se naspati. Preutrujena sem za odločitve in zamerila sem mu, da ni uvidel, kako zelo sem se bala zanj. Moja ljubezen je na preizkušnji.

Avto zapeljem v garažo in se peš odpravim po daljši poti do doma, kjer sem nekdaj živela. Z Borboletto sva velikokrat hodila po njej. Najine stopinje so se izgubile in ne morem stopati po njih. Tudi moj korak je drugačen. Samotno dekle sem!

"Si sama?" mi mama pomaha skozi okno. Borbolelte že predolgo ni bilo k njima.

"Neko delo ima..." zakličem in stečem k Timu. Ne sme opaziti, da sem jokala.

Tim bi se rad igral z žogo, zalo odideva na vrt. Ni mi do sprehoda z njim. Se njegova igra je danes zame preveč.

"Pri Timu bom prespala..." povem mami. Ker sem bleda, verjame, da sem preutrujena.

"Vse skupaj je premiporno zate! Butik, tvoje stanovanje, tekanje k Timu in zopet nazaj! Ko bo prišel Borboletta, se bomo pogovorili. Zdaj je v redu in morda..." Ne more izgovoriti, da bi Tim odšel od nje.

"Ne gre za to, mama!" me zlomi od skrbi, ki jih imam. Vse, kako je bilo danes, ji povem.

"Ne mara te in ti siliš za njim!" je mama poenostavila. Če bi se vrnila k njej, bi se za vselej rešili Borbolelte. Očka bi pospešil ločitev in imeli bi mir pred njim.

Dejstvo za ljudi, ki ne poznajo Borbolette! Metulja, ki se je pribil k tlom.

"Brez pravega dela je!... Tistega, ki si gaje zamislil!" ponavljam vedno isto opravičilo zanj.

"Študira naj...!" reče mama jezno. Tudi jaz ne razumem, zakaj Borboletta noče dokončati prava.

"Ne morem ga prepričati!" sklonim glavo.

"Če bi malo bolj razmišljala, bi se zdaj ne ukvarjali z nekim Borboletto!... Ne vem, kaj je bilo narobe s Hermanom! Sicer pa ti ni bilo treba hiteti v zakon! Z očkom sva mislila, da boš potovala, videla svet! Veliko prijateljev si imela... Zdaj pa si obsedena z barabo, ki te bo uničil!" mama plane v jok.

Kar skrila bi se od sramu, ker nimam moža, ki bi ga lahko spoštovali.

Slišim očka, ki seje vrnil iz pisarne. Dopoldne je imel razprave, popoldne stranke, zato bo želel imeti mir.

"Ne povej mu, prosim!" se obrnem k mami. Toda njen objokani obraz zgovorno kaže, da sem zopet prinesla nemir k njima.

Tim zamoti očka in mama si med tem obriše obraz. V kopalnici si s šminko osveži lica.

"Je kaj narobe?" očka vseeno vpraša. Tiha je in tudi to je vzrok, da se obrne k meni: "Si jo morila s svojim prekletim zakonom?"

"Morda..." rečem. Očkov mirni značaj je vznemirjen. Borboletta mu že predolgo povzroča bolečine. Ker se nočem vrniti k njima, bo kmalu naveličan tudi mene.

"Vrni se domov ali pa molči o svojih problemih!" vzkipi. Naporen dan ima za seboj, zato mu je vse to še bolj odveč.

"Lahko prespim tukaj? Samo nocoj..." vprašam.

"Odločiti se boš morala! Tukaj imaš dom in bilo bi prav, da se vrneš! Če boš ostala z Borboletto, se vrni k njemu. Preveč zakonov sem že ločeval, da bi ne videl, kako je s tvojim! Je simpatičen fant, toda avanturist, ki se igra z življenjem. Se tebe bo potegnil zraven!" poslušam, kaj bi bilo najbolje zame.

Je to pravi nasvet za tisto, kar potrebujem?

Se se poigram s Timom. Ko ga pripravim za v posteljico, na knjižni polici poiščem knjigo pravljic. Z razbolelim srcem sem slaba pravljičarka nocoj.

Poljubim ga za lahko noč in obljubim, da bom zjutraj že navsezgodaj prišla k njemu. Rad bi bil v vrtcu med prvimi.

"Kolo bom vzela..." povem, da se bom poslovila. Prepozno je, da bi pešačila. Včasih sem rada kolesarila. Moje staro kolo je še v garaži.

"Zakaj ne poslušaš očka? Izkušnje z ljudmi ima!..." me mama poskuša zadržati.

"Slišala sem ga!" odgovorim. Stopim k njemu in ga poljubim na sence.

Rahlo sivi lasje ob straneh govorijo o modrosti. Morala bi mu verjeti. Če bi ne bila odvetniška šablona vmes. Čmo bele figure na šahovnici življenja. Borboletta je črn in očka se nima časa ukvarjati z njim. Še zagovarjati bi ga ne znal, če bi mu ga pripeljali na sodišče. Saj tudi jaz ne bi znala povedati, kdaj je storil Borboletta izvirni greh!

Pred svojo ulico sem že, ko zavijem v drugo smer. Babica se je že vrnila iz zdravilišča in prespala bom pri njej.

"Seje kaj zgodilo?" vpraša, ker sem prišla ob tej uri.

"Samo legla bi..." odgovorim. Ker sem videli bleda, ine ne sprašuje naprej. Bolj čuteča kot mama je.

Raztegne kavč in mi pogrne z dišečimi rjuhami. Mehka odeja me sprejme podse, glavo položim na blazino in še predno babica ugasne luč, zaspim.

Spala bi še, vendar moram Tima odpeljati v vrtec. Zato na hitro popijem kavo in rečem babici, da se bom vrnila.

V veži zagledam svoje kolo. Pozabila sem, da sem z njim. Če se odpeljem po Tima, bom prepozna. Zato se odločim, da bom poklicala mamo.

"Nujen sestanek v butiku imam! Pelji Tima v vrtec..." jo prosim.

"Seveda!" je mama užaljena še od sinoči. Resen glas ima. Slišim tudi Tima, ki sitnari, da bi že rad bil v vrtcu.

"Nekaj je narobe, kajne?" ugane Tatjana. V jutranji halji je še, vendar že lepo počesana in z urejenim obrazom. Svež parfum je poživil tudi prostor okrog nje. Lepo je tukaj.

Povem ji o temni strani mojega življenja z Borboletto. Ne more mi pomagati, toda pustila je, da sem govorila.

"Čez nekaj dni se bom preselila v vikend na deželo. Ne prenesem bloka!" reče. "Pustila ti bom ključ. Morda ga boš kdaj potrebovala..."

Babica je pretresena zaradi strahu, ki sein ga prestajala. Kot da bi slutila, da vse še ni za menoj, mi je ponudila svoj dom za azil. Svoje lepe stvari v njem je zaupala meni v varstvo. Ali pa mene njim, kdo ve!

Ni mi bilo potrebno skloniti glave pred njo.

"Zapeljiva se do vikenda. V kakšni kmečki gostilni bi kosili!" predlaga.

Skoraj bi že sprejela ljubezniv izlet. Toda odpreti moram butik in v vrtcu me bo čakal Tim.

"Potem me vsaj obiščita s Timom!" reče. "Tudi če boš kaj potrebovala, me pokliči!"

Na dvorišču mi pomaha. Na kolesu sem že, ko vidim, da si je obrisala solzo. Ker je ta solza zame, skočim s kolesa in stečem k njej. Objamem jo. Zelo jo imam rada.

Dopoldne je hitro minilo. Pregledovala sem kataloge z modeli novih otroških oblačil, se odločala za nabavo in vmes prodajala zahtevnim otroškim kupcem. Pozabila sem na Borboletto.

S kolesom se veselo peljem proti domu. Nočni izlet pri babici mi je pomagal. Njena iskrena skrb predvsem.

Pred blokom prislonim kolo k železni ograji in ga pripnem s ključavnico. Kasneje ga bom spravila v garažo.

V stanovanju ni nikogar. V pepelniku je ugasla cigareta, na kavču skrbno zložena odeja. Kuhinja je čista. Borboletta je pospravil, da bi me razveselil.

Stopim v spalnico. Na postelji čaka name droben šopek rumenega cvetja. Stisnem ga k sebi. Zaradi nežne pozornosti vidim Borboletto v resnični podobi.

Z nerazumljivim samouničevanjem se upira času, v katerem sva se rodila. Tisoč in en načinov upora je. Nežni metulj si je izbral najslabšega zanj.

Pred vrati zaslišim glasove. Ko pozvoni, odpiram Borboletti, Edu in Bojcu.

"Kasneje se vidimo!" se Borboletta obrne k prijateljema. Presenečen je, da sem že doma.

"Oprosti zaradi včeraj..." mi reče, ko obstojiva v predsobi. Zaradi šopka mu ne očitam njegovih spremljevalcev, ki so odšli.

"Čudno živiva..." odgovorim. Ljubezen, nezaupanje, občudovanje in prezir se mešajo v meni. Najhujše je spoznanje. Ker je z Edom, ne more biti nič dobrega.

"Prepoten sem. Stuširal se bom..." Iz žepa v usnjenem suknjiču vzame zavitek.

"Tablete imam. Proti glavobolu!" se obrne k meni, ker vidi, da sem opazila.

"Hvala za šopek!" se nasmehnem. Se vedno ga držim v rokah. Zalo odidem v kuhinjo, da poiščem vazo zanj.

"Naj pripravim kavo?" Ker je v kopalnici, se spomnim včerajšnjega dogodka z reševalci. Nemirna postajam.

"Takoj bom!" slišim vesel glas, ki bi me moral pomiriti. Tesnoben občutek imam.

V kopalnici je tišina. Nisem slišala tuša, zato potrkam na vrata. Zaklenjena so.

"Kmalu bom! Na WC-ju sem..." se zadere. Ne prepirljivo, pač pa glasno, da bi ga slišala.

Potem pride. Ker sem že v dnevni sobi, sede poleg mene na kavč. Dobre volje me stisne k sebi. Pripoveduje mi o poslu z Bojeem. Pokaže tudi nekaj sto mark, ki jih je zaslužil. Govori in govori o načrtih, kijih bo realiziral.

"Pojdiva po Tima in gremo zapravljat!... Rad bi vama kaj lepega kupil!" predlaga. Nekaj pretirano veselega je v njem.

Pokličem mamo in ji povem, da boin Tima pripeljala proti večeru. "Z Borboletto gremo ven..." dodam. Sram me je, da sem ga sinoči opravljala pred njo. Jaz sama povzročam razdor med njima, si poočitam. Ker mislim, da bo veselje z Borboletto trajalo.

Danes Borboletta vzame Tima iz vrtca. Pred nami je sončno popoldne in brezskrbno pohajkovanje. Še na bulik sem pozabila. Ne bi ga odpirala v popoldnevu, ki se mi obeta.

Z veliko škatlo novih lego kock v roki se je Tim poslovil od Borbolette. S poljubčki, obljubami, da se bosta jutri zopet videla, in s solzami sem ga komaj spravila v avto. Z Borboletto sva se dogovorila, da me bo počakal v slaščičarni, od koder sem morala Tima odpeljati k mami.

Ko se vrnem, bova v restavraciji povečerjala.

Sediva si nasproti. Tiha kitajska glasba naju povezuje. Nocoj sva pozabila, kar sva že prestala. Se včeraj je bilo.

Kitajec z zevropiziranim obrazom je postavil pred naju vroče žganje. Pogovarjamo se angleško. Preveč neznanih jedi imajo, da bi se lahko takoj odločila.

Borboletta me gleda. Nežno, kot da bi se me dotaknila metuljeva krila, položi svojo roko na mojo. Zaljubljen par sva.

Odločim se za narezano ribo z gobami in bambusovimi vršički, ocvrt riž na način "Yang Zhou" in za ohlajeni mangov puding. Borboletta naroči raco na žaru v limonini omaki ter rezance na "Hongkonški način". Kar sva naročila, se mi je vtisnilo v spomin.

Med vožnjo domov naslonim glavo na njegovo ramo. Borboletta vozi počasi. Oba si želiva, da bi nikoli več ne bilo drugače!

"Si že dvignil vozniško dovoljenje?" naju prestavim v stvarnost. Ob cesti stoji policijski avto.

Prepeljeva patruljo, toda nežen večerje zmoten. Borboletta sam leze v težave. Še po vozniško dovoljenje noče stopiti.

"K sodniku za prekrške bi moral!" izvem šele sedaj.

"Kdaj?" vprašam. Vabila nisem videla in tudi sam ni govoril o tem.

"Saj veš... Takral, ko sem bluzil..." odgovori prijazno. Njegov nasmeh je očarljivo nežen. Zaradi tega nasmeha ga imajo ljudje radi.

"In kaj sedaj?" Ni mi vseeno, da vozi brez dovoljenja.

"Briga me!" reče na kratko. Popoldanska veselost v njem je že nekoliko popustila. Preveč je je bilo, da bi bila naravna.

Doma skupaj leževa v posteljo. Ni strasti v njem. Je samo ljubezen, ki jo čutim, ko me prime za roko. Tako zaspiva.

Borboletta še spi, ko moram vstati. Pol osmih je že. Steči moram po Tima in potem v butik. Nov dan se je začel.

"Si pa res od danes do jutri!" reče mama osorno. Tima je že oblekla. Za naju je skuhala kavo.

"Sama ne vem, kako naj!... Oprosti, če sem le priza¬dela!" odgovorim.

Nočem poslušati njenega krivičnega glasu. O navadnih stvareh se bom pogovarjala z njo. Se tisto malo, kar sem ji razodevala doslej, bom zamolčala.

"Trmasta si!" reče z istim glasom. Vzame skodelici in ju prične pomivati. Se najbolje je, da se s Timom odpraviva.

"Popoldne se vidimo..." zakličem že pri vratih. Timu naročim, naj steče k njej in jo poljubi za slovo.

V vrtcu oddam Tima in odpeljem proti butiku. Že na začetku ulice me čaka Borboletta.

"Pomagal ti bom v trgovini..." reče. Obril se je in je videli mlajši, kot je. Sveže oprani kodri se lesketajo.

Odpreva butik in si razdeliva delo. Pospraviti moram po policah, Borboletta je šel nakupit igrač. Poceni veselje, ki ga otroci odnašajo domov. Košek je bil že prazen.

Skoraj poldan je že, ko se vrne. Igračke zloži v košek in mi pokaže račun. Za Tima je iz svojega denarja kupil dinozavra.

"Posodi mi avto! Takoj bom nazaj!" reče. Lepo se razumeva, zalo vzamem ključe in mu jih dam.

Dinozavra zavijm v papir. Tini rad sprejme zavita darila. Potem vzamem torbico in zaprem butik. Pred izložbo čakam Borboletto.

Skoraj dve je že, ko se vrne. Ni mu do opravičevanja in do drugih besed. Želi, da zapeljem proti domu.

"Sama pojdi po TiMa..." reče. "Imaš igračo?"

Pokimam in ustavim pred blokom. Borboletta gre naravnost domov. Njegova hoja je utrujena.

"Kmalu se bom vrnila!" zakličem za njim.

V vrtcu sem prej kot običajno. Vzamem Tirna in ga odpeljem k mami. Rečem, da imam sestanek, in pohitim domov.

V vratih je ključ, zato ne morem odklenili. Pozvonim. Nato še enkrat in še enkrat. Po kratkem čakanju potolčem po vratih. Čez čas se Borboletta oglasi. Zopet traja, da odklene.

"Si spal?" vprašam. V kopalnem plašču je in zaspano gleda. Prikima in odide nazaj na kavč. Na visoki blazini na pol sede zakinka. Glava mu pada navzdol, in ko že skoraj omahne, se dvigne ter odpre oči.

"Samo zadremal bom..." reče z nekoliko zamolklim glasom.

"Čuden glas imaš..." ga gledam. "Si pil?"

"Veš, da ne pijem!" odgovori. Oči mu zopet zlezejo skupaj. Ne popolnoma. Za rez široko ostanejo odprte.

Ni lep za pogled, zato odidem v kuhinjo. Iščem limono, da bi si naredila osvežilno pijačo. Pol limone je že na mizi. Stisnem jo in dolijem vodo. Opraviti si dam z limonado, da se mi ni treba vrniti v dnevno sobo. Borboletta je omamljen. Nočem gledati svarila, ki nosi nesrečo s seboj.

Občutek imam, da se je ustavil čas.

Druga polovica limone je v kopalnici. Kavbojke visijo čez rob banje, pas leži zvit na tleh. Kača je zvita, zato bi to lahko bilo znamenje. Pas poberem, kavbojke zložim in ni sledi, da bi lahko obtožila Borboletto. Česa naj bi ga obtožila? Da se je zadeval? Pregrobo je, da bi mi odgovoril po resnici.

Pogledam k njemu. Z glavo vznak in z napol priprtimi očmi je zaspal.

Kdaj prej bi poklicala zdravnika. Zdaj mirujem. Čakam, ne da bi lahko kaj spremenila.

Borboletta se zbudi. Stegne roko k cigareti in jo prižge.

"Vem, kaj ti je..." zaobidem bistvo.

"Skadil sem džojnt! Uspaval me je..." odgovori nedolžno. Kaditi marihuano ni greh.

"Rad bi kaj pojedel..." reče. Cigareta mu tli v roki, in če ga ne bi opomnila, bi mu ogorek padel na majico.

"Sendvič ti bom pripravila..." Odidem v kuhinjo. Verjamem, da je skadil džojnt, zato sem strpnejša. Zaspanost povežem tudi z omedlevico zadnjič v kopalnici.

Ko poje sendvič, mu prinesem še veliko skodelico mleka. Igro igrava, v kateri ima prednost. Ve, za kaj gre.

Vključim televizor in gledava film. Borboletta dremaje strmi v ekran. Ko zakinka, izključim televizor in nameravam oditi iz sobe.

"Zakaj si ugasnila?" se predrami. Sita sem ga.

"Delaj kar hočeš!" odgovorim in odidem. Odpreti moram butik. Svoje obveznosti imam.

Telefon zazvoni in neki Miran želi govoriti z Borboletto. Rečem, da ga ni doma, in odložim slušalko.

"Za nikogar me ni doma!" zakliče Borboletta. Ker je ugasil televizor, bo morda zaspal.

Nepredvidljivo Borbolettovo vedenje me je obtežilo. Da se razgibam, vzamem kolo in se z njim odpeljem v butik.

Zvečer se odpeljem k Timu. Vsaj nekaj lahko naredim zanj. Da mu preberem pravljico in sem ob njem, dokler ne zaspi.

V stanovanju je tema. Borboletta je na kavču trdno zaspal. Prepričam se, če diha, in odidem v spalnico. Zlomljeni dnevi puščajo rane. Od utrujenosti že skoraj stoje spim.

Prebudil meje telefon. Miran zopet sprašuje po Borboletti. Neprijazno se zlažem, da ga ni. Govorjenje prebudi tudi njega.

"Kdo je bil?"

"Mama..." se zlažem. Mirana ne poznam. In tudi Borbolette skoraj ne spoznam več. Zato ni potrebno, da sem iskrena. Slabe volje sem. In tudi zbrana nisem.

"Posodi mi dva tisoč tolarjev..."

Potisnem mu denar v roko. Pettisočaka. Večerja v kitajski restavraciji ni bila poceni, zato sem sc mu oddolžila.

"Ne toliko," odgovori. "Dva tisoč imam dovolj!"

"Vse lahko vzameš!" odgovorim naveličano. Preziram ga. Včerajšnje kinkanje je bilo odvratno. Se tako lep obraz postane spačen. Ne prenesem odprtih ust.

"Vrnil li bom!" reče živahneje. Ne sluti, da bi ga oklofutala, če bi bila moški.

Zajočem. Nenadoma. Počutim se popolnoma nemočno.

Peš stečem po stopnicah in vzamem kolo. Včeraj sem kupila dodatni sedež za Tima. Kolesarila bova do vrtca in v park.

4.

Sobota je, zato se mi ni treba vrniti v bulik. Tim je odšel z mamo in očkom na izlet. Jaz bom pospravila po stanovanju.

Kolo odpeljem v garažo. Zaklepam že, ko opazim, da ni avtomobila. Borboletta se je odpeljal z njim.

Njegov stari VW-cabriolet je že nekaj mesecev pri mehaniku. Zapuščen stoji tam na dvorišču, se spomnim. Borboletta je postal neodgovoren do svojih stvari. Brez vozniškega dovoljenja je in zadnjič je komaj našel svoj potni list. Njegovo kolo je že dolgo prislonjeno tik ob steni.

Ne ustrašim se preveč. Mislim, da je moral po opravkih in da se bo vrnil do večera. Brez vozniškega ni mogel iti daleč.

Pospravila sem že in uredila oblačilca za Tima. Mrači se že. Mama je sporočila, da je Tim utrujen in da je zaspal že v avtu. "Imejta svoj večer," je rekla. Mislila je na Borboletto.

Še vedno ga ni. Odložim knjigo, ki sem jo pričela brati. Postajam nejevoljna.

Stresem se, ko živčni prsti pritiskajo na zvonec. Odpiram Borboletti.

Nekaj čez polnoči je.

"Lahko bi sporočil, kam greš! In še z avtom.." pozdravim očitajoče.

Zadremala sem v fotelju in zdaj me boli glava.

"Neki tip se je zaletel vame..." pove kar takoj. Bled je in skrušen.

"Ne razumem!" odgovorim. Čeprav že slutim, daje moj avto razbit.

"V Avstrijo sem skočil! Zaradi športne robe, ki jo prodajava z Bojcern. Tudi teniška oprema je vmes..." poslušam izgovor, zakaj mi je vzel rezervne ključe. Vsaj povedal bi.

"Boš odprl športno trgovino?" postanem zajedljiva.

"Zajebavaš!" odgovori. Oddaljila sva se od tega, kar mi mora povedati.

"Kje je avto?" Borboletta je tako bled, da se mi zasmili. Vesela sem, da se njemu ni nič zgodilo.

"Spodaj!"... Skoraj doma sem že bil, ko tip ni pravočasno izpeljal iz križišča. Z blatnikom sem butnil v njegov zadnji del..."

"Močno?"

"Kakor se vzame! Blatnik je vdrt!"

Moj mali avto je bil nekdaj mamin. Ko je prenehala hoditi v službo, mi gaje poklonila. Dober avto je in potrebujem ga.

"Je prišla policija?... Brez vozniškega si vozil!" odgovorim mirno. Vse nama gre narobe.

"Pregovoril sem ga, da mu bom poravnal popravilo!... Barbara mi bo založila ali pa boin prodal desko za smučanje in opremo zanjo... Zadnji odbijač ima zvit." Pove še, da je avto mercedes. Ne pove, kdo bo poravnal popravilo mojega avtomobila. Zaradi njegove krivde se na zavarovalnico ne morem obrniti.

"Je avto v garaži?" vprašam.

"S teboj grem!" odgovori. Zaradi pozne ure mislim, da sanjam. Ponoči so dogodki lahko grozljivejši, kot so v resnici, ali pa se povsem razblinijo.

Z avtom je hujše, kot je pripovedoval. Blatnik je udarjen, luč razbita, pokrov motorja se je zvil in odprl. Ne da se zapreti.

"Poznam mehanika, ki ti bo popravil na pol zastonj..." menca moj nočni metulj. Nerodno mu je. Vsaj nekaj, kar mi lahko da v zameno.

"Ko bi vsaj tvoj avto bil v redu..." vzdihnem. Mojc življenje je trikotnik treh poti. Z avtom je bilo lažje.

Dogovoriva se, da bo takoj zjutraj odpeljal avto k mehaniku, ki ga pozna. Kolesi imava in vreme je lepo.

Zaspana sem. Kupcev je malo, dopoldan se vleče v nedogled. Prišla je Lina. Pregovorila sem jo, da bo v butiku namesto mene. Jaz grem domov, da za dve uri ležem.

V predsodi sem še, ko na stopnicah zaslišiin Borboletto. Z njim je tip, ki ga ne poznam. Dolge mastne lase ima in ruto okoli vratu. Kavbojski suknjič in kavbojke. Smrdi.

"Ne smeš noter!" rečem prikazni, ki pogleda Borboletto.

"Sama naju pusti!" Borboletta zareži vame. Nemiren je, skoraj divji. Z vso silo zaloputnem vrata, vendar je Borboletta hitrejši. Stisne me k zidu in pomigne tipu, naj gre noter.

"Ven! Oba ven!..." kričim. Po celem bloku meje slišati. Tresem se.

Borboletta me stiska za vrat. Zrinil meje iz stanovanja in še vedno me drži za vrat. Spusti me, ko se v nadstropju nad nama odprejo vrata. Ko stisk popusti, zajamem sapo.

Kite ob vratu me bolijo. Solze mi meglijo pogled, in ko spregledarn, sem že sama na hodniku. Vrata v moj dom so zaklenjena. Sesedem se v kot.

Čez čas, pol ure, uro morda, se vrata odprejo. Umazanec se potuli mimo mene. Sklonil je glavo, da mu nisem mogla videti v obraz.

"Kje imaš svoj ponos, kura trapasta!" mi očita Borboletta. Zdaj je miren. Umazano igro se je šel v najinem domu.

'"Me zalezuješ?" napada naprej. Ker sem ga zalotila, kar bi mi rad prikril, me sovraži.

Rada bi odšla, vendar mi je slabo. Pred očmi imam podgane. Ne morem se otresti gnusnega privida. Stečem v stanovanje, v kopalnico in bruham. V ogledalu se srečam s svojimi žalostnimi očmi. Na vratu se mi že dela temna lisa. Ko požrem slino, me zaboli.

Borboletta je odšel. Sama sem. Moj ljubi dom je onečaščen. Posiljena devica.

Iz omare vzamem kovček. Vanj zložim nekaj svojih oblek. V potovalno torbo polagam Timove stvari. Tisto malo, kar še ima tukaj.

Odhajam k babici. S pogledom poljubim ljube stvari, ki so v stanovanju, od katerega se poslavljam. Gledam jih zadnjič!

Niso samo v vojni begunci. Složni so, vsaj. Jaz pa sem sama na cesti, po kateri ljudje mirno hitijo domov. Samoumevno je, dokler ne doživiš.

Taksistu naročim, naj počaka. Vrniti se moram po kolo.

"Gospodična!..." me zbudi taksist, ko sva spet pred blokom. Od vsega hudega sem med vožnjo zaspala.

