Borba za novo življenje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Borba za novo življenje
Joža Musil
Izdano: Gruda 1934
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18. 19. 20.dno

1.[uredi]

Junijsko sonce je žgalo ko ogenj. Na njivah in polju se je sončna pripeka neusmiljeno zažirala v človeška telesa. Drobni beli oblački so bili poljskim težakom edino upanje, da se pripeka unese. Do poldne ni bilo več daleč.

Bajtar Sojer se je na vzvratniku odločil, da ureže še dve brazdi, potem pa gre domov. Z bičem je zdramil rejeni kravi in z mišičastimi rokami za­ sadil v zemljo plug za novo brazdo.

Nič prida se niso zvračale brazde. Deteljišče je bila vročina čisto izsu­šila. Grudasta, suha zemlja je prosila vlage. Sojer ni stopil še dvajset korakov za plugom, ko začuje glas svoje žene. „Peter — Peter — počakaj!“ Ko sta kravi začuli znani glas, sta se sami ustavili. Sojer je prestopil brazdo in šel ženi nasproti; obšla ga je neprijetna slutnja: kadar pridejo na njivo po gospodarja, takrat se je doma gotovo primerilo kaj važnega.

„Kaj se je zgodilo, Marija?“ je vprašal, ko je stopil pred ženo, toda zbegan in splašen ženin pogled ga je še močneje vznemiril.

„Pojdi takoj domov! Gospodje iz urada so prišli — "Dimko" nam bodo prodali!“ je dejala s slabotnim glasom in že so se ji udrle solze.

Sojerju je obraz odrevenel, samo desni kot ust se je nekajkrat komaj vidno zganil. V očeh pa mu je zaiskrilo, ko da so se bliski ukresali.

„Domov pojdem — saj do poldne ni več dolgo; toda — če bom do­ volil prodati "Dimko" — bomo šele videli“, je siknil.

„Kaj boš storil, Peter?“

„Zdajle ničesar. Pojdi domov in videla boš!“

V vsem in zmiraj poslušna možu se je žena Petra Sojerja brez besede obrnila ter odšla proti domu.

Sojer se je vrnil h kravam, ju izpregel in gnal domov. Suknjič, ki se je ves dopoldne žgal na soncu, je malomarno vrgel čez ramo. Zamišljen je stopal za kravama, ki sta bili zdaj mnogo urnejši nego pri oranju: zdaj sta kravi kar hiteli proti hlevu, kjer ju je čakala vonjajoča sveža trava, ki jo je bila Sojerica zgodaj zjutraj nažela v seči.

Mračno čelo je pričalo, da tarejo Sojerja skrbi in mrke misli.

Pa se je zanj tako radostno pričel današnji dan! — Zgodaj zjutraj, ko je še bila čez in čez bliščeča rosa, je napasel kravi, potem pa šel orat. Ves dopoldne se je, sklonjen nad plugom, bavil v mislih z veselim sporočilom, ki ga je včeraj poštar prinesel v njih bajto.

Cilka — edini otrok — ki je v bližnjem mestu študirala gimnazijo, je pisala, da je z odličnim uspehom dovršila šolo ter da pride domov.

Bajtar Sojer je ves dopoldne mislil na svojo "malo" Cilko, ki jo je imel nadvse rad. Vihra svetovne vojne ga je iztrgala iz srede srečne družine, ko ni bilo Cilki niti šest let. Ko se je kot ruski dobrovoljec vrnil domov, je bila Cilka že študentka na gimnaziji.

Kako radostno je bilo takratno svidenje! Sojerju je srce kipelo od ve­selja in radostnega občutja. Njegove krepke moške prsi so se bahavo širile od ponosa in dopadenja nad hčerjo, ki je postala resnično takšna, kakršno je bil sanjal tam daleč od doma: na galiških ravninah in v sibirskih tajgah. Tam je že sklenil, da mora Cilka v gimnazijo. Mnogo sveta je prepotoval in dosti je videl. Nešteto vasi, mest in različnih ljudi. Predvsem pa je videl in gledal življenju v obraz — kako se ljudje dan za dnem bijejo za to živ­ ljenje in za košček kruha — pa mu je bilo zato dvakrat všeč, da je dala žena Cilko v gimnazijo. Trmasto in z vnemo se je zagrizel v delo, z ženo sta štela grižljaje in krčevito štedila, da je mogla ostati Cilka v šoli. Leta pa so se naglo gubila. Kakor sanje je prišel dan, ko je Cilka dovršila šolo. In zdaj se Cilka vrača domov.

Sojer je v zadovoljstvu in radosti pozabil na vse; Cilkinemu prihodu se je v njegovi glavi vse umaknile, vse težke skrbi in tegobe, da je ves mladosten in brezskrben stopal za plugom. Toda ženino sporočilo ga je zato tem bolj zadelo, ko da bi ga kdo s kolom po glavi. Žal mu je bilo lepih sanj in misli, ki jih je sanjal med oranjem in ki so zdaj minile, ko da jih je v vrtincu odnesel razjarjen veter.

Težko in trudoma se je vlekel za kravami, glavo sklonjeno k tlom, ko da bi se hotel zagrebsti v zemljo in v njenih nedrih najti varno zavetišče pred krutimi udarci življenja.

„"Dimko" mi bodo prodali,“ ga je ostro zbodlo, da je sunkoma dvignil glavo ter se sočutno ozrl na kravo, ki je brezskrbno stopala proti domu, ne vedoč, kaj jo čaka.

„Pasje življenje — kako bom brez krave — kaj bom napregel — s čim se preživljal?“ si je mrmraje govoril, a glava mu je še nižje klonila od težke skrbi in nevede je stopal še počasneje.

Ko sta kravi opazili, da je gospodar zaostal, sta se ustavili, krenili s poti na travnik ter pričeli trgati šope uvele in sparjene trave.

Sojer pa je šel v zamišljenosti mimo. Ko je pogrešil kravi, se je moral vrniti. Travnik, kjer sta se kravi ustavili, je bil na visokem obronku, odkoder je pot naglo padala v ovinkih proti vasi v dolini.

Tu se je Sojer za hip ustavil ter se zagledal čez valovito in bregovito pokrajino, ki so jo kakor z vencem obrobljali hribi in gore. Med posame­ znimi obronki so ležala polja in njive. Vasi, ki so se stiskale in gnetle v razvodnih dolinah in zasekah, pa so bile ko sramežljiva dekleta.

Nenadoma so se bajtarjeve oči nepremično nekam zazrle.

Spodaj v največji dolini, ki jo je na dvoje sekal gorski potok, so se bahavo razprostirala obsežna tovarniška poslopja. Na eni strani potoka to­varna za predelavo mesa, na drugi strani še večja tovarna za predelavo krompirja. Nedaleč odtod pa je bila velika parna žaga. Zanimiva trojica: meso, krompir, les! Tovarniška podjetja pa so bila last družbe treh kapita­ listov, ki so imeli v bližnjem, krasno urejenem parku vsak svojo vilo.

Za gospodarsko življenje kraja so bila ta tovarniška podjetja orjaška sila, ki je v toliki meri posegala v vse življenje ter ga urejala, da so jo enako občutili kmetje, delavci in bajtarji. Ta sila je predvsem odločala o cenah krompirja in živine, poglavitnega dohodka hribovskega poljedelca, kmeta in bajtarja ter o višini delavskih mezd. Brezobzirne metode današ­ njega kapitalizma niso prizanesle niti temu, v bedi živečemu hribovskemu ljudstvu. Neizprosno je bogataška družba polnila svoje nenasitne žepe z de­narjem, na katerem sta lepela kri in pot tisočerih, ki so se v bedi in trpljenju kot sence prebijali skozi življenje. Umetno in z nasiljem so se znižavale cene pridelkov, ki so jih podjetja kupovala od zemljedelcev. Delavno ljudstvo je bilo izkoriščano in goljufano, a gorje mu, ki se je uprl. Ta je občutil na svojem hrbtu kapitalistični korobač vse dotlej, dokler se ni ko pretepen pes priplazil in prilizal k nogam vsemogočnega gospodarja. Ta kraj in njegovi ljudje so bili sužno uklenjeni v lovke pošasti, ki je sesala in sesala do kosti.

Pomoči pa od nikoder — edina zveza z ostalim svetom je bil majhen vlak, ki je sopihajoče in trudoma prilezel vsak dan enkrat v hribe.

Zgodilo se je, da se je zdajzdaj posameznik uprl temu gospodarskemu nasilju — kaplja vode v morje — toda vsakomur je kapitalistična pošast brezobzirno in čisto enostavno zlomila tilnik.

Plen te nenasitne pošasti je bil tudi Peter Sojer. Pred nedavnim je bil prodal tovarniškim agentom odraslo, rejeno jalovko. Molče je moral gledati, kako bo pri tej kupčiji zločinsko okraden. V svesti si, da je pravica na nje­ govi strani, se je uprl in šel iskat pravice na sodnijo. Toda izgubil je pravdo; za pravdne stroške pa se je moral zadolžiti na bajto. Prav to pa je bil za­četek njegove gospodarske propasti, ki jo je še pospešila večletna zaporedna slaba letina. Toda Peter Sojer ni strahopetno položil orožja ter se udal; brezupno je sicer plaval na vodi ter izbijal klin s klinom, a vse z vero in zapovedjo, da mora vzdržati vsaj dotlej, da Cilka doštudira. Vendar pa je postajal njegov gospodarski položaj z vsakim dnem hujši, in se končno tako poslabšal, da ni zmogel niti za davke. On, Peter Sojer, ruski dobrovoljec, ki se je boril in krvavel za svojo državo, zdaj ni mogel — — — ni imel denarja. — — — Rotil je in prosil — vse zastonj — prišla je izvršba in danes bo — dražba.

Sovražno so mu zagorele oči, ko je nepremično zrl na tovarniška po­slopja spodaj v dolini. Tam je bil začetek vsega zla, ki se ko rdeča nit vleče v njegovem življenju ter mu tesneje in tesneje ovija vrat, da ga zdaj zdaj zadrgne.

Srdito se je obrnil, zavrnil kravi na pot ter se spustil po klancu proti vasi.

Poldne je zvonilo, ko se je ustavil na domačem dvorišču. Izpred bajte sta mu prišla nasproti dva moža.

„Gospodar?“ je plaho vprašal eden izmed njiju.

„Torej — gospodar,“ je zamrmral Sojer, izpregajoč kravi.

Ko je stopil mož, ki je bil pravkar vprašal po gospodarju, tik pred Sojerja, ni mogel spraviti iz sebe besede. Oster, prodirajoč Sojerjev pogled ga je dobesedno razorožil, da mu je splahnel ves uradniški pogum.

„Kravo smo prišli prodat,“ je končno s težavo spravil iz sebe in po kratkem nerodnem molku še pristavil: „Če pa imate denar za dolžne davke, se razume, da ne bo dražbe.“

„Kje bi ga vzel?“

„Torej smo primorani dražiti. Razumite me, gospod Sojer, meni je stvar strašno neprijetna, a si ne morem kaj; uradni ukaz, saj veste. Napo­vedana ura dražbe je že minila in razen zastopnika tovarne ni nobenega dražitelja,“ je mencal uradni izvršilni organ.

Mrka senca je legla na Sojerjevo čelo.

„Pri dražbi bo posredoval kot cenilec zapriseženi izvedenec, gospod Vranica.“

„Nobene dražbe ne dovolim!“ je zavpil Sojer ter ves vztrepetal.

„Premislite, gospod Sojer, kakšne posledice utegne imeti za vas mo­tenje uradnega opravila.“ „Nočem motiti uradnega posla, toda za nobeno ceno ne dovolim, da bi kupil kravo zastopnik teh fabriških oderuhov, ki bi odrli kožo s človeka, če bi mogli,“ je hrumel Peter Sojer.

„Toda razen tega dražitelja ni nikogar,“ je suho pripomnil uradnik. „To je vseeno; toda ti oderuhi ne bodo nikoli gnali krave iz moje bajte!“

Na dvorišče je stopil Vranica. „Gospod Vranica?“ je zvedavo vprašal uradnik. „Da,“ je dejal približno petdesetletni vaščan, nekoliko zgrbljene po­stave in potuhnjenega obraza.

Uradnik je nato prebral odločbo o izvršitvi dražbe ter pozval Vranico, naj oceni kravo.

Vranica se je mimogrede pritajeno ozrl na zastopnika tovarniškega podjetja ter po kratkem premisleku izjavil z uradnim povdarkom: „Da bo vsem prav — osemsto —.“ „Plačano!“ je vzkliknil zastopnik tovarne.

„Prodana,“ je kratko ugotovil uradni izvršilni organ.

Peter Sojer je prebledel, boleče stisnil žuljave roke in jezljivi drget mu je preletel život. Ujel je sporazumevajoče mežikanje Vranice s tovarniškim agentom. Za tako sramotno ceno dati kravo, ki bi jo s ponosom gnal na vsak semenj in dobro prodali Peter Sojer se ni mogel obvladati.

„Ven!“ le hrope zavpil, pograbil ob zidu sloneče vile in pričel togotno biti okoli sebe. V trenutku je bilo dvorišče prazno.

Potem je zaloputnil dvoriščna vrata, klecnil na hlevski trinožnik in za­grebel glavo v trde, zgarane dlani. Na dvorišču stoječi kravi pa sta nemo buljili v gospodarja.

Ko je Sojerica zaslišala vpitje, je prihitela iz bajte ter ob pogledu na gospodarja obstala ko okamenela. Čez čas je proseče in plaho dejala:

„Peter, kaj si storil — pomisli na Cilko — — — .“

Ob tej očitajoči prošnji je Petru Sojerju klonila glava še nižje, v oči pa so mu stopile solze.