Vzamem kolo in grem peš ob njem. Padla bi, če bi sedla nanj. Razmišljam, kako naj povem mami in očku. Tudi to, da bom v Tatjaninem stanovanju, ju bo razburilo.

"Kakšna pa si?" mama vidi, da se ne počutim dobro. Ovratnik pulija skriva temno liso.

"Nekaj časa bom v babičinem stanovanju!" povem kar takoj. Preveč me boli srce, da bi lahko skrivala resnico.

"K Timu in k nama boš prišla!" poudari mama. Se predno odgovorim, pokliče v očkovo pisarno. Reče mu, naj takoj pride domov.

Molčiva. Izkoristim molk in zaprem oči.

Pred hišo ustavi očkov avto. Želim si nazaj, v leta, ko sem mu stekla naproti. Srečna deklica sem bila.

Očka je zaskrbljen. Mama ga nima navade klicali iz službe.

"Težave?" vpraša.

Tako kot mami, tudi njemu povem, da sem se preselila v babičino stanovanje.

"Zakaj?" vpraša.

"Da bo Borbolelta sam, v miru, lahko razmislil o svojem življenju!" je edino, v kar sem zaokrožila najine bedne odnose.

"Tvoj stari dom ni dovolj dober zate?"

"Očka, najbolj prav je tako!" odgovorim. Po izrazu na mojem obrazu vidi, da sem premislila. Nikoli ga nisem razočarala. Samo v ljubezni mi je usoda namenila križev pot.

"Razpravo imam... Ne hodi tarnat in stokat sem! To sem ti že enkrat povedal! Rad bi imel prijazno hišo, kakršno smo vedno imeli. Sama si se odločila tako, zato tudi sama rešuj težave! Že niso dovolj velike, da se braniš živeti pri nama..." pove, kakor da sta se z mamo molče sporazumela.

"Saj boš lam samo nekaj časa, kajne?" vpraša mama.

"Dokler se ne vrne Tatjana," odgovorim. "Tako sem utrujena, mama!" že skoraj zajočem. In še po Tima moram. Obnašati se moram, kot da se ni nič zgodilo.

Če bi očka opazil temno liso na vratu, bi Borboletto zagotovo prijavil. Zaradi bolečine in strtega srca bi mu že skoraj povedala!

"Z Borboletto se bom pa vseeno pošteno pogovoril!" poudari preden odide.

"Nama kaj prikrivaš?" reče mama zaskrbljeno.

"Vse se bo uredilo, mama!" odgovorim nežno.

"Samo da ne pride do Tima to tvoje nemirno življenje..." vzdihne.

Tudi danes me pred butikom čaka Borboletta. Kolo je prislonil na zid, in ko bom odprla, bo stopil za menoj. Osamljen je. Zaradi bledice popuščam.

"Tudi jaz bi se rad za nekaj dni umaknil iz stanovanja! Tipi mi težijo... Posebno Ed! Starši so ga vrgli ven, in ker nima kje spali, teži pri meni!"

"Ali sploh kaj ješ?" vprašam. Shujšal je.

"Nekaj že..." se nasmehne. "Pojdiva na kavo!" povabi.

Kadar je takšen, ima ljubezen v očeh. Takšnega poznam. Bojim se tistega, kar je prišlo med naju. Če bi šlo za dekle, bi vedela. To pa je hujše! Ljubiva se, in vendar je vmes hudič.

"Za nekaj dni bi se rad odpočil v Tatjaninem stanovanju! Potem bi se skupaj vrnila..." reče.

Samo "odpočil" sem slišala.

Zaradi tega žalostnega zvena mu odprem gostoljubje babičinega doma.

"Za nekaj dni..." odgovorim. Globoko v srcu čutim, da mora Borboletta začeti drugače. Morda je to začetek.

"Kako je z avtom?" vprašam. Pogrešam ga.

"Zamenjal je blatnik in havbo... Malo dražje je, kot sem pričakoval! Dela skoraj ni računal!"

"Koliko?" Se dobro, da imam prihranke.

"Dva tisoč petsto mark!... Ni šlo ceneje..." se opravičuje. Boji se, da bi postala slabe volje.

Saj sem, slabe volje! To je vsota, ki me lahko spodnese.

"Je, kar je!" prikrijem razburjenje. Vrniti se moram.

"Lahko pridem pred vrtec?" vpraša.

"Tam se dobimo!" odgovorim prijazno.

Borboletta čuti, da smo se ga pričeli izogibati. Brez samozavesti je in še bolj osamljen, kot sem mislila. Sicer ne bi vprašal, če srne priti pred vrtec. Prišel bi!

Dnevi minevajo.

Borboletta ždi v babičinem stanovanju. S knjigami in filmi, ki si jih vrti prek videorekorderja. Tih je. V svetu svojih razmišljanj in ne morem mu blizu. Le malokdo bi razumel, zakaj živiva tukaj in ne tam, kjer sva doma. Da Tim ni z nama, je že nenaravno. Nekaj se bo zgodilo! Po takšnem miru se vedno zgodi kaj, kar uredi porušeni naravni red.

Očka in mama ne vprašata po Borboletti. Izogibamo se razburjenj. Vse popoldneve, večere in zgodnja jutra sem s Timom.

Borboletta naju včasih spremlja. Pred vrtom obstoji, in če je mama pri oknu, ji pomaha. Videti je, kot da se je vse spremenilo na boljše.

"Si bil zunaj?" vprašam. Avto, ki sem ga včeraj pripeljala od mehanika, je prestavljen.

"Za nov tenis plač sem zvedel!... Če bi zdaj imel dvajset tisoč mark, bi lahko takoj začel. Posodi mi!... Potem bova hitro zbrala za razširitev tvojega butika!" Vanj se je vrnilo življenje.

"Nimam toliko. Nekaj tisoč mark..." odgovorim. "Lahko plačaš v obrokih?"

"Že tako je poceni in nisem edini, ki čaka na to igrišče. Skoraj idealno je..." Divje razmišlja, kako bi prišel do denarja. Barbara mu je že posodila, da je plačal popravilo mercedesa. Drag avto je imel drag odbijač. Tudi desna luč je veliko stala.

"Kako da nimaš denarja, kura trapasta!" nenadoma izgubi živce. "Kam si dala denar? Potuhnjenka!" Z rokama se prime za čelo in zajoče. Se nikoli ga nisem videla jokati.

Izgublja svojo poslednjo priložnost!

Zgodaj zjutraj je še in zvonjenje ob tej uri ne prinaša nič dobrega. Pred vrati so policisti.

"Nalog za preiskavo imamo!" pove kriminalist, ko stopijo noter. Nekje so staknili moškega, ki bo za pričo. Sosed iz petega nadstropja je.

Borboletta sede v fotelj in jih opazuje. Policista brskata po babičinih predalih. Preiščeta tudi omaro, v kateri so moje stvari.

"Je to tvoje?" vpraša kriminalist in pokaže Borboletti v bel papir zavit paketič. Vzel ga je iz mojega starega etuija pribora za nohte. Kjer bi morale biti škarjice, je igla.

"Jaz sem narkoman!" pove Borboletta, kot da je to že znano vsem. Jaz ne vem. Se nikoli mi ni povedal tako. Jasno in nedvoumno. Od tripov se mu je skoraj zmešalo, kadil je travo, toda nikoli ni rekel, daje narkoman.

Izvlekla sva se že. Obračunov na oblakih omame ni več. Igla in svetlo rjav prašek na belem papirju pa pomenita smrt. Čaka naju pekel na zemlji.

"Dilaš?" vpraša kriminalist.

"Zase potrebujem!" je Borboletta kratek v odgovorih. Ni videti, da bi se sramoval pred menoj. Odleglo mu je, da sem končno spregledala.

"Obleci se! Preiskali bomo še tvoje stanovanje!" reče kriminalist. S tem misli, da bodo stikali, kjer sem bila doma.

Sem še tam doma? Kje je moj dom? Pri babici samo stanujem, k staršem se vračam. Na dnu sem. Z možem, ki je zasvojen z mamili. Če bi bil pijanec, bi ga sosed, ki je za pričo, ne obsojal tako. Pijancev je navajen. V hiši jih imamo.

Odšli so. Jutranje prikazni, Borboletta in heroin. Pustili so zmedo v moji glavi in iglo v mojem srcu. Borboletta bo moral še na zaslišanje, so mi povedali. Zaželim, da bi ga obdržali tam.

Z iglo v srcu se odvlečem v kopalnico. Bojim se, da mi bo počilo srce.

Vroče mi je, zato se stuširam z mrzlo vodo. Ovijem se v lepo babičino brisačo. Oblečem svežo pižamo in grem nazaj v posteljo. Vročino imam.

Proti večeru zazvoni telefon. Kriminalisti so izpustili Borboletto. Ni bilo dovolj razlogov, da bi ga pridržali. Do¬bil je pečat, daje "njihov". Sporoča mi, da bo prespal doma. Naš razdejani dom je nocoj njegovo edino zatočišče.

"Babica se bo vrnila..." se zlažem. Nočem, da še prihaja sem.

"Vrni se domov!" prosi moj nočni metulj.

"Ne!" odgovorim.

Nikogar ni, ki bi mi povedal, da ravnam napačno. Preutrujena sem, da bi lahko slutila posledice.

Telefon zazvoni še enkrat. Mama se jezi, ker Tim brez moje pravljice noče zaspati. Čaka me. Izgovorim se, da sem iskala nova oblačila za butik.

"Boš prišla?"

Vstanern, se oblečem in čez pol ure že tečem skozi domači vrt.

Igla v srcu boli, da se nekajkrat primem za levo stran. Timov objem zrahlja bolečino. Ne sme občutiti, kako grd je bil današnji dan. Takšnih zgodb ne pripovedujemo za lahko noč.

Pozno je že, zato bom prespala tukaj. Lepo se bo zbuditi s Timom.

Skrb, kako je z Borboletto, odženem.

"Še vseeno ne razumem, zakaj se ne preseliš sem, če že nočeš biti v svojem stanovanju..." zopet začenja mama pri zajtrku. Očka je že na sodišču. Razpravo ima.

"Tudi Borboletta bi prihajal sem. Vznemirjal bi vas..." ne povem vsega. Navadila sem se že, da najhujše obdržim zase. Prevečkrat že se je obrnila proti meni. Ne zamerim ji preveč. Obožuje Tima in boji se zanj.

Ne morem se skriti pred Borboletto. Iskal bi me.

"Stane je umrl. Preveč mamila je vzel..." pove.

"Overdose!" odgovorim. Spomnim se Staneta, ko je še hodil na srednjo gradbeno šolo. lep fant je bil. Potem se je spremenil.

"Komaj dvajset let je imel... Ubogi starši!" mama v resnici sočustvuje z njimi.

"Rešili so se!" sem pikra. Bojim se, da bom bruhala. Mama mi je nekoč povedala, da je Stane davil svojo mamo. Bo tako tudi z menoj? Bo Borboletta davil tudi mene? Zakaj se ne pogovarjamo kaj lepega? Postane mi žal, da je v moje življenje vstopil Borboletta. Nočem z njim v močvirje. Svoje cilje imam, svoje ideale.

"Je z Borboletto v redu?" vpraša. Sluti, daje naša družina na vrsti. Mamila so kuga. Ne izbirajo žrtev. Mama ni brez čustev. Samo ogradila bi me rada, pred zlom, ki se širi. Ne more vedeti, da sem v precepu. Tudi dekle, ki je sedlo s fantom na motor, nima izbire. Oba drvita po isti cesti.

"Pohajkuje..." priznam več, kot že ve. Zadnja novica bi jo strla.

"Klub išče teniškega učitelja. Za osnovnošolce..."

"Lepo, da si mi povedala," se ji zahvalim. Bojim se, da je priložnost prišla prepozno.

Tim je šel pozno spat, zato ga danes ne bom odpeljala v vrtec. Butik sem imela včeraj zaprt. Pohiteti moram, da ga bom danes odprla ob pravem času. Veliko stalnih kupcev imam. Ne smem jih izgubiti. Od svojega malega butika živim.

"Super butik imaš..." me pozdravi fant pred mojo trgovinico. Davno, pred sto leti morda, meje vabil na kavo, se ga spomnim. Skoraj leto dni je od takrat. Zame je stoletje.

"Če že, potem mora biti super!" odgovorim ljubeznivo o lokalčku. "Samo uredila sem ga. V najemu ga imam. Rada bi ga odkupila..."

"Saj je že ureditev stala celo premoženje..." Spozna se na to.

"Starši so mi pomagali..." klepetam, ko pospravljam po policah. Fant stoji med vrati in ne vstopi. Da je zelo čeden, je samo preblisk, ki me razveseli.

"Greva na kavo?" se nasmehne.

"Malo časa imam..." odgovorim. Zaradi prijaznih besed sprejmem povabilo.

"Kje delaš?" vprašam, ko naročiva kavo. Svetle dolge lase ima. Gladki so. Drugačni od Borbolettovih.

"V Parizu živim. Arhitekturo sem končal in tam sem na praksi. Tu in tam se vrnem domov... Zdaj sem tukaj!" Pove tudi, da bo najbrž ostal v Parizu.

"V butik moram..." rečem, ker sem že popila kavo. Začutim ljubosumje do urejenosti tega fanta. Njegov svet razumem, Borbolettovega ne.

"Oglasil se bom še..." se posloviva pred butikom. Suknjič je vrgel prek ramena, eno roko ima v hlačnem žepu. Njegova hoja je samozavestna. Svetli lasje so negovani.

Še so fantje, ki živijo, in še je urejenost, v kateri bi se rada odpočila. Končala sem zahteven študij ekonomije, delam, sanjala bi še sanje deklet, in vendar je vse drugače. Da bi ne zajokala naglas, pritisnem obraz v mehak puloverček na mizi.

"Samo ne solz...." slišim znani glas. Borboletla me pogladi po laseh, pritisne svoj obraz k mojemu in nadomesti umetno mehkobo puloverja.

Ljubim ga. Vedno ga bom ljubila. Takšna sem!

Na komolčnem pregibu Borbolettove leve roke opazim vneto oteklino. Kot da bi mu v ambulanti vzeli kri. Moje nevedne oči so jo zagledale prvič. Nisem bila pozorna prej. Nisem pričakovala zahrbtne moči mamil.

"Začel sem s kokainom. Držal me je gor... Tisti, ki imajo denar, ga jemljejo..." pove, ker sem opazila, kje se je zadeval.

Besedo "zadeval" sem pobrala od Eda, ko je pripovedoval Borboletti o tipu, ki seje zadel. Tudi o "stafu" sta govorila. Kje se dobi dober "staf". Zopet sem v preteklosti.

Povezujem, kdaj naj bi Borboletta začel s kokainom. Ne bo mi povedal. Danes ne.

"Normalen si..." rečem, ker kokain ali pa heroin primerjam z LSD.

Pričakujem, da se mora opaziti navzven. Za kinkanje sem iskala vzrok v marihuani.

"Tripa se ne dotaknem več!" poudari. Oba se bojiva halucinacij, ki so povezane s tripi.

"Lahko nehaš?" vprašam.

"Ne vem!" odgovori. Zamišljen je. "Morda, če bi se s čim zamotil."

"Si danes vzel?" zopet vprašam. Pred očmi imam žilo in iglo v njej.

Toda zdržati moram resnico, ki se mi razkriva.

"Moral sem!... Drugače bi bil bolan. Ne opazi se. dokler ne pride do krize..."

"Se bojiš krize?" Ne vem še, o kakšni krizi govori.

"Pustiva to!" nenadoma neha s pogovorom, ki je zame kot rešilna bilka. Oprijemljem se je, ker hočem na cesto, po kateri hodi. Če bom vedela, mu boru lahko pomagala, morda.

"Trenerja potrebujejo..." povem, kar sem izvedela od mame.

"Ne bodo me vzeli!.. Saj veš, da so me od njih vlekli na psihiatrijo!" vzkipi. Se vedno ne ve, kdo gaje takrat protizakonito zaprl tja.

"Posodi mi nekaj denarja..." reče čez čas. Ker so vstopili ljudje, izkoristi njihovo prisotnost. Ve, da se ne bom izpostavljala.

"Vzemi, kolikor potrebuješ..." pokažem na torbico, ki jo imam v majhni garderobi poleg prodajalne.

"Vidiva se!" reče, preden odide. Mladi mamici je naklonil bleščeč nasmeh.

"Kako nežen fant..." vzdih ne ženskica mojih let. Ker ji ne prikimam, zardi. Drugačne misli imam.

Ko ostanem sama, pogledam v denarnico. Borboletta se ni dotaknil tolarjev. Iz posebnega žepa je vzel tristo mark. Šle bodo za "staf".

"Že zapirate?" pokuka v prodajalno dvanajstletnica. "Samo pogledala bi..." me zaprosi.

Dovolim ji, da si ogleduje pašo za otroške oči. Urejam blagajno. Več kot za tisoč mark denarja je v njej.

Prepočasi gre, da bi še lahko ujela Borbolettove sanje.

"Greva nekaj popit..." pride Borboletta v butik. "Še vedno lahko dobim tisto igrišče. Malo bi ga bilo potrebno urediti in... Nič! Greš ali ne?"

Občutek imam, da je pil.

"Samo zaklenila bom," rečem. Stojim ob njem, a ne začutim vonja po alkoholu. In vendar je kot pijan.

V lokalčku sedeva. Jaz naročim sok, Borboletta viski.

"Tip, ki je bil navlečen s heroinom, mi je povedal recept. Apavrini in viski. S tem se je spucal!" razlaga. Jezik se mu zapleta.

"Apavrine? vprašam. Ne bi smel piti.

"Pri svojem dohtarju sem bil. Za apavrine ni problem!" vleče škatlico iz žepa.

Vzamem jo in preštejem tablete. Pojedel jih je deset. Nekaj ljudi ga opazuje.

"Neumno izgledaš!" rečem. Neumna sem tudi jaz. Borboletta je bolan in bolj bi se morala potruditi, da bi prišel do zdravnika, ki bi ga zdravil.

"Boljše, kot da sem zadet od heroina!" zainomlja. Glava mu omahuje na mizo.

"Na zrak morava!" ga stresem.

"Nič mi ni!" me zavrne. Poravna račun in sam odide iz lokala. Pred vrati se ustavi. Objame me prek ramen ter me spremlja do butika.

"Zaprla bom!" rečem. "Si s kolesom?" Takšen ne sme na kolo.

"Bil sem!... Najbrž sem ga pozabil... Se bom že spomnil!" zamaje se.

"Peš greva!" Svoje kolo zaklenem v trgovino.

Hoja in zrak sta nekoliko zbistrila Borboletto. Toda ne toliko, da bi ga lahko pustila samega.

"Si ti spravila tablete?" vpraša. Ker prikimam, je zadovoljen. Oblečen leže na kavč.

Zaspal je. Sedem v fotelj in pazim nanj. Da bi se mu kaj nepredvidljivega ne zgodilo. Ne obsojam ga. Oklenil se je rešitve, za katero je zvedel.

Vpeta sem v dneve, kakor jih ustvarja Borboletta. Ne vem, kaj mi bo prineslo jutro in kaj večer. Nikomur ne pripovedujem o tem. Mama mi ne odpusti, ker se ne vrnem domov. Z očkom vztrajata, naj zapustim Borboletto. Poenostavljata.

Sem vse, kar ima.

Ne poslušam, kaj se menita z Bojcem. Pripravljam večerjo za tri. Palačinke, kot smo se zmenili.

Palačinke in heroin ne gredo skupaj. Čutim, da je nekje v stanovanju heroin. In igle in vse, kar sodi zraven. Od vseh številnih velikih in malih žlic sta ostali v predalu samo dve.

"Lačen sem..." pride Borboletta v kuhinjo. Poljubi rne na vrat in pogladi po laseh. Kolikokrat žeje storil tako. Takrat seje v našem domu igral Tim in imeli smo se radi.

"Namazi jih..." pokažem na marmelado. Isto rečem Bojču, ki pogleda v kuhinjo.

Kuhinja je majhna, zato potisneta mizo v kot. Borboletta premakne stol, in ko sede, omahne na mizo. Potem se dvigne in prične mazati palačinko. Dve poje, naslednjo položi mimo krožnika na prt in prične skrbno mazati marmelado po praznem krožniku. Glava mu omahuje nad njo.

"Kaj delaš?... Borboletta?" se ustrašim.

Bojč ga stresa. Borbolettov vrat je zlomljena bilka. Vidi se samo nežen tilnik in drobceno znamenje na njem. Iz ust se mu po prsih pocedi slina.

"Sol mi daj!... Hitro!" reče Bojč. Od nekod prinese novo injekcijsko iglo. V žlički stopi sol in potegne raztopino v iglo. Z živčnimi prsti išče na Borbolettovi roki žilo, kamor bi lahko zabodel.

"Prekleto... Ne najdem žile..." govori sam sebi, ko dvakrat potegne v prazno. Potem mu uspe na hrbtni strani roke. Sol se razliva v Borbolettovem telesu do strupa, ki bi ga skoraj ubil.

"Sta se fiksala?" vprašam, kar že vem.

Bojč treplja Borboletto po licih. Stresa ga in kliče po imenu. Videti je zaskrbljen.

"Zdravnika bom poklicala!"

"Vse bo v redu... Ne kliči zdravnika! Škodovala mu boš!... Pomagaj mi ga dvigniti. Hoditi mora!"

Borboletta z vso težo visi na Bojču. Zame je pretežak. Vseeno si njegovo roko ovijem okrog ramena, jo trdno primem in pomagam Bojču, da se Borbolettove noge premikajo. Tako počasi prihaja k zavesti.

"Ven greva!... V mesto! Ne sme mirovati.." je Bojč najboljša zdravniška pomoč.

"Se dobro, da si bil pri nama..." rečem. Besede zahvale so to, čeprav sta se fiksala skupaj. Morda. Nisem si na jasnem s tem. Tudi Bojč je čeden in urejen, prav nič podoben fantu, kakršnega sem videla tisto dopoldne v stanovanju.

"Misliš, da sem džanki?" ugane moje misli. "Tudi Borboletta ni džanki! Če bi dobil tisti košček plača, kjer je pustil svoje najboljše ideje, bi bilo drugače..."

"Vsak ima svoj košček placa, kjer je pustil svoje sanje, pa se zato ne zapije ali zadrogira!" odgovorim trdo.

"Ne razumeš!"

"Najbrž res ne!" nočem več o tem. Očitek, kaj naj bi bil vzrok, je odveč.

Borboletta si nebogljeno preoblači premočeno majico. Bojč mu jo na hitro zatlači za kavbojke in reče, da bosta odšla peš po stopnicah.

"Migati mora..." Borboletta je videti zaspan.

Površno pospravim po kuhinji in stečem do avtomobila. Tima moram preobleči za v posteljo in mu prebrati pravljico. Mama me bo zasliševala, kako sem preživela dan. Hotela bo tudi vedeti, če sem bila skupaj z Borboletto.

"Ne najdem fotoaparata!" povem jezno.

"Se bo že našel..." odgovori Borboletta nezainteresirano. Vključil je televizor, in ker vsake toliko časa zakinka, mu rečem, naj ga ugasne. Cigareta, ki jo drži v roki, je na pol dogorela. Bojim se, da mu bo ogorek padel na srajco.

"Ne preganjaj me!" odpre oči in otrese cigareto v pepelnik. Zatem jo odloži.

Gledam ga. Z na pol zaprtimi očmi je kot mrlič. Vgnezden na kavču, tako bo vztrajal do jutra. Za vse na svetu ne bi priznal, daje zadrogiran.

Previdno ugasim televizor in luč. Utrujena sem, zato grem spat. Žalost v domačih copatah leze za menoj. Zleze v pižamo in položi žalostno glavo na blazino. Z žalostjo v naročju poizkušam zaspali.

Noč se je prevesila proti jutru, ko odprem oči. Sanjala sem, da so nekje zakurili v peči. Drva se smodijo, in ker je tema, se ne morem takoj prebudili.

Potem v trenutku zdrvim v dnevno sobo. Skozi steklena vrata opazim zloveščo rdečo svetlobo. Borboletta trdno spi, ob njegovem vznožju gori kavč.

"Borboletta!" zakričim.

Ker je že skočil s kavča, slečem v kopalnico. V banjico natočim vodo in hitro polijem kavč. Borboletta je že prej s prtom z mize ugasil zublje. V sobi smrdi po dimu. Za dlan velika črna luknja na kavču spominja na skorajšnji požar.

"Cigareta mi je morala pasti, ko sem vlekel odejo k sebi..." prvi spregovori Borboletta.

"In če se ne bi zbudila?" me prične mraziti. Okno je bilo odprto, zato je bilo Borboletti prizaneseno.

"V nevarnost naju spravljaš" stisnem skozi zobe. Grabi me togota. Da ne uvidi, da nas uničuje. Utrujena sem. Ujeta v peklenski ples.

Zunaj je temno, zato je razdejanje v dnevni sobi še bolj grozljivo. Želim se umakniti, zaspati, pobegniti stvarnosti, ki me čaka zjutraj. Borboletta skesano stoji ob meni. Velik ot¬rok, ki bi mu morala odpustiti.

"Nisem nalašč..."

Preveč ga preziram, da bi mu odgovorila.

Počutim se mnogo let starejša od njega. Jezna sem nase, da sem morala samo jaz odrasti.

"Crkni!" siknem pretiho, da bi me slišal. Zlezem na posteljo in se zvijem v klobčič.

Borboletta leže poleg mene. Paziva, da se ne dotakneva drug drugega. V tej noči sva si tujca.

V stanovanje se je zrinilo zmečkano jutro. Tudi telefon, ki vztrajno zvoni, mi ne pusti spali. Ura je že deset dopoldne.

"Ne boš prišla po Tima?" je prvo, kar vpraša mama. S Timom sta čakala, da ga bom odpeljala v vrtec. Še vedno sem bila točna.

"Zaspala sem..." se ne zlažem. Se vedno bi spala. Zalo rečem, da me boli glava. "Najbrž imam gripo..." dodam.

"Tim je že v vrtcu. Jaz sem ga odpeljala... Danes ostani v postelji!"

Izgovorim si prost dan. Potrebujem ga. Toliko moram postoriti. Tudi prebujena sem že, ni mi več do spanja.

"Jutri bo vse v redu..." potolažim mamo. "Zvečer bom poklicala Tima in zjutraj ga bom odpeljala v vrlec..." se poslovim.