Dražba pa se je ta dan kljub temu izvršila, sicer nekaj ur pozneje in ob prisotnosti orožnikov. Tovarniški hlapec je odgnal kravo „Dimko“, kmalu nato pa orožniki vklenjenega Petra Sojerja.

2.[uredi]

Sopihajoči gorski vlak se je trudoma vlekel v hribe. Z vso paro je komaj zmagoval ovinke na klancih ter lezel ko polž, dober pešec bi ga dohajal. Toda ta dan je bil preobložen.

Študenti so prihajali iz šol.

Na postaji Klenovce so izstopili trije mladi ljudje, dekle in dva fanta. Oddali so v shrambo prtljago, in že so hiteli po cesti proti vasi.

Dekle je bila osemnajstletna Sojerjeva Cilka.

Cilka je bila prikupljivo dekle. Vedri rožnati obraz s pravilnimi pote­zami je žarel v mladosti. Iz oči je sijala globoka resnost in odločnost, za lepo oblikovanimi ustnicami pa se je belila vrsta zdravih zob. Njena lepa postava in gibčne kretnje so pričale, da je Cilka vneta telovadkinja. Vsa njena pojava je dihala mladost, zdravje, skladnost in nepopačeno prirodnost.

Med potjo je Cilka snela svoj beli klobuček, in v soncu so se zaleske­tali njeni valoviti kostanjevi lasje.

Oba Cilkina spremljevalca sta bila zastavna in krepka fanta. Na Cilkini desnici je stopal Logarjev Aleš, študent kmetijske šole. Ker sta s Cilko študirala v istem mestu, sta se dogovorila, da gresta skupaj domov.

V vlaku sta se sešla z Mežanovim Pavletom, mladim kipafjem, ki je, kot vsako leto, prihajal iz glavnega mesta na počitnice v rojstno vas. Zdaj je šel molče poleg Cilke in Aleša. In tudi ko sta ga skušala Cilka in Aleš pritegniti v razgovor, je bil z besedami zelo skop. Tem več pa sta si imela povedati Cilka in Aleš, ko da bi se bogvekako dolgo ne videla, dasi sta se vsak dan srečavala v mestu, kjer sta oba študirala.

Aleš Logar je bil fant visoke in skladno zrasle postave. Njegov mla­dostni, sveži obraz ga je izdajal za dvajsetletnika. Rjave, iskre oči so kar gorele. Bil je razoglav, košate lase pa je imel skuštrane, ko da bi se že kdove kako dolgo ne počesal Cilka mu je zato dejala: „Aleš, ti si ko razbojnik.“ „Kaj potem, saj vsakdo ve, da prihajam s potovanja ter ne morem imeti podobe gizdalina iz modnega časopisa,“ se je zasmejal Aleš,

Pavle pa je še zmiraj molče koračil. S sanjavim pogledom je blodil po pokrajini, in zdaj zdaj mu je v modrih očeh svetlo zasijala radost. Vsa njegova pojava ga je na prvi pogled izdajala za umetnika. Njegov bledi­ kasti obraz z ostrimi potezami, prodirajoč pogled, temni dolgi lasje, vse je živo govorilo o njegovem značaju ter smislu za lepoto in skladnost.

„Pavle, zakaj si vendar tako zamišljen?“ je nenadoma z vprašanjem planil nanj Aleš.

„Nisem zamišljen. Le tiho, brez besed, pozdravljam svoj rojstni kraj.“

„Upal sem, kako lepo nam bo minevala hoja, ko nama boš pripove­doval o glavnem mestu in njegovem življenju. Ti pa molčiš — — —.“

„Aleš, ne bodi nestrpen, dosti bo še priložnosti in časa za razgovor. Velik greh bi storil, če bi v tem trenutku, ko se duša opaja z lepoto in dihom rojstnega kraja, govoril o vsakdanjostih mestnega življenja,“ je Pavle zavrnil Aleša.

„Pavle, zmiraj si isti — sanjač, kakor vedno.“

„Pa tudi ne bom nikoli drugačen. Glej, vidiš našo vas, naša Podgora! Bodi pozdravljen, zaklad moje mladosti — rojstna vas! Glej, ta božja le­pota! Te strehe, ki bojazljivo kukajo iz zelenja! In vsenaokrog tisočero prirodnih krasot. Umetniški pogled. Lep, božje lep, je naš gorski in hribovski kraji!“ je vzhičeno in pobožno sanjaril Pavle.

„Božje lep je naš kraj — prav imaš, Pavle, toda beden in ubog. Kaj lepota, ko pa se telo krči od pomanjkanja in si je duša svesta sužnih okov in odvisnosti. Tebe kot umetnika more ta lepota navdihniti, toda človeka, ki mora garati do onemoglosti za skorjo kruha — — — ah, kaj bi pravil, saj vendar sam veš. Mislim, da bi bilo najlepše tedaj, ko bi mogli ljudje živeti človeka dostojno življenje — — —.“

„Aleš, nehaj s tem modrovanjem. Upam, da bo tudi za to še dovolj časa. Toda, to sta kavalirja! Ko da bi mene sploh ne bilo“, je upadla Cilka Alešu v besedo.

„Ampak, Cilka,“ je vzkliknil Aleš, „pa menda vendar ne misliš, da sva na Te pozabila. Ali nimaš rada prirodnih krasot našega kraja? Krasot, ki jih je Pavle pravkar opeval?“

„Rada imam svoj rodni kraj in njegove lepote, toda to, o čemur si pravkar govoril, Aleš, o tej bedi — bržčas ne bo tako hudo. In čemu bi si sploh s tem grenili radost ob povratku domov?“

„Cilka ima prav,“ je še pristavil Pavle.

Toda Aleš se je razgrel:

„Oba sta enaka! Eden umetnik — sanjač, a Cilka — gimnazistka, ki misli, da morajo vsi ljudje čutiti in misliti kot ona. Počakajta, da vama surovi dih življenja trešči v obraz vso goloto moralne in gmotne bede, takrat bosta ko iz oblakov padla v resničnost — in onemogla bosta tipala za pomočjo.“

„Glej ga, Cilka, že spet modruje. Aleš, ti si zgrešil poklic. Sijajen modrijan bi mogel postati iz tebe, toda kmet, dovoli, da si drznem dvomiti,“ se je šalil Pavle.

„Z vama ni mogoče resno govoriti. Toda spomnila se bosta mojih besedi. Pa končajmo rajši s tem“, je hladno dejal Aleš, ki ga je neprijetno prizadelo, ker niso njegove misli našle razumevanja.

„Toda, blizu doma smo že. Ločil se bom, po bližnjici bom prej pri našem mlinu,“ se je odločil Pavle, ko je na gorenjem koncu vasi ugledal domači mlin.

„Kako naglo je minila pot,“ je z nasmeškom pripomnila Cilka.

„Zvečer se snidemo?“ je Aleš vprašal Pavleta.

„Ne vem — — —.“

„Seveda, Marta — nič čudnega, če bosta najrajši sama po tako dolgi ločitvi,“ je Aleš uščenil Pavleta.

„Vsakdo ni toliko srečen, da bi se mogel s svojim dekletom sestajati ali srečavati vsak dan.“

Cilka pa se je jezila:

„Že spet sta si v laseh, vidva nepoboljšljiva zbadljivca, ko da ne vesta početi nič pametnejšega.“

In Aleš se je porogljivo zasmejal: „Kaj žele bo, ko se bova zares.“

„Saj vem, da se bosta ravsala in zbadala cele počitnice.“

„A kljub temu ostaneva dobra prijatelja,“ je dejal Pavle ter se ustavil.

„Tako, zapuščam vaju. Prtljago mi pripelje s postaje tvoj oče, Aleš?“

„Ne skrbi!“

„Imejta se lepo in pridna bodita po poti,“ je še dejal Pavle za slovo.

In ko je že zavil na bližnjico, je Cilka zaklicala za njim: „Saj tudi bova.“

Cilka in Aleš pa sta nadaljevala pot nekaj časa molče. Molk je prekinil Aleš, ko je dejal: „Imenitne bodo letošnje počitnice, ker je tudi Pavle doma.“

„Zdavnaj sem se jih že veselila.“

Pot je zavila v razsežen senčnat gozd. Aleš je vzel Cilkino roko v svojo ter skoraj plaho dejal: „Cilka, tako rad bi ti nekaj povedal, toda —“ in beseda mu je obtičala v grlu. Tako smeli in neustrašni Aleš je povesil oči in rdečica mu je udarila v obraz.

„Kaj si mi hotel reči, Aleš?“ ga je Cilka rešila iz zadrege.

„Glej, Cilka, odslej bom doma, v šolo ne pojdem več, in strašno bi rad, da bi tudi ti ostala doma — — —.“

A Cilka je molčala.

Molčal pa je tudi gozd.

„Ti mi ne odgovoriš, Cilka?“

„Zdajle ne; saj ne vem, kaj bom po počitnicah — dokler oče — — — “ in Cilka je nenadoma presunljivo zavpila. Izza ovinka je prihajal orožnik, vodeč uklenjenega Petra Sojerja.

Cilka je prebledela in omahnila. Zmedeni in presenečeni Aleš jo je v zadnjem hipu ujel, sicer bi padla na pot. Ne vedoč, kaj pravzaprav Cilkin krik in omedlevica pomenita, je toplo vprašal Cilko: „Cilka, kaj ti je vendar?“

Ko se je Cilka zavedla, da je v Aleševem naročju, je boječe in polagoma odpirala oči — — —.

Potem pa je spet bolestno zavpila.

Aleš se je ozrl okoli sebe in vse razumel. A tudi Sojer je spoznal svojega otroka. S sklonjeno glavo je šel poleg orožnika — — — dokler nista prišla h Cilki in Alešu.

Cilka je, glasno ihteč, objela očeta.

„Oče, kakšno svidenje?“ je neutolažljivo ihtela. A Sojer je molčal.

„Kaj se je zgodilo, oče?“ je v solzah silila vanj.

„Ne vprašuj, otrok! In kako sem se veselil svidenja s teboj; zdaj pa — — — “ je tarnal Sojer in solze so se mu zalesketale v očeh.

Aleš pa, ki je doslej presenečen strmel v Sojerja in njegovo hčer, se je vprašujoče obrnil do orožnika Ta pa je samo skomignil z rameni in se zagledal v gozd, da se tako izogne ganljivemu in tesnobnemu prizoru.

„Povejte, oče — zakaj ste — — — “ je znova zaihtela Cilka.

„Vse zveš, otrok — in ko presodiš mojo krivdo, spoznaš, da ni tolika, da bi me morali peljati ko zločinca.“

„Ne verjamem, oče, da ste zagrešili kaj nepoštenega. Pravica vam bo gotovo dala zadoščenje.“

„Za siromašnega človeka ni pravice na svetu!“

„Oče,“ je bolestno vzkliknilo dekle, „ne govorite — — — “

„Pojdi domov — otrok — k materi, in pomagaj, kjerkoli je treba — dokler se ne vrnem — — —“ je dejal Sojer, objel Cilko in jo poljubil.

„Pojdiva, gospod stražmojster!“ se je potem obrnil k orožniku.

Cilka je ko okamenela zrla za njima. Aleš jo je prijel za roko ter ji tiho dejal:

„Pojdiva, Cilka!“

„Ti si tu, Aleš? Kako grozno je vse to,“ je rekla z žalostnim glasom.

„Ne misli več na to!“

„Kaj se je le zgodilo pri nas?“ In Cilka je znova zajokala.

„Ne joči, Cilka, oče se vrne in vse bo dobro,“ jo je tolažil Aleš ter jo za roko vedel proti domu.

Hodila sta brez besede in v morečem molku prišla v vas, kjer sta se razšla.

„Zvečer prideš na vas, Cilka?“

„Danes ne morem, Aleš!“

„Pa pridem k vam. Prinesem ti prtljago, ko jo pripelje oče s postaje.“

»Hvala ti, Aleš, šla bi sama ponjo, toda po vsem, kar se je danes zgodilo, ne grem iz hiše — bojim se, da bodo ljudje s prstom kazali name. Zbogom, Aleš!“

Ko sta se z Alešom ločila, je Cilka krenila s poti na stezo, ki je peljala na majhno vzpetino, kjer se je izza drevja dvigal krov domače bajte.

Aleš se je za hip ustavil in gledal za Cilko, ki se je kmalu zgubila za drevjem.

Mati je pričakovala Cilko kar na dvorišču. Od solz in ihtenja ni mogla do besede, ko je uzrla hčer.

„Mati,“ je tiho zaklicala Cilka.

„Moje zlato dekle“ je šepetala Sojerica, objela Cilkp in s trdo, delavno roko gladila njene lase.

„Mati — kaj se je zgodilo očetu?“

„Ti tudi veš, otrok?“

„Srečala sem ga, ko ga je gnal orožnik.“

„Zakaj se je le moralo to prav danes zgoditi!?“

„Kaj, mati, povejte?“

Z žalostnim glasom je Sojerica pripovedovala:

„Prišli so nam prodat kravo — očeta je to tako razjarilo, da je dvignil nanje svojo roko — zato so ga odpeljali.“

„Pa zakaj so prišli prodat kravo?“

„Davkov nismo mogli plačati.“

„In vse to zaradi mene! Zaradi mojih študij!“

„Ne, Cilka, ta nesrečna sodnija in pravda sta vsega krivi.“

„Žalostne bodo letošnje počitnice, čeprav sem se jih tako zelo veselila! Nesrečni oče! Ko bi mu mogla pomagati!“

„Izročimo vse v božje roke. Stopi v hišo, otrok, gotovo si lačna.“

In z bolestjo v srcih sta stopili v bajto, ki jima je bilo edino varno zavetišče.