Tudi Borboletta je že zbujen. V kuhinji kuha kavo. "Ni bilo nalašč..." poizkuša začeti dan.

"Pusti me!" rečem raztreseno. Druge skrbi imam. Na hitro popijem kavo in se preoblečeni v kavbojke in majico. Razmisliti moram, kako bi babici prikrila, daje gorelo v njeni sobi. Na noben način ne bom mogla skriti luknje v kavču.

Razumela bo... si pomagam. Tatjana mi je naklonjena.

Vendar ne gre za to. Borboletta je načel tudi njeno stanovanje. Zato sem se ponoči umaknila od njega.

V dnevni sobi smrdi, zato stopim na balkon.Zalijem lepe babičine rože. Hvaležna sem jim. Skrivajo mojo bolečino pred ljudmi.

Ozrem se po hišah. Kaj vse se dogaja v njih! In kaj vse je zaprto v človeških srcih.

Naj skočim dol? Hčerka uglednega odvetnika je naredila samomor, bi zapisali v časopisih. Povezali bi me z mamili. Novinarji bi mleli svoje zgodbe. Atrakcija za na prvo stran. Morda bi mi postavili spomenik. Opomin nevednosti. "Betonski steber, da bi psi lahko tja hodili scat!" bi rekel Borboletta. Tako živo je, da se nasmehnem.

"Oprosti!" Stopi h kavču in pogleda razdejanje. Ogorek je prežgal odejo, rjuho in se skozi blago kavča prerinil do žime. Goreti je pričelo tam.

"Ne moreva skriti..." skriva zadrego. Zdaj je nebogljeno jagnje. Skoraj otrok, ki pričakuje kazen.

"Kako odločen fant si bil nekdaj!" rečem.

"Oditi bi moral iz mesta. Tukaj se ne bom izvlekel..." reče. "Pospravil bom!" pogleda po sobi.

"Jaz bom! Luknja na kavču bo ostala. Te dni se bom odpeljala do Tatjane. Bom že našla izgovor..."

Borboletta se obleče. V potovalko vrže svoje stvari in obleče suknjič iz blaga. Belo srajco ima in kravato. Kuge, ki se je je nalezel od Eda, ni videti.

"Domov grem! Dovolj sitnosti sem ti nakopal!... Pozdravi Tima!" Stopi k meni in me privije k sebi. Z roko mi seže pod lase ter me pogladi po vratu. S to nežno kretnjo se poslovi.

Čez nekaj časa zazvoni telefon. Neki fantje vprašal po Borboletti. Glas, ki se ne predstavi, prinaša nesrečo.

Borboletta je zašel v težave.

Skriva se pred tipi, ki ga sledijo. Tu in tam prihaja k meni. Skozi okno opreza, če je kdo pred blokom.

"Obiščiva Tatjano!... Želim si počitnic na deželi..." sili, da bi se umaknil iz mesta. "Sit sem teh psihičev! Se ubili me bodo!" tokrat niso halucinacije, ki sva jih skupaj premagovala pred dobiirn letom.

"Si spet dolžan!" vprašam.

Oba tičiva v babičinem stanovanju, najino stanovanje pa je prazno. Naju ni v njem in vedno manj je stvari, s katerimi sem ga krasila. Ne samo predmete, tudi spomine so barabe odnesle z njimi.

"Jaro je zbrisal s petdesetimi grami kokaina. Ne najdejo ga in sedaj lovijo mene."

"Kdo?" ne razumem kriminalke, v kateri sva. Oba. Z ničimer mi ni prizanešeno. Tudi Jara ne poznam.

"Ni pomembno!... Pojdiva k Tatjani!" misli, da bo zadeva šla v pozabo.

"Naj povem očku?... Policija bi te lahko zaščitila pred njimi!" To je morda najbolje za Borboletto.

"Nikogar ne mešaj v to! Bi rada, da te zaštihajo?" dvigne glas.

"Ne moreva k babici! Preveč je vsega!" nočem bežati. "Nič nimam s tem! Prisežem! Samo to, da sem Jaru dajal gostoljubje v stanovanju. Izginil je! Lovijo pa mene!"

Sovražno ga pogledam. Naredil je svinjarijo in se skril za moj hrbet. Izpostavil me je, ne da bi vedela komu. Se k staršem se ne morem umakniti! Kot polževa sled bi se svinjarija privlekla do njih. Tim je tam.

"Požri, kar si si zakuhal!" ne morem več. S prekupčevalci mamil ima opravka. To ni "dilanje" na drobno, da si je prislužil en "šut".

"Mene ni!" zašepeta Borboletta, ko pozvoni. Skrije se v veliko babičino omaro. Prepuščena sem neznancem, ki zvonijo.

"Je Borboletta pri tebi?" vpraša temnolas fant v kavbojkah. Poleg njega stojita dva moška srednjih let. Fant govori z njima v jeziku, ki ga ne razumem.

"Dolžan jima je!" pove fant. Moška prikimata. Videti sta mirna. Eden ima celo prijeten obraz.

"Nič nimam s tem..." odgovorim.

"Gremo lahko noter?... Hiša ima ušesa!" reče fant.

Spustim jih v dnevno sobo. V spalnici v omari čepi Borboletta. Vleče na ušesa, kar govorimo.

"Gre za mamila?" vprašam. Samo to je, zaradi česar bi se Borboletta zadolževal.

"Mi nimamo nič s tem. Za neki posel gre. Borboletta si je zanj izposodil 10 000 mark!"

Moški s prijetnim obrazom nekaj zašepeta fantu. Drugi namršči čelo. V hlačnem žepu opazim lesen ročaj pištole. Tudi inicialki sta na njej.

"Denar ni njun. Založil ga je nekdo drug in sedaj ga zahteva nazaj! Potekel je rok! Samo posrednika sta. Odgovorna za vsoto, ki jo morata dobiti!" izvem, kolikor smem vedeti. 0 dolgu smem vedeti, drugo prikrivajo.

"Borboletta nima denarja." odgovorim po pravici. Nikjer ne more dobiti toliko mark hkrati. Tudi jaz jih nimam.

"Prodaj, kar imaš!" reče fant ravnodušno. "V nevarnosti je! Z njimi ni šale!" pokaže na moška ob sebi. Po nežnem pogledu moškega, ki ima prijeten obraz, ne verjamem dovolj.

"Zaradi dolga bi streljala!" pokaže v smer, kamor gledam. Gledam ročaj pištole.

"Tudi na njiju bi streljali, če bi zajebala stvar!" poslušam realnost, s katero je tistim, ki jih poznam, prizaneseno.

Pred mano je džungla, za mano prepad, torej v džunglo! ima očka navado reči, kadar je pred njim težka razprava. Na smeh mi gre, zaradi situacije, v kateri sem.

Uščipnem se v roko, da vidim, če ne sanjam.

"Če imaš rada svojega tipa, zberi denar!" poslušam, ko vstanejo, da bodo odšli.

"Mi potujemo. Drug ga bo poiskal! Povej svojemu tipu!" Ko odidejo, trdno zapahnem vrata. Ne bi jih zadržala, če bi hoteli ponovno priti noter.

Razumem Borbolettov strah. Tudi ne obsojam ga. Za kriminalce je lahek plen.

"Kaj imaš z njimi?" vprašam, kar mi je že povedal. Jaro je kriv. S tem se je izognil pojasnjevanju.

"Pištolo si bom kupil!" V žepu ima spray za oči.

"Ne bodo odnehali!... Dvignila bom vse, kar imam! Ne morem živeti v strahu pred njimi."

Glava me boli! Sit sem tega sranja!" postaja nestrpen. "Zares me je Jaro svinjsko potisnil v svoj drek! Verjemi ali ne! Kakor hočeš ... zbil sem!!"

"Domov se bom vrnila!" rečem. "Babica bi mi zamerila, če bi vedela, kaj sva naredila iz njenega stanovanja."

"Doma je razmetano! Pridi, ko bom vse uredil..." se izmika. Ni vesel, da bi šla z njim domov.

"Potem uredi stanovanje do jutri!" imam že vsega dovolj. Kako rada bi se zaupala očku!

"Če bi dilal, bi imel denar! Ubil bi jih!" reče zagrenjeno. Ni mu vseeno, da naju je njegovo pajdašenje s potuhnjeno barabo pahnilo v nevarnost.

Narkomanovo življenje je vrtinec v puščavskem viharju. Sebi in drugim meče pesek v oči. Z njim drviš in drviš, in to je poseben propad. Rešuješ minute, ure, morda dneve. Naprej ne vidiš! Ljudi gledaš v hrbet. Kot rešilni avto divjaš, da bi ne prišel prepozno. Tudi sebe prevažaš v njem. Svoje ubogo življenje! Narkoman ali ti, v vrtincu je vse prepleteno.

Moje stvari so v kovčku. Tatjana se bo razveselila pospravljenega stanovanja. S pregrinjalom sem prekrila grdo luknjo na kavču. Povedala ji bom.

S težkim srcem se odpravljam na samoten safari v svoj dom.

5.

Mojega lepega doma ni več. Sem berač, ki čaka, kdaj se mu bo podrla streha nad glavo. Razpeta sem med popoldnevi in večeri s Timom, med butikom in Borbolettovimi zahtevami, med mojim ljubim oropanim domom in mislijo, da se vrnem v babičino stanovanje. Za vedno, če se bo preselila v hišo na deželi! Vsaj misel, da imam kam iti, pomirja. Ubežati ne morem. Spreminjam se kot kameleon, da se ne opazi preveč. Življenje, ki ga životarim.

S sten sta izginili pokrajinski sliki v starih okvirjih. Bilo je poročno darilo od Barbare. Spomin na njune starše.

"Dobil ju bom nazaj! Osemsto mark moram dati..." se je Borboletta izgovarjal.

Najin propad se je začel. Moja zlata urica se je izgubila, srebrni pribor za pecivo je nekje zastavljen, zapestnica, ki sem jo dobila od očka in mame za diplomo, je izginila. Te stvari nikoli ne bodo prišle nazaj! Borboletta tudi izgovorov nima več.

Danes je izginila oljna slika iz spalnice. Skale, morje in oblaki nad njim. Naslikal jo je mamin prijatelj, akademski slikar. Spominjam se, ko je izbirala zanjo srebrn okvir.

Domačega tatu še prijavili ne moreš. Udaril bi me, če bi grozila s tem.

V vratih škrtne ključ. Po kratkem zvonjenju vem, daje prišel Borboletta. Moj ključ je v vratih, zato vstanem in mu odprem.

Pozdravi na kratko in odide v kopalnico. Potem se vrne v kuhinjo. Pove, da se bo stuširal. Skrivaj vzame limono in žličko. "Limonado si bom naredil!" Moram tebe vprašati?" sikne, ker ga gledam.

Vidim tujca. Ptico roparico, ki bi jo morala pokončati. Sc slabe vesli ne bi imela, se ustrašim. Zase! Ker bi ga la trenutek lahko ubila.

Zaprem se v spalnico. Pozabila sem nanj. Na čas. ko je v kopalnici, na limonado, ki jo segreva, in tudi na svojo sliko, ki je ne bom nikoli dobila nazaj. Oblekla sem trenirko, obula superge in stekla ven. Moram teči, da bom lahko popoldne odšla v vrtec po Tima. Naj mu bo prizanešeno s tem, kar doživljam brez njega. Brezmejno nevedna sem in obupno sama.

Borboletta drema na kavču. Iz navade je prižgal televizor, v pepelniku je na pol dogorela cigareta. Gleda s priprtimi očmi, kakor mrlič, predno mu zalisnejo oči. Navajena sem lega, zato se ne ustrašim preveč.

"Kje si bila?" pogleda in se mi nežno nasmehne. Pozabil je, da se nisva poslovila v ljubezni. Zaradi njegove nežnosti občutim strah z zakasnitvijo. Le kako bi prenesla, če bi enkrat ne bilo več nasmeha na otrplem obrazu.

"Za en šut si prodal sliko iz spalnice!" nočem v nežnost. Zopet bi našla opravičilo zanj.

"Kakšno sliko?" se spreneveda.

"To sliko hočem nazaj!" kričim. Soseda je že pri vratih. Uživa, kadar se prepirava. Vse bo prenesla pijančku iz devetega nadstropja. Gospod, ki pije na skrivaj, bo zgodbo raznašal naprej.

Zaradi gosposkega pijančka in nevrotične sosede je moje življenje še težje. S 'limoni se na dvorišču ne ustavljava več. S sklonjeno glavo stečem mimo ljudi.

"Tipu sem bil nekaj dolžan. Ko mu prinesem denar, mi bo vrnil sliko!" laže, da mu bo tip vrnil sliko. Malo resnice je ostalo med nama.

"Kateremu tipu?" "Manj veš, bolje zate!... Zdravnika moram dobiti. S heptanoni bi se izvlekel! Včeraj sem se oglasil pri svojem zdravniku. S sestro sta se režala, ko sem prosil za heptanone. Apavrine mi je predpisal... Ušivcu bi privoščil kakšen dan krize... Crkne naj!" poslušam o njegovih poteh. Ker ni dobil heptanonov, si je našel heroin. Za sliko, ki ni imela cene.

"Mi boš pomagala?... Priti do zdravnika?"

Prikimam. Objamem ga, vsemu navkljub. "Po Tima moram!" se spomnim.

"Vse bo še dobro..." reče spravljivo. Vzel je pravo mero heroina, zato je miren, spravljen z zasvojenostjo in menoj. Smili se mi, kljub peklu, kamor nas je pahnil.

V kopalnici je na pralnem stroju zvit pas. Usnjeni pas za kavbojke, zraven leži prežgana žlička, na tleh je zgorela vžigalica. Nekje mora biti tudi igla. Pod pralnim strojem je, vem. Ker ne prenesem pogleda nanjo, se ne sklonim. Nočem je videti. Uporabljeno in zloveščo. Borboletta seje vedno bal injekcij, se spomnim.

"Pričela sva se pogovarjati..." rečem, ko se preoblačim.

"To ni tvoj svet! Rad bi ti prizanesel z njim!"

"0 zdravniku!..." nadaljujem. Preslišim, da bi mi rad prizanesel s peklom. Oba sva v njem.

Ko se vrnem, je Borboletta že odšel. Nič manj žalostna nisem, le malo bolj zaposlena z razmišljanjem, kako bi prišla do zdravnika, ki bi pomagal Borboletti. Spomnim se Hermana.

"In ravno Hermana si se spomnila! Trapa...! Te metadone naj si vtakne v rit!..." vpije Borboletta. Recept za metadone je vrgel na tla. "Heptanone sem rekel! Kaj me zezaš? Bula!"

"Nedelja je. Naredil mi je uslugo in napisal recept. Jutri moraš k zdravniku, ki se spozna na tvojo bolezen..." spregovorim o bolezni, kakor je rekel Herman. Zasvojenost je bolezen.

"Tresem se! Crknil bom od kriziranja, ti pa se igraš!... Spucaj denar! Sto mark!... Za heroin!" postaja nevaren.

Bolan je, resnično bolan. Dobiti mora zdravilo. Zdaj je zdravilo heroin. Da ne bo bolan! Krog zasvojenosti. Herman je zanemaril bolečine, ki prihajajo z njo.

"Rekel je, da ti je napisal tudi apavrine..." se spomnim.

"Crkni!... Oba!" mi Borboletta ne prizanaša. Bled je in poten. "Daj denar!"

Iz predala vzamem denar in mu ga dam. Opazim, da mi manjka tristo mark.

Ni čas za očitke ne za jezo. Ničesar ne bi spremenila. Malo prihrankov imam še. In oropan dom. Še tako bogata hiša smrdi po revščini, če pride zasvojenost vmes.

Spremljala te bom..." rečem.

"Z avtom me boš zapeljala do tja!" Videti je slab.

Po desetih minutah vožnje mi reče, naj ustavim. Sani bo šel v blok, ki mi ga pokaže. Povem, da ga bom počakala v avtu. Slabo mi je. Od zmerjanja malo prej in od poti, na katero sem šla prostovoljno.

Doma se zapre v spalnico. V vratih ni ključa in tudi potrebno ni. Ne bom vstopila. Nočem videli obreda samouničevanja. Vedno mislim, da bo iz kopalnice, ali pa tokrat iz spalnice, izstopila smrt. Obremenjena sem z njo. Da jo odženem, si pomagam z nasvetom, ki mi ga je dala Lina. Slutnjo v mislih zaprem v železen zaboj. Prevežem ga z verigami iz v vso močjo sunem zaboj v vesolje. Nazaj si prikličem podobo Borbolette na teniškem igrišču. Igrava in se veseliva. "Pozitivne misli premagajo slabo!" mi je zatrdila. Pomaga meni.

Občutek imam, da sem nekaj dobrega storila za Borboletto. Drugega ne morem.

Na polici za telefon opazim skrbno zravnan recept za metadone. Kapljica kane na Hermanov podpis. Nisem vedela, da jočem.

Barbara kuha kavo, z Mikom se izogibava pogovora o Borboletti. Poslušam natančen opis načrta hiše, ki ga Mik ustvarja za nekega politika. Šteje me za sorodnico, ker sem končala študij ekonomije in ker je moj očka odvetnik. Borboletto je uvrščal med boheme. Do zdaj. Ne ve še, da ima njegov mladi svak drugačno nalepko. Narkoman.

"Vajino pomoč potrebujem!" povem, ko Barbara položi kavo in pladenj s pecivom na mizo.

"Potrebuješ denar?" vpraša Mik.

"Trenutno sva bolj na tesno... Gradnja bazena naju je dosti stala. Si šla skozi vrt?" Barbara še ne ve, kako je z njenim bratom.

Saj ne moreta vedeti... Preveč lepo je tukaj, preidealno za realnost, ki se ne zadovolji s plavanjem v domačem bazenu. "Prepoceni štos!" slišim Borboletto, ki se posmehuje ljudem, kakršna sta Barbara in Mik.

"Se je kaj zgodilo? Borboletti? Timu?..." se Barbara ustraši.

"Borboletta je zasvojen. Heroin jemlje!" nekako povem. "Zdravnika potrebuje. Zdravil bi se..." sestavljam zloženko, ki je za oba pretežka.

"Nisem zdravnik!" Mik že napadalno razmišlja, kako bi se ogradil pred kugo, ki jo raznašam.

"Med tvojimi prijatelji so zdravniki. Nekdo bi se lahko zavzel za Borboletto!... Tudi moja sošolca sta zdravnika. Vendar nimata izkušenj. Premlada sta..." poizkušam skoz zid, ki sta ga Barbara in Mik složno postavila med njima in menoj.

"Sama sta zlezla noter in sama se izvlecita!" me Barbara potisne v dvojino. Borbolettova edina sorodnica je. Čustva pri njej ne štejejo.

"Koliko je bil star, ko sta se ponesrečila vajina starša?" pomislim, kako sam je Borboletta.

"Dovolj, da je prebolel!" reče Barbara odsekano. "Študent je že bil..." doda mehkeje.

"Že imamo vzrok, da ga bomo opravičevali!" se oglasi Mik. "Kot takrat, ko je pustil študij. Ubogi fant nikoli ni bil ničesar kriv!"

"Mu boš pomagal?" ga pogledam.

"Ne!... Ne bom se izpostavljal zanj! Slabič je. Pijanec ali pa narkoman! Vse je isto! Isti izgovori in samopomilovanje!... Že pogleda nanj ne bi prenesel!"

"Zaradi sramote? Mama je rekla, da nam je nakopal sramoto!... Tudi tebi?" zdaj jaz ne prenesem pogleda na Mika.

"Bom že prebolel!... Ne razumem ga in ne bom se obremenjeval z njim! Za vse na svetu ne! Tudi lastnega sina bi vrgel iz hiše!" Mik vstane in odide iz dnevne sobe.

Nikoli več ne boma pila kave v tej sobi. Pregrdo je bilo.

Mama pogleda na uro in stopi k štedilniku. Čutim napetost, ki se kopiči. Krivično je, da me istoveti z Borboletto, ki zamuja. Povabila gaje na kosilo, da bi se nekako pobotali.

"Želodec me boli..." reče očka. Ker je mama nalila juho v krožnike, sede k mizi. Tudi Tim je že zlezel na svoj stolček. Skoraj uro zamude imamo.

"Saj..." želi mama nekaj reči. Očka jo prekine. Pove, da hoče imeti mir.

Pričnem se ukvarjati s Timom. Pogovarjam se z njim, smejem se in ne dovolim, da bi tudi on zlezel v naš molk.

Brez teka pojem meso in riž. Oboje zna mama dobro pripraviti.

Zaradi Borbolette je pripravila meso na kitajski način. Potrudila seje zanj.

"Jaz bom pospravila..." vstanem od mize. Tim je pri lego kockah.

Veliko gusarsko ladjo ima, trdnjavo in svojo domišljijo. Lepo se zna igrati. Sklonim se k njemu in poljubim temno kodrasto glavico.

Ne odrašča tako, kot sem se veselila. Moral je stran od naju z Borboletto. Vsak dan sem pri njem, toda to ne odtehta samotnih noči, ko odhajam v stanovanje. Nisem kos barabam, ki jih Borboletta vodi tja. Eda predvsem. Za njim potem pridejo drugi.

"Domov se vrni! Lep poklic imaš! Če ti ne gre z butikom, ti bo očka pomagal poiskati službo. Ekonomiste povsod potrebujejo... Tudi poučevala bi lahko!... Predvsem pa bi Tim imel dom, ne pa da ga vlačiš enkrat sem, enkrat tja! Kaj jaz vem kam!" plane iz mame, ko je stopila v kuhinjo.

Nikoli ne bo razumela, da ne morem kar tako priti domov. Borbolettovo življenje bi pljusnilo za menoj. Zavarovala sem jih pred nasiljem droge.

"Si že kdaj našla injekcijsko iglo pod pralnim strojem ali pa pod jogijem?... Si že kdaj imela opravka s kom, ki mrzlično išče heroin? Ti je že kdo razbijal po vratih in ti grozil, da te bo ubil, če ne boš odprla?..." zajočem. Strah je neprevidno bruhal resnico iz mene. Ne bi smela! Pred mamo ne. Vedno bo poenostavljala. Ni doživela in ne občutila.

"To se gresta?" udari mimo. Zopet meje porinila na isto cesto z Borboletto. Pa saj sva. Oba na temni strani ceste.

"Samo,... naj bi poizkusil udariti po vratih!..." mama stisne pesti.

"S policijo bi ga!" poudari jezno. Ne preveč glasno, da bi ne zbudila očka, ki je zadremal v dnevni sobi. Tudi Tim je tam.

"Poizkušaj ga imeti vsaj malo rada!" zahtevam preveč. Eda so celo starši vrgli iz hiše in Jociko tudi. Borboetta pa je samo mamin zet, ki ga ni nikoli bila preveč vesela.

"Herman se je poročil. Tudi staž je že opravil. Včeraj sem gledala film o narkomanih. Park mamil ali nekako tako... Nikoli ne nehajo! Tudi v filmu je bilo neko noro dekle... Tudi ona je začela!" je mama skupaj stlačila Hermana in film o narkomanih. Razburjena je. Moje solze malo prej je niso ganile. Ko sem prosila, naj bi bila bolj prizanesljiva do Borboletle, se je spomnila Hermana. Prijeten fant je, po njenem. In zdravnik. Njega bi lahko imela rada. Borboletle ne. Nakopal nam je sramoto.

"Ne bom začela, mama!... Bi mi posodila z očkom dvajset tisoč mark?" izkoristim razbiujenje, v katerem sva.

"Te je Borboletta nagovoril?"

"Teniško igrišče s telovadnico bi vzel v najem. Delal bi, kar ga veseli..." vem, da ga bo brezdelje ubilo.

"Saj je že imel igrišče, ne?" me mama ne sliši.

"Nekdo, kije imel denar pri roki, mu gaje prevzel..." povem, kar z očkom že vesta. Takrat ju nisem prosila za pomoč. Morda bi morala.

"Vse bo šlo za drogo!... In ti mu verjameš?" sem zopet na tleh. Sama ne morem pomagati Borboletti.

"Nekje mora začeli..." preslišim očitek.

Če bi Borboletta prišel na kosilo, bi jo morda prepričala. Ni držal besede in prav ima, da nama ne zaupa. "Pozabi, za kar sem te prosila!" še rečem.

"Bojim se zate..." mama poizkuša z nežnostjo vzpostaviti most, ki smo ga ne vem že kdaj spodkopali. Ne verjamem, da me ima rada. Ne toliko, da bi sedla k meni in me poslušala.

"Tima bom odpeljala na igrišče!" najdem izgovor, da odidem iz te hladne hiše. Odkar sem v peklu, hrepenim po nežnosti. Vsaj mama bi to morala čutiti.

Zvonec na vratih je prebudil očka. Odprl je Borboletti, ki je skoraj padel v dnevno sobo.

"Me niste počakali?... Prav zares sem si zaželel pravega domačega kosila!" reče z zamolklim glasom. Prepojen je z apavrini.

"Kako je taščica moja?" stopi k mami, ki že dobiva dolgi gubi okrog ust. Z očmi mi pokaže, naj stopim za njo v kuhinjo.

"Nekaj malega je ostalo... Naj pogrejem?" me vpraša.

Borboletta je med tem že sedel k Timu. Trudi se, da bi zapičil zastavico v grad iz kock. Tim mu skače za vrat in se veseli, daje Borboletta z njim.

"Apavrine je vzel!... Preveč! Misli, da se bo s tem odvadil zasvojenosti s heroinom ..." poizkušam razložiti čudno vedenje.

"Saj je vseeno! Zadrogiran je!... Da mi takšen več ne pride v hišo! Se Tima bo okužil!"

"S čim?" vprašam.

"Je bil na testu za aids?" je maima polna informacij iz časopisov in televizije. Prežeta je z odporom do Borbolelte.

"Čimprej odidita..." reče, ko molče segrevam poslano kosilce. Nimam kaj reči. Borboletta je zares vreden prezira. Ganljivo je, da je oblekel belo srajco in suknjič.

Urejenost ni preslepila mame. Apavrini so premočni.

Kljub omotičnosti je Borboletta zbrano sedel k mizi. Po nekaj grižljajih mu glava omahne na krožnik. Takoj se zave in vzame kos kruha in ga nadrobi v omako. Z vilicami zabada v prazno, v kruh, v omako in ne odneha, dokler ne poje vsega. Apavrini v njem plešejo shizofrenični ples omame.

"Tako jedo norci!" ima mama prav. K sreči je očka odpeljal Tima na vrt.

"Dobro je bilo..." se Borboletta nasmehne mami. Oči mu lezejo skupaj, vendar ostaja buden. "Spravi jih!" se obrne k meni. Iz žepa potegne škatlico z apavrini. Ze po tem, kako je stlačena, vem, da je skoraj prazna.

"Kdaj si jih dobil?" vprašam.

"Danes zjutraj... Samo nekaj sem jih vzel..." si verjame.

Petnajst zelenih bonbončkov manjka, pet jih pokažem Borboletti. Jaz bi s tem strupom v sebi umrla.

"Zgubil sem jih ali pa mi jih je kdo sunil..." brska po žepih. Klavrna predstava se nadaljuje.

"In ti verjameš, da bi tvoj Borboletta delal?" mama ne vidi bistva.

To. kar je videti navzven, je ogabno.

"Z Bojcem sem zmenjen!... Z avtom me potegni..."

"Peš greva!" se odpravljam na pot ljudem v posmeh. Borboletta mora hoditi. Njegovo srce je v nevarnosti.

Če ne bo nehal, bo umrl!" reče mama. Njene besede zdaj hodijo z nama.

Po ulici Borboletto podpiram. Znanci naju pozdravljajo, se posmehujejo in opravljajo. Nekje pred menoj pa stopa moj ponos. V prebodenem balonu mi kaže osle izza vogala.

"Pijan je..." pokaže nanj deklica, ki gre mimo naju.

"Tako je videti!" odgovorim sama sebi. Zavijem proti oskrunjenemu stanovanju. Borboletta bo legel, jaz pa bom pazila nanj. Kot tisto noč, ko sem morala poklicati zdravnika.

Borboletta se preoblači. Ko zamenja srajco, vidim bolno roko. Žila na notranji strani komolca je zatekla in vneta. Z rokavom hitro zakrije svojo in tudi mojo vest.

Zagabim se sebi, da ničesar ne ukrenem! Da bi preprečila, ga ustavila, storila kaj, da bi se ne drogiral vsak dan.

Celo v samouničevalni igri sem. Dajem mu denar za heroin. Verjamem izgovorom, da opravičim svojo nemoč.

Pri svojem zdravniku dobiva apavrine. Nevarne količine, ki jih skriva pred menoj. Po omotičnosti in otopelem obnašanju vem, da so v njem. Zaradi heroina z njimi skupaj je na robu smrti.

Jocika je umrla. Bil je prelep dan za smrt. Govorice so različne. Verjamem temu, da je namenoma vzela preveč. Naveličala se je prosjačiti za svoj "šut" na dan.

Upepelili so jo. S fotografije nas je pozdravljal njen ljubki obraz. Linin brat je jokal ob njej.

Kričala bi! Nekdo je kriv za to smrt. Ustaviti bi ga morali! Ko je bil še čas in je verjela svetu okrog sebe.

6.

"Ne moreš nehati?" nestrpno vrtam v Borboletto. Ne razumem odvisnosti, ki jo prinaša kužna bolezen.

"Ne morem! Če bi povsem zamenjal okolje, morda!"

Heroin je med nama. Skrivnosti so ostale. Kakršnega vidim, je droga navzven. Obup nekako dojamem, dlje ne morem.

Sošolka, ki je sedaj zdravnica, ni hotela sprejeti Borbolette. Prijaznost ji je otrdela na obrazu, ko sem omenila heroin.

"Ne smem dajati heptanonov!" seje vkljub nekdanjemu prijateljstvu skrila v varno razdaljo.

Zdravniška služba je odpovedala. Borboletti je ostal heroin in meni samo še Herman. Pomagal nama bo. Že zato, da se bo dokazal pred menoj. Znanstva med zdravniki ima. Našel bo pravega!

Ambulante, kamor sva namenjena z Borboletto, ne moreš zgrešiti. Hodnik zapeljanih duš in zgrbljenih mladih teles. Obrazov ni. Se fant, ki si je prižgal cigareto, je imel z dolgimi lasmi prekrit sklonjeni obraz. Prišla sva ob uri, ko je beda na kupu.

"Kasneje se bova vrnila..." reče Borboletta. "Si jih videla?"

"Tudi ti bi ne bil drugačen..." ne dokončam stavka. Nočem govoriti o tem. Do zdravnika morava priti, do odrešilnih tabletk, in domov. Iz drugačnega sveta sem prišla sem.

Ker me je Borboletta potisnil v to, ga primerjam z njimi. Džanki je kot oni. Le preobleka je druga.

"Živio!... Borboletta!... Imaš čik?" zakliče nekdo z uhanom v ušesu.

Borboletta stopi k njemu in mu da škatlico s cigaretami. Potreplja ga po rami.

"Dejan!... Dober fantje... Sedemnajst let ima!"

Obrnem se. Pretrese me, ko se srečam z Dejanovimi očmi. Njegovih sedemnajst let bo hodilo za menoj.

Čez eno uro se vrneva. Vrsta se je razredčila, pred nama je le še mama s hčerko. Gospa je urejena, mlada gospodičnica kljubovalno stiska ustnice.

"Živio!..." se nasmehne Borboletti. Z zamahom glave vrže lase nazaj in se zagleda v konice modernih prevezanih škornjev. Lepa je.

"Vse poznaš!" rečem.

"Ne vseh! Nekaj pa!... Njen oče je sodnik. Ko je izvedel, da je njegova ljuba hčerkica na džanku, se je je odrekel. Samo mama se briga zanjo!... V drugem letniku gimnazije je!"

Izgubljene duše dobivajo obraze. Zgodbe vseh so žalostne!

Čez petnajst minut naju sestra pokliče noter. Prične se zasliševanje, kot pri psihiatru takrat. Moje življenje je razgaljeno. Skoraj bolj kot Borbolettovo! On je žrtev. Nezaupljive oči sestre v belem v meni vidijo vzrok. Zaradi slabega občutka postanem odrezava. Na kratko odgo-varjam, kar želi vedeti o meni. Zdravnica je prijaznejša. Herman nama je ugladil pot.

Sestra je položila na mizo izpolnjen karton. Borbolettovo pravo ime je na njem, zato se mi zdi nestvaren.

"Pogovoriti se moram z vami!" ... reče Borboletti. "Ni lepo, toda vedeti moram... Vse!... Da bova lahko pričela s heptanoni!"

Borboletta me pogleda in zardi. Nerodno mu je pred menoj, 'ludi jaz začutim, da sem tokrat odveč. Povem, da bom počakala zunaj.

Sestra me strogo pogleda. "Ne boste zraven?" vpraša. Tisto "zraven" je slišati, kot da sem bila poleg, ko je jemal heroin.

Ničesar ne rečem. Odidem v čakalnico in sedem na klop.

"Je kdo notri?" zaslišim glasek s sosednje klopi. Drobna deklica menca z nogami in se trese. Poleg nje je športna torba.

"Si bolna?" vprašam. Tresenje me spominja na dan, ko sva z Borboletto skupaj odšla iskat heroin.

"Ne vem, če me bo zdravnica sprejela!... Sošolka mi je svetovala to ambulanto!" odgovori glasek.

"Tukaj so posebni bolniki..." se prijazno nasmehnem. Prekruto bi bilo, da bi to mlado deklico že zasvojil heroin.

Deklica umolkne. Športno torbo si je podložila pod glavo in legla na klop. Borbolette dolgo ni ven. Predolgo za bolečine, ki jih prestaja mala bolnica.

Sestra odpre vrata in pogleda po čakalnici. Ko opazi deklico, jo z osornirn glasom pokliče naprej. Nova zgodba se odvija.

Zagledam Borboletto z recepti v rokah. Sprejemni izpit je za njim. Dobil je petnajst heptanonov na dan! Recept za dva dni, in čez dva dni ponovno sem.

V lekarni dvigneva umetno opojnost. Iz belovijolične škatlice vzamem listek in berem o heptanonih. Rakavim bolnikom so namenjeni. Najrajši bi umetni morfij zbila iz Borbolettovih rok.

"S tem se bom spucal!..." verjame. Potuhnjene tabletke skrbno spravi v mali žepek usnjenega suknjiča.

"Tri tedne bom skrbel za rekreacijo turistov v nekem hotelu ob morju. Leon si je zvil nogo, priporočil me je, in tako sem vskočil..."

Leon je Borbolettov kolega s fakultete. Doštudiral je že. Ker ne dobi službe, dela kot športni animator nekje ob morju.

"Kdaj začneš?" vprašam. Vsaj nekaj je, s čimer se bo zamotil. In tudi denar nama bo prišel prav.

"Čez dva dni. Stanoval bom pri njem... Dobro je, da grem malo iz mesta!" Iz zelene škatlice vzame tri tabletke in jih popije z vodo.

"Danes si jih že vzel!" rečem. Od petnajstih tabletk je že prešel na deset. Zato so te tri preveč.

"Razbuijen sem!... Moram biti umirjen... Tam jih bom zmanjševal! Jutri grem k zdravnici. Da dobim več tablet ali pa recepte za naprej!"

"Za vsako figo vzameš tableto!" mi ni všeč, ker si popušča. Lepo je šlo navzdol in ni vzroka, da jih jemlje kar tako.

"Tima bi rad videl!" presliši očitek. Potem stopi k meni in me poljubi na usta. Njegov objem je zaupljiv.

Najin trenutek je! Ker vidi delo pred seboj, je samo¬zavesten. Ljubiva se, in to sva si zatrdila že stokrat.

Bili smo ob jezeru. Tim in Borboletta sta se lovila, igrala z žogo in nazadnje je Borboletta iz hišice ob jezeru prinesel ribiško palico. Njegove iznajdljive igre navdušujejo Tima. Zdaj namaka palico in čaka.

Na trnku je čevelj. Samo Borboletta pozna čarovnijo, ki se ji smejimo. Tim vriska ter se obeša za očetovo roko. Vidi se, kako ga je pogrešal.

Igla v srcu me zbode. Zbodljaj prebudi paničen strah, da bi se kaj ne zgodilo. Da bi mi trije v življenju ne ostali skupaj.

Odidem stran in se skrijem za hišico. Solze mi lijejo, čeprav je srečen dan za nami. Še nikoli se nisem tako zelo bala nesreče!

"Kje si bila?" vpraša Tim. Dvignem ga in ga privijem k sebi. S poljubčki prekrijem njegov obrazek. Pozabil je, kar me je vprašal.

Mrači se že, zalo se odpeljemo. Borboletta me bo počakal pred hišo.

"Prijateljica me je vprašala, če Borboletta v resnici jemlje heroin," me zbode mama za dobrodošlico.

"Zakaj nikoli ne poveš imen teh svojih prijateljic?... Si ji odgovorila? Tako, da je bila zadovoljna?" postajam nesramna. Rada ima Tima, za drugo ji ni mar.

"Nerodno mi je bilo! Rekla sem, da opravljajo..."

"Mama!... Borboletta je zasvojen in sedaj se zdravi! Čaka me!... Lahko bi ga povabila noter!"

Nočem, da smo sprti med seboj. Malo potrpljenja bi pomagalo meni in Borboletti. Bolj na varnem bi bila.

"Poizkusila sem in videla si, kako se je obneslo tisto kosilo!... Lahko bi se zadržal! Vsaj takrat!" noče popustiti.

"Pohitela bom..." odgovorim. Tim je utrujen in zaspal bo, še predno mu bom pravljico prebrala do konca.

"Honorarno delo je dobil..." povem.

"Kje?" mama zareže kot nož.

"Nekje ob morju..."

"Ob morju?" sliši mama samo to. Ne dovoli, da bi povedala naprej. "Zdaj se bo vlekel še k morju..." postaja rdeča v obraz. Zares je jezna nanj.

"Vse bo še dobro! Boš videla...!" nočem, da se razburja. Ze tako me zaradi vsega drugega boli srce.

"Jutri, kot vedno..." se poslovim. Ko ji hočem pritisniti poljubček na lice, se umakne. Če sem pozabila, meje vedno poklicala nazaj, doslej.

"Takšna si kot on!" mi reče v slovo.

Na potki skozi vrt se spomnim. Hermanova mama je bila tista, ki je opravljala. Herman je izdal, za kar sem ga prosila, in tako je šlo naprej. Vseeno bi bilo, če ne bi to mame oddaljilo od mene.

Na cesti me objame moj Borboletta. Sedeva v avto in se odpeljeva domov.

Žalostno je tam, vendar vsaj očitkov ni slišali.

Borboletta je odpotoval. S seboj ima zalogo heptanonov in dobro voljo, da bo zmanjšal količino jemanja umetnega morfija na minimum.

Stanovanje je prazno brez njega. Poizkušam nam zopet sestaviti dom. S slikami, ki so bile pri mami na podstrešju, s preoblačcnjem blazinic na kavču, z drobnimi domislicami tu in tam. Danes bom prebarvala stene v spalnici. Ko se bo vrnil Borboletta, naj bo veselo!

Nekdo pritiska na zvonec. Zunaj sla fanta, ki se nekaj nestrpno pogovarjata. Tiho stojim za vrati in čakam, da odideta. Kmalu zatem zazvoni telefon. Ne dvignem slušalke. Najrajši bi z barvarni za stene prekrila tudi preteklost, ki moti.

Telefon zvoni in zvoni. Odločim se in se oglasim. Borbolelta se razburja, ker me ni mogel doklicati.

"Dvigni pri zdravnici recept za heptanone in mi ga pošlji!" reče. Pove še, da ima veliko dela s skupino upokojencev iz Anglije, da me pogreša in da naj pozdravim Tima.

Ne pridem do besede, da bi ga vprašala, zakaj mu je zmanjkalo tablet. Z zdravnico sta preštela dneve in heptanone z njimi.

Mojega kratkega miru ni več. Tudi volje, da bi prebarvala sobo, ne. Počutim se osamljeno.

Pohitim, da bom med prvimi v čakalnici. Dva sla že in jaz. Sedem na klop in vzamem revijo iz torbice. Skrijem se za branje.

Neki fant čepe sloni ob steni. Glavo je naslonil na kolena. Ko dvigne obraz, ga prepoznam. Videvala sem ga na teniškem igrišču. Včasih je zaigral, običajno pa je čakal prijatelja, ki ga je Borboletta treniral za turnir. Oba sta bila gimnazijca.

Kako prijeten fantje bil, me pretrese. Hudo je z njim, da se je Lako spremenil na pogled.

"Živio!..." se mu nasmehnem. Pretvarjam se, da nisem opazila sprememb na njem.

Ubogi fant mi vrne nasmeh. Potem zopet skloni glavo.

"Zopet je na istem!" pokaže nanj ženska, ki je prišla po hodniku. Odšla je na zrak, zato je ni bilo poleg. Njegova mama je.

"Na psihiatriji je bil. Tri mesece. Vrnil se je zdrav... Sedaj pa je zopet začel!" pove, kol očitek klavrnemu sinu na tleh.

"Vse bo še v redu!" odgovorim že tolikokrat izgovorjene besede. Sebi, mami, Borboletti in sedaj mami nekdanjega gimnazijca.

"V disku se je zopet začelo! V stranišču je skoraj umrl!... Z možem dežurava ob njem, da bi ne prišel do heroina. Vseeno mu uspe... priti do njega!" mama skoraj zajoče.

"Ste z bratom?" pokaže ženska na pubertetnika ob meni.

Odkimam. Ker me ne more povezati z nikomer od tu, me sumljivo pogleda.

"Nisem prišla zase!" rečem.

Pa bi morala reči, da sem prišla zase! Za svojega Borboletto sem prišla, kakor je tudi ona prišla zaradi svojega sina. Ker je vmes ljubezen, sva obe prišli tudi zase. V isti navezi z njima sva.

Neprijazna sestra, ki jo že poznam, je s polurno zamudo odprla vrata. Pove, da je zdravnica odsotna in da bo ona uredila z recepti.

Z dvema, ki sta bila pred menoj, je opravila na hitro. Popila sta svoj dnevni obrok z vodo premešanih opojnih tabletk in se poslovila.

"Za takšne, ki ne znajo ravnati s heptanoni!" reče, ko vidi, da sem začudeno pogledala po pripravljenih kozarčkih.

Povem, po kaj sem prišla. Nimam opravičila, zakaj je Borboletti zmanjkalo tablet.

"Zdravnice teden dni ne bo! Je na seminarju in recepti so pripravljeni za naprej... Dovolj tablet bi moral imeti!" Vzame knjigo, v kateri je vse to skrbno zabeleženo.

"Lahko se prepričate!" kaže s prstom. Jalov pogovor ji je všeč. Ne morem dobiti tablet.

Občutek imam, da pada name strop. Bolj kot nanjo sem jezna na Borboletto.

Ni se držal dogovora.

Pobita stopim iz bolnice. Na zidku sedita fant in dekle. Propad, ki ga prinesejo mamila, je viden na obeh.

Odpeljem se k Timu. Poigrati se moram z njim. Tudi pravljica, ki mu jo sinoči nisem prebrala do konca, naju še čaka.

Zaspala sem že, ko zazvoni telefon.

"Si uredila pri zdravnici?" sprašuje Borboletta.

Povem, kako je bilo. Neverjetno je, da je zdravnica za teden dni prepustila skrb medicinski sestri. Borboletta mi ne verjame.

"Nočeš tega storiti zame!" vpije. Prepirava se.

"Bolan sem!... Jemal sem več tablet, kot mi jih je predpisala... Enkrat sem jih vzel manj, drugič več! Zmanjkalo mi jih je!" histerično zahteva, naj nekaj ukrenem.

"Tudi tam, kjer si, je zdravnik!" rečem.

"Si nora?... Kaj se sploh gresta z zdravnico?... Me namenoma zezaš?

Obljubim mu, da bom priskrbela recept. Ne vem kako! Nekako se bom morala znajti.

Lahko bi prepustila Borboletto njegovi neodgovornosti. Ne morem! Ne vem še, kaj stoji za vsem tem. Tudi zdravnica bi ne smela z matematično natančnostjo zdraviti njegove zasvojenosti.

Herman mi bo pomagal. Svoje zdravniško ime bo zastavil za štiri škatlice heptanonov. Do takrat, da se vrne zdravnica, in tudi Borboletta bo že v tistem času doma.

Na izložbeno okno potrka fant, ki ga poznam.

"Sinoči sem prišel...! reče že med vrati. Nekaj svetovljanskega je na njem in umirjenost, ki jo pogrešam.

"Darilo imam zate!" pove. Iz vrečke vzame črno baretko. Ob strani je sponka.

Ganjena sem. Opazil je, da rada nosim baretke. Različne imam.

Ves december bom tukaj..." pove.

Ker je dvanajst, zaprem butik. V barčku sedeva in naročiva kavo. Pogovarjava se o Parizu. Nekajkrat sem že bila tam. Z očkom in mamo in na modnih revijah.

"Bi silvestrovala z menoj?" vpraša. Kar stisne me, ker ne ve, da sem poročena. Nikoli ni vprašal po tem. Dekliški videz imam.

"Sina imam!... In moža!" povem. Če bi bilo drugače, bi silvestrovala z njim. Čeden je, vendar je Borboletta bolj. Z Borboletto je bila ljubezen na prvi pogled.

"Večkrat sem mislil nate!" Resen glas ima. Uspešen je, preživlja se sam, zato je tudi samozavesten.

"Bi živela v Parizu?" presliši, da sem poročena.

"Kaj vse nam prinese življenje..." ne odgovorim njemu. Pomislim na Borboletto, koliko hudega se mu je zgodilo! Da smo sami marsikaj krivi za to, ne pomislim.

"Saj...!" reče očarljivo. "Prijatelja sva vseeno lahko!"

"Lepo je imeti prijatelja..." odgovorim. Mlada sem in morala bi živeti.

Z nekom, ki bi mi ne zadajal bolečin. Borboletta meje ogoljufal, kričijo očitki v meni. Saj ne, da bi ga ne ljubila, le primerjava je v tem trenutku na preizkušnji.

"Mudi se mi..." vstanem. Nemirna sem. Zvečer se vrne Borboletta.

"Oglasil se bom še!" reče, ko se pred mojim avtom posloviva.

"V tem mesecu ne!... Veliko dela imam!" prekinem prijateljstvo, ki se še pričelo ni. Samo pozornost je bila. Dovolj, da bi zopet rada bila dekle.

Ne dolgo nazaj sem še bila. Mama in očka sta me bila vesela. Ne razumeta me sedaj! Se jaz?

Občutek imam, da rinem dva mlinska kamna v breg. Rinem in delam napake.

Drobno trkanje po vratih in veselje, da seje vrnil Borboletta.

"Kako lepo, da sem doma!" vzklikne. S silovito ljubeznijo me objame.

Stiskam se k njemu, k njegovemu obrazu, k mehkim kodrom. Njegov vonj je domač.

"Lepo si preuredila..." me pohvali.

Dopoldne mi je neki drug fant pripovedoval o Parizu, moj Borboletta pripoveduje, kakšni so bili turisti. Ne denar! Občutek, daje delal, gaje osvežil.

"Tudi v tenis sem jih uvajal..." se mu zmrači obraz. Spomni se igrišča, ki naj bi ga imel.

"Seje zdravnica že vrnila?" vpraša. Vstane in brcne v potovalko, ki jo je malo prej tako veselo odložil.

Ker ne vem, me očitajoče pogleda. "Vsaj to bi lahko naredila zame!" reče. Nihajoče volje je.

"Ne znašaj se name!" odgovorim suho. Težko bom prenesla nepredvidljivost, ki se obeta.

"Oprosti!... Nisi ti kriva! Bolan sem!"

"Kako bolan?" se uszrašiin. Če bi rekel, da je "nakriziran", bi vedela.

"Danes sem vzel premalo heptanonov. Zmanjkalo mi jih je!" prizna, daje njegova doza višja kot kdaj prej. Petnajst na dan.

"Zakaj?" V njem vidim slabiča.

"Počil sem se! S kokainom!... Kje misliš, da bi sicer našel moč? Dvanajst ur cigumiganja z zahtevnimi angleškimi starčki..." priznava stranpot, kjer je bil.

V očeh se mi nabirajo solze. Od razočaranja, da sem mu zaupala. Težko si bo moje spoštovanje pridobil nazaj. Ljubezen brez spoštovanja je votla. Zvesta duša sem, se zdi! Sicer bi ga že zdavnaj poslala k vragu.

"Kako je Tim?" vpraša po otroku, ki ga komajda vidi.

"Spat grem!" odgovorim. Misel, daje nočni metulj narkoman, je neznosna.

"Darilo imam zate!" pride za menoj v kopalnico. Iz papirja odvije krasen mehiški pončo. Za Tima ima letalo na baterije.

"Zares te imam rad!" reče mehko. S pončem v roki me privije k sebi.

"Ne jezi se name! Tako zelo vaju imam rad!... Oba!" šepeta.

Borboletta je v butiku in jaz sem se odpeljala k babici. Ne namerava se še vrniti domov.

"Rada bi ti pomagala, vendar ne vem kako!" reče, ko ji povem, kaj seje zgodilo v njeni dnevni sobi. Ne omenja kavča. Skrbim jo jaz.

"Govorila bom z očkom! Zveze ima... Že zdavnaj bi lahko kaj koristnega ukrenil glede Borbolette!" razmišlja.

"Kaj pa komuna?... Precej govorijo o njej. Ravno le dni je bilo nekaj v časopisu..." se spomni načina zdravljenja tistih, ki odhajajo tja.

"Tatjana!" objamem svojo ljubljeno babico." Borboletta še slišati noče o komuni. To ni zanj!... Za takšne, kot je Borboletta, ne!"

"Kaj pa je pravzaprav komuna?" vpraša. Nasmehneva se. Obe hkrati, ker še nikoli nisva videli komune v živo.

"Veliko, ljubeznivo taborišče mladih, ki imajo isto bolezen!" babica zaokroži predstavo o komuni.

"Kot velika družina so..." se spomnim televizijske oddaje o njih. Kot internat.

"Kaj boš storila?" se babica zresni. Zaradi krute resnice je bleda v obraz.

"Zdravi se! S heptanoni poizkuša..." govorim o izda¬nem zaupanju. Kokain in heptanoni, to je droga na kvadrat. Nekje vmes čaka heroin.

"Morda mu bo uspelo!" me babica poboža po laseh. "Močna si! Neverjetno močna!" govori z blagim glasom.

"Pod stalnim stresom sem..." povem, da se bojim.

Na dnu vsega, karkoli razmišljam, delam ali celo spim, ždi strah. Kadar je hudo, skoči v grlo in potem nazaj. Ne poznam več srečnih dni.

"Boš na kosilu?" vpraša babica.

"Legla bi in si dala streči..." odgovorim. Vendar moram nazaj. V vrtec po Tima in potem v butik.

"Ne omenjaj očku!" zaprosim ob slovesu. Kar ostala bi pri njej. Utrujena sem bolj, kot sem občutila doslej.

Pred vhodom v blok zagledam Eda. Priskutna postava je naslonjena na zid. Kadi.

"Živio!" pozdravi priliznjeno. Ne dvomi, da ga ne prenesem.

"Čakaš Borboletto?" siknem. Če bi bila kača, bi ga pičila.

"Samo na kavico bova skočila! Že dolgo ga nisem videl..." se spreneveda.

Borboletta je že pri vratih. Vesel je družbe, ki ga čaka.

"Kmalu se vrnem..." zakliče, ko je že mimo mene. Usnjeni suknjič si je vrgel prek ramen, z drugo roko nastavlja cigareto vžigalniku, ki mu ga je pridržal Ed.

Stanovanje je samo. Čeprav je pospravljeno, ni več tisto, kar je bilo.

Heroin se je zažrl v stene, v pohištvo. Čutim ga povsod. Čeprav je brez vonja, ne morem pregnati smradu po njem.

Postelja je še razmetana. Na okno položim blazine, odeji in izvlečem rjuho. Ko dvignem jogi, zagledam iglo.

Strmim vanjo! Bila je že uporabljena. Kri je še v njej. Zraven je v papir zavila kavna žlička. In škatlica s citronko.

Ob postelji se sesedem. Ko se mi obrne želodec, mo¬ram v kopalnico. Bruham slino. Po grenkem okusu v ustih bi lahko bil žolč.

Kratko zvonjenje pove, da je Borboletta prišel nazaj. Dobro volje je in ne razume solz na mojem obrazu.

"Zaradi Eda...?" vpraša. Ko pogleda v spalnico, zaloputne vrata. Preočitno je, da bi se izgovarjal.