3.[uredi]

Na kladah sredi vasi je vsak večer dihalo pritajeno življenje. Tu se je shajala mladina iz cele vasi na večerni pomenek: fantje in dekleta.

Tisti dan, ko so se vrnili v Podgoro študenti, pa je vladala na kladah prav posebna živahnost. Vsakdo, ki se je z radostjo spominjal lanskih večerov, ki jih je bil preživel z vaškimi študenti, se je ta večer čimprej zmuznil z doma ter prihitel na, "slavne" klade tovariško pozdravit vrnivše se študente.

Čar poletnih večerov je sanjavo zapredel vso vas. Drevesa so bila vsa tiha in negibna; na listju so zableščale prve kaplje večerne rose.

Z vrtov je plul mehki in omamni vonj rož, ki so jih dekleta gojila s toliko ljubeznijo in skrbjo, a murni so neugnano in razposajeno peli.

Tam iz daljave je zdajzdaj zateglo in skoraj bolestno zavpila priba. V bližnjem ribniku in po mlakah pa je veselo svatoval žabji zbor.

Mesec je s svetlim belim plaščem ovil in zagrnil hiše in koče, kjer je življenje, dnevno pehanje in delo kakor izumrlo.

Stari so legli k počitku. Mladina pa se je zbrala na kladah sredi vasi. Pavle Mežan, mladi kipar, ki je v bližini Vraničeve domačije zaman oprezal na Marto, je končno tudi prišel k mladim, ki so bili na kladah že v živem razgovoru.

Bil je zamišljen in malone potrt. Dušo mu je glodalo vprašanje: zakaj ni bilo Marte? Saj ji je vendar pisal, da pride danes ...

S skritim upanjem, da najde Marto na kladah, ali da tu o njej vsa kaj natančnega zve, je stopil med fante in dekleta.

Ti so ga radostno in tovariško sprejeli. Kako bi ga tudi ne, ko pa so ga imeli vsi tako radi! Pavle jim je zmiraj tako lepo in zanimivo pripovedoval o velikih mestih, o dalnjih deželah, tujih ljudeh in tujem življenju, o umetnosti in kulturi iz vsega sveta. In Pavle je znal tako mikavno in priprosto pripovedovati, da so ga, zbrani okoli njega, poslušali vselej s pritajenim dihom. Zlasti pa so ga imeli vsi tako neizmerno radi, ker je bil preprost, nič bahav in se kljub svoji izobrazbi in šolanosti ni povzdigoval nad nje; vsem je bil tovariš, enak z enakimi, in vselej, kadar je govoril, je bilo občutiti, ko da svojo šolanost in izobrazbo bratsko deli z vsemi.

Komaj je bil pričel, že so ga vsi obkolili ter mu zvesto in domače segali v roko. Na najvišjem hlodu so mu odkazali sedež, pofem pa so v slastnem pričakovanju posedli krog njega.

Pavle pa je molčal.

V obraz, ki ga je malomarno podpiral z desnico, je bil skoraj čmerikav in nejevoljen, le oči so mu v mesečini, ki je udirala skozi gosto vejevje in listje starih lip, zasanjano in tožno sijale ...

„Aleša še ni bilo?“ je po dolgem molku vprašal Pavle.

„Še ne,“ je hkrati odgovorilo več fantov in deklet.

„Ampak gotovo pride „Pravkar sem ga videl, ko je šel k Sojerjevim,“ je eden izmed fantov važno pojasnil.

Prav v tem trenutku pa sta prihajala Aleš in Cilka, ki jo je bil Aleš z veliko težavo pregovoril, da je šla na vas. Cilka je bila vsa plaha in tesnobno ji je bilo v srcu.

Aleš je sedel poleg Pavleta, med oba pa Cilka. Nihče ni spregovoril besede, mučen in nadležen molk je zavladal med zbrano mladino.

Prisotnost Cilke je hipoma osušila jezike in zadušila vsako besedo. Zakaj, vsi so občutili, da se to, kar se je bilo zgodilo Sojerjevim, tiče prav vseh. Kako radi bi dejali Cilki dobro besedo, toda niso si upali z izgovorjeno besedo dotakniti njene bolečine in sramote. Zlasti pa je Cilkina bolest močno zadela čuvstvenega Pavleta.

Tiho ji je dejal: „Cilka, ne bodi žalostna, oče se kmalu vrne.“

Toda Cilka ni ničesar odvrnila, še nižje sklonila glavo in jo skrila med dlani.

Morečo in mučno tišino je končno, kakor z obsodbo presekal Aleš, da je vsem odleglo in so sproščeno zadihali.

„Vsega tega so krivi ti kapitalistični krvosesi. Od rfjih izhaja vse trpljenje, beda in ponižanje ljudstva našega gorskega kraja. Njih jermenje nas je zavilo in zadrgnilo, da še svobodno dihniti ne moremo. V krempljih nas drže, bodi to kmet, bajtar ali delavec, v njih rokah smo kot mrtve lutke, ki jih brez odpora prestavljajo tako, kakor jim boljše kaže in v čimvečji meri -služi njih prospehu. Svobodni kmet? — smešno, že zdavnaj ni več svobodnega kmeta 1 V dobi tlake in desetine smo bili sužnji graščakov in gosposke, danes smo sužnji grabežljivega, nenasitnega ter brezobzirnega kapitalizma in njegovega gospodarskega reda. Skriti in tihi davki in dajatve, javni davki in dajatve nas davijo z brezobzirno krutostjo. Žgoč bič bank, kartelov, trustov, delniških družb in različnih posojilnic dan na dan poje nad našimi od težkega dela izžetimi in izsesanimi telesi. Železna peta današnjega gospodarskega reda nas je pomandrala k tlom, kjer se plazimo kakor črvi. O naši usodi in življenju odločajo karteli in trusti, borze in delniške družbe, prekupčevalci in posredniki, kapitalistične pijavke, ki živijo med nami in nam pijejo kri. A mi smo brez moči ... Na tisoče in miljone nas je, a smo nesložni in preveč raztepeni, da bi se mogli sporazumeti in se z združenimi močmi otresti suženjskega jarma. Namesto da se složno in zadružno postavimo v bran, se sami med seboj koljemo in preganjamo, razvneti in navdušeni od različnih gesel, ki se nam umetno podtikavajo, da nas še bolj razbijajo in oslabijo. Drug na drugega smo naščuvani, kakor lakotna zver, ki ji vržeš golih kosti, da jo še močneje razdražiš, da se po tem med seboj kolje in samo sebe požira ...

In delavci? Na istem so kakor mi. Da, še na slabšem, ker se morajo z mezdnim zaslužkom pehati za košček kruha. Za beraški groš jih do skrajnosti izžemajo, a ko so odveč, jih vržejo kot ožete cunje na cesto. Taka je resnica o našem življenju. Naš klic, naš krik na pomoč, je klic upijočega v puščavi. Nihče nas noče čuti, nihče razumeti našega krika. Mamon današnjega družabnega reda je zastrupil človeška srca in duše, a mi, prepuščeni samemu sebi, umiramo. Umiramo in ginemo, in če se sami ne zganemo združimo in postavimo v bran, bo z nami čedalje hujše in čedalje slabše.“

Aleš je bil razgret ko od ognja. Fantje in dekleta, čijih krog se je čedalje bolj širil, pa so molče in brez diha goltali njegove besede.

Komaj so si malo oddahnili, že se je dvignil mladi, približno tridesetletni mož, oblečen v modro delavsko obleko. Globoke oči so mu iz obličja kar sijale, izpod zamaščene kape, ki je bila spotegnjena skoraj na tilnik, pa so uporno silili gosti črni lasje in v pramenih padali na visoko čelo. Bil je tovarniški delavec — Tomaž Hostnik. Važno in premišljeno je nadaljeval Alešovo besedovanje.

„Prav imaš, Aleš! Mi, ročni delavci, bodi v tovarni, na zemlji ali koderkoli že, smo najtežje udarjeni. Prav mi nosimo na svojih skrivljenih hrbtih vso težo tega oderuškega gospodarskega reda, ki mu, žal, služijo tudi ljudje iz trgovine, obrti in posredništva, toda najbridkejše je, da mu služi celo inteligenca, naši šolanci, ki so se izneverili svojemu ljudstvu, ga zatajili za skledo leče in službo, namesto da bi šli z njim v prvih vrstah in roko v roki ž njim ustvarjali njegovo svetlejšo bodočnost. Zdi se, da so se šolanci čisto predali v službo privilegirane vladajoče kaste, odkoder kakor zviška zrejo na nas, na ljudstvo. Izmikajo se vsakemu ožjemu stiku in sodelovanju z ljudstvom, da bi zastran tega ne bili prikrajšani na gmotnih dohodkih in dobrinah, katere jim nudi sedanji nepravični in nesocijalni gospodarski red. Šolance so po njih lastni 'krivdi onečastili zajedalci in priskledniki, katerim je izobrazba in šolanost le sredstvo za lahkotno življenje in uživanje. Take šolance je vzgojil ta družabni red, čigar nositelji in voditelji se bahavo ponašajo, da bo njega vzvišena kultura in civilizacija odrešila ves svet. Da, kultura in civilizacija, ko milijoni umirajo v modernem in sodobnem suženjstvu in hlapčevstvu. Za koga je torej ta kultura ustvarjena, komu namenjena? — da služi in hlapčuje nekaj desettisočem bogatih? In ta nenaravni in nepravični red, ki se danes vzdržuje edino z nasiljem in srahovlado? Toda bojim se, da ni več daleč dan, ko bo moč zasužnjenih in zatiranih vzkipela in šinila ko blisk, ki bo pretresel ves svet in razdejal toli slavno in opevano evropsko kulturo in civilizacijo. In ljudje bodo s krvavimi rokami ustvarili novo življenje. Takšen socijalni pretres človeške družbe bi bil grozen, in nihče med nami si ga ne želi. Gnilobo in smrad moramo mirno in brez krvi, a vendar odločno in globoko izrezati ter uničiti. Delovno ljudstvo mora združeno in zedinjeno na delo, vsak dan, vsako minuto na delo za spremembo današnjega gospodarskega reda. Pred vsem pa se moramo v tem delu združiti mi, kmetje in delavci, ki smo najtežje udarjeni in najhujše izkoriščani. Že po prevratu smo bili priča prvih uspehov kmetsko - delavskega sodelovanja v vladah kmetov in delavcev. Danes — kaj bi govoril. Naščuvani drug na drugega se grizemo med seboj, v korist tem, ki vladajo in vodijo gospodarski svet in se nam smejijo. Zbližati in združiti se moramo, prava inteligenca pa mora dati svoje umske sile in svojo šolanost v službo našega gibanja in napora za novo življenje. V današnji dobi je izključeno, da bi še vnaprej odločali o življenju in usodi stotisočev posamezniki, in nemogoče je, da bi ti posamezniki takrat, kadar je v nevarnosti njih osebni prospeh in dobiček, kar enostavno, vrgli na cesto stotisoče in stotisoče, da tam poginejo od bede in gladu. Mar se vam zdi, da sem preveč črnogled? Ne, govorim le to, kar danes razjeda stotisoče in stotisoče, kar jim ko strup razkraja duše, kar vanje vliva sile in moči za upor in jim krči žuljave dlani v udarno pest. Kakršno vidim življenje, kakršnega občutim — o tem resničnem življenju Vam pripovedujem!“

„Popolnoma prav; tako bi moral vselej govoriti sleherni človek, ki je res človek! Ne čudim se, čeprav danes govorite o teh rečeh, tovariši! Že ko smo šli s postaje, je bil Aleš o tem nekaj malega omenil. Domneval pa sem, da je pretiraval, kajti do tega trenutka sem gledal na življenje z visokega, idealnega stališča, misleč, da je umetnik vzvišen nad vsakdanjostjo življenja. Toda zdajle vem, da sem se varal, zdaj vem, da mora biti tudi umetnik ves spojen v eno z množico, z ljudstvom, kateremu bodi njegovo umetniško ustvarjanje in delo luč v temine bodočnosti. Teh nekaj ur, ki sem jih danes prebil v domačem kraju, je bilo dovolj, da so se mi odprle oči. Zdaj natančno vem in občutim, kako in kam moram usmeriti svoje umetniško ustvarjanje. V imenu človeškega dostojanstva in za pravico bednih in zatiranih hočem, s svojim delom pokazati pot v novo življenje,“ je odločno posegel Pavle v pogovor.

„Kajpa, gospodje študenti so prišli na počitnice, in že je pričelo modrovanje,“ se je vmešal nočni čuvaj Huder, stoječ v senci košate lipe. „Da bi Vas grom — mlekozobi zelenci — kako brezbožno govorite. Seve, prav vi, domišlavci, ste pred vsem poklicani, da sodite o življenju sveta. Kurja polt me je spreletavala, ko sem vas poslušal. Ti, Hostnik, drži jezik za zobmi, da te ne poženejo z dela in da ti ne bo treba potem oprezati za plotovi kakor sestradan cucek. Ko bi milostljivi gospod vedel, kaj govoriš! In vi, se je obrnil Huder do ostalih, v gnezda! Kajpa, zjutraj pa naj vas gospodarji vlečejo s krepelci iz gnezd in ležišč! A, in tudi fabriški so tu; pazniki pa se jezijo, ker prihajate zjutraj prepozno na delo. In godrnjaje se jim je približal Huder: Hm, kaj — tu je nekakšen sestanek!? Še to ... lepa reč. Izginite spat!“

„Kaj le renčite in rohnite ko stara ponev!? Skrbite rajši, da vas kdo ne odnese,“ se je ponorčeval eden izmed fantov. In nagajivi posmeh se je razlegal po vasi.

„Da — zato ste še! Da se iz starih ljudi norčuje! Bog mi grehe odpusti — to je današnja mladina! Kdo si je upal za mojih mladih let kaj podobnega,“ je Huder mrmraje odkrevsal, vedoč, da bi z vsako besedo še bolj razdražil osje gnezdo.

Mladina pa je nadaljevala pogovor o vsakdanjem življenju. Toda kmalu se je začela razhajati. Zdajzdaj se je dvignilo to ali ono dekle in koj nato se je za njo potuhnjeno zmuznil njen fant; in tako zaporedoma, dokler niso obsedeli na kladah Cilka, Aleš in Pavle sami. Pavle je molčal in zdelo se je, ko da spet sanjari ...

„Gremo tudi mi?“ je vprašal Aleš.

„Da, šli bomo,“ je dejal Pavle kakor v snu.

Na obzorju so se grmadili gosti črni oblaki in se valili nad vas, ki je tonila v temo.

„Cilko bom spremil, Pavle ...“

„Kar pojdita, ne brigajta se zame!“

„A kje je vendar Marta?“

„Ni prišla, Aleš,“ je dejal Pavle tako tožno, da je bilo Cilki kar hudo.

„Lahko noč, Pavle,“ sta voščila Cilka in Aleš. „Lahko noč,“ je ponovil za njima Pavle, ko sta že izginila v temi.

Pavle se je na kladah presedel, si podprl glavo z dlanmi ter se zagledal v zvezde, ki so jih polagoma pričeli zagrinjati bližajoči' se težki, temni oblaki.

Za hip mu je pramen mesečine ožaril obraz, da je kakor prevzet na pol zatisnil oči. V duši je trpel bolest stotisočev zasužnjenih in izkoriščanih, in v tem trpljenju se je rodila zamisel umetniškega dela. Gledal je pred seboj stotisočero množico, korakajočo v boj za svoje pravice. Iz te podobe so rasli prvi obrisi umotvora, ki bodi izraz hotenja vseh zasužnjenih in izkoriščanih.

Vročična podoba je kmalu ugasnila; spokojnost in mir sta legla v dušo, le v očeh, ki jih je Pavle počasi odprl, je žarela odločnost in volja ustvariti nekaj velikega.

In ko je bil tako sam s seboj, sedeč na kladah, so mu nenadoma neznane roke zastrle oči.

Ugibal je, čigave so roke. Da bi se vrnil Aleš? Prekmalu je še.

„Kdo je?“ je vprašal.

„Mar me ne poznaš, Pavle?“ se je zasmejalo dekle, ki mu je z rokami zastiralo oči.

„Ti si, Marta!“ je Pavle radostno vzkliknil.

„Si me vendar spoznal.“

Pavle je segel dekletu v roke in jo pritegnil k sebi! Sedla je poleg njega ter mu naslonila glavo na ramo.

„Zakaj te ni bilo zvečer, kakor sem ti bil sporočil. Dolgo sem te čakal ... “

„Nisem mogla — oče mi je prepovedal sestajati se s teboj. Izvedel je, da prideš danes iz mesta, pa mi je prepovedal na vas. Zvečer sem žalostno slonela pri oknu, a ko sem začula na vasi tvoj glas, sem se splazila skozi okno. In zdaj sem pri te bi ...“ je šepetala Marta.

„Tako! Prepovedano ti je z menoj se sestajati?! Rad bi vedel, zakaj?“ je ostro dejal Pavle.

„Oče mi venomer očita, da moje znanje s teboj nikamor ne vede. Da ni nič iz tebe in tvojih študij. Da bom s teboj zadela sijajno tombolo. In končno, kaj pa je umetnik? Uboga lačna para ... Veš, Pavle, naš oče gleda na take reči še prav staro versko.“

„In Ti, Marta?“

„Pavle, kako moreš to vprašati? Kri iz srca bi dala za najino ljubezen. Doma imam sešito in gotovo balo. A oče me dan za dnem sili v možitev z drugim. Nekaj časa se ne smeva sestajati. Toda čas bo tudi nama prinesel srečo. Verjemi mi, Pavle, da živim le zate in ti ostanem zvesta.“

„Ne, Marta, to ni mogoče! Tvojemu očetu ne maram biti v spotiko. Tudi v meni je ponos, ki vre ob misli, da je prepovedano z menoj se sestajati, ko da sem nekakšen zločinec. Čemu bi le imel tvoj oče nepotrebne skrbi!? Marta, ne poznava se več,“ je Pavle bolestno in ogorčeno vzkliknil, skočil s klad ter se izgubil v temo.

„Pavle — Pavle — vrni se!“ je Marta v obupu klicala za njim, segala z rokami, v prazno temo in se v krčevitem joku zrušila na klade.

Pavle pa je ko divji tekel prali mlinu; na loki ob ribniku se je vrgel na tla in zaril glavo v rosno travo, ki mu je hladila razgreti obraz. Za bližajočo se nevihto se še zmenil ni. V grenki bolesti mu ni bilo mar, kaj se godi okoli njega.


Cilka in Aleš sta medtem v ovinku obšla vas. Tesno, drug ob drugem, sta stopala skozi temo. Aleš je skušal dekle poljubiti, toda Cilka se je branila.

„Cilka, ti si danes nejevoljna,“ je Aleš razdraženo šepetal.

„Ne, Aleš, danes me ne smeš poljubiti — in mislim, da nikdar več.“

„Kaj govoriš? Misliš resno? Ali mi samo nagajaš?!“

„Mislim popolnoma resno, Aleši Danes, ko smo šli s postaje, si me vprašal ali ostanem doma ali nameravam nadaljevati študij. Zdaj ti morem na vprašanje odgovoriti —.“

„A?“ jo je Aleš z bojaznijo prekinil.

„Nadaljevala bom študij! To, kar se je danes pri nas zgodilo, me je privedlo do tega sklepa. Čul si danes mojega očeta, ko je dejal, da za revnega človeka ni na svetu pravice. Te besede so mi globoko segle v dušo in začrtale pot mojemu življenju. Po počitnicah grem študirat pravo. Vse življenje bom v službi za pravico revnega ljudstva.“

„In najina ljubezen?“ je vprašal Aleš, ki gaje Cilkina odločitev bridko iznenadila.

„Najine ljubezni ni več. V trenutku, ko sem se zavedla svoje dolžnosti do tisočev in tisočev zatiranih in bednih, je ugasnil njen ogenj. Kako naj bom srečna, ko naše ljudstvo trpi in umira?“

„Cilka, kako moreš biti tako kruta? Pomisli, da boš s tem uničila moje življenje. In jaz sem sanjal lepe sanje, kako bova združena v življenju.“

„Četudi bi ostala doma, bi to ne bilo mogoče. Jaz sem revna, tvoji starši pa bodo zahtevali bogato doto.“

„Ni je na svetu sile, ki bi me odvrnila, da se ti odpovem. Cilka, pomisli, kako velika in lepa je bila najina ljubezen! Ostani, ostani ...“ je prosil Aleš.

„Moj sklep je neomajen. Mar misliš, da mi je bilo lahko v srcu? O, Aleš, da ti veš, kaj sem pretrpela, ko sem spoznala in sklenila, da se morava ločiti! Misel nate me je pregrenko bolela v srcu, toda moj cilj je prevzvišen in plemenit, da bi ga zamenjala za ljubezen, ki je le najina zadeva in najina sreča — ko gre vendar za tisoče in tisoče bednega ljudstva. Aleš, razumi me in imej usmiljenje. Ne trgaj mi srca z bolestnimi vzdihi! Močna moram biti, kajti prav v odpovedi je človek najsilnejši. Aleš, bodi tudi ti mož! Zmeraj si govoril, kako ljudstvo trpi; delaj še ti za njegov lepši jutrajšnji dan. S tem delom si boš pridobil moje prijateljstvo, zameno za ljubezen, čije cvet je utrgala brezobzirna roka življenja.“

Temno nebo je presekal žareč blisk, za njim je zamolko zadonelo čez vso pokrajino. Potem so bliski križema sekali nebo in temne oblake, naglo se je bližala nevihta. Aleš se je ves skrušen in zamišljen zazrl v Cilko, ki so ji bliski z bledikasto zeleno svetlobo ožarjali obraz in vso postavo. Toda Cilka je uprla oči nekam daleč, v temo in daljavo in se ni zmenila za Aleša.

„Cilka, pojdi; greva domov, deževalo bo.“

Aleš je stopil tesno k Cilki in s skrbjo vzkliknil: „Moj Bog, Cilka, kaj ti je? Saj si kakor bolna! Saj ni v tem, kar si danes doživela, ničesar izrednega; Ne verjamem, kar si mi pravkar govorila. Vse je le sad vročice in sanjarjenja, — ko ozdraviš in se umiriš, boš pozabila na vse.“

„Ni daleč, ko boš spoznal, Aleš, da je vse, kar sem ti danes dejala, resnica,“ je odvrnila Cilka in se oklenila njegove roke. „Pojdi zdaj domov, deževati je začelo.“

Molče sta šla proti vasi, nad katero je pričela divjati nevihta. Da sta ušla plohi, sta kar zbežala vsak proti svojemu domu.

Grmenje in treskanje je besnelo ko groza, vsa pokrajina je sijala v pošastni svetlobi bliskov in strel, iz težkih oblakov pa se je ulilo kakor iz vedra.

Izsušena zemlja je nekaj časa kar goltala vodo, kmalu so se pričele na nasičeni površini zbirati mlake in luže, kolovozi in pota pa so se spremenili v potoke.

Iz daljave je prihrumel mrzel, sikajoč šum in zdajci je pričela biti in udarjati debela toča, ki je v hipu pokrila vso pokrajino.

Na vasi so se tu in tam zasvetila okna, odkoder so se v molitvi vile roke proti nebu, kjer je besnela groza in poguba, se sipala in srdito udarjala na zemljo.

„Božja volja,“ so šepetale prebledele ustnice vaščanov.

4.[uredi]

Mlado jutro je sinilo nad opustošeno pokrajino. Na umito nebo je daleč izza obzorja rdeče zažarela zora.

Iznad modrikastih gozdov in host se je dvigala in razgrinjala mlečnobela megla.

Iz zemlje pa je dihal zdrav, močan in svež vonj, ko da hoče priklicati v življenje bilje in rastlinje, ki je daleč naokoli ležalo razsekano in uničeno.

Zgodaj je še bilo, toda po poljih je bilo že vse polno ljudi. Žalostno in potrto so postajali po njivah — s sklonjenimi glavami in mnogi s solzami v očeh. Zakaj, najbridkejše je v duši kmetskega človeka, ko zre pred seboj uničene sadove celoletnega težkega dela. Koliko truda, odpovedi in zatajevanja je bilo treba skozi vse leto, a zdaj je vse to brezobzirna prirodna sila v enem samem hipu spremenila v nič.

Kjer je bilo še včeraj zlato valujoče žitno polje, je bila danes čez in čez pušča. Včeraj še obetajoča žetev je bila uničena in pomandrana v zemljo. Krompir — zaklad tega hribovskega.kraja — še včeraj ves v bujnem zelenju, je bil razsekan in povaljan v blatno zemljo. Tu in tam pa so vodni tokovi nanesli na njive peska in blata.

Nevesel in tužen pogled na opustošeno pokrajino! Ena sama noč je zadoščala, da so bile uničene nade teh, katerim bi žetev poplačala trud in trpljenje ... Vse je bilo uničeno in razdejano.

Strah in skrb sta objela kmetsko ljudstvo, stoječe sredi razdejanih nad in dela ...

Ognjena sončna krogla je izza obzorja razlila svoj žar čez polja in travnike. In bilo je, ko da vliva novih nad in poguma v ljudi, ki so strti in v obupu zrli pred seboj razdejanje prirodnih sil.

Zdelo se je, ko da z novimi upi in močmi stopajo na delo in v borbo z brezsrčno prirodo.

Vsepovsod so gospodarji z družino in hlapci reševali, kar je bilo mogoče in kar je bilo vredno. Žene so z ljubečo roko vlekle in dvigale iz blatne zemlje vsako rastlinico, ki je kazala vsaj malo življenja.

Bridko in žalostno delo! Zbirati drobtine tam, kjer je živelo toliko upanja na bogato pregrnjeno mizo. Nesreča, ki je zadela ves kraj, je težko legla v srca delavnega ljudstva.

Po stezi pa je v tem času hitel mladi kipar, Pavle Mežan.

V noči po ločitvi z Marto se je bil odločil, da se takoj vrne nazaj v mesto, se zapre v delavnico ter v delu pozabi svojo srčno rano in bolečine.

Mati in oče, videč, da se Pavle pripravlja na odhod, sta nerazumljivo zmigavala z glavo.

Zaman so ga pregovarjali, zaman zadrževali. Zaman je silil vanj starejši brat Janez.

V Mežanovem hribovskem mlinu ni bilo nikoli izobilja, a tudi bede ne. Pavleta so imeli radi, in vselej, kadar je prišel domov, so mu dali vsega, kar je bilo pri hiši najboljšega.