"Če boš stikala za menoj, ti bom posekal parklje!" reče sovražno.

"Prekleti narkoman!" zahlipain. "Crkni! Crkni! Crkni!" govorim s hripavim glasom. Ta trenutek mi je vseeno zanj.

"Nehaj lajati!" zavpije. Pred mojimi očmi vrže pribor za samouničevanje v smeti.

"Da boš pobral, ko bom šla stran!" rečem. V glasu je ves gnus, ki se mi je nabiral ta čas.

"Samo še enkrat mi reci narkoman!" stopi grozeče proti meni. S prsti me prime za vrat. Ne stisne.

"Ne igraj se z menoj! Kaj ne vidiš, kdaj greš predaleč!... Ničesar ne razumeš!" govori skozi zobe. Potem umakne roke.

"Ne moreni živeti s teboj!" reče čez čas. "Starše imaš in babičino stanovanje. Jaz nimam kam iti..."

Vzame suknjič in brez pozdrava odide. Ne zaklenem za njim. V kovček zmečem nekaj svojih stvari in tudi jaz odidem skozi vrata. Ključ od stanovanja vržem v nabiralnik.

Zopet sem v babičinem stanovanju. Po nekaj dneh je potrkal Borboletta.

"Tisto, kar si videla, je bilo staro!" poizkuša zgladiti, kar je povzročil. Prizadeva si, da bi mu odpustila.

Kdo ne bi odpustil nežnem metulju! Odprla sem mu vrata, kjer sem. Vendar ne bom dovolila, da bi se spet priselil v Tatjanin dom.

Najino življenje teče skupaj! Čeprav je le gost, na postelji, kjer spim.

V časopisu preberem, da so v Italiji zaprli Martina. Njegov oče je sodnik in očkov prijatelj. Družinski prijatelji smo.

"Ga poznaš?" pokažem Borboletti žalostno vest.

"Diler!" odgovori neprizadeto.

"Premožne starše ima. Ni bilo potrebno ..." ne dokončam. Dva kilograma heroina kot dve vreči strupa poplesujeta pred mojimi očmi. Za nekoga je prenašal smrt.

"Je že bilo potrebno!" odgovori Borboletta.

"Štiri leta je dobil!" rečem. Daje iz dobre družine, pri tem ne šteje! Ko sva bila še otroka, sva se skupaj igrala.

Po korakih vem, da prihaja Borboletta. Preskakuje stopnice, do vrat. Stresem se, ko pozvoni. Sovražim ga, ker se bojim.

Strmim vanj. Na čelu ima rano, pod očmi modro podplutbo. Že to, ker ga gledam, v njem vzbudi nasilje.

"Kakšen pa si?" vprašam neprevidno. Umaknem se, da lahko stopi naprej.

"Imaš heptanone?" je že skoraj kot pritrditev. Izsiliti hoče, da sem spravila zanj nekaj heptanonov. "Imaš vsaj apavrine?" reže skozme razdražen pogled.

"Sezuj se!" rečem pretrdo, ko zagledam blatne škornje. Božični dnevi so. Na vratih v dnevno sobo je pripet smrekov venček.

"Prekleta kurba..." plane iz njega. S pestjo me sune v roko.

"Kje naj dobim heptanone? Prazniki so!..." vpije. Slišali ga bodo v hiši.

Zopet sem sužnja. Solze se mi nabirajo v očeh, Srce mi razbija in ne morem si pomagati, ne da bi škodovala Borboletti. Pripet je name. Morala bi oditi nekam, kjer bi me ne mogel najti. In še bi me našel. Nekoč že.

"Sestra v ambulanti je zasrala!" potegne iz žepa zmečkan recept. "Zmotila se je v datumu, in ker ga je popravila, v lekarni nisem dobil heptanonov!" Paničen je, ker je pred krizo.

Začutim usmiljenje. Moj Borboletta je samo številka v nekem sistemu. Pri meni išče varnost. Ker ga imam rada, se vrača. Kletvico je namenil sestri, ki ga je s površnim receptom pustila na cedilu.

"Našla bova heptanone!" rečem. Slečem mu plašč. Od blizu vidim, da mu čelo prekrivajo potne kapljice. Trese se.

Spomnim se, kako sva skupaj odšla iskat heroin. Lažje je bil dosegljiv kot tabletke iz brezvrednega recepta. Tudi takrat je bila kriza vmes.

So heptanoni rešitev? Za dvome je prepozno!

Vzamem časopis in preberem, kje je dežurna lekarna. Potem zdrvim do svojega avtomobila pred blokom.

V lekarni me odslovijo. Samo dežurni zdravnik bi mi lahko pomagal, se me usmili gospa v belem. Odpeljem se tja.

S solzami v ambulanti izprosim dvanajst heptanonov in oddrvim nazaj. Zjutraj moram poklicati Hermana, ga pregovoriti, da bo za Borboletto napisal nov recept. Prazniki so se šele začeli.

"Oprosti!" reče Borboletta. 0 napadalnosti malo prej ni sledu.

Odpustila sem mu. Nikjer ni mogel dobiti tablet. Tudi zaradi krize, ki seje že začela. Mislili so, daje pijan.

"K Timu moram! Čakajo me..." pogledam na uro. Odlašam z odhodom. Za praznike bi Borboletta moral biti z nami. Zaradi rane na čelu in podplutbe pod očesom oklevam.

"Greš z menoj?" vseeno vprašam.

"Ni dobro, da me Tim vidi takšnega..." mi sam poma¬ga iz zadrege. Ne pove, kaj se mu je zgodilo.

"Samo za nekaj ur..." rečem.

"Pozdravi jih!" naroči. Iz notranjega žepa v plašču potegne zavitek z zlato pentljo. "Video igrica. Za Tima..." Zame ima slončka iz slonove kosti.

"Sam boš dal Timu. Jutri bi šli skupaj na sprehod..." ujamem prijaznost, ki nastaja.

"Kmalu se vrni!" reče. Potem stopi h knjižni polici in prične izbirati knjigo, ki jo bo pričel brati.

"Si sploh kaj jedel?" pomislim na orehov kolač, ki ga je spekla mama. Ničesar nimam, da bi mu ponudila.

"Prinesla ti bom potico..." rečem nežno. Da me je sunil v roko in da sem skoraj na kolenih prosila zdravnico za heptanone, sem že pozabila.

7.

V butiku so pokupili vse, kar lahko otroci spravijo nase. Vsak otrok je dobil še Božička na kotalkah.

Borboletta je zavijal pakete in si izmišljeval zgodbice o Božičku. Otroci so ga občudujoče poslušali. Njegova očarljivost je bila varljiva. Pred izložbenim oknom že skoraj pol ure stoji neznanec. Čaka nanj.

"Ven moram...!" me Borboletta pogleda. Opazil je, da sem tudi jaz nemirna zaradi tipa zunaj. Rano na Borbolettovem čelu in podplutbo pod očesom povežem z njim.

"V pizdariji sem!" zašepeta. Otrokom reče, da je najlepše pravljice prihranil za naslednji dan.

Postane mi slabo. Brezskrbnost in nevarnost sta si preblizu.

Borboletta se vrne. Počaka, da zaprem trgovinico. Prednovoletnega veselja je konec.

Zvončki na vratih še cingljajo, ko pove, daje tip prišel po deset tisoč mark.

"Ubili me bodo!'" reče. Za kruto resnico je kriminal. Že takrat, ko so prišli v babičino stanovanje, sem vedela. Samo slutim lahko pravila igre, v kateri je.

"Greva nekaj spit..." zavije v barček ob koncu ulice.

"Zakaj si potreboval deset tisoč mark?" je še najbolj preprosto, česar se spomnim. Gledam fanta, ki ga imam rada. V sivem plašču je in danes si je na temne kodre nadel širokokrajen klobuk. Za lepo fasado je strah.

"Za staf! ...Drobiž, ki mi ga daš ti ali pa ti ga sunem, je premalo. Se več je šlo! Lačna kri, punca! Moja kri je lačna! Toda tisto s kokainom ni bila moja stvar!" poslušam vampirja, ki mora govoriti resnico. Laž bi bila še hujša.

"Kdaj bodo prišli iskat denar?" Hrabro se nasmehnem in ga potrepljam po roki. Saj sem narkomanovo dekle! Dejstvo, da sem njegova žena, zdaj ne šteje več.

"V torek!... Ob štirih popoldne, v kaflču poleg tvojega butika!" izvem. Tudi če bi rekel "Točno opoldne" ali "Dvoboj pri srebrnem potoku", bi ne bilo nič drugače.

Priti mora. Sicer bi ga prebili do smrti.

"Jaz jim bom prinesla denar!" se odločim čez čas. Če bi dala denar Borboletti, bi bila skušnjava prevelika.

"Ni dobro, da se izpostavljaš..." Borboletta ne more skriti, da mu je odleglo. Nisem ga še zapustila doslej.

"Saj si me že izpostavil, prekleti džanki!" siknem in si oblečeni plašč. "Dolg bom tokrat poravnala!" rečem, da bi me ne hodil gnjavit zaradi tega.

Sita sem ga!

Sama odidem iz lokala. Cilj, da bi čez pol leta odkupila butik, se mi odmika. Jutri moram dvigniti denar in naslednji dan je torek. O neznancu zdaj vem, daje "diler". Prekupčevalec z drogo, bi rekla mama. Ker je tako prebrala v časopisu. "Ujeli so prekupčevalce z drogo. Na sledi so prekupčevalcem z mamili. Zaprli so prekupčevalce z mamili. V Singapurju so zaradi 15 gramov heroina ali pa zaradi 500 gramov marihuane prekupčevalca z mamili obsodili na smrt."

"Diler", ki mu mora Borboletta dati deset tisoč mark, pa je Borboletto sam obsodil na smrt. Še do policistov ne morem stopiti. Ker bi bila potem tudi jaz obsojena na smrt. Igrica "Rinčke talam, dobro skrij."

Ni, da bi komu pravila o njej!

Otroci, ki so se včeraj gnetli okoli Borbolette, spra¬šujejo po njem. Nedeljskega vzdušja ni več. Danes je ponedeljek in jutri torek.

"Pravljice pripoveduje samo ob nedeljah ..." sem ljubezniva z njimi. Obljubil jim je. Zato pokličem največjega dečka in mu rečem, naj otroke odpelje k stojnici na trgu. Tam naj nakupijo sladkarij, kolikor jih lahko spravijo v žepe. Denar, ki ga imam v torbici, je brez vrednosti. Otroci naj nakupijo bonbonov, Borboletta kupuje smrt. Jutri bom neznancu plačala obrok. To ni edina zadolžnica, slutim.

Dan zavijem v celofan. Kot pisan balon ga v mislih obesim na okrašeno jelko v središču mesta. Večer bom preživela s Timom.

Predpraznični torek je in ob štirih popoldne predstava. Za vstopnico moram plačati deset tisoč mark.

Ob majhni mizici sedita fant in dekle. Pri naslednji so tri ženske.

V mehkem oblazinjenem kotu opazim mladega moškega. Eleganten je, samozavestno si prižiga cigareto. Dve mizici sta tam, zato sedem na rob oblazinjenega sedeža. Zlat vžigalnik bi lahko bil simbol. Vidni status ljudi z denarjem.

"Čakate Borboletto?" skočim iz scenarija. Preglasna sem. S prsti se dotaknem ustnic in se ljubko nasmehnem.

"Dogovorjena sva!... Ne more priti?" odgovori čedni moški. Ni tip, za kakršnega sem ga imela.

"Zbolel je!... Bil je v skrbeh, da bi ga predolgo čakali..." sem smešna. In tudi neumna.

"Ste njegovo dekle?" vpraša.

"V sorodu sva..."

"Boste kaj popili?" reče s tujim naglasom. Opazuje me in jaz gledam njega. Ugiba, koliko vem.

"Mimogrede, sem se ustavila tukaj!... Opravke imam!" vstanem, ker z ničemer ne pokaže, da ga je Borboletta "nategnil".

"Lahko bi se še kdaj videla!... Recite Borboletti, da ga bom poiskal! Georgij ga pozdravlja!" vljudno vstane tudi on. Razumela sem grožnjo. Georgij je glavni, spoznavam razvrstitev vlog. Ta tip tukaj je samo "connection". Zveza, nevarna stranska vloga v igri. Elegantna obleka je kostum.

"Skoraj bi pozabila!" rečem. "Pismo mi je dal za vas!" dodam, kot da gre za navadno sporočilo. Iz torbice vzamem nedolžno belo kuverto. V njej je davek Georgiju.

"Srčkana si!" dobim sladke besede iz umazanega gobca.

"Vi tudi..." razvlečem nasmeh, kolikor morem. Zapeljiv nasmeh imam, mi je govoril Borboletta.

Takšno vlogo imam. Da bi tip ne posumil, da sem tudi jaz "connection". Težko bi izstopila iz igre.

"Srečno novo leto!" zaželi. Vsaj to je iskreno. Vseeno mu ne sežem v roko.

"Srečno novo leto!" ponovim. Ko grem iz lokala, mu pomaham. Morala sem biti naivno dekle.

V lokal sta pogledala policista. Dvojčka, na potepu po novoletno okrašenih ulicah. Pred njunimi očmi sta dva imela maske prek oči. Za heroin in denar je šlo. Dolg in maščevanje. Podzemlje, ki obstaja!

Roki imam globoko v žepih. Stisnem jih v pest. Grde praznike imam. Ne bom imela lepega leta, ki je pred menoj.

Prazniki so minili. Mesto je objela običajna sivina januarske megle. Borbolette že nekaj dni nisem videla. Ni me poiskal in tudi telefoniral ni.

Odprla sem butik. Malo oblačil je še ostalo na policah. Nekaj neplačanih računov potisnem v predal. Zaslužek lanskega leta je šel za Borboletto! Jemal mi je iz blagajne, iz denarnice, s prošnjami in s silo. Se zavedala se nisem koliko.

Turoben dan je. Ljudje ne nakupujejo v takšnih dneh. Tudi po praznikih je. Nakupili so že, kar so nameravali. Na mojo znano spomladansko otroško revijo bodo počakali.

Dolgočasim se. Zato zaprem butik. V svoje stanovanje grem na obisk. Že dolgo več ne rečem stanovanju dom. Brezdomec nima doma!

Roka mi zadrhti, ko pozvonim. Kako rada sem bila tukaj doma!

Odidem že, ko po domofonu pride za menoj Borboleltov glas. Stečem nazaj do vrat in zakličem svoje ime.

"Pridem dol!" zategne zaspano. Ker ne odpre vhodnih vrat, čakam.

Dolgo ga ni. Zato pozvonim še enkrat.

"Že grem!" zavpije. Nič dobrega ni v glasu, ki ga slišim.

Čez nekaj minut ga zagledam na hodniku. Neobrit je, kodri se mu vozlajo in čez kavbojke je oblekel razvlečen džemper.

"Kaj te je prineslo?" reče. Zanemarjen je, le nasmeh je isti kot prej. Neskončno nežen, da te stisne pri srcu.

"Greva na kavo?" pokaže barček, ki so ga na novo odprli v bloku.

Sedeva. Se preden natakarica prinese kavo, Borboletta sleče iz barčka. Kliče fanta, ki je šel mimo. Nekaj se meni z njim, treplja ga po rami, in ko se vrne, reče, da se mu mudi.

"Boš ti plačala?" vpraša. Brez denarja je.

"Se dve pivi od včeraj!" pove natakarica.

Poravnam račun. Ne posediva. Tudi povedati si nimava kaj. Ne trudi se, da bi prikrival, kako odveč mu je, ker sem prišla.

"Včeraj sem imel preiskavo!... Mislijo, da dilam!" reče zunaj.

Ne odgovorim. Odurno je, da so se policisti dotikali mojih stvari. Ponižujoče je!

"V stanovanje grem!" hočem gor. Moram videti, kaj vse se je spremenilo od takrat, ko sem odšla.

"Obisk imam! Samo razburjala se boš... Fantje, ki jih ne poznaš!"

"Same puščaš v stanovanju!... Preiskavo si imel! Pravi prasec si na pogled!" bruhne iz mene. Ker nima halucinacij, ker se ne trese in ker ni nasilen, pozabljam, daje revež na tleh. Z drogo v sebi ne more vstati.

"Kaj pa je narobe z menoj!" pogleda po sebi. Na puloverju ima luknjo od ogorka.

"Še hodiš k zdravnici?" vprašam.

"Si nora?... Da se bom vsak dan drenjal med tiste džankije? Sestro, ki kruli, sem nadrl, naj se nauči manir!... Name se ne bo nihče drl! Zdravnici je natvezla, da sem težil, in sedaj sem v nemilosti."

"Kaj to pomeni?"

"Da me lahko zajebava vsak, kdor le hoče!... Sam se bom izvlekel!" odgovori. Pred vhodnimi vrati se ustavi.

"Ne morem te voditi..." rečem. Stečem stran.

Razum mi pravi, da bi morala v stanovanje. Borboletti bi morala vzeti vodenje igre iz rok. Kaj vse bi morala! Če bi imela moč in pravega človeka v oporo.

Mama ima obisk. V dnevni sobi sedi Barbara. Elegantna Borbolettova sestra je zaskrbljena.

"Zelo je propadel..." ujamem pogovor. Barbara pripoveduje, kaj vse so ji povedali.

"Je res?" vpraša takoj, ko vstopim.

"Ne sprenevedaj se!" stisnem ustnice. Ni pozabila, da sem jo prišla prosit za pomoč. Morda bi pri zdravniku, ki bi ga ona poiskala, Borboletta ne naletel na bolničarko, ki nadira takšne, kot je on. Več sreče bi imel. Le majhen zasuk nam včasih spremeni življenje!

"Ne bi se smel poročiti..." zajoče.

"Tudi jaz menim, da bi bilo bolje, če se ne bi nikoli srečala!" se mama postavi na mojo stran. Zena uglednega odvetnika je in jaz sem njena hči.

"Na zdravljenje mora!" Barbara hlipa naprej.

"Prav imaš! Reci svojem bratu, da je narkoman, da si mu poiskala to in to bolnico, morda sanatorij, da bo tam preživel določen čas in da bo potem srečno živel do konca svojih dni!" rečem. Svojega brata ne pozna.

"0 komunah govorijo..." se oglasi mama. Tudi ona je elegantna. Zaradi dam je Borbolettova usoda v dobrih rokah. Načelno imata prav. Toda Borbolette ne moreš ujeti v kalup.

"Samo s silo bi šlo..." odgovorim.

"Kako?" vpraša Barbara.

"Če bi mu psihiatri izprali možgane!" rečem pretrdo.

"Martina so zaprli!" se mama obrne k meni.

"V časopisu sem prebrala..." povem. Če bi ga ne poznala, bi me morda ne pretreslo tako. Ko pa zadene koga, ki ga poznaš, nesreča dobi obraz.

Barbara posluša. Ker ne ve, za kaj gre, ji mama žalostno zgodbo ponovi od začetka do konca. Družaben klepet ju združuje na mehkih foteljih!

"Mama!..." se zagledam vanjo. Postane mi žal, da sem jo zaradi klepeta obsodila. Z Martinom je samo zrahljala sramoto, ki nam jo je po mnenju ljudi, ki nas poznajo, nakopal Borboletta. Razumem jo. Svoje poglede na dostojnost ima.

"Se ne boš vrnila v butik?" vpraša.

Odkimam. S Timom bova na vrtu naredila sneženega moža.

"Tvoj vrt je bil razcveten, ko sem bila nazadnje pri tebi!" vržem Barbari očitek. Če bi ne bilo mame, bi jo vrgla ven!

8.

Borboletta se je odločil živeti sam. Za mesec dni se je umaknil od mene!

Danes mi je telefoniral v babičino stanovanje. Po gla¬su ne uganem, kako se ima.

"Pogrešam te!... govori nočni metulj. Deset zvečer je.

"Kako živiš?" vprašam.

"Brez tebe ne morem!... Kad te imam!" zveni pozabljena melodija.

"Zaspana sem..." rečem. Tudi čustva v meni spijo.

"Jutri se bom oglasil v butiku!" napove obisk.

Zaspanost je mimo. Razmišljam. Razmetani spomini in malo upanja vmes.

Vzamem knjigo, da umirim nemir. Bolj kot na Borboletto mislim na dom.

Kako zelo ga pogrešani! Ker je noč, to občutim še bolj. Sarnotnost babičinega stanovanja. Tim bi moral biti z menoj. Vse manj naju povezujem z Borboletto.

Mrzlo je. Pred vrtcem naju čaka Borboletta. V temnosivem dolgem plašču je eleganten. Obrit in lep obraz se mi smehlja. Kodri se skrivajo pod klobukom.

Tim zavriska od veselja. Zrine se mimo mene ven, v naročje oboževanemu očku.

"Zame?" vpraša. Iz notranjega žepa plašča mu potegne klovna iz blaga. Ker zapiha, Borboletta ovije Tima v svoj plašč. Skupaj gremo v vrtec.

"Boš tudi popoldne tukaj?" Tim ne more stran. Šele ko dobi obljubo, steče med otroke.

"Zgoden si..." rečem, ko sva sama. Nekako pomirjena sem. Zaradi urejenosti, ki je nisem pričakovala.

"Ne morem brez vaju!" pove nežno. Kakor čarodeju mu uspeva izničiti tisto grdo, kar je bilo.

"Ko bi bilo vedno tako!" odgovorim. Pustim, da me prime za roko. "Lahko vozim?" vpraša.

Se vedno ni uredil zaradi vozniškega. Vseeno mu prepustim volan. Lepo je biti zopet z njim.

"Imaš popravljen svoj avto?" se spomnim starega cabrioleta, v katerem sva se prvič poljubila. Po odhodu z zabave pri Lini.

"Prodal sem ga!" pove. "Nekaj malega sem dobil zanj. Drugače bi ga odpeljali za staro železo."

Ne verjame, kar govori. Vzdrževan avto je bil in rad ga je imel. Potreboval je denar, zato se je poslovil od njega.

Pred ulico, v kateri je butik, ustavi. Obrne se k meni in me poljubi. Ko ga pogledam, vidim, da ima solzne oči.

"Novega zdravnika imam!" reče. Njegov glas je tih in krhek. Ves čas je že govoril tako.

"Pomaga?" vprašam.

"Ne veš, kako naveličan sem laufanja za kešem in horsom. Vsak dan znova!" je iskren.

"Pojdiva na kavo!... Potem imam sestanek s pletiljo. Modno revijo za otroke pripravljam, " povem nekaj veselega.

"Grem lahko popoldne po Tima?" vpraša.

Nezaupljiva sem, zato že skoraj odklonim. Spremenila sem se, opazim.

Borbolette ne cenim. Če bi kdaj okusila zasvojenost s heroinom, potem bi razumela. Postajam takšna kot drugi. Obsojam!

"V Tatjanino stanovanje pridita!" se počasi odločim.

Borboletta me poboža po licu. Rada ga imam. Vendar seje tudi ljubezen spremenila.

Tim in Borboletta trkata po vratih. Razigranost sta prinesla s seboj.

Tim ima v rokah vrtnico, ki sta jo zame kupila v cvetličarni.

Ker bodo popoldne mali manekeni v butiku pornerjali oblačila, predlagam, da gremo skupaj tja.

Stanovanje živi. Tim skače in sili Borboletto, da se premetavata. Jaz iz pečice jemljem pito.

"Potrudil se bom, da bomo kmalu skupaj!" reče Borboletta.

"Tako radi se imamo!... Kadar je vse v redu s teboj!" odgovorim. Odložim pito in ga objamem. Napetost, ki se me je držala že od sinoči, je popustila.

Ko bomo pojedli pito, gremo v butik.

Mama je slabe volje, ker sem pripeljala Tima šele sedaj. Tim je pri njej, zato ima več pravic, kot bi jih imela sicer.

"Se je že začelo..." godrnja. "Sploh veš, če je zdrav? Kakšno družbo ima?... Ves mesec se ti ni oglasil, zdaj sta pa s Timom kar poletela k njemu!"

Ne branim se. Vendar je že vdrla v navezanost, ki smo jo vsi trije imeli.

"Kaj pa naj storim?" nenadoma zakričim. Kozarec z mlekom mi pade iz rok. "Ne moreš mi pomagati! Ne znaš mi pomagati! Zato me ne gnjavi..." zajočein.

Tim me začudeno pogleda. V velikih očeh so solze. Obriše si jih in stopi tesno k ineni. "Rad bi šel domov..." slišim samo jaz.

"Se otroka bosta pokvarila!" mama reče, preden odide iz kuhinje. Hudobna je. Odkar sem v nesreči, me neprestano ponižuje.

V moji sobi zrahljam Timovo blazino. Ko leže, mu povem, da je Borboletta bolan. Ko bo ozdravel, bomo zopet živeli skupaj.

"Je zelo bolan? Lahko umre?" vpraša z resnim glasom. Ker sem mu zaupala, je zaščitniški. Življenje bi dala zanj!

"Nič hudega ni! Samo sam mora bili... Čisto majčkeno manjka, da bo popolnoma zdrav!"

"Zakaj je mama grdo govorila o njem?"

"Ker se boji zate! Nismo ji povedali, da se bova vrnila šele zvečer. Skrbelo jo je!" ga pomirim.

Preberem pravljico. "In še eno za povrh!... " se na¬smehnem, preden odložim knjigo.

Izmislim si zgodbico o metuljčku, ki je ponoči iskal sonce. Smešne prigode, ki razvedrijo mali obrazek. Zadovoljno nagne glavo in zaspi.

"Če boš delala scene, bom Tima vzela k sebi! Borboletto opravljaš pred njim!" rečem mami, preden grem.

Hvaležna pa res nisi!" so besede, ki letijo za menoj. Težko bom jutri zjutraj prebila led, ki je nastal.

"Dolgo te ni bilo..." reče Borboletta. Mrzlo je, zadržala pa sem se skoraj uro in pol.

"Tim je bil vznemirjen. Počakala sem, da je zaspal!" povem, kakor je bilo.

"Jaz sem kriv! Vse bi lahko imel, pa sem zajebal!... Zadeval sem se za pet minul fleša, potem pa tako ni nič!..." stisne ustnice. Predolgo me je čakal, da bi dobra volja zdržala.

"Domov grem! Odloži me pred blokom!" reče, ko speljem izpred očkove in mamine hiše.

"Zelo te imam rada!" se obrnem k njemu. Vendar ne rečem, da bi prespal v stanovanju, kjer sem. Sam, zaradi vsega, kar je že bilo tam, ne bo predlagal.

Postal je obzirnejši in nekoliko plah.

Z Lino sva dogovorjeni, da greva na drsališče. Že dolgo nisem bila tam. Sicer pa tudi nikamor ne grem! Premalo časa imam, volje še manj. Ker gre z Uorboletto na bolje, sem danes razigrana.

Telefoniram Borboletti. Po drsalke moram in želim si biti doma. Le toliko, da umirim hrepenenje po znanem prostora.

"V tistem kafiču spodaj te počakam! Prinesel bom drsalke!" odgovori.

"Tudi pulover bom vzela!... Počakaj me doma! Brez ključa sem, ker sem ga vrgla v nabiralnik!"

"Prav...!" nima izgovora, da bi ne smela priti tja.

Stečem do avta in v nekaj minutah sem pred znanim blokom. Ko pogledam v svoje nadstropje, me zaboli srce. Kot da bi že drugi ljudje bili tam. Nekaj v meni oznanja, da ne bom več živela tu.

V prsih začutim žgočo bolečino. Tudi veselja, da bi odšla na drsališče, ni več. Spet sem begunka, ki prosjači za svoj dom. Preveč sem navezana nanj!

"Si že prišla?" pozdravi Borboletta. "Pokvarjen domofon imam, zato sem prišel kar dol!" V rokah ima drsalke.

"V stanovanje grem!" odgovorim. Nisem prijazna.

Stopim v hodnik. Iz navade pogledam v nabiralnik. Dva računa in anketa, ki jih pošiljajo.

"Razmetano je..." menca Borboletta.

"Saj znaš pospravljati!"

Nemirna sem. Razdvojena v prostorih, kjer bivakiram. Rorboletta je gospodar. Selim se jaz! Ker sem nesrečna, postajam sovražna.

"Kje sem sploh doma?" vprašam. Slabe volje ne morem skriti.

Borboletta odklene. Mrak in dim sta dobrodošlica.

"Si zagrnil zavese?" zastanem. Ničesar ni, kar sem imela v spominu.

"Sam ne morem spraviti v red! Zdaj ne... Najprej jaz in potem stanovanje! Oprosti!"

Kavč je na več mestih prežgan. Kar ni oropano ali prodano, je razdejano! Od umazanije, ki jo prinesejo čas in tujci. Gnusi se mi, da bi sedla na razdejan fotelj.

Na steno je prilepljena slika dekleta. Pod njo zapis: "Strast v lepih zelenih očeh! Strast do mene ali grama STAFA v žepu? Mislim, da oboje. Toda drugo je pomembnejše!

"Si bil z njo?" vprašam.

Borboletta molči. Ni mogel prekriti, kar je pustil heroin za seboj.

Nekdaj lepa kuhinja je svinjak. Vidi se, da je tukaj kuhalo več ljudi. Prascev, ki posvinjajo, kar ni njihovo. Ali pa svinjajo iz navade. Takšni so prasci!

Ožgane žličke so ostale za njimi. Gorilnik in ostanki vžigalic. Umazanija je že legla čez.

V kotu police opazim Timovo stekleničko. Še duda je na njej. Primerjava je prehuda, zato stečem iz stanovanja. Po stopnicah, do vhodnih vrat in ven.

Borboletta me dohiti. "To je od prej! Že dolgo se nisem dotaknil heroina! Stran hočem! Stran od te hudičeve odvisnosti!" me roti, naj mu verjamem.

Ko me želi objeti, se umaknem. Moja ljubezen do njega se je zataknila. Košček, ki ne gre naprej! Zgodili se bo moralo nekiij lepega ali hudega, da bom vedela, kako je z njo.

Brez čustev sem. Vem, da nisem prenehala ljubiti Borbolette, le spomniti se ne morem, kako je, če ti je lepo.

"Se ti gnusim?" vpraša.

"Ne govori tako!... Vem, da se trudiš! Morala bi te razumeti! Ne uspe mi povsem! Groza bi me bilo imeli heroin v sebi!... Zmešalo se mi bo! Ne znam biti ob tebi, ko me potrebuješ!... Saj ne vem, kako naj ravnam, da bo prav!" se mi meša od vsega. Koka in horsje spithull, je tudi pisalo na steni. Kaj vse je že šlo po Borbolettovih žilah.

"Če mi ne uspe, si bom pognal zlati šut v žilo!" skloni glavo. Oba sva izčrpana od valov, ki naju nosijo.

"Vse bom pospravil!" obljublja, ko sedem v avto.

"Začeti bova morala od začetka..." odgovorim. Kljub temu da bi lahko še popila kavo z njim, odpeljem.

Beda je pri meni doma. Zdaj sem zbežala. Ko si bom opomogla, se bom spopadla z njo! Da se Borboletta vrača tja, ne pomislim.

Iz butika telefoniram Lini. Drsanje je bilo samo preblisk. Opomin, kaj vse sem nekdaj rada počela.

Očka je vzel kratek dopust in z mamo sta se odpeljala k morju. Tudi Tim je z njima.

Včerajšnja modna revija je uspela! Borboletta je bil gostitelj. Zabaval je otroke in stregel odraslim. Že dopoldne je pripeljal pijačo in sam naredil sendviče. Lina je napekla drobnega peciva. Sponzorji so napolnili košare z igračami.

Danes je naporen dan. Butik ni niti za trenutek prazen. Utrujena sem in Borboletta se še ni oglasil. Vsaj toliko bi me zamenjal tukaj, da bi skočila na kavo.

Dvanajst je že, ko zazvoni telefon. Kliče Borboletta, da bo dobil gips. Desno zapestje je zlomljeno.

"V bolnici sem še. Do večera bom doma!" pove.

Pred očmi imam stanovanje, kamor naj bi se vrnil. Ubijajoče vzdušje prekletega HORSA! Ne smem pustiti Borbolette tja. Prijatelja sva in rada ga imam. Tudi ljubezen spet odpira občutljive dlani.

"Počakaj me tam!... Poiskala te bom. Saj ne moreš biti sam..." rečem nežno. Saj sem edino, kar ima, moj nesrečni metulj.

"Lahko sem sam! Le brez tebe ne morem biti!" odgovori.

Avto parkiram pred bolnico in poiščem oddelek za zlome. Že na hodniku mi pride naproti.

Zapestje desne roke je v mavcu, nad očesom podplutba. Vseeno ima jasen obraz. Visoka postava kot da je da¬nes še višja. Iskrive kodre je zamenjala kratka frizura. Všeč mi je.

"Splačalo se je!" se nasmehne. Usnjeni suknjič mu je zlezel z ramena, zato primem za rokav. Blizu njega sem. Začutim toploto, zadovoljstvo, da sva skupaj. Občutim njegov "fleš"!

Z zdravo roko me potegne še bolj k sebi. Ljudje hodijo mimo naju, midva se poljubljava.

"S to frizuro si tako..."

"Resen?" me prekine. Hudomušen izraz ima.

"Ne! Ne, resen!... Tako si, zaupanja vreden!" rečem mehko. Pogladim koder, ki seje že prikradel na tilnik.

"Šel sem od frizerja, in kaj misliš, na koga sem naletel?"

"Povej!" Dobre volje je, zato vem, da ni šlo za slabo stvar.

"Bert je naravnost padel predme!... Dobil je, kar je zaslužil. Ne vein, kakšno zgodbico bo natvezel zobozdrav¬niku, ko bo prišel po protezo!... Ubiti bi ga moral! Bara¬bo!"

"Uboga Jocika..." se spomnim drobne deklice.

"Kdo ve, koliko mladoletnic je še navlekel na hors!... Zares bi mu moral še noge polomiti!"

Pogledam njegovo roko. Tudi on jo pogleda. Boli ga, vendar že dolgo ni bil tako razpoložen.

"K zdravniku moram... Po heptanone! Greva skupaj?" vpraša.

Prsti zdrave roke se prepletajo z mojimi. Njegova sproščenost naju je zbližala.

9.

Sedeva v avto in se odpeljeva do zdravnika, ki si gaje poiskal sam. V drugem kraju je.

Tudi tukaj je čakalnica. Sedem na klop in čakam. Deklici nasproti mene imata največ petnajst let. Nista prišli po aspirine.

"Včeraj sem se še šutnil, od danes naprej pa novo življenje!" šepeta fant drugemu fantu. Preblizu mene sedita, da bi ne slišala.

"Na kontrolo te bo dal...!"

"Pizdarija!... Enkrat ni nobenkrat! Razumel bo!..." se pogovarjata.

Po hodniku se sprehaja lepo oblečen moški. V roki ima stekleničko z urinom, zalo pomislim, da gre zanj.

Mirno pride sestra, in ko ji reče, da je kar sam prinesel sinov urin, uganem, da je nesrečni oče še bolj nesrečnega sina.

Ker ga gledam, se mi nasmehne. Z razdaljo, ker tudi on ne ve, da ne sodim sem. Misli, da sem džankica.

"Boste dolgo noter?" vpraša.

"Samo nekoga čakam..." rečem.

Moški prikima in me ogleduje. Zasmilijo se mi njegove žalostne oči.

"Za sina..." pokaže na stekleničko.

"Hodi v šolo?" vprašam, da nekaj rečem.

"V četrtem letniku gimnazije je bil. Potem je vse skupaj pustil! Svojo pot gre! Vse nas bo uničil!"

"Ga ne morete s silo?... Moški ste..." nisem posebno pametna. Poenostavljam! Ker bi sama že tolikokrat potrebovala moško moč. Da bi zbila Borboletti iglo iz rok.

"Tudi stepla sva se že!... Enkrat se je že izvlekel! Prazno upanje. Ozdravljen narkoman? Laž!... Znova je poiskal heroin in vse začenjamo znova!"

"Uspelo mu bo! Saj ima vas!" odgovorim. Borbolelta ima danes jasen obraz! Zato sem polna upanja do vsega.

"Za komuno navijajo nekateri!... Toda pridigar me ni prepričal!"

"Kdo?"

"Za novačenje je šlo!... Sicer pa je predaleč! Veliko nejasnosti je!"

"Tam, kjer je toliko narkomanov na kupu, bo sigurno nekdo prinesel drogo not!" se oglasi fant ob meni.

"Morda je kdo, ki se je popolnoma ozdravil lam..." rečem.

"Nisem še slišal zanj!" reče drugi fant, ki ima približno dvajset let.

"Cerkvena zadevščina je..." se oče obrne k meni.

Borboletta se vrne. Naš pogovor je prekinjen. Vsi skupaj nismo zmogli enega dorečenega stavka.

"Se spomniš simpatičnega tipčka, ki je spremljal fanta, katerega sem treniral za gimnazijski turnir?" vpraša zunaj.

Povem, da sem ga videla v ambulanti, kjer sva najprej bila.

"Umrl je! Prevelika doza heptanonov... Prek trideset!... Pravijo, daje to storil namenoma. Zadolžen je bil!" Cez jasen Morbolettov obraz je že legla senca. Oba sva žalostna.

"Doma imam njegovo kapo. Pozabil jo je na igrišču, in ko sem mu jo dal, je rekel, naj jo obdržim. Kapa neke ameriške firme je..." "Ti je zdravnik povedal?"

"Ja!... Tudi to, s heptanoni, je eno veliko stanje! Nalezeš se jih, da še sam ne veš kdaj!... Rekel sem mu za apavrine! Pomiijajo me. Z njimi lahko zmanjšujem heptanone!

"Na koliko si prišel?"

"Sedem na dan! Rad bi se čimprej popolnoma spucal!"

"Greva domov?" vprašam, ko sva v avtu.

"Domov?"

"V Tatjanino stanovanje. Reeiva domov!... Prijaznejše je!" odgovorim. "Te boli?" pogledam na zlomljeno roko. Odkima. Oba imava v mislih fantiča z ameriško kapo. Jocika in ta fant! Oba sta z mladostjo legla v grob. Kako boli. Ne poznam občutka odvisnosti, ki mori! Ga pozna zdravnik? Ali pridigar, ki prisega na komuno? Kdo pozna srce? Kdo sploh zmore pogled v srce. Zdravnik in pridigar ne! Samo ljubezen, morda.

Urejenost babičinega stanovanja pomirja Borboletto. Na zažgano luknjo na kavču sem prilepila rožo iz blaga.

Danes imam sestanek z lastnico prostorov, v katerih je moj butik. Dogovorjeni sva bili, da jih bom v tem letu odkupila.

"Enkrat ti bom predstavil Marka! V Maroku je še..." reče Borbolelta.

"Je nujno?" sem neprijazna. Svoje skrbi imam.

Gospod s tujim naglasom želi iz mojega butika narediti gostinski lokal. Denar ima. Pripravljen je plačati dvojno ceno.

"Greva zvečer ven?" vpraša nemirni metulj. Včeraj so mu odstranili mavec. Zapestje je otečeno.

"Pozna bom..." odgovorim. Poljubim ga na lice in odhitim. Mudi se mi že.

Moški s tujim naglasom in z denarjem je uglajen. Premalo, da bi ga imela za gospoda! Odličnost je prirojena in le malokrat pridobljena. In cenena je, če jo kupiš z denarjem.

"Se v tem mesecu se morate odločiti! Cena je nekoliko višja... Toda, ker ste že vložili v butik, imate prednost!" poslušam.

Srce mi razbija. Gospa brez denarja in gospod z denarjem sta že sklenila zavezništvo.

"Vse, kar ste vložili, bi vam izplačal!" Nič hudega mi noče, vendar mi je zamajal svet.

"Z očkom se pogovorite!" odloči gospa. "Odvetnik je..." se obrne k petičnežu.

"Moje pogoje poznate! Škoda bi bilo, da bi prepoceni spustili iz rok takšen prostor!" odgovori gospod. Iz poslovnega kovčka vzame zavitek z rdečo pentljo. Parfum je v njem.

Gospa se zahvali. Ker smo v butiku, sprejme povabilo na kavo v lokalček zraven.

Ko sem sama, zajočem. Tudi z očkovo in mamino pomočjo bi ne zmogla! V zadnjem letu so prihranki izpuhteli. Kupec z denarjem je prišel ob pravem času, zase.

Oblečeni plašč in stečem v lokalček, kjer sedita gospa in gospod.

"Čez eno leto, ko poteče pogodba, bom izpraznila butik!" povem. Odklonim, da bi popila kavo z njima. Odslej je moj butik prodan vnaprej!

Mama je opazila, da jočem. Prišla je za menoj v kopalnico in me preiskujoče pogledala, "Borboletta?"

"Lastnica prodaja spodnji del hiše z butikom vred!" povem.

"Tudi jaz bi ne prenesla, da v mojo hišo hodijo narkomani!" reče. Ne prizadeva si, da bi zrahljala stisko v meni. Zaradi krivic, ki mi jih očita, jo bom prenehala imeti rada.

"Ne govori tako!" rečem trdo. Vsa njena ljubezen do Tima ne odtehta več napetosti, ki je med nama.

"Nisi mogla povedati prej?" vpraša, ko pridem v dnevno sobo.

"Morda je bolje tako! Ekonomistka sem... Zanima me veliko stvari! Zunanja trgovina! Borzništvo!... V enem letu se bom odločila!"

Umrlo je veselje v meni. Vse leto, dan za dnem, bo slovo! Moja gosposka mama tega ne uvidi.

Bolj kot kdaj prej razumem Borboletto. Tega, da se je skril v omamo, ne!

Ko Tim zaspi, se poslovim od očka in mame in odidem. Njunega zasliševanja bi ne prenesla nocoj.

Babica nas je povabila čez vikend k sebi. Zaželela si je Tima, klepeta z menoj in tudi Borboletto bi že rada videla.

Tim se igra s svinčenimi vojaki. Še očkovi so bili. Veselim se njenega iskrenega zanimanja za načrte, ki jih imava z Borboletto. Jaz govorim, on molči.

"Nervozen sem!" vstane nenadoma. "Imaš kakšna pomirjevala?" vpraša Tatjano.

"Le redko jih vzamem! Kadar sem razburjena ali pa ne morem zaspati!" odgovori babica. Iz predala vzame pomirjevalne tablete. "Dve vzemi!"

Borboletta ju vzame in reče, da se mora sprehoditi. Želi biti sam.

"Prijazen fant je..." reče babica, ko sva sami.

Čez pol ure je Borboletta nazaj. Tatjani pomaga pripravljati kosilo.

Klepetata. 0 prijaznih, neobremenjujočih stvareh.

Pokosimo. Tim hoče ven, zato se oblečein, da greva na vrt. Borboletta leže. V rokah ima časopis. Ko ga pogledam, že spi.

Pričelo je deževati, zato greva s Timom pod streho. Sedeva v udobne oblazinjene stole. Tudi babica je prišla k nama.

"Tablico tablet je vzel..." reče.

Ker začudeno pogledam, pove, da jih je pustila na polici.

"Niso močne, ampak vseeno..." reče.

Stopim v dnevno sobo, da pogledam, kako je z njim. Spi. Neenakomerno dihanje s tihim ječanjem vmes.

Skuham kavo in jo odnesem ven. Zaradi nemira v sebi komaj vem, kaj se z babico pogovarjava.

Pred večerjo se Borboletta zbudi. Bled je in tih. Zaradi Tatjane je pojedel nekaj koščkov mesa. Potem se izgovori, da si gre umit zobe. Ko pridem za njim, vidim, da je bruhal.

"Neodgovoren si!" rečem tiho.

"Ne začenjaj, prosim te!" odgovori milo. "Bomo kmalu odšli?"

Čez slabo uro se poslovimo.

Obljubil je, da bova skupaj odšla po Tima. Ni ga bilo. Čas iinain še, zato zapeljem pred blok. kjer je moj pravi dom. Sedaj imam ključ, in pogledat grem, kako je v njem. Vrata v stanovanje so odklenjena. Kužna znamenja so še vedno tam. Ko jih odrinem, odleti žebelj z vrvico, ki je držala vrata priprta. Sicer bi bilo odprto na stežaj. Ključavnica je razbita, in vidi se, daje nekdo vlomil. Tudi les na vratih je vdrt. Moj nekdaj lepi dom ni razbit samo od znotraj, zdaj je načet tudi zunaj. Vsem na očeh!

V neenakem boju sem bila.

Prešibko opravičilo za dom, ki sem ga izgubila. Dormotožje me peče, da pritisnem hladne dlani na srce. Tujka bom, kjerkoli že. V palači ali na klopi v parku morda. Moje srce je postalo klošar!

"Kdo je?" se ustrašim.

Prišel je Ed. Po domače je obesil suknjič in stopil v dnevno sobo.

"Živio!..." pozdravi. Prižge si cigareto in stopi v kuhinjo. "Boš kavo?" vpraša.

"Kaj delaš tukaj?" siknem. Ne morem se mimo pogovarjati z njim.

"Borboletta mi je dovolil!... Zakaj pa ne!" reče z ironičnim glasom.

"Poberi stvari in izgini!... Očka bom poklicala, še prej pa policijo!" zakričirn. Organsko ne prenesem tega podlega človeka.

"Borboletta mi je dolžan denar, in ker ga nima, bom tukaj!"

"Za heroin?... Bodi preklet, džanki umazani!" kričim. Soseda odpira vrata, toda jaz kričim in ne morem si pomagati. Pred živčnim zlomom sem.

"Utihni!" stopi proti meni. Stisnil je pesti, vendar se zadrži.

"Pojdi ven!... Pojdi ven!" ponavljam nekoliko tišje. Ko odprem vrata v Timovo sobo, vidim, da spi tukaj. Srajce, hlače, nogavice in pepelnik s čiki, vse je na tleh. Duh po travi je še.

"Ko bo vrnil denar!... Tvoj lepi Borboletta se fiksa, razvajena odvetnikova hčerka! Vleče te za nos!... Heptanone prodaja za hors!" S praznimi očmi gleda vame. Zadet je.

Stopim k telefonu, vendar je izključen. Zato rečem, naj se pobere, ker grem po policiste.

"Ne boš se izvlekla, pička domišljava!.... Daj denar, potem bom odšel!" se postavi pred vrata. Močan je, in ker ne ve, kje bi dobil denar za heroin, tudi nevaren.

"Koliko ti dolguje Borboletta?" vprašam. Ne vem, če je res ali ne, toda tip bo težil do kraja.

"Tisoč mark!"

"Toliko denarja ne nosim s seboj!" povem. Odprem denarnico in mu pokažem, koliko imam. Pet tisoč tolarjev in sto petdeset mark.

"Ostalo bo vrnil Borboletta. Pri denarju se prijateljstvo neha!" reče. ZareŽi se od zadovoljstva, da mu je padla sekirica v med.

"Poberi se zdaj!" rečem z gnusom. Odidem v dnevno sobo, da ne gledam, kako zbira svoje stvari na kup. Ker nima torbe, poišče v kuhinji polivinilaste vrečke.

"Zadnjič sem Borboletti rešil življenje! Prišel je dober staf. Boljši kot sicer... Ce ne bi bilo mene, bi riknil. Do-mov je že šel, ko je padel dol! Odvlekel sem ga nazaj k tipu, ki je imel staf, in mu vbrizgal sol! Nima mere... pizda!"

"Kdaj?" vprašam.

"Nisem čvekač! Če sem ti povedal več, kolikor že veš, bodi zadovoljna!" reče in odide.

Stanovanje je kot železniška postaja, na kateri se izmenjavajo nesrečniki. Zato potrkam pri sosedi v spodnjem nadstropju in vprašam, če lahko telefoniram. Dobim ključavničarja, ki bo prišel takoj.

"Nerada se vmešavam..." začne soseda. Pristavila je že kavo, da bi jo popili skupaj. "Dokler ne pride ključavničar..."

"Prijazni ste bili!" se zahvalim in stečem gor.

Sedem na prežgani fotelj. Z očmi iščem tisto, kar je zadnjič, ko sem bila tukaj, še ostalo. Ničesar ni! Samo brezvredne stvari morda.

Ključavničar potrka. Zadržim ga pri vratih, da ne vidi bede, od katere zardevam.

"Vrata boste morali menjati!" reče. Vkljub temu zamenja ključavnico, da lahko zaklenem.

Od ključavničarja dobim naslov, kjer bom še danes naročila zamenjavo vrat.

Borboletti povem, kar seje zgodilo!

Edu je dolžan še od prej, v stanovanju je bi Ed še od prej. In ker se razumeva, mu verjamem. In ker mu verjamem, se ne prepirava!

10.

Držal je besedo. Vrnil seje prej, kot sem pričakovala. Njegov hitri opravek lahko samo slutim. Tudi če bi ga vprašala, bi se mi zlagal. "Boš kavo?" vpraša Borboletta. Pove, da mu je slabo. Zato odloži džezvo z vodo in odide na balkon.

Tiha sem. Dokončam kuhanje kave in odnesem skodelici na balkon. Postavim ju na mizico in sedem nasproti njemu. Navadila sva se, da tako pijeva skupaj.

"Slabo mi je..." reče. Nagne se k zidu in tudi jaz pogledam tja. Ničesar ni. Le Borboletta ima čudno spačen obraz, levo roko mu vleče navzven. Streseni ga, ker mislim, da se šali. Grozljiva spačenost se stopnjuje. Zavije oči, prsni koš se mu sunkovito dviga in pada, iz ust je slišati hropenje. Spomnim se, da sem nekaj podobnega videla v filmu.

Borboletta sili kvišku in skoraj bi padel čez ograjo balkona. Z vso silo ga potiskam k tlom. S prosto roko mu masiram srce, ki se vsake toliko ustavi.

"Ne smeš umreti, ljubezen moja! Ne smeš umreti, ljubezen moja!" ponavljam, in obupno se bojim, da bo zares umrl. Gladim spačeni obraz in se hkrati trudim, da tiščim močno fantovsko telo na stol. Ce bo vstal, bo zgrmel z balkona. Ne bom ga mogla zadržati.

Prične loviti sapo, glava mu omahne in telo se mu je za trenutek umirilo. Potem se vse začne znova. Kričim. Kličem ga, naj se zbudi.

Nekdo potrka, in sosed stopi v stanovanje. Soseda samo pokuka mimo njega.

"Pokličite zdravnika!" zaprosim. Soseda stopi k telefonu, njen mož pa mi pomaga Borboletto spraviti v dnevno sobo. Ubogo telo se je umirilo, vendar sili iz fotelja. Roka je še vedno zvita. Njegove misli so zmedene.

Tako lep fant je bil! me prešine. Takšnega bom obiskovala v kakšni psihiatrični bolnici! že vidim stvarnost, ki se nama bliža.

Pričnem se pripravljati, da bom ostala močna. Nekaj v meni hoče ostati trdno. Gradim jez za vodo, ki me bo preplavila, če ne bom dovolj trdna. Čutim, da sem v nevarnosti tudi jaz.

Borboletta se počasi umirja. Krčevite poteze se gladijo in za njimi prihaja njegov pravi obraz.

"Domov grem!... Domov grem!" še vedno ne ve, kje je. Zares ni tukaj doma. Najin dom je prazen in izropan in morda se ne bova več vrnila tja. Tim je premajhen, da se bi spominjal, kakšno sobico sva mu namenila, ko smo še živeli skupaj. Kdo ve, kaj se je zgodilo s tremi papirnatimi srci... se spomnim treh ljubečih znamenj na vratih Timove sobice.

Borboletta reče, da bo legel. Ker je miren, soseda odideta.

Zdravnika še vedno ni. Borboletta bi lahko umrl v času, ko smo čakali na pomoč.

Končno zazvoni. Zdravniku povem, kaj seje zgodilo. Zaprosim, naj bi ga odpeljali v bolnišnico.

"Samo slabo mi je bilo!... Pretirava!" je Borboletta že skoraj pri sebi. Ne spominja se, kaj se je dogajalo z njim. Misli, da pretiravam.

"Kaj si vzel?" ga vpraša zdravnik. Predvideva, da so bila morda mamila.

"Heptanone, kolikor jih pač moram vzeti na dan... Razburil sem se. Srečal sem tipa, ki mi je speljal tenis plac..." dobiva jezen izraz.

"Da me niti slučajno ne boš spravila v bolnico!" se obrne k meni.

"Ze dobro!... Bodite ponoči ob njem. Če bo imel težave z dihanjem, me pokličite! Dežurni sem..." reče zdravnik. Vse je, kot da ne gre zares. Nikomur ne bom znala povedati, kaj vse sem prestala malo prej.