Stari mlinar Mežan je sicer včasih gordrnjal, češ, da iz Pavleta še zmiraj nič ni. Težko mu je bilo, ker so imeli že vsi, ki so občas s Pavletom študirali, svoj življenjski poklic, medtem ko Pavle še zmiraj trati čas in roma križem po svetu.

„Ne razumemo ga,“ je zagovarjala mlinarica sina, ki se je tako na naglem poslovil.

„Čuden fant; včeraj poln življenja, živa beseda, danes pa tako tih in potrt, ko da mu je srce obstalo. Kaj mu neki je?“ se je čudil mlinar Mežan.

„Kdo ve! Močno me spominja tvojega brata Jožeta.“

„Tudi jaz sem že mislil na to; na las sta si podobna.“

„Kaj nam je početi?“ je potem vprašal sina Jožeta. „Na polje moramo pogledati, kaj nam je ostalo po tej strašni noči.“

Ko so šli na polje, so v daljavi uzrli Pavleta, ki je hitel proti postaji.

Na ovinku se je Pavle ustavil in se poslednjič ozrl na rojstno vas. Ko je videl vse naokrog toliko opustošenje, so mu šiloma udrle solze v oči.

Težko in žal mu je bilo teh ljudi, ki jih je zadela tolika nesreča, in ki so sedaj kakor skrušene sence postajali sredi uničenega polja in uničene žetve.

Med njimi je ugledal tudi Aleša, ki je z očetom in hlapci vozil z njive naplavljeni pesek in kamenje. Nedaleč s poti pa Cilko in njčno mater. Pomahal je Cilki z robcem v slovo.

Cilka pa je nerazumljivo zrla za njim.


To leto je bila žalostna žetev. Kaj naglo je bila končana; malo se je naželo, a še to ni bilo dosti prida.

Skrb in bolest sta razgrnili čez vas svoje peruti. Vsakdo je s tesnobo in bojaznijo pričakoval zimo, ne vedoč, kako in če jo bo sploh mogel preživeti.

Vaščani so bili kakor mrtve lutke, globoko sključene pod pezo skrbi in bojazni. Trudapolno in težko je življenje hribovskega ljudstva, a vendar se včasih odkoderkoliže utrne vesela minuta, ki razjasni čelo in da vere v življenje. Toda to, kar so letos preživeli vaščani, je bilo prehudo, radost in smeh sta umrla, ostala je grenka resničnost in grozeča beda.

Tudi mladinsko vasovanje na kladah sredi vasi je minilo.

Zaman se je Aleš oziral po Cilki. Vse počitnice je ni bilo na spregled. Samotno in daleč od vsega življenja sta živeli z materjo. Razen na polje, nista šli nikamor.

Čimbolj so šle počitnice h kraju, tembolj vznemirjen in raztresen je postajal Aleš. Končno je pisal Cilki nekaj pisem zapovrstjo — toda vsa so ostala neuslišana.

Zdaj je šele Aleš verjel, kar mu je bila Cilka dejala oni usodni večer; to spoznanje je bilo zanj kakor grenak obup. Nobene stvari mu ni bilo več mar, postopal je kakor ubit in brez volje. Delal je čisto mehanično, govoril pa le, kar je bilo neobhodno potrebno.

Stari Logar je, videč to sinovo spremembo, le zmajeval z glavo in skomigal z rameni.

To ni bil več tisti Aleš, ki je po povratku iz šole vnesel v domače gospodarstvo nov red in naglico. Kakor tuleči stroj se je takrat upregel v delo: povsod novotarije, računanje, smotrenost in rentabilnost — a zdaj? Kakor skrušena reva, brez volje in zanimanja.

Aleševo spremembo so opazili tudi sosedje. In ni jim moglo v glavo, zakaj je ta inteligentni bistri fant tako fienadoma umolknil in osamel, ko je bil še pred kratkim ena sama živa beseda, razvijajoč dalekosežne načrte, ki so jih sicer starejši gospodarji imeli za pravo revolucijo, a so ob njih vendarle občutili, da se na obzorju svetli novo življenje in nova bodočnost.

Razen Pavleta ni nihče vedel o zaupljivem prijateljstvu, ki je vladalo med Cilko in Alešom. Nihče na vasi pa tudi ni vedel, kaj se je med Cilko, Marto, Pavletom in Alešem zgodilo.

Splošno je obveljalo, da je Aleš obolel, in s to domnevo so prihajali vaščani k starima Logarjevima, kar pa za njiju ni bilo nič novega.

Aleš se je neizmerno začudil, ko je oče nekega dne pritisnil nanj, češ da mora k zdravniku.

„Ne vem, zakaj, oče, ko mi vendar nič ni. Nikamor ne pojdem!“

„Pa mi povej, kaj ti je ?“

„Oče, po tem ne vprašujte,“ se je Aleš izvil; a tudi pozneje, kadar sta mati ali oče napeljala pogovor na to, je Aleš že kako zasukal pogovor na kaj drugega, ali pa se je enostavno izmuznil iz hiše. Zaman sta si stara Logarjeva belila glavi zastran Aleševe spremembe.

Nepovratno je tonil dan za dnem, poln skrbi in vsega hudega. Nad pokrajino je zadihal predzimski čas. Jutra so vstajala iz gostih megel, ki so težko visele nad gozdi in vasjo. Čez polja je izza holmov in hribov udrla mrzla sapa. Selivke so se zbirale za polet na jug. In veter je trgal in stresal z dreves orumenelo listje ter ga raznašal in vrtil po zraku. Ti dnevi so bili za Aleša najbridkejši.

Koncem septembra se je bil Peter Sojer vrnil iz zapora. Kmalu za tem pa je odšla Cilka v glavno mesto.

To noč Aleš ni zatisnil očesa. Ko izgubljen je blodil po poljih in travnikih, in ko se je naposled proti jutru vrnil dOmov, se je oblečen vrgel na posteljo in ni mogel zaspati. V prsih ga je bolelo in razjedalo hrepenenje po ljubljenem dekletu, in srce se mu je krčilo in trgalo od brezupne ljubezni. In tako se je trpinčil vse noči, ki so bile kakor večnost. Neprespane noči so mu razorale bledi obraz, da je sleherno jutro, ko je Aleš vstal, stara Logarica bolestno vzdihnila ter si skrivaj otrla solzo.

Kakor svoje osvobojenje je pozdravljal Aleš dan, ko je moral v vojake. Mrzlično in z naglico se je pripravljal za odhod. Brez posebnega občutja se je doma poslovil ter oklevajoče odšel v novo življenje, z majhnim upanjem, da najde v njem pozabo in lek za grenko rano.


5.[uredi]

Kipar Pavle Mežan, vrnivši se z nočnega potepa in veseljačenja ni legel spat, ampak stopil v svojo delavnico.

Malomarno je zvlekel s sebe suknjo ter se skrušeno spustil na stol, odkoder se je nepremično zagledal v doprsni dekliški kip, stoječ sredi cvetja na majhnem stolčku.

„Marta — ljubljena Marta!“ je šepetal in od vina težka glava mu je padla na prsi. S tresočo roko je segel po cigareto, jo prižgal in slastno sesal dim.

Prazno in omotično je zrl v dekliški obraz — podobo Marte. Iz tega obličja, ki ga je ustvaril v trenutkih breznadejnega hrepenenja iz mrtve gmote, je sijala milina in plemenitost žene. K tej podobi se je vračal sleherni dan, pozno v noči, potem, ko je zaman iskal v nočnih lokalih ob vinu in v ženski družbi pozabe svoji grenki bolesti. Koliko žensk je že imel, odkar sta se bila z Marto razšla, toda od sleherne se je vračal s studom in grenkobo. A tudi prijateljska družba ob vinu mu je presegala, piskajoča zamorska godba ga je trpinčila, in le sanjava in tiha godba ga je za trenutek utešila. Tako je blodil iz kraja v kraj in tratil dan za dnem ... Toda, za čudo, volje do dela in ustvarjanja ni izgubil. Včasih je delal z veliko vnemo, strastno, in ustvarjal močna umetniška dela, ki so mu prinesla v umetniških krogih ugled in veljavo. V trenutkih pa, ko je bil najstrastnejši in poln navdihnenja, se je loteval dela, čigar prva podoba se mu je izoblikovala v duši takrat, ko je bil za en sam dan v rojstni vasi. Previdno in z ljubeznijo ga je vstrajal; poslednji čas goreče in z vnemo, ker ga je skušal dovršiti preje, nego odrine v tujino, kjer je nameraval ostati del časa ter tam proučiti kiparsko umetnost tujih narodov.

Delo je prekinil le, kadar je zablodil po mestu in iskal utehe hrepenenju in bolesti. Toda to se je ponavljalo skozi dve leti. V tem času ni šel nič domov, le včasih je napisal par vrstic in jim priložil nekaj denarja.

Ko je včasih posedal pred Martinim kipom, je premišljal, zakaj ne more izbrisati iz svojega življenja tega dekleta. Koliko lepih žen in deklet je že poseglo v njegovo življenje, a vse je pozabil, vse izbrisal iz spomina, pokopal za zmiraj v minulost, da niso njih podobe nikoli več zagorele v njegovi duši. — Toda Marte ... nje ni mogel pozabiti. Žal mu je bilo, da se je ž njo razšel. Večkrat ji je napisal pisma, hoteč vse popraviti in preklicati, pa jih ni nikdar odposlal. V duši sta bila hud boj ljubezen in užaljen ponos. In ponos je vselej zmagal; bil pa je preslaboten, da bi v Pavletovem srcu izbrisal spomin in uničil podobo ljubljenj Marte ...

Toda Pavle je kmalu spoznal, kaj ga tako nerazdružno veže z Marto. To dekle je oživljalo v njem spomin na ugasle mladostne sanje. V Marti je gledal in občutil utelešeni dih prirode na čijih razgaljenih in sočnih grudih je zrasla njegova mladost. Iz tega dekleta je vel vonj zemlje, poln skrivnosti in tajen gozdnih globin in tišin, zelenih trat, zoranih njiv in polja. Njen glas mu je vračal trenutke, ko je kot fante postajal ob mlinu in zasanjano prisluškoval vodnim curkom, ki so se penili in kodrali čez mlinska kolesa in težko padali v temačen tolmun.

Samo v teh mislih ter ob Martini podobi je našel Pavle uteho razrvani duši in bolečemu srcu. V tem velikem mestu, čigar življenje se je zdelo Pavletu kakor mračna puščava, so bile te misli in spomini hladeča in sočna oaza, klic izgubljene mladosti.

Tako je bilo tudi ta dan, ko se je po nočnem veseljačenju vrnil v svojo delavnico ter ves zastrupljen in razrvan iskal zdravila v spominu na Marto in svojo rojstno vas.

Dolgo je nepremično zrl v kameno podobo Marie ... Daniti se je že pričelo, ko se je dvignil s stola, si oblekel delavno obleko ter pričel delati na skupini postav in teles, stoječi v kotu in zmiraj skrbno zagrnjeni. Pavle se je lotil dela s toliko vnemo, da še opazil ni, kako je sonce razlilo svojo svetlobo po delavnici, kjer so še zmiraj gorele električne luči. Ves zatopljen v delo, je preslišal trkanje na vrata; preslišal ga je tudi, ko se je v drugo ponovilo, šele tretje trkanje ga je vzdramilo, da se je odzval. Jezilo ga je, da ga prav zdajle motijo.

„Kdo neki je?“ je pomislil, a že so se odprla vrata in v delavnico je vstopila Cilka Sojerjeva.

Pavle je osupel zrl v Cilko; ko da je sanjska prikazen: „Cilka, odkod si se vzela? Še na um mi ni prišlo, da dobim tako imenitnega gosta. Stopi naprej in sedi. Lepo je in vesel sem, da si me obiskala. Si mar prišla v mesto na obisk?“

„Ne, Pavle. V mestu sem že malone dve leti.“

„Tako? Gotovo študiraš, kaj?“

„Da — pravo.“

„No, glej, glej, bodoča odvetnica. Sijajno! Pa da se nisva nič srečala v mestu?“

„Na sprehod grem malokdaj, v družbo še manj, a sem te vendarle, Pavle, nekajkrat videla. Toda nisem se ti upala približati. Zvedela sem, da si postal velik in cenjen umetnik, kaj bi z menoj, revno študentko, ki se preživlja z miloščino in poučevanjem. Vedela sem, kje stanuješ, a si nisem upala nadlegovati.“

„Ampak, Cilka, čemu vse to? Za te sem zmiraj stari prijatelj Pavle.“

„Danes pa sem se opogumila in prišla. In ne štej mi v zlo, če ti bom povedala par stvari, ki te bodo neprijetno zadele.“

„Govori; hitro! Se je mar kaj zgodilo?"

„Bojim se.“

„Koga?“

„Tebe, ker boš hud, ko ti povem, po kaj sem prišla.“

„Povej karkoli, od tebe bom vse prenesel.“

„Pavle — skrb za tvoje življenje me je privedla ...“

„Tako?“

„V kolegiju in na vseučilišču se vseprek šušlja, kako razuzdano da živi sicer ugledni kipar Mežan. Visokošolci, ki so bili v tvoji ponočni družbi, bahavo in z naslado pripovedujejo o najbolj kočljivih rečeh. Prosim te, povej mi resnico! Je res, kar govorijo?“

„Res,“ je mračno dejal.

„Pavle,“ je zaprepaščena vzkliknila, „kako si mogel pasti tako globoko! Spomni se večera na naši vasi, ko si tako odločno zatrjeval, kako boš s svojim umetniškim ustvarjanjem služil najbednejšemu ljudstvu!“

„To mislim tudi storiti. Glej, delo, ki se je tisti večer rodilo!“ je ponosno dejal in odkril delo, na katerem je pravkar delal.