"Kam naj pošljem račun za prevoz do sem?" vpraša.

Dam mu Borbolettovo zdravstveno izkaznico. V beležko prepiše naslov.

"Ste njegova sestra?"

"Zena!" odgovorim kratko.

"Lepe ženske vedno ljubijo barabe..." reče samovšečno. Če bi se nasmehnila ob njegovih besedah, bi me povabil na kavo. Istih let sva.

Vrnem se k Borboletti. Še vedno mu je slabo, vendar poizkuša zaspati. Črni kodri se mu lepijo na čelo.

"Nič nisem vzel!" nenadoma reče. "Samo razburil sem se. Ne smem se razburiti!... Rama me boli..."

"Zvilo ti je roko in tudi ramo...".

"Sem bil v nezavesti?"

Prikimam. Poljubim ga na čelo, in v tem pokroviteljskem poljubu je skrita vsa sreča, da je moj Borboletta živ. Če bi ne prinesla kave na balkon, bi morda bilo zdajle drugače. Usoda nama je bila naklonjena. Čutim, da sem ga rešila.

Borboletta spi, jaz ležim z odprtimi očmi. Podoživljam, kar se je dogajalo z njim. Znova, znova in znova. Tako se hočem rešiti more, ki me tlači. Pretrd je oporni zid v meni. Če bi lahko zajokala, bi morda zrahljala krč strahu, da sem skoraj izgubila Borboletto. Takrat, ko je skoraj umrl zaradi premočne doze heroina, se nisem tako bala. V takšnem življenju gre zares!

"Stuširal se bom..." zakliče Borboletta iz kopalnice. Zaslišim vodo, ki teče in teče. Predolgo, da bi lahko osta¬la mirna. V meni zadivja strah, potem jeza, in zaradi jeze mi postane nekako vseeno. Sram me je, da bi skozi ključavnico pogledala, kaj se dogaja v kopalnici.

Potrkam na vrata. Ne upam jih odpreti, ker ne vem, kaj bo storil. Morda sem se zmotila.

"Vohuniš za menoj?" Voda neha teči. Čez čas se pri¬kaže v kavbojkah in v majici, brez kapljice vode na kodrastih laseh. Celo superge si je pozabil sezuti.

Ničesar ne rečem. Tla v kopalnici so popolnoma suha, le na pralnem stroju je ostal temen madež. Zdrgnem ostanke zgorele vžigalice, in ko se sklonim, opazim na preprogi kapljico krvi.

Nisem se zmotila. Spet je tukaj. Sovražnik, s katerim izgubljam boj. In nikogar ni, ki bi mi lahko pomagal. Borbolettova kri je spet lačna.

Lačna kri! se zgrozim. Kot da bi podpisala pogodbo z brezizhodnostjo! Čeprav si nisem pognala heroina po žilah, moram živeti po pravilih, ki jih postavlja droga.

Meni je še hujše. Zame ni lažnih sanj, kamor bi lahko pobegnila.

"V kopalnici je bila kri!" mu rečem, ko zleknjen sedi v fotelju. Po neotreseni cigareti, ki jo drži v roki, vem, da je zakinkal.

"Pri britju sem se urezal..." se zlaže. Kljub temu ga pogladim po neobritem licu. Kruto je, da je tako. Da morava živeti tako!

"Mi ne verjameš?" vpraša.

"Otečeno zapestje imaš!" pokažem na veliko oteklino nad levim zapestjem. Ranica je bolj kot vbodu podobna zarezi.

"Z britvico sem se... Po nerodnosti. Potem sem se nehal brili..." se s pogledom dotakne grde otekline.

Ne brani se, ko mu nanjo položim hladen obkladek. Vsaj ta trenutek verjamem zgodbici o britju.

"Brez bencina sva..." rečem, ko se prične avto ustavljati. Daje Borboletta včeraj dokupil nekaj litrov bencina, je samo ena, sicer majhna, laž od neštetih, ki se v zadnjem tednu spet vrstijo. Brez denarja sva. Izhlapel je v izgovorih, ki jih ne poslušam.

"Potisniva ga... Do tistega odcepa!" je vse, kar odgovori .

"Ustavila ga bom... Do bencinske moram!" maham proti avtu, ki se nama bliža.

Fant, ki je ustavil, nama je pomagal premakniti avto ob rob ceste.

Odpeljal me je do črpalke in nazaj. Zadnji drobiž je šel za bencin, da bova z Borboletto lahko prišla do zdravnika in nazaj. Ta nazaj! Že tisočkrat prekleti nazaj!

Borboletta me sovražno opazuje skozi temna očala. Ničesar mu nisem storila, vendar čutim, daje na preži. Hoče me ponižati, da bi rekla kaj, zaradi česar bi lahko vzrojil. Oteklina na roki je postala bula. V meni išče krivca zanjo.

V travi pred avtomobilom zagledam iglo. Tudi on jo vidi. Molče sedeva v avto. Vozim jaz.

Kar tja jo je vrgel... ne pomislim, da bi to mogel biti Borboletta. "Kaj če bi nanjo naletel Tim? Tako kot tisti fantek iz vrtca..." govorim tako tiho, da ne vem, če me sliši.

"Kateri fantek?" vpraša nataknjeno.

Povem mu o dogodku iz vrtca, ko se je otrok v peskovniku zbodel z uporabljeno injekcijsko iglo.

"Tudi v časopisu je bilo..." dodam.

"Me rada moriš s tem?... Zaradi tebe se bom začel spet fiksati!" sva že v sovražnosti, ki se je za kratek čas potuhnila.

"Tukaj se dobiva!" pokažem na parkirišče pred trgovino. Vseeno je, če sem pri zdravniku z njim ali ne. Z menoj bi morali priti Borbolettova sestra, svak, moji starši, "gospod", ki mu je speljal teniško igrišče, in še kdo. Plešem solo ples s hudičem.

Vroče je, zato se sprehodim do stavbe zdravstvenega doma. Ker ne vidim Borbolette, zavijem do ambulante. Vrata v zdravnikovo sobo so odprta. Zdravnik me prijazno pozdravi, in ko opazim na njegovi mizi stekleničke z urinom, dvom neprevidno butne iz mene. Vprašam, če je tudi Borboletta opravil test o mamilu v krvi.

Zdravnik se mi zarotniško nasmehne in pokliče nazaj Borboletto, ki je že odhajal z izpolnjenimi recepti za heptanone in še kakšno škatlico apavrinov.

Pred vhodnimi vrati počakam. Od zadaj me naenkrat zgrabijo za ramena surovi prsti. Potem Borboletta skoči pred moj obraz.

"Opravil sem že! Ti pa si rekla zdravniku, naj ščijem v flaško!... Zadavil bi te, kurba! Komaj sem si pridobil zaupanje, ti pa me potiskaš dol!... Ja! Fiksal sem se! Zaradi tebe, ker mi ne daš miru! Kaj se vmešavaš v moje življenje!... Umakniti se moram! Tudi zdravnik je rekel, da si za marsikaj kriva ti!"

Togota odmeva po ulici pred zdravstvenim domom. Ljudje poslušajo, se spogledujejo in vsak po svoje pletejo zgodbice. Mlado dekle sem, ki jo bo zdaj zdaj fant oklofutal.

Že zdavnaj vem, da mi ne bi nihče priskočil na pomoč. Borboletta je čeden in urejen. Ni videti, da je malo prej prišel iz ambulante za narkomane. Jaz sem danes navadno kuštravo dekle. Od strahu imam cmok v grlu. Strahopetnica sem, ker ga ne sunem nazaj.

Med vožnjo domov molčiva. Izkričal se je. Peljeva mimo odcepa, kjer nama je zmanjkalo bencina. Reče mi, naj ustavim.

Stopi v travo, kjer se še poznajo odtisi koles. Pobere iglo in jo spusti v razpoko med dvema kamnoma. Mojega Borboletto je sram pred menoj!

V križišču skoraj spregledani rdečo luč.

"Naju misliš ubiti?" spregovori. Levo roko mi položi na koleno. "Vem, da je zate preveč!... Oprosti! Če bi takrat speljal tisto s tenisom, bi bilo drugače... Nisi ti kriva! Zakaj nama tvoj ljubi očka ni posodil denarja? Odplačal bi mu... Vse sem že imel dogovorjeno. Z več šolami..."

"Ni ti zaupal! Bil si neprestano zadet!"

"Nisem se fiksal... Takrat ne! Če bi imel delo, ne bi spet padel v to..." premlevava dejstvo, da nima ničesat s čimer bi se lahko zares ukvarjal.

"Bil si nepredvidljiv! Od apavrinov!... Se dobro, da si preživel!" tudi jaz vlečem postani prepir.

"Apavrini me pomirjajo!"

"Ne deset ali pa dvajset, kot si jih spravil vase..." že podoživljam umiranje, ki sva ga preživljala skupaj.

"Ko bi vsaj ne zajebala butika!" Po besedah ne vem, ali je mislil le mene ali oba. Iz rok sva izpustila lokal, ki bi lahko bil najin. Borboletta bi na svojem začel s trgovinico s športnimi predmeti.

"Dokončaj študij..." še vedno mislim, da bi moral zaključiti pravo. "Bil bi dober sodnik ali odvetnik..." sanjam namesto nočnega metulja. Želel je, da bi to postal.

Za naju z Borboletto je življenje obstalo. Pod velikim steklenim zvonom sva. Oba!

Čakam, da se bo hudič naveličal plesati z menoj. Utrujena sem že. Zato sem slaba plesalka. Pustim, da orkester igra mimo mene. Doživetij za stoletno starko imam.

Počutim se skoraj izdano!

11.

Gosta imava. Prišel je Mark, ki se ga je Borboletta že vnaprej veselil.

Seževa si v roko. Suh je in srednje velik. Njegov obraz bi lahko snela iz ikone. Svetle ravne lase ima.

"V Maroku je bil!" pove Borboletta. Eksotično pojasnilo ima svoj pomen.

Ko sedeta, pristavim za čaj. Mark ne pije kave.

"Lahko zvijem joint?" vpraša.

Ponudi tudi Borboletti. Prinesem čaj in ju poslušam.

"Najboljši hašiš, kar jih poznaš!" reče Mark. S plamenčkom zažiga rjavo ploščico, ki jo drobi s prsti. Kot v obredu meša dragoceni prah s tobakom in vse skupaj zvije v joint. Z Borboletto kadita.

"Dolgo te ni bilo..."

"Štiri mesece... Skoraj jokal je, ko sem se odločil, da grem spel domov!" odgovori Mark. Govori o bogatem Arabcu, kateri ga ima rad kot sina.

"Maroko je raj, kjer niti ne pomisliš na hors!... Najboljši hašiš in najboljša družba!... Ker sem ljubljenec bogataša, sem celo za policijo Metbeni. Tako mi pravijo!"

"Se boš vrnil?" vpraša Borboletta. Kot da bo odšel z njim! Občutek me ne vara.

Zaradi vedno prisotnega strahu zanj sedem čisto k njemu. Angelsko čist obraz ima. Marku so mamila pustila sledi.

"Tam je moj drugi dom! Na farmi pomagam!..'. Kjer gojijo hašiš! Samo v Maroku zdržim brez horsa! Drugje sem preklet!" pove izkušeno. Starejši od naju je in zapisan drogi. Toda nekaj zdravo realnega na njem mi vzbuja simpatijo.

"Kar s teboj bi šel..." vzdihne Borboletta. "Zato, da bi se rešil te suženjske odvisnosti! Če bom ostal tukaj, se vse življenje ne bom rešil heptanonov!"

"So zdravniki kaj bolj obzirni?" vpraša Mark. Slabe izkušnje ima z njimi.

"Nihče ti ne reče, da si manj vreden. Samo veš!" odgovori Borboletta.

Mark vstane in se poslovi. Povabilo na kosilo je odklonil. Slab želodec ima in posebno dieto.

Borboletta in Mark skupaj prihajata v butik. Manj veselja je zdaj v njem. Že čez dobro leto bo tukaj gostilna.

"Bi imela kaj proti, če bi za dva ali tri mesece odšel z njim?" vpraša Borboletta. "Delal bi in vrnil bi se spucan!

Tukaj bom propadel!"

"Prav ima!... Navlekel seje heptanonov, pa še hors se ponuja, kjerkoli hočeš!" reče Mark. Slab je danes. Ker ga boli želodec, se poslovi. Z Borboletto ostaneva sama.

"Resno razmišljam, da bi šel v Maroko. Mark je star narkoman. Nikoli se ne bo odrekel drogi. Tja si hodi nabirat novih moči, kadar z zdravjem preveč zabluzi!... Jaz bi se šel pozdravit! Zaradi Tima, tebe in sebe! Razmislil sem! Končal bi pravo!... Nove poti bi našla. Nisem prepričan, da so ravno trgovine za naju!" se nasmehne.

"Ne... niso!" se nasmehnem tudi jaz. Ker imava mož¬nost, se je dan preoblekel v svetlo obleko.

Metulji imajo prah na občutljivih krilih, gre skozme preblisk. Da bi to le ne bilo svarilo, se ustrašim.

"Zakaj si začel?" vprašam, kot da sva na začetku. Vprašanje mi gre zdaj odkrito iz ust.

"Prvič za štos! V družbi z Edom!... Gnusen občutek sem imel. Vendar sem vseeno šel naprej!... Govoril sem, da ne bom nikoli odvisnik! Športnik sem in mene ne more nič zasvojiti!... Tudi v škripcih sem bil... Opremo, ki sem jo že naročil za igrišče, sem moral nekako spraviti nazaj, tudi zadolžil sem se... Nekega jutra sem se prebudil, in vedel sem, da sem not! Moja prva misel je bila, kako dobiti hors! Droge obvladujejo človeka in ne nasprotno. Če bi jih mi ljudje, bi bilo drugače.

"Je bil trip kriv?... Da sva toliko trpela?" moram vedeti. Samo ugibala sem takrat.

"Trip je pot!... Če si razkrojen, te muči!" pove. Potem ga ustavim. Nobeden od naju noče nazaj. Takšnih spominov ne smeš oživljati!

Maroko je moje razmišljanje. Maroko, turistična dežela! Maroko, dežela hašiša! Prepletajoči se utrip bogastva s policijo, obljubljena dežela prekupčevalcev in romanja upajočih.

Mark ne sili. S svojim pripovedovanjem snubi Borboletto s seboj. Privilegiran položaj prijateljevanja z Maročani ima tam. Govori tekoče arabsko. V Maroku je "Metbeni", doma samo narkoman.

Kaj je resnica in kaj pravljica?

Očku in mami povem, kam se odpravlja Borboletta. Tisoč in ena pot! Katera je prava, če imaš lačno kri?

"Ima že svojo računico v glavi!" reče očka.

"Verjameš vse, kar govori..." se mama kar strese, ko me pogleda.

"Nabrž je tudi brez denarja! Saj nič ne dela..." razmišlja očka.

"Hašiš bo preprodajal!" udari iz mame.

"Če se bo pozdravil, bo opravil tudi s tem! V Maroku ni heroina, zato mu bo morda uspelo!" je očka popustljivejši.

"Koliko časa bo tam?" vpraša mama.

"Največ tri mesece. Morda se bo vrnil še prej..." odgovorim s stanjšanim glaskom. Bojim se za Borboletto.

Ker Tim pride z vrta, se obrnem k njemu. Zaradi trdnega doma mojih staršev je srečen.

Z Borboletto morava pohiteti. Otroštvo hitro mine. Najin otrok je. Se preden bo Borboletta končal študij, si bova ustvarila nov dom.

"Imaš kaj vpliva nanj?" vpraša očka.

"Ko se odloči, ne!" odgovorim.

"Ed je telefoniral! Zaradi dolga... Še sedemsto mark!" povem. Stopinj narkomanov čas ne zbriše. Po dolg prihajajo.

"Zbil ga bom! Kaj vse je že dobil od mene! Ko ga je oče brcnil ven, je ves čas hodil k meni jest. Ko si se pa odselila, je tudi prespal pri meni!" se Borboletta razburi.

"Reši se ga že enkrat! Za vselej!... Brez denarja je, zato ne bo odnehal!"

"Saj veš, da sem brez!... Sit sem že tega, da sem odvisen od tebe!" postaja slabe volje.

"Kaj pa boš?... Postopal naokrog kot Ed?"

"Zato se moram spucat! Heroina se ne dotaknem več!... Mark ima prav, ko je rekel, da ga tukaj vedno potegne not!... Okolje moram zamenjati. Zato grem z njim!... Tudi dohtarjev ne prenesem več. Heptanoni, prosjačenje za apavrine... Ven grem! Tega imam dost!" Žile na vratu so se mu napele. Razumem ga! Rad bi ostal tukaj, pri meni in Timu. Ne pozna kraja, kamor naj bi šel.

Iz predala vzamem sedemsto mark in mu jih dam. Želim, da se otrese Eda. Z dolgom se ga ne bo.

"Neke mulčke bom učil tenis. V klubu jim manjka trenerjev, zato sem vskočil..." mi pove. Denarja bo malo, toda zainotil se bo.

"Kdaj naj bi šel v Maroko?" vprašam.

"Saj še sam ne vem!... Čez en mesec Mark odpotuje!"

"Moraš danes po recept?"

"Ja! Z zdravnikom sva se pogovarjala o tem. Nekaj škatlic bi mi že dal za na pot. S potrdilom zanje, seveda!... Sicer pa bi jih skril."

"Nevarno je!" rečem.

"Do takrat bom morda jemal le po tri na dan... Ne sekiraj se! Vse se bova pogovorila! Ko bom zares prepričan, da je prav, če grem z njim!"

"Greš z menoj?" vpraša Borboletta. V teniški opremi je že.

Butik bi morala odpreti, toda rajši grem z njim. Sončen dan je.

"Tima bi moral začeti učiti..." reče.

Preoblečem se v majico in kratke hlačke. Lase si zvežem v čop. Svoj lopar vtaknem v njegovo torbo.

Molčeča sva sicer. Slovo, ko bo morda zares odšel, se bliža.

Igrava tenis in nihče ne ve, kakšno preizkušnjo imava nad seboj! Beg pred hudičem naju sili v to. Druge rešitve ni. Nasilno morava prekiniti peklenski ples.

Ko se Borboletta vrne, bo pričel Tirna učiti tenisa.

Oglasil se je Bojc. Na kratko. Le toliko, da bi pozdravil Borboletto. Prišel je iz bolnice.

"Na teniškem igrišču je..." povem.

"Kako je z njim?"

"Zmanjšuje heptanone!... Za nekaj časa gre v tujino!" rečem.

"Slišal sem! Tudi jaz bi šel rad iz te umazane scene!"

"Si čist?" vprašam v njegovem slengu.

"Telesno ja, psihično sem v kurcu!... Mislil sem, da grem v humano ustanovo, pa sem se znašel na psihiatriji. Tudi pijančke, ki vidijo bele miši, zapirajo tja. Kaj imam jaz skupnega z norci?"

Shujšan je in brez samozavesti, ki jo je imel.

"Si se sam odločil za zdravljenje?"

"Kaj pa vem! Po svoje, morda!... Zmanjkalo mi je heptanonov in sem šel k svoji zdravnici. Za osem heptanonov je šlo! Da prebrodim krizo tistega dne... Sestra me ni pustila naprej! Poniževala me je, kje imam heptanone, če sem jih prodal za hors, naj se poberem in da bo poklicala policijo, če bom težil!"

"Videla sem napis na vratih, da so v povezavi s policijo in da ne odgovarjajo za heptanone, ki jih zmanjka!" rečem. Spomnim se, da grožnje s policijo nisem mogla povezati z zdravnikom za vrati. Različni uniformi sta.

"0, ni še bilo konec! Zares sem bil pred krizo. Tresel sem se, potil, bil sem bolan. Ker je krava kar naprej mukala, sem jo odrinil in stopil naprej k zdravnici. Tudi ona mi je pokazala vrata!... Bil sem vljuden. Lepo sem jo prosil! Naj bi si šel kupit šut?... Saj me zdravi, pička zajebana! H komu pa naj pridem, če ne k njej?... Potem sem znorel. Brcnil sem v šipo steklene omarice in zmetal na tla vse, kar je bilo na mizi. Navlekla meje na heptanone in ne more se igrati z menoj!"

"Ubogi..." rečem. Tudi Borboletta se je že izpostavljal zaradi njih. Zdravniki so ga metali iz ambulant. Delal je izgrede kot Boje. Vse to pa prihaja na ušesa policistom. Piko na te ranjene ljudi imajo.

"Prišli so policaji. Enega sem zbrcal. Potem so me odvlekli na psihiatrijo!... Ker sem bil že tam, so me pre-pričali, da bi se zdravil po njihovo. Tudi oče me je prepričeval!"

"Potrudi se zdaj!"

"Psihično krizo imam!... Rad bi se pogovarjal z Borboletto. Pomirja me. Fiksal se je kot vsi mi, toda drugače je z njim. Nima razmišljanja džankija!... Je kot mali princ! Ohranil je dostojanstvo!"

"Ne vedno!" povem odkrito. Pomagala sem mu, ko je bil že skoraj pri dnu. "Tudi ti si dober fant. Se spomniš, ko smo pekli palačinke?... Za las je manjkalo, da ni odneslo Borbolette. Potrudil si se zanj!"

"Zlati šut! Kako lepa smrt! Zadeneš se in odletiš! Daleč, daleč..."

"Ne misli tako!... Pojdiva na igrišče! Z avtom se bova zapeljala..." H kavbojkam vržem nase debel pulover. Istega, ki je na Borboletti takrat tako čudno visel. Moderen je.

"Kaj zares misli oditi proč?" vpraša Boje, kar sem mu omenila.

"Da se spuca! Na način, za katerega misli, da bo šlo!... Ce bo nevarno, se bo takoj vrnil domov!"

"V Maroku je hašiš!" pove isto kot očka. Vsi vemo.

"Tukaj je heroin! Heptanoni!... Tipi, ki se jih ne moreš otresti!"

"Prav imaš! Vredno je poskusiti!... Tudi jaz sem probal! Psihiatre, ki so me izsesali... Let nad kukavičjim gnezdom v živo."

"Igraš tenis?" vprašam.

Ker pokima, povem, da ima Borboletta v torbi tudi moj lopar.

"Zaigrajta malo!" zakličem Borboletti že od daleč. "Kar zdaj!"

"Potem se bosta pogovarjala..." rečem obema. Borboletta je razumel.

Malo ljudi je danes. Posedam v fotelju in prelistavam revijo o modi. Odnaša me drugam! V svet bančništva in borze. Druge načrte imam. Sicer bi se razblinila na dnu.

Ne spomnim se, kdaj bi očka prišel k meni v butik. Razprave ima in tudi vzroka ni bilo, da bi prihajal.

"Pogovoriti se morava!... Samo midva! Že tako imata z mamo vojno..." reče. Odloži plašč in sede v fotelj.

"Lepo si ga opremila..." se razgleduje. On mi je omogočil vse to.

"V roke mi je prišla grda zadeva. Preiskovalni sodnik mi je pokazal spis! Poizkušal jo bo ustaviti!"

"Ne razumem, očka!" odgovorim. Borboletta je imel nekaj osebnih preiskav na cesti, odrinil je policista, ki mu je hotel vzeti hcptanone z obtožbo, da jih je kupil od dilerja, imel je hišno preiskavo, vendar nič takega, kar bi lahko prišlo do preiskovalnega sodnika.

"Za pištolo gre!... Pri osebni preiskavi mu je policist zaplenil pištolo BARETTA 9 MM. Brez orožnega lista je bil!... Si vedela?"

"Povedal mi je! Potem ko so mu jo vzeli. Prekupčevalci z drogo so mu grozili! Zadolžen je bil!'" Iz blagajne mi je zmanjkalo tisoč mark, in šele ko so mu zaplenili pištolo, je priznal, da mi jih je vzel. Za pištolo so šle.

"Lahko bi prišla k meni! Oba!" reče ostro. "Kaj bi

"In še o Bojcu!" ugane Borboletta moje misli. "Ni dobro zame, da gledam, kako se nekdo zadeva poleg mene, če še sam nisem zunaj!... Težko razumeš vse to."

Pred vrtcem ustavim. Borboletta se vrne s Timom. V avtu ga stiska k sebi. Poljublja mu prstke na rokah. V vsakem poljubu je slovo.

Pripravljam, kar naj bi vzel s seboj! Vsako majico, srajco, kavbojke, vse nogavice in drobne malenkosti pogladim z roko. Solze zadržim, da bi ne odpotovale z njim.

V nogavice vtaknem pisemca o ljubezni in Timove risbice. Tolažim se, da ne bo dolgo tam.

Od zdravnika je dobil deset škatlic heptanonov ter zdravniško potrdilo, da so zanj. Na treh na dan je.

"Kaj pa, če bi spremljal turiste v Maroko?... Saj sem jih že! V Izrael, Rusijo, Monako in drugam. Nič drugače ni!... Telefoniral ti bom! Ne skrbi, prosim le!" me tolaži. Mrzlico imam, ker se bojim.

"Očka je rekel, da se oglasi..." povem.

"Nocoj?"

"Tudi Timu boš povedal pravljico..." Umaknem se v kopalnico, da ne zajočem pred njim. Otežujem mu slovo.

Sesedem se na tla. Tam kjer je Borboletta nekoč obležal. Spomnim se vsega! Vseh grdih besed in bega pred njim! Njegovi strahovi niso bili moji strahovi! Moji ne njegovi! Tudi bolečina ni bila ista. Popolna tujca bi bila, če bi ne bilo ljubezni vmes. Zato sva skupaj! Zaradi vsega, kar sva prestala, sva tudi zaveznika. Nikoli ne bi izdala drug drugega.

"Na faksu sem bil. Pozanimal sem se zaradi izpitov!" me preseneti, ko se vrnem v dnevno sobo. "Prihodnje leto bom stisnil tisto malo, kar še imam." V rokah ima nekaj fotografij, Timovih in mojih, da jih bo vzel s seboj.

Pogledam ga. Temni kratki lasje so zresnili lepi obraz.

Temne obrvi se bočijo nad zamišljenimi očmi. Odrasel je. Tudi jaz sem. V peklu sva bila! Zublji še vedno sikajo proti nama.

Mama je pripravila večerjo. Pogrnila je kol za slavje. Zaradi očka, ki jo je prepričal, da se mora poslovili od Borbolette. Predolgo že ga je odganjala od sebe. Popustila je, vendar mu ni oprostila. Ker sem z njim, sva zanjo isto.