„Ah,“ se je izvilo Cilki iz grla.

„Križev pot in vstajenje zatiranih in izkoriščanih“, je samozavestno drhtel Pavle.

„Kako lepo! Te odločne postave kmetov in delavcev! Glej, in ta izraz v njih obrazih. V njih berem vse trpljenje rodnega kraja. In tu — žena iz ljudstva — njeno naročje je zarja bodočnosti, za katero tudi ona trdno stiska pesti, za zmago tisočev in tisočev, ki se do onemoglosti bijejo za svoje življenje. Vsa celota pa tvori skladno podobo odločne in nezlomljive volje in vztrajnosti. Skrivnostno in lepo, res, močno skrivnostno! Pavle, ti si velik človek in mož.“

„Pravkar pa si govorila drugače, Cilka.“

„Umetniki ste čudni ljudje. S svojimi deli visoko dvignete človeka, da zre v najskrivnostnejše lepote, toda vaše osebno življenje ... “

„ ... je življenje navadnih smrtnikov. Naše življenje služi popolnoma oplemenitvi človeškega življenja. Precej težka služba, vsem željam in hrepenjenju se moraš odreči. Življenje, ki ga živim, je daleč od mojega hrepenjenja. Glej, ona — zaradi katere je postalo moje življenje pekel,“ je s povdarkom dejal in pokazal na dekliški kip.

„Marta,“ je začudeno rekla Cilka.

„Da, Mar ta / je za njo tiho in bolestno ponovil Pavle.

„Sta se razšla?”

„Da, razšla sva se.“

„A zdaj oba trpita. Zato je bila Marta po tvojem nenadnem odhodu vsa potrta. In zakaj sta se razšla?“

„Njen oče je kriv najine ločitve.“

„Vranica ?“

„Da, Vranica, ta stari skopuh, ki ceni človeka po denarju. Bil sem mu za Marto preslab in klavern ženin, pa nama je prepovedal sestajati se. Takrat sem bil preponosen, da bi se uklonil njegovemu častihlepju in lakomnosti. Zbežal sem od Marte, ko mi je to povedala. In zdaj trpim,“ je vzdihnil.

Cilka je molčala in zaman iskala besede, da bi mu kaj rekla.

„Odtlej nisem bil več doma, a tudi o Marti nisem odtlej ničesar čul.“

„Pozabi, Pavle, in začni drugačno življenje, prosim te. Glej, tudi z Alešem sva se razšla. Po moji krivdi. Odločila sem se, da grem študirat pravo, a to je bil vzrok najine ločitve. Srce mi je krvavelo, ko sem bila poslednjič z Alešem. Ti veš, Pavle, kako rada sva se imela ... a drugega izhoda ni bilo. Neizmerno sem trpela, . . . in trpim še zdaj, toda svojo bol hrabro prenašam. Zakaj, tudi v odpovedi je moč življenja. V primeri s teboj sem le slabotna žena, toda svoje trpljenje možato zmagujem, ti pa kloniš in padaš pod njegovo težo.“

„Kaj pa Aleš?“

„Upam, da je pozabil. Nisva se več videla, odkar sem mu bila povedala svojo odločitev. Zdaj pa je pri vojakih.“

„Aleš je pri vojakih?“

„Da!“

„A ti, Cilka, si ga pozabila?“

„Nisem.“

„Kaj, če tudi Aleš ni prebolel in pozabil? Nesrečen je in trpi ko jaz!? Čudovita bitja ste žene. Kdo vas more razumeti?“

„Ne misli, Pavle, nisem se razšla z Alešem zavoljo muhavosti ali drugega fanta. Ne. Vzrok najine ločitve je bila zelo važna stvar. Takrat, ko smo šli s postaje, sem kmalu, ko si se ti ločil, srečala očeta, ki ga je uklenjenega vodil orožnik. V dno duše so se mi takrat zajedle očetove besede, češ, da za siromaka ni na svetu pravice. In tedaj sem sklenila, da bo vse moje življenje posvečeno borbi za pravico revnega človeka. Tej odgovorni in težki dolžnosti sem žrtvovala vse hrepenenje in želje. V sebi sem morala zatreti svoj lastni jaz; da bi se mogla čisto predati tej dolžnosti, sem morala odstraniti vse zapreke ...“

„Kar pa vajina ljubezen gotovo ni bila,“ ji je Pavle upadel v besedo.

„Bila, Pavle, da bi mogla izpolnjevati, kar sem si naložila, je bila potrebna popolna samostojnost, to sem že v začetku vedela, zato nisem hotela varati Aleša, da bi si ustvarjal prazne upe. Vse sem mu resnično povedala.“

„A on ?“

„Zdi se mi, da tega ni vzel resno. Upal je, da bom umaknila svoj sklep. Povsod sem se ga izogibala, dasi sem vsa gorela v hrepenjenju po njem. Morda pa me je zdaj že pozabil ... Jaz ga nisem pozabila, in ga nemara nikoli ne bom ... Rada ga imam! Toda moja volja je jajčja. In moč se preizkusi tudi v odpovedi. A, ti, Pavle, mož si, pa vendar kloniš pod težo življenja.“

Pavle pa je molčal in slastno vdihaval tobačni dim.

Na vrata je nekdo močno potrkal in koj nato je vstopil v delavnico mlad mož, oblečen v siv leten površnik. Bil je visoke in sloke postave, bledikastega obraza z resnim čelom, izpod katerega so se odločno iskrile žive oči. Iz njega je dihala moč in mladost. V delavnico je priburil ko veter, glasno pozdravljajoč Pavleta. Čim pa je ugledal Cilko, je postal tišji in umirnejši ter se vprašujoče ozrl v Pavleta in dejal: „Ah, obisk imaš.“

Pavie pa je medtem že vstal ter dekle in fanta drug drugemu predstavil. „Moja rojakinja, Cilka Sojerjeva. — France Kovač.“ In mlada neznanca sta si segla v roke.

Cilka je sedla. „Sedi še ti, France,“ je povabil Pavle. „Ne utegnem, oglasil sem se le mimogrede. Na poti v uredništvo sem in mudi se mi. Moram te pa obvestiti o poteku včerajšnje seje. Zaman smo te čakali ... “

„Saj veš, da nisem utegnil priti. Kako ste se torej pogodili?“ „Stvar je v dobrem tiru. Vsi navzoči so navdušeno sprejeli najin predlog, da se mora mlada generacija čimprej in čim odločnejše lotiti udejstvovanja v narodovem življenju.“

„Res; končno so se tudi mladim odprle oči ter zrasla volja, da je treba presekati grobno tišino in lenobnost, vzburiti in vzvaloviti javno življenje in se z vso mladostjo vreči na delo.“

„Prav imaš, Pavle. Mladina iz premožnih družin trati svoje mlade moči v uživanju in veseljačenju. S posedanjem po zakotnih barih in beznicah se samo oddaljuje od resničnega življenja. Študentovstvo in mlado šolanstvo tiplje in blodi v nejasnih nazorih o življenju, kar onemogoča složno, enotno udejstvovanje. A kmetska in delavska mladina? Ta grenko občuti pezo današnjega življenja, razrvanih razmer in nesocijalne dobe.“

„Mladi se morejo upreti ter si z življenjsko silo priboriti dostop v javno življenje in delati za ustvaritev novega gospodarskega reda, ki bo odgovarjal duhu naše dobe. Umetniki smo sicer nekoliko oddaljeni od teh stvari, ker več ali manj ždimo v samoti, toda vedi, France, da se bomo vselej v vaših vrstah borili za nov jutrajšnji dan.“

„Za vas morajo govoriti vaša dela, ki morajo biti luč in svetiti na poti v bodočnost. Ko sva se spoznala, Pavle, si mi pripovedoval o bedi ljudstva vašega hribovskega kraja, ki ga brezobzirno izžema velekapitalizem. Toda to je danes povsod. In zastopniki tega ljudstva, ki sede v parlamentu? Postali so hlapci in sluge tega gospodarskega reda, ki do skrajnosti izkorišča najširše vrste naroda. Za topla in dobičkanosna mesta v različnih upravnih svetih i.t.d., ki jim jih nudi današnji kapitalistični sistem, izdajajo ljudske interese. Postali so strežniki in ministranti tega oderuškega sistema, ki jih za majhne nagrade uporablja kot krotitelje upravičenegu ljudskega srda. Pa se mogoče tega še ne zavedajo — v tem gnojnem vzdušju so bili vzgojeni. Mlada generacija pa mora prinesti temeljito spremembo ter se močno uveljaviti v parlamentarnem življenju, kamor današnja vladajoča generacija nikakor ne dovoli stopiti mladini,” je ognjevito govoril mladi časnikar, stopajoč po delavnici. Ustavil se je ob skupinskem kipu, ki ga je bil Pavle pravkar odgrnil. Strme se je zagledal v ta mogočni izraz umetniškega duha. Obrnil se je k Pavletu, ga prijel za roko ter mu dejal: „Zaman iščem besed, s katerimi bi izrazil vrednost in ceno tega umotvora, v katerega sem pravkar strmel. Vsak posamezni delec je živa beseda, a celota tvori mogočno skladnost, izražajočo vse tisto, kar danes manjka delovnemu ljudstvu. V tem delu se zrcali življenje množic in pripravljenost za borbo. In ti mi nisi nikdar povedal, da delaš na tem mogočnem umotvoru.“

„Razen vaju, ga doslej še nihče ni videl.“

„In kakor sva bila midva presenečena, tako bo presenečena vsa javnost,“ je pripomnila Cilka.

„Gotovo nameravaš to delo nekje razstaviti,“ je vprašal France.

„Ne. To delo, ki je življenjska podoba ljudstva iz mojega rojstnega kraja, je posvečeno temu ljudstvu,“ je povdaril Pavle.

„Pavle, ti si zmiraj nekoliko čudaški, a tudi izviren. Čim pridem v uredništvo, bom napisal poročalo o tem umotvoru. Hiteti moram, pa bom še prišel nemara prepozno,“ je še dejal France in se v naglici poslovil.

Komaj se je poslovil France že se je dvignila tudi Cilka.

„Toda, Cilka, pa vendar ne misliš že oditi? Zaboga, lep gostitelj sem, z ničemur ti nisem postregel. Nikar se ne hodi!“ je prosil Pavle in že stopil v sosednjo sobo ter prinesel na večjem pladnju nekaj prigrizka in vina.

Sprosil je Cilko, da je sedla; in že sta bila v živem razgovoru o rojstni vasi in njuni mladosti. Bolestno občutje se je izgubilo. Njuni duši, osveženi in oprani z mladostnimi spomini, sta peli v veselju.

V razgovor je zvonko udarjal zdrav in neprisiljen Cilkin smeh. V tem času pa se je ustavil pred vrati delavnice mlad mož, oblečen v vojaško uniformo.

Dvignil je že roko, da bi potrkal — pa je v tem hipu zaslišal izza vrat smeh, ki se mu je zdel tako znan ... Bilo mu je, ko da je dalnja godba, polna čudovitih zvokov priplula v njegovo srce in zdramila vsa zatajena čustva.

Mladi mož je vztrepetal. Obšla ga je slabost in oprl se je na zid, da bi ne padel. V grlu pa je zledenel en sam vzdih: „Cilka!“

Izza vrat pa se je še naprej čul glasnejši pogovor in med njim Cilkin in Pavletov smeh. Besed ni razumel, toda koj je ugotovil, da sta Cilka in Pavle sama.

Ostra bolečina mu je jedko stisnila srce. Z rokami je stisnil senca in odšel kakor omotičen.

Bil je Logarjev Aleš, vračajoč se od vojakov. Domov grede se je ustavil v mestu, hoteč obiskati Pavleta. Privedla ga je skrita želja, da morda pri Pavletu kaj zve o Cilki.

Toda Cilko je našel pri njem, ki ga je hotel obiskati. Kakor senca se je vlekel po mestnih ulicah, kjer je šumelo in valovilo vsakdanje mestno življenje. Strt in ubit se je naposled privlekel na postajo. In trenutek za tem ga je odpeljal vlak proti rodnemu kraju.

6.[uredi]

Večerilo se je, ko je Vranica pozvonil v vili tovarnarja Adolfina, člana delniške družbe.

Slugo, ki mu je prišel odpreti, je koj vprašal po gospodu.

„Doma je,“ je sluga kratko pojasnil.

„Prosim, da me milostljivi gospod sprejme,“ je dejal Vranica ter se ponižno sključil, čim je prestopil prag tovarnarjeve hiše.

„Pojdite za mano,“ je dejal sluga ter ga odvedel po stopnicah. Potem je Vranico prijavil in ga nato spremil v sobo.

Vranica se je s hlapčevskim izrazom v obrazu nekajkrat globoko priklonil proti naslonjaču, v katerem je udobno sedel približno osemintridesetletni mož, bral časnik ter kadil. Ko je opazii Vranico, je odložil časnik ter vstal.

„Milostljivi gospod ...“ je zajecljal Vranica.

„No, kaj vas je privedlo k meni?“ je vprašal tovarnar s pokroviteljskim in važnim naglasom.

Vranica je molčal. Nekoliko nižje je še sklonil glavo, a v očeh mu je zasijala hlapčevska vdanost in zmedenost.

„Kaj torej hočete?“ je tovarnar iz znova vprašal.

„Milostljivi gospod, vole imam naprodaj ...“

„To ni moja stvar, obrnite se na našega upravitelja!“

„Tudi vas se tiče, milostljivi gospod.“

„Rad bi vedel, kaj,“ je z nasmehom dejal tovarnar.

„Plačajte mi za kilogram nekaj dinarčkov več in povem vam stvari, ki vas bodo močno zanimale.“

„Kaj vendar?“

„Povem vam šele, ko mi daste črno na belem, da ne bom povedal zastonj.“

Tovarnar je omaluvažujoče segel v žep, izvlekel beležnico napisal na listič nekaj besed ter ga izročil Vranici.

„Oglasite se s tem lističem pri upravitelju. A zdaj — govorite!“

Vranica je hlastno segel po lističu, naglo preletel črke, ga zganil ter spravil v žep. Obraz mu je zasijal od zadovoljstva, da se je počutil skoraj domačega. Iz žepa je privlekel mehur s tobakom ter pričel lagodno polniti pipo.

Tovarnar je prezirljivo zrl nanj; rad bi že čul novico, ker pa se pred Vranico ni maral ponižati, ga tudi ni silil k pripovedovanju.

Vranica si je naposled prižgal pipo, parkrat krepko potegnil ter se prav važno in imenitno ozrl na tovarnarja.

„Čudne reči se godijo po svetu. E, to bi naši dedi strmeli, če bi vštali iz grobov! A čemu bi se jezil.“

„Govorite stvarno! Nimam časa in ne poželjenja poslušati vaše klaftrsko kokodajsanje,“ ga je tovarnar ostro opomnil.

„Tako, tako, na kratko — ob tovarno vas nameravajo spraviti.“

„Smešno! A kdo?“

„Nu, doslej še sam dobro ne vem. Vem pa, da se nekaj pripravlja ...“

„Kaj, da se pripravlja,“ mu je tovarnar neučakano skočil v besedo.

„Ob tovarno vas nameravajo spraviti.“

Tovarnar Adolf in se je bahavo zasmejal. Vranica ga je užaljeno pogledal: jezilo ga je, da se tovarnar smeje stvari, ki jo je smatral za silno važno.

„To se vam je posrečilo. Toda doplačila vam nisem dal zato, da brijete iz mene norce,“ je dejal tovarnar, ko ga je minil smeh.

„Stvar je važnejša, nego si mislite, milostljivi gospod! Da ste o njej poučen kakor jaz, bi se ne smejal. Vaša stvar je, če se smejete, toda mislim, ko spoznate ves položaj, vam ne bo več do smeha,“ je pripomnil Vranica samozavestno.

„Povejte torej, kar veste!“

„Naj pričnem v začetku ...“

„Toda stvarno; nimam mnogo časa,“ ga je tovarnar spet opomnil.

„Tako — torej da pridem k stvari: tovarno vam hočejo vzeti.“ „Toda rad bi vedel, kdo?“ „Kmetje in delavci!“ „A?“ „Da, kmetje in delavci.“ „Odkod imate to novico, človek?“ „Ljudje o tem vsepovsod govorijo; pripravljajo se na to.“ „Ostalo pa bo pri pripravah. Živimo v demokratični državi, ki priznava zasebno lastnino ter jo brani in čuva. Saj nismo v boljševiški Rusiji,“ je trdo dejal tovarnar.

„Še vedno me ne razumete, milostljivi gospod. Mislijo, da jim boste prostovoljno prepustil tovarno, sicer vas pa k temu prisilijo.“

„Hm, rad bi vedel, kako in kdo!?“

„Tega doslej še ne vem. Toda nekaj pripravljajo, snujejo nekakšno društvo, ki naj prevzame tovarniško podjetje. Vse vodita mladi Logar in bajtar Sojer. Od hiše do hiše hodita in pregovarjata ljudi. Imata jih bojda že mnogo na svoji strani. Čul sem, da ne bo nihče več prodal krompirja vaši tovarni za škrob. Tudi živine vam ne bodo več prodajali. Vse nameravajo pošiljati v glavno mesto. “

Te besede so tovarnarja Adolfina zresnile. Na vse, kar mu je doslej Vranica pripovedoval, se je oholo smejal, poslednje besede pa so mu šle do živega.

Vranica mu je zdaj zrl naravnost v obraz ter zadovoljen zaključil novico: „Zdaj vidite, milostljivi gospod, da nisem prišel zbijat šal, nego sem vam prinesel novico, ki vas mora zanimati. A, da ne pozabim, tudi delavci so v to zapleteni. Ta — vraga — kako mu je že ime — aha — Tomaž Hostnik, ta jih pa vodi.“

„Tako, dobro; toda gorje mu, kogar zalotim pri delu proti meni! Hvala vam, gospod Vranica. Čim izveste kaj novega, ne pozabite mi sporočiti. Ne bo zastonj“, se je z nepričakovano vljudnostjo obrnil tovarnar Adolfin proti Vranici.

Vranica se je v prvem hipu zadovoljno nasmehnil, potem pa se je z resnim obrazom in iskrečimi očmi globoko priklonil.

„Na razpolago sem vam, milostljivi gospod. Prav vse bom podrobno zasledoval, in čim kaj izvem, vam takoj sporočim. Zdaj pa moram domov. Zbogom.“

Tovarnar mu je segel v roko; čim so se za njim zaprla vrata, je stopil k telefonu, da skliče delničarje in ravnatelje na sejo. Ko je Vranica zapustil tovarnarjevo vilo, ni šel domov po cesti, temveč je zavil v hosto na stezo ... „Oprezen moram biti“, si je dejal. Zadovoljno je stopal skozi hosto, na katero je polagoma legal večerni mrak. Sonce je tonilo v zapad, skozi zeleno vejevje je rdeče gorela večerna zarja.

Ko je stopil s hoste, mu je pogled obstal na žitnem polju, ki je valovilo v bujnem zorenju. Skoraj malomarno je stopal sredi šumečega žitnega morja, tehtajoč z očmi bogato žetev. Kakor v vsem, tako se je Vranica tudi v tem ločil od ostalih kmetov: drugim so se ob pogledu na valujoče klasje dvigala prsa od radosti nad bogatim plačilom za težko delo; Vranica pa je bil čisto drugačen človek, kakor je zanj povsod veljal grobi dobiček, pravtako je tudi zrl delo na zemlji. In tako je šel skozi to morje klasja z lakotno in poželjivo mislijo.

Stemnilo se je skoraj, ko je prišel do vasi. Tu je srečal bajtarja Sojerja in Logarjevega Aleša.

„Odkod, sosed?“ ga je nagovoril Sojer.

„Nič posebnega — to božjo letino sem šel gledat,“ je lagal Vranica.

„Imenitno kaže — lepo, da bi le ne prišlo kaj podobnega kot pred tremi leti,“ je posegel vmes Aleš.

„Bog nas varuj,“ se je prekrižal Vranica. „Kam pa vidva?“

„V krčmo greva. Sestanek imamo tam,“ je odvrnil Sojer.

Vranici so te besede kar zagomazele po vsem životu, v očeh mu je živo zagorelo. Brezbrižno je dejal: „Isto pot imamo. Grem na kozarec vina.“

„Pa se vam bo tudi prileglo po takem sprehodu,“ je rekel Sojer tjavendan, ker mu ni bilč posebno všeč, da se jima pridruži Vranica. Sicer pa ni potem nihče ničesar več spregovoril.

Molče so prišli do krčme. Sojer in Aleš sta iz gostilniške sobe stopila proti stranski manjši sobi, a ž njima tudi Vranica.

„Oprostite, sosed, razen naju ni še nikogar, dotlej da ostali pridejo, se morava z Alešem sama posvetovati,“ se je Sojer pred vrati obrnil k Vranici.

„Ko pridejo še ostali, pridem k vama,“ je skoraj zamerljivo dejal Vranica.

„Zakaj ne,“ ga je povabil Sojer, stoječ med vrati.

Vranica je ostal sam. Sedel je za mizo, naročil ter polagoma pil. A z očmi je kar vrtal v vrata, za katerimi sta izginila Sojer in Aleš.

Sojer in Aleš sta bila medtem že sredi dela. Na mizo sta razložila razne listine in papirje. Aleš je pričel pisati, Sojer pa je pripomnil: „Naročil sem Hostniku in Kolencu, naj prideta na ta predhodni sestanek, da se bomo vsaj v glavnem sporazumeli.“

„Hostnik ne pride“ je v tovarni. Mislim pa, da gotovo pride Kolenc; mogoče da se je zamudil, saj veš, da je iz sosednje Rašice do nas lep kos pota,“ je odvrnil Aleš.

„Da le Kolenc pride! V glavnem je on potreben, ker je bil namreč pretekli teden v mestu, kjer je dobil važna sporočila.“

Ta hip se je oglasilo trkanje in že je stopil v sobo Janez Kolenc, kmet iz Rašice. „Mi o volku, volk iz lesa. Pozdravljen, tovariš! Tebe čakava. Kaj prinašaš iz mesta?“

„Dobre vesti, tovariša!“

„Pripoveduj!“ je neučakano silil vanj Sojer.

„Predvsem prinašam jamstvo 'Osrednje zadružne zveze', da bo sprejemala vse naše pridelke, poljedelske in živino. Pojasnil sem jim podrobno položaj, kakršen je pri nas, da namreč daleč naokoli ni večjega mesta, ki bi bilo trg za naše pridelke, vsled česar smo na milost in nemilost navezani in prepuščeni tovarni, ki ji nameravamo prav zdaj napovedati gospodarski boj. Dobil sem jamstvo, da nas bodo v času tega gospodarskega boja vsestransko podpirali. Kakšno pa je razpoloženje med ljudstvom?“

„Za našo stvar sijajno! Mislim, da bo na naši strani večina ljudstva, ki nas bo v boju podpiralo. Že danes si upam izjaviti, da mora tovarna podleči naši volji: ne damo surovin, potrebnih za predelavo. Da bi jih pa tovarna uvažala od drugod, to bi si vsak kapitalist premislil, s tem bi se predelava močno podražila,“ je navdušeno govoril Sojer.

„Tudi to so dobre vesti. Kljub temu pa se moramo ravnati po dobro premišljenem načrtu. Najprej je potrebno, da ustvarimo središče in stržen naše moči, to pa more biti samo zadružna organizacija. Tudi v mestu so bili mnenja, da je najprej potrebna organizacija, na katero se bodo šele mogli opirati vsi nadaljnji naši korakir Kakor danes v Podgori, tako moramo čimprej prirediti po vseh sosednjih vaseh in občinah sestanke, na katerih bomo sprejemali in upisovali člane. Največja skrb pa je, da bodo vplačani deleži. Če pride do tega, da bomo prevzeli tovarno, bomo tudi morali plačati delniški družbi primerno vsoto. Ne živimo v sovjetski Rusiji, kjer je bila zasebna posest razlaščena; živimo v državi, kjer so z zakonom zaščitena načela zasebne lastnine. Dalje! Ne bodimo nespametneži ter ne mislimo, da nam bo kapitalistična družba kar enostavno prepustila tovarniško podjetje. Branili se bodo, in trdno sem prepričan, da bo ta boj trdovraten in obupen. In končno moramo celo računati s tem, da utegnejo ti »gospodje" reči, da jim je vseeno, četudi tovarno za nekaj let zaprejo ...“

„Naj jo zaprejo!“ je upadel Aleš v premišljene Kolenčeve besede. „Mi bomo to vzdržali,“ je še dodal Peter Sojer. „Mogoče je, da vzdržimo, zlasti če nas bo centrala podpirala, toda ne pozabljajta, da so z nami — delavci!“

„Ti so z nami složni!“ je povdaril Sojer.

„To je lepo, toda delavci ne smejo biti za svojo složnost poplačani z bedo in stradanjem; ki jih čaka, če se- ustavi v tovarni obratovanje.“

„Poskrbeli bomo zanje,“ je vzkipel Aleš.

„Le polagoma in s premislekom! Utegne se zgoditi kljub najtrdnejši volji pomagati delavcem, da nam naposled ostane edina možnost, ž njimi složno deliti svojo in njih bedo. Ker moramo s tem računati; nioramo vse, kar hočemo podvzeti, najprej temeljito premisliti. Nesporno je, da je naša ideja dobra. In ne čudim se, če se zanjo navdušuje tudi delavstvo. Uresničenje naše ideje bi pomenilo tudi zanje zboljšanje težkega položaja. Upam, da se tudi med delavstvom javlja pravilno razumevanje gospodarskega življenja, da namreč mi vsi, ročni delavci, ne potrebujemo pri zamenjavi dobrin in produktov, ki so nam za življenje nujni, nobenih prekupčevalcev, posrednikov, zajedalcev in skledoliznikov, ki imenitno in razkošno živijo in se redijo od sadov našega dela. Toda za uresničenje vsake ideje je potrebna posebna taktika. Tudi nam. Boj, ki ga začenjamo proti kapitalističnim pijavkam našega kraja, mora temeljiti na naših vaseh, odkoder mora ta boj tudi izhajati,“ se je naposled obrnil Kolenc k obema tovarišema.

„Torej — kar se tiče naše občine, smo vsi pripravljeni — a midva z Alešem bova priskočila na pomoč povsod, kjer bo treba,“ je dodal Sojer.

„Določiti moramo dnevni red današnjega sestanka,“ se je Aleš vmešal.

A Sojer mu je pojasnil: „Kar tiče sestanka, je popolnoma enostavno. Kolenc bo v glavnih potezah razložil, zakaj pravzaprav gre, nakar takoj pričnemo z vpisovanjem članstva.“ „Jaz naj govorim?“

„Kajpada, ti. Iz sosednje vasi si, zato bodo tvoje besede več zalegle.“

„Dobro, kakor misliš, Sojer. Toda v debati in razgovoru mi vidva pomagata.“ „Seveda!“

Kmalu nato je bil sestanek v polnem teku. Med prisotnimi je bil tudi Vranica. Togo je sedel za mizo ter hlastal govornikove besede.