"Dobro izgledaš...!" reče Borboletti.

Borboletta se nasmehne in jo hudomušno pogleda izpod temnih obrvi.

"Jaz pa imam najlepšo taščico, kar jih poznam!" reče. Mama zardi. Čeprav je po njenem Borboletta malovreden zet, mora vseeno priznali, da je lep fant. In tudi eleganten, ko tako nanese. Nocoj je že takšen večer.

"Boš dolgo tam?" vpraša.

"Le toliko, da se malo umaknem iz te scene!" odgovori. Miren je.

"Potem se bo zagrizel v študij..." povem ponosno.

Očku zažarijo oči. Privatno advokaturo ima. Borboletti bo ugladil pot.

Tim hoče Borboletti v naročje, zato mama odide po sladico. Po obrazu vidim, da se je nekoliko oddahnila.

"Mislim, da zdaj že znaš paziti nase!" reče očka.

Borboletta ne odgovori. Tih je. Vpraša, če si lahko prižge cigareto. Potem pove, dajo bo pokadil na balkonu. S Timom odideta ven.

"Je še na heptanonih?" vpraša mama, ker sva sami.

"Na treh!... Močno se trudi, mama!"

"Hvala bogu, da je končno dobil voljo za šludij. Potem ne bo imel časa za neumnosti," reče.

Ko pojemo sadno torto, mora Tim v posteljo. Preoblečem ga.

Borboletta ga odnese v sobo. Pustim ju, da se poslovita. S pravljico in... Borboletti bo počilo srce!

Preden odideva, očka zadrži Borboletto. "Saj ne greš za dolgo! Pa vendarle!... Ko boš odvetnik, mi boš vrnil!" mu potisne belo kuverto v žep.

Borboletta ima solzne oči. "Včasih sem pogrešal očeta!" reče. Stopi k očku in ga objame.

Mami stisne roko. Teči moram za njim, tako hitro gre skozi vrt. V avtu umakne pogled. Moj Borboletta joče.

Samo noč še imava! In strast, ki sva je polna. In nežnost, ki si jo dajeva. In romantično ljubezen, v kateri še vzcvetela nisva!

Mark zahupa. Zvok odhoda mi prebode srce.

Z avtom gresta na dolgo pot. Malo prtljage imata. Fantje ne potrebujejo dosti oblek. Tudi malice nočeta vzeti s seboj. Le majhne hladilne skrinjice s pijačo in sadjem sta vesela. Moteli so in prespala bosta vmes.

Sedem k njima v avto. Spremljala bom Borboletto. Nekaj ulic vsaj. Da bom držala roko, ki sem jo sovražila. Zaradi vbodov na njej. Pozabila sem mu povedati tisoč stvari! Prekratka je pot. Za ljubeznivosti, ki jih je bilo premalo. Odhod je prišel prehitro.

"Brez tebe bom sam!" me pogleda v oči. Čutiva isto. Tudi nujno ni, da odhaja.

Molčim. Na razpotju sva, kjer bi samo beseda zadržala Borboletto. Kako naj vem? Smem spreminjali odločitev?

Mark ustavi.

Borboletta izstopi z menoj. S poljubom, ki se ne konča, se posloviva.

Pomaham taksistu.

Doma obsedim, kjer je prej sedel Borboletta. Skodelica, iz katere je pil kavo, je še na mizi. Tudi košček kruha z maslom, ki ga ni mogel pojesti, je tam. Prtiček, s katerim si je obrisal usta, je na krožniku.

Brez njega sem sama!

12.

Kako prazno je vse!

Del mene je v Maroku. Ljubezen, misli, skrb in upanje. To, kar je ostalo, živi za Tima.

Če bi bili družina kakor drugi, bi ne čutila tako! Življenje bi teklo naprej in tudi čustva bi bila mirnejša. Manj silovita, manj nasilna. Ljubim Borboletto! Ker ni z menoj, postaja hrepenenje neznosno. Nežnost do Tima je skoraj dušeča.

Prišla je razglednica. Z ljubezni polnimi pozdravi od Borbolette. Tudi telefoniral je. Na kratko, daje vse v redu z njim.

Dobivam se z Lino. Za tenis, za sprehode s Timom in za klepet. Prisotna sem, z mislimi ne. Zaradi Maroka se ponoči prebujam. Iščem kraj, kjer je. Arabski bobni pošiljajo sporočila.

Če bi že ne prijateljevala s smrtjo, bi sporočila razumela drugače. Preobremenjena sem s tem!

Po kratkem trkanju vem, da je Bojc. Borboletta je trkal tako.

Odprem mu, čeprav nočem, da bi se navadil prihajati v babičino stanovanje. Ze zgodbe o heroinu nosijo zlo. Zažrejo se v zid, pripnejo na stene iri strašijo. Negativna energija je to.

"Se je Borboletta že oglasil?" vpraša. Zopet je urejen, da ga primerjam z manekenom iz slike. Malo daljši rjavi lasje so urejeni. Samo takrat, ko sem ga videla kinkati za mizo, so padli po svoje.

"Nekajkrat! Spoznava arabske navade, z Markom pomagata na farmi... Predvsem pa je zadnjo tablico heptanonov vrgel stran. Samo joint in "nekaj" da se dogaja!" povem.

"Fiksanje je bolj psihična stvar... To je stvar psihe! Lahko se izvlečeš, če hočeš! To je stvar osebne moči. Če sam vidiš, daje blesavo, lahko nehaš!" reče.

"Pa ti?" Ni videti zadet, vendar se fiksa. Pod odpeto srajco opazim svežo ranico od opekline.

"Enkrat sem se že izvlekel sam! Dohtarjern ne zaupam več. Nafilali so me s tistimi svojimi tabletami, da sem bil kot idiot!"

"Vrnil si se čist..." odgovorim.

"Fizično sem bil v redu!... Psihično ne! Moral bi delati, pa ne najdem dela. Ne znam ga najti."

"Ti oče noče pomagati?" Njegov oče je direktor velike firme.

"Ko enkrat izgubiš zaupanje, te nihče ne jebe!... Še lastni foter ne!"

"Saj..." pomislim na Borboletto. Celo sestra ga je izdala.

"Nekaj sem se prepričal!... Če si navlečen, ne moreš biti več zadet. Ni doupa, da bi bil zadet!... To te lahko stane življenje..."

"Uboga Jocika!" Ne morem in ne morem je pozabiti. Te dni ji bom nesla rože na grob.

"V pol leta so umrli zaradi horsa štiije znanci. Za dva ziher vem, da nista bila dolgo not..."

"Slišiš samo za tiste, ki jih poznaš..." rečem.

"Iščeš zadetost!... Namesto tri špice noža daš več,... misliš, da je doup slab, na trgu pa je boljši, in te odnese..."

"Boš jedel?" Od mame sem prinesla jabolčni zavitek.

Prinesem krožnika, potem skuham kavo. Prijazna sem z njim. Nihče ni Borboletti, ko je bil samoten, odprl vrat. Še jaz sem zbežala.

Sedaj ne bi! Vem, kako je to!

Spim s telefonom ob sebi. Da bi ne preslišala, če bi me poklical Borboletta. Slišiva se skoraj vsak dan. Njegov glas je jasen, ljubezen je v njem in optimizem. Moj Borboletta si je opornogel!

Toliko načrtov imava. Nadoknaditi morava, kar je uničila lačna kri. Ko se vrne, bomo s Timom odšli na počitnice. Še nikoli nismo bili skupaj na počitnicah!

V hribih je že sneg. Prospekte hotelov imam. Izbrali bomo najboljšega.

Zazvoni. Borboletta sporoča, da gre domov! Sam. "Metbeni" bo še ostal. Vzel bo RENT - A - CAR. Tako se je odločil.

Po telefonu slišim bitje njegovega srca. Slušalka je monitor. Prislonjena na srce, ki bije. Od ljubezni in vznemirjenja je glasno. Dolga bo pot.

Morda je slišati tudi moje srce!

"Borboletta se vrača!" sem od sreče preglasna, ko pridem po Tima.

"Sigurno je ostal brez denarja!" odvrne mama. Vedeti bi morala, da je zjutraj slabe volje.

"Motiš se!" rečem mirno. Njena nezaupljivost ima včasih prav. Kdor je vedno nezaupljiv, zadene tudi v polno. Toda tokrat se moti.

"Upam, da bosta zapustila Tatjanino stanovanje... Zadnji čas je, da uredila..."

"Ne začenjaj, mama!" jo prekinem. Dobre volje sem, zato ji pritisnem poljubček na lase. Kljub zgodnji uri je že urejena. Očka danes še poležuje. Razpravo ima ob desetih.

Oblačim Tirna in si prepevam. Brezskrbna sem!

"Bo Borboletta kmalu doma?" vpraša Tim.

"Ko boš šel tretjič spat, ti bo povedal najdaljšo pravljico na svetu!"

Dvignem ga v zrak in ga zavrtim. Potem ga poljubljam in poljubljam, da me odrine."

Pretiravaš!" reče užaljeno. "Borboletta je rekel, naj pazim nate! Ti pa me imaš za dojenčka."

"Rada te imam! Za znorel te imam rada!" se zasmejem.

"Tudi jaz te imam..." odgovori in me objame. S poljubčki mi prekrije obraz.

"Boš na kosilu?" vpraša mama.

"Po Tima bom odšla prej..." zakličem med vrati.

S Timom se loviva do avta. Še sama nisem vedela, kako razigrana znam biti.

"Boš nocoj prespala pri meni?" mi Tim z zadnjega sedeža kuštra lase. Drobna roka me poboža po tilniku in se priplazi na lice.

"Ostala bom s teboj! Ves dan in večer in noč... Potem bomo kmalu živeli skupaj. Le toliko, da pospravim sobico, v kateri si bil!"

Pred vrtcem ustavim. Sam steče po stezici naprej. Zrasel je.

V Tatjaninem stanovanju vključim telefonsko tajnico. Morda se bo Borboletta oglasil s poti.

V butiku pregledam pošto. Ponudbe firm. Računi in razglednica iz Pariza. Fant, ki mi je prinesel baretko, se me je spomnil.

"Boste res zaprli butik?" vpraša mamica desetletnega dečka. Stalni stranki sta.

"Se nekaj mesecev ne!..." rečem. Ne pustim, da bi besede dobile grenak priokus.

"Trgovinico bom odprla! Če boste prodajali opremo, mi povejte..." reče mlada ženska. Starejša je od mene.

"Kakšno?"

"S kozmetiko!... Kasneje pa morda še modne dodatke," izvem.

Ko se poslovi, sedem na fotelj. Blizu je čas, ko bom zadnjič odšla skozi ta vrata. Obdobje nekega prijaznega butika bo za vselej mimo!

Pogledam opremo. Elegantne omare, delane po naročilu. Okrogli pult bi lahko nadomestil hiši bar. Fotelji bi lahko bili v okras, kjerkoli že.

Manj bo bolelo, če bo vse to odšlo z menoj. V razbito in oropano stanovanje nekega bloka.

Stečem gor, da pogledam, če je Borboletta telefoniral. Do jutri me potem ne bo nazaj.

Pripravljam si sok. Pritisnem na gumb telefonske tajnice in poslušam. Odvrti se sporočilo. V angleščini je.

Zavrtim še enkrat! Uraden glas sporoča, da je Borboletta v priporu. V Barceloni!

BARCELONA! Olimpijska pesem se v vsem creseendu razleti v meni. Razum se brani. Hoče impresijo! Ne poslušam zloglasnega sporočila.

Ne omedlim. Borim se, da ne padem v mrak.

Dve je že. Pokličem mamo, naj gre po Tima. Izgovorim se na sestanek. Nujno je! Prekinem, ko želi vedeti kaj več.

Zlezem v posteljo. Prekrijem se z odejo. Nimam moči! Niti toliko, da bi dvignila telefonsko slušalko.

Telefon zvoni, zvoni, zvoni... Meni je vseeno.

13.

"Naj povem očku? Mami?... Komu naj povem?" je prvo, kar me vrže v realnost. V Barcelono moram. S prvim letalom, ki je namenjeno tja.

Devet zvečer je. Hitim, da se izgovorim pri mami. Lažem o srečanju ekonomistov v Rimu. O tem, da moram iti tja. Za dva dni, tri dni, kolikor bodo pač drugi tam. Moji nekdanji kolegi s fakultete, poslovneži, elita iz sveta bančništva, in jaz.

Mama verjame. Vesela je, da grem v svet, ki ji ni tuj. Na vseh svojih in tudi očkovih seminarjih je bila. Rada ima družbo.

"Telefoniraj mi..." zakliče, ko drvim proti avtu. Tim že spi. Še poljubila ga nisem za lahko noč.

Stečem nazaj. V Timovo sobico in ga narahlo pobožam. Na čelo mu pritisnem poljub.

Divjam proti letališču. Izvedeti moram za prvi polet v Španijo in kupila bom karto.

Moram k Borboletti!

Čakam jutro. Zaspana, ubita, na smrt utrujena. Ob enajstih dopoldne odleti avion. Čarter za Barcelono.

Zavrtim telefonsko številko urada, od koder so narekovali hudičevo vest!

Z uradno natančnostjo izvem naslov, kjer se moram javiti. Nekdo me bo spremljal v pripor!

Letalo je polno. Vrinjena sem med turiste. Med njihov smeh, šale in spogledovanje.

Mlad moški, ki sedi pred menoj, se neprestano ozira vame. Ob prvi priložnosti bi rad pričel pogovor z menoj. Ne pokažem, da sem ga sploh opazila.

Popijem džus in se naslonim nazaj. Zaradi utrujenosti sem zaspala. Zbudi me stevardesa. Nad Barcelono smo že. Pripeti si moram pas.

Nisem v skupini, zato hitreje opravim pri carini. Moški, ki me je gledal, se mi nasmehne. Vrnem mu nasmeh. Saj ne ve, na kakšen križev pot grem!

Taksistu pokažem naslov. Pokima in nekaj reče. Ko ugotovi, da nisem Španka, odvije šipo navzdol. Roko nasloni na okvir in požvižgava lahkotno špansko vižo.

"Ingliš?" vpraša. Smešno je slišati, zato se zasmejim.

Prikimam. Ko ga v angleščini vprašam, kako daleč je do tja, ne razume.

"Priti blu ais!" mi pohvali oči. Njegove črne španske oči so predrzne. Zaradi komične angleščine mu odpustim. Vsaj za trenutek me je zamotil.

Pred veliko palačo ustavi. Plačam v markah. Ko išče drobiž, zamahnem z roko.

Vratarju pokažem priimek in ime uradnika, ki me bo sprejel. Po postopku preverjanja me nekdo v uniformi pospremi do pisarne v drugem nadstropju.

Gospod Alvarez je dobrodušen, debelušen temnopolt gospod, ki sem mu takoj postala simpatična. Če bi mu ne bila, bi ne prišla tako lahko do Borbolette. Pomembno funkcijo ima.

"Hašiš je imel v avtu!" pove v odlični angleščini.

Razprem oči. Ne morem jih zapreti. Zaradi debelih solz, ki so se nabrale. Šele čez čas zdrvi zadrževani hudournik po licih. Solze vseh dni so si odprle pot.

"Oprostite!" rečem.

"Dobrega odvetnika bo potreboval!" Noče povedati najhujšega. 0 visokih zapornih kaznih za prestopek, kakršnega je naredil Borboletta.

"Bi radi šli k njemu?" vpraša nekako zaščitniško. Ni narejeno. V resnici mu je zame mar.

"Sam bom šel z vami!" reče. Telefonira. V španščini nekaj ukaže, in ker bova počakala na šoferja, naroči kavo.

Pogovarjava se. Vsakdanje stvari. 0 mojem študiju ekonomije, o potovanju in o tem, da sem že bila s starši v Barceloni. Povem tudi, daje očka odvetnik. 0 Borboletti molčiva.

Gospod Alvarez pogleda na uro. Vstane in reče, da greva k Borboletti. Nekoliko daleč je, zato naju bo peljal šofer.

Med vožnjo molčim. Avto zapelje skozi betonski obok na dvorišče. Nekje za omreženimi okni je zaprt moj nočni metulj.

Gospod Alvarez uredi glede dovolilnice. Olajša mi že tako težko pot.

"Počakal vas bom!" reče.

Policist me pospremi do sprejemnice. Sama sem. Mislim, da bodo Borboletto pripeljali sem.

Isti policist se vrne pome. Po dolgem hodniku greva. Do puste sobe, kjer me zopet pusti samo. Železne rešetke pregrajujejo sobo z drugim prostorom. Tesnoben občutek imam. Zaradi močnih betonskih sten me duši. Slabo mi bo. Ko dvignem glavo, se srečam z lepimi Borbolettovimi očmi. Grozljivo je, ker so rešetke vmes. Sede na stol. Jaz sedem na stol na moji strani. Samo s prsti se lahko dotakneva drug drugega.

"Zakaj?" bruhne iz mene žalost.

0, ne! To ni obtožba Borboletti, to je vprašanje velikemu H, ki se je dotaknil metulja s palico. Stokrat prekleti zakaj, ki si ga zastavljajo vsi nesrečniki na svetu.

"Dali so mi hašiš za popotnico!... Na španski meji so preiskali avtomobil. Zaradi maroške registracije morda!"

"Kje si ga imel?"

"Mark je poskrbel za to. V predelanem rezervoarju za bencin."

"Huda obtožba je nad teboj..." povesim pogled. Objokane oči imam.

"In ravno sedaj, ko sem se popolnoma osvobodil heroina!... Samo joint in travo še!... S trdo drogo sem opravil. Si povedala doma?"

Odkimam. Grozen strah za Borboletto me je ohromil. Ne vem, kaj bi ga vprašala, kaj bi mu rekla.

"Si mi prinesla cigarete?" vpraša.

Ničesar nimam zanj. Se na cigarete se nisem spomnila.

"Nič hudega!" reče. "Pusti nekaj denarja pri stražniku, ki te je pospremil sem. Prinesel mi jih bo."

"Imaš denar?"

"Pobrali so ga!... Če te dobijo v Španiji s hašišem pri sebi, si zanje zločinec!"

Najino življenje je zopet na preizkušnji. Za Borboletto je hujše. Popravnega izpita ni! Kazni se ne bo mogel ogniti.

"Očka ti bo pomagal! Zveze ima! Prijatelje med odvet¬niki po svetu!" naju tolažim.

"Ne prenašam zapora! Zmešalo se mi bo... Pa še tip, s katerim sem v celici, ima čudne zgodbice za seboj."

"Čutim s teboj! Boli me... Kako naj bom svobodna, če si ti zaprt. Pomagala ti bom!... Z odvetnikom, z varščino... Karkoli! Ne vem še! Prišla sem komaj... Zaupaj mi! Prosim! Potrudi se in zdrži!"

"Neskončno vaju imam rad!" Bled je. Lepi obraz ima bolesten izraz. Prsti, ki jih držim, so hladni.

"Kdaj boš prišla?" vpraša, ker se je prikazal stražnik.

"Prihodnji teden. Marsikaj moram urediti!... Sama sva izgubljena!... Bi hašiš prodal? Moram vedeti... Da bo očka lahko razmislil."

"Za darilo sem ga dobil. Toda bilo ga je toliko, da bi ga tudi prodal!" odgovori.

"Pogrešam te!... Tim te pričakuje!" Najini prsti se prepletajo. To je vse, kar si lahko dava.

"Se tvoje in Timove slike nimam! V torbi je bila..." je zadnje, kar reče. Oditi mora.

Letalo, ki je pripeljalo turiste v Barcelono, se vrača. Na njem sem. Kupček nesreče, ki bo na domačem letališču padel na tla.

Mislim na Borboletto. Na debele zidove. Na tujce, ki so ga zaprli. Samo ljubezen je pristna! Drugo je uganka.

Borboletta mi ni povedal vsega. Življenje narkomana je večna uganka. Tudi ko bomo zaživeli skupaj, mi ne bo povedal vsega. Kako naj bi? Školjka se bo zaprla. Večno nerazložljiva skrivnost bo v njej. Se sam bi je ne znal razvozlati!

Zaradi izkušenj z vsem bo dober odvetnik. Za ljudi na obrobju urejenega sprenevedanja! Školjka ima bisere.

"Boste kavo?" vpraša stevardesa.

Pijem iz plastičnega lončka. Ropotanje vozička s parfemi, pijačami in cigaretami me uspava.

Monotonija zemeljskih zvokov je stvarnost, kar imam v mislih, domnevanje. Nisem šla z Borboletto v Maroko. Iz avta sem izstopila že dosti prej. Če bi ne, bi ga morda rešila. Poleg njega bi morala biti! Dvom je bil pot, ki bi ji morala slediti.

Sem imela premalo ljubezni? Za celo večnost jo imam!

Na varnem sva že skoraj bila. Zakaj sva potem dala življenje "Metbeni" v roke?

Ker je "skoraj" kot NIČ. Začetek brez konca. Rešitev? Morda.

Če bi denar ne bil vmes. Hašiš je denar. Mark je Borboletto izpostavil zanj. Tudi Borboletta se ni branil. Samo on bi lahko rekel NE.

Letalo pristaja. Mesto pod njim spi. Nekje se odvija drama. Fant in dekle si vbrizgavata heroin. Speče mesto je bolno.

Pokličem v očkovo pisarno. Tajnica pove, da se vrne ob enajstih. Mame ne pokličem. Očka moram srečati pred njo.

"Si se vrnila?" se očka razveseli. Potem me zaskrbljeno pogleda. Bleda sem. Ne morem skriti, kar je za menoj.

"Borboletta je v priporu!" povem naravnost.

"Tukaj...?"

"V Španiji!... V Barceloni!... Pri njem sem bila!"

"Samosvoja si!... Toda čudovito dekle!" reče nežno. Prej nasmejani obraz mu je prekrila skrb.

Povem, kar sem izvedela v Barceloni. Skope besede gospoda Alvareza o Borboletti ter Borbolettovo zgodbo o hašišu v predelanem rezervoarju za bencin.

Očka dobiva mračen pogled. "Utrujena si!... Le kje dobivaš moč, da se toliko boriš zanj!" reče.

"Z mlini na veter se borim... Gasim, ko je že prepozno." Skoraj zajočem. Od nemoči. Ker sem vedno prepozna!

"Kdo pa bi pričakoval, da bo ravno on padel v vse to!" odgovori jezno.

"Morda mu je bilo tako usojeno! Tudi meni, da sem se zaljubila ravno vanj!" odgovorim milo. "Mu boš pomagal?"

"Težko bo! Razmisliti moram. Tisto s pištolo smo nekako potlačili, pripor v Španiji pa je drugo! Nekaj let lahko dobi!"

"Dober odvetnik bi ga rešil!" se oklenem Alvarezovih besed o dobrem odvetniku.

"Lahko bi mu zmanjšal kazen, nikakor pa ga ne bi mogel povsem osvoboditi... Pameten fant je! Vedel je, v kaj se spušča!"

"Samo hašiš je bil..." iščem olajševalno okoliščino.

"Si tudi ti izgubila razsodnost!" očku zavre kri. Vstane in reče, da ima stranke.

Ker kar sedim, mi obljubi: "Videl bom, kaj lahko storim zanj. Samo ne sili vame!"

"Ne povej mami... Zdaj še ne!" zaprosim.

"Pričakuje ga. Izgovori se, kakorkoli moreš! Že tako bo prehitro izvedela. Poročilo o priporu je gotovo že tu!"

Ko vstanem, me potreplja po rami. "Skrbi imaš!... Ne nosi jih k Timu. Malo se odpočij... Znanca na ambasadi imam. Poklical ga bom!"

"Danes bi moral že biti tu..." rečem tako tiho, da me ne sliši. Na ulici se skoraj sesedem. Popolnoma nemočna sem. Kot že tolikokrat doslej!

Tudi mama se začudi, ker sem že doma.

"Predavanje, ki me je zanimalo, je bilo končano! Drugo me ni zanimalo..." se izgovorim.

Zamotim se s Timom. Mehanično sestavljam lego kocke z njim. Vsake toliko časa se zamislim.

"Tiha si..." opazi mama.

"Utrujena sem. Od potovanja..." Vrti se mi. Komaj, komaj ostajam budna.

"Legla bom!" ji še rečem. Timu obljubim, da bova kasneje odšla ven. Danes ni bil v vrtcu, zato je nemiren.

"Odpočij se! Jaz se bom sprehodila z njim. 'Tudi v trgovino moram. Ko bo prišel Borboletta, ga pripelji na večerjo."

"Zadržal seje..." rečem s težkim srcem.

Mama me pogleda. Ne razume.

"Zaradi slabega vremena morda ne more naprej!" pogledam ven. Dežuje.

"Sicer pa se nikoli ne drži dogovorov... Ko se bo vrnil, ne bom spregledala. Poln presenečenj je!" reče.

Ko s Timom odideta, ležem na kavč. Počitek so blodnje.

Zbudil me je očka. Redkobeseden je, vendar pove, da je v stiku z ambasado v Madridu. Že jutri bo izvedel kaj več od njih!

Zame je prispel telegram!

Iz ambasade je. Poštar ga je prinesel na moj dom. Nikogar ni tam! Zato je pozvonil pri mami.

Očka je v pisarni, jaz v butiku, Tim v vrtcu. Telegram čaka, da se vrnem. Mama nikoli ne odpira pošte, ki ni naslovljena nanjo.

14.

Preberem!

KAKO MALO BESED ZA TO, KAR SPOROČA. Vzamem Tima in se odpeljeva v park. K jezeru, kjer je Borboletta ulovil čevelj zanj. Kjer je pričaral pravljico v pusti dan.

Nisem ga mogla rešiti.

Čakam, da se bo vlak, ki je prevozil Evropo, umiril. Kolesa še podrhtevajo. Zaprem oči. Nočem gledati... Da ne vidim vagona, iz katerega bodo prinesli Borboletto.

Spremljala ga bom. Šopek drobnega rumenega cvetja mi je padel iz rok. Nekdo je stopil na rumene cvetove.

Poberem razsute cvetove in jih položim na pokrov. Pod njim spi Borboletta... Ne morem ga objeti! Med nama je smrt.

Ni stopila iz kopalnice ali iz dnevne sobe. Stopila je iz vlaka. Gospa je prepotovala svet!

EPILOG

Jutri potujeva z očkom v Madrid. Od tam v Barcelono. Vedeti moram, kako je omahnil Borboletta.