Kolenc je govoril preprosto toda prepričevalno; bil je pravi ljudski govornik, ki je znal v srcih udariti na pravo struno. Po Kolenčevem govoru, ki je našel med prisotnimi močan odmev, se je razvil obširen razgovor. Na nešteta vprašanja in pripombe so odgovarjali ter pojasnjevali vsi trije: Kolenc, Sojer in Aleš. Pozno je že bilo, ko se je šele pričelo vpisovanje članstva v zadružno organizacijo.

Večina navzočih se je takoj vpisala! Delo je šlo naglo od rok. Le nekaj omahljivcev se je boječe stiskalo v kot, kjer je sedel Vranica nedolžno in brez volje ko da je odrt na meh, zdelo se je, da ga stvar prav nič ne zanima, v resnici pa je pazljivo sledil prav vsemu.

„Vi, tam zadaj se ne boste vpisali?“

„Saj je še čas. Še Vranica se ni vpisal.“

„Jaz — jaz — jaz bom še počakal. Jaz v vse to ne verjamem. Boljši vrabec v roki, nego golob na strehi,“ je Vranica jecljal ter se izvijal.

Besede Vranice so neprijetno prekinile mirni potek sestanka, prav zavoljo njih se par omahljivcev ni vpisalo v zadrugo. Vendar pa je bil uspeh kljub temu imeniten; večina navzočih je stopila v organizacijo, tako da je bil pripravljalni odbor zelo zadovoljen.

Po končanem vpisovanju je bil sestanek zaključen. Ura jie šla na polnoč. Aleš je odšel iz krčme z Vranico.

„Torej, gospod Vranica, vztrajate na svojem sklepu?“ je Aleš prekinil molk.

„Vztrajam!“

„Kakor vidim, vam je torej suženjstvo in hlapčevstvo všeč.“

„E, sinko, zdaj imamo vsaj nekaj, to pa, kar vi počenjate, pomeni, da ne bomo imeli nič. Odločno sem proti. Vedno sem bil s poslovanjem tovarne zadovoljen, nimam kaj oporekati, zato tudi nočem imeti z vami nič skupnega!“

„Čudno je, da ste samo vi zadovoljen, ko pa vsi ostali tarnajo in oporekajo. Vaša stvar je, če pristopite kot član zadruge. Toda da vam kdaj kasneje ne bo žal zavoljo te trdovratnosti,“ je odločno dejal Aleš.

Prišla sta do Vraničine domačije. Na poslednje Aleševe besede je Vranica molčal.

„Lahko noč,“ je voščil Aleš, ko je Vranica krenil s ceste proti hiši.

„Lahko noč,“ je Vranica mrmraje odzdravil.

Vas je bila tiha, zavita v toplo poletno noč. Aleš je s težkim srcem nadaljeval pot; kar je nasilno zatiral v sebi, kar je premagoval z neumornim delom, je oživelo z dvojno silo. Čar tople poletne noči je dvigal v Aleševi duši grenke spomine. Cilkin obraz je boleče zažarel pred očmi.

S hlodov, kjer je nekdaj vasoval Aleš s tovariši, je zvenel pritajen smeh in razgovor.

Aleš že dolgo ni bil na hlodih, kajti to večerno vasovanje in pomenjkovanje ga je bolestno spominjalo na minule dni.

Ozrl se je po poti. Proti njemu je prihajalo dekle.

„A, ti si, Marta!“ jo je ogovoril, ko sta se srečala ter se ji brez besed pridružil.

Aleš je zaman iskal besede, da bi navezal pogovor; še sam ni mogel razumeti, zakaj se je pravzaprav Marti pridružil, zdelo se mu je, da mu to ukazuje neznana sila: „Na kljubost Pavletu,“ si je pojasnil ter opravičil.

Molče sta prišla do Vraničevih. Marta se je ustavila ter se naslonila na vrtno ograjo. In Aleš je stopil k njej.

„Kje si bila, Marta?“ je vprašal naposled.

„Pri prijateljici.“

„Morda pa s fantom?“

„Nimam nobenega! Jezen je name.“ „Jezen? Zakaj?“

„Mislim, da zastran našega očeta, ki nama je prepovedal sestajati se. Prosila sem Pavleta, naj očeta ne draži ter mu predlagala, da bi se nekaj časa ne sestajala. A Pavle me je takrat pustil samo, ne da bi kaj dejal,“ je z žalostnim glasom pripovedovalo dekle.

„Pa veš, kaj je s Pavletom?“

„V preteklih počitnicah sem zvedela od Cilke, da je Pavle že delj časa v tujini.“

„In ti nikoli ni pisal?“ „Njkoli.“

„Pozabil te je,“

„Vem,“ je tiho dejala Marta.

„Drugo ima,“ se je Aleš ozrl na Marto.

Dekletu so stopile solze v oči, na obrazu so se zarisale bolestne poteze.Komaj slišno je vprašala: „Katero? Jo poznaš, Aleš?“

„Poznam,“ je odvrnil Aleš, in zdelo se je, ko da bi rad še nekaj povedal, a mu je beseda zastala v grlu.

„Katero vendar?“ „Cilko Sojerjevo!“

„Cilko Sojerjevo? Saj je bila vendar tvoje dekle.“

„Razšla sva se.“

„Cilka in Pavle? Tega si nikoli nisem mislila. Ali ti je to zaupal Pavle sam?“ je vpraševala Marta.

„O Pavletu ničesar ne vem; odkar sem šel v vojake, nisva več govorila. Vem pa zatrdno, da sta se v mestu Cilka in Pavie sestajala, da je bilo med njima več ko prijateljstvo.“

„In jaz sem zaman čakala,“ je vzdihnila Marta.

„Zaman; prav zaman, Marta. A ne bodi žalostna! Tudi jaz sem se varal o Cilki, pa nisem obupal. Bili so dnevi, ko je bilo zame življenje neznosno breme, a vendar nisem klonil pod težo.“ „Fant si, jaz pa le slabotno dekle. Dolgo bo še, predno se zaceli rana v srcu. Doslej sem vsaj upala, da se Pavle vrne. Zdaj se odpira pred menoj grozen prepad in samota,“ je zajokala Marta.

„Marta, ne joči,“ jo je tolažil Aleš.

„Mogoče veš, Aleš, kje je sedaj Pavle?“ „Ne vem, Marta. Vem le, da je v tujini; še ni dolgo, kar mi je to povedal njegov brat. Sicer pa še Mlinarjevi sami ne vedo, kje je. Vsak dan je bojda drugje.“

Pri Vraničevih se je z ropotom odprlo okno.

„Marta, ali ne misliš danes v hišo? Naj mar pošljemo po tebe?“ je rezko zaklical Vranica.

„Oče me kliče, domov moram, Aleš,“ in že je Marta izginila za vogalom.

Vranica je legel v posteljo, čim je prišel iz krčme. Toda zaspati ni mogel. Znova in znova je premišljeval in ponavljal, kar je čul v krčmi ter računal, kako močno se bo prikupil tovarnarju Adolfinu, ko mu vse to pove. „Toda kako,“ je ugibal. „Vsak dan ne morem k njemu, da ne bi vzbujal suma. Sosedje ne smejo zvedeti, da sem v stikih s tovarnarjem.“ Preobračal se je v postelji z leve na desno ter iskal in tuhtal najboljšo rešitev. Naposled se je odločil, da tovarnarju vse to napiše, pismo pa odnese k njemu Marta.

S to odločitvijo in mislijo na nagrado je Vranica naposled usnul.

7.[uredi]

V nedeljo popoldne. Vas je po težkem tedenskem delu počivala. Mladina je bila na izletih in v prirodi. Gospodarji pa so važno in s skrbmi hodili po polju. Žetev je bila pred durmi. Vedeti je bilo treba, kako klasje dozoreva. Zakoni zemlje ukazujejo: v nedeljo, ko vse počiva, morajo gospodarji na polje, da ondi napravijo delovni načrt za ves teden. Ko se je solnce nagnilo na obzorje, je odšel z vasi tudi Aleš. Kreni ni na polje, temveč na pot proti tovarni. Stopal je z umerjenimi koraki ter se zdaj zdaj ustavljal. Zdelo se je, ko da ugiba, naj gre ali naj ne gre. Aleš je res ugibal. Močno je bil presenečen, ko je pred dvemi dnevi sprejel pismo, v katerem ga je pozval tovarnar Adolfin na razgovor zastran važnih gospodarskih vprašanj. V pismu je bilo posebej naglašeno, naj o tem nikomur ne pripoveduje, zakaj, to zve pozneje. V prvem hipu je Aleš nameraval pokazati pismo Sojerju. Toda prav te dni ga ni nikjer srečal, na dom pa ni maral zavoljo Cilke, ki je bila prišla pred nekaj dnevi na počitnice. Cilka si je hotela v počitnicah v domačem kraju odpočiti po težkem delu. Po končanem študiju je tudi že prestala predpisano odvetniško prakso v odvetniški pisarni, kjer pa je nameravala ostati še vnaprej. Sojer je bil neizmerno ponosen na svojo hči. Posebno mu je bilo všeč, da si je Cilka v svojih študijah sama pomagala, se sama preživljala. Domov se ni obračala po nobeno podporo, ker je vedela, da ji z malim ne morejo pomoči, obilja pa ni bilo v koči. Sojerica pa ni bila le ponosna, ampak je na Cilko zrla s spoštovanjem. Ni ji moglo v glavo, da je njena Cilka, to preprosto in ljubeznivo dekle, doktorka prava; in ni ji bilo všeč, da je Cilka, čim je odložila svojo mestno obleko, pričela pomagati pri gospodinjstvu, pravtako kot v prejšnjih letih. Cilka se dela ni sramovala ter se ga izogibala. Z očetom je celo hodila na polje. V nedeljo popoldne je šla Cilka v naravo — s knjigo, svojo najboljšo tovarišico. Dekleta njenih let, njene sošolke, so bile, razen Marte Vraničeve, 2e vse omožene. Med Marto in Cilko pa ni bilo nikoli posebnega tovarištva, ker se je Marta nosila proti Cilki precej visoko. Cilka je sedla ob robu hoste. To pot se ni poglobila v knjigo, položila jo je poleg sebe ter se zagledala čez pokrajino. Grenka bolest ji je objela dušo in vroče je zahrepenela, da bi kdo sedel poleg nje, vzel njeno roko v svojo, ji božal lase in jo tesno objel čez pas, da bi ji zastal dih. S sanjavimi in tožnimi očmi je blodila in iskala po pokrajini. Prazni so se ji zdeli vsi njeni dosedanji uspehi, prazno vse dosedanje življenje. Mladost, ki jo je tako živo in tesno občutila v vsakem najmanjšem delcu svojega bitja, je klicala in hrepenela po življenju in ljubezni. »Aleš — Aleš," so goreče šepetale njene ustne. Nenadoma so Cilki zažarele oči od radosti in veselja: izza ovinka je prihajal Aleš. Z očmi je spremljala vsak njegov korak, sleherni njegov gib, dokler ni izginil daleč med njivami. »Kam neki gre?" je ugibala. »Morda k dekletu," ji je prišepetaval neznani glas, da se je srce krčilo od grenke bolesti. Aleš je prišel skoraj do tovarne, a se še ni odločil, naj gre k tovarnarju Adolfinu ali naj ne gre. Naposled se je odločil, da gre. Kmalu nato je bil pred tovarnarjevo vilo. Odločno je pozvonil. Čim je vstopil, je vsepovsod opazil, da je vila razkošno opremljena. To razkošje je Aleša odbijalo, da mu je bilo vse tuje in hladno; v dušo mu je ostro urezala misel: .In vse to je iz žuljev revnega, malega ljudstva." Tovarnar je bil udobno zleknjen v naslonjaču. Ko je sluga prijavil Aleša, je malomarno skomignil z rameni ter naprej zrl skozi okno. »Gospod Logar. Želite?" je vprašal. „Jaz? Jaz ničesar ne želim. Pač pa vas moram jaz vprašati, kaj želite, ker ste me pozvali k s e b i/ je kratko zavrnil Aleš tovarnarja. Tovarnar Adolfin se je presenečen ozrl na Aleša »Prav imate. Spominjam se, da sem vam pisal. Kaj neki sem že hotel govoriti z vami? Da, že vem. Prav! o tem se pogovoriva. Izvolite sesti,“ je povabil Aleša. Aleš je sedel, tovarnar pa je segel po tobačno skrinjico ter ponudil Alešu. »Hvala, ne kadim,“ ga je zavrnil Aleš. »Pozval sem vas, da se pogovoriva o nekaterih važnih gospodarskih vprašanjih našega kraja. Izvedel sem, da pripravljate in organizirate gibanje, ki naj onemogoči prodajo sirovin našim tovarnam. »Popolnoma točno ste obveščen," je pripomnil Aleš. »Slep in neumen je, kdor si od tega gibanja obeta uspeh. Ne bo dolgo in ysi se priplazite po kplenih, proseč, naj spet kupujemo vaše poljedelske pridelke, Sam veste, da tudi glavno mesto ni obljubljena dežela. In končno: naši trgovski prijatelji in sodelavci ter naš kartel, vsi bodo odločno posegli na trg ter ondi zaščitili naše interese. Svarim in opozarjam vas. da ne začenjate boja, ki ga ne boste vzdržali in ki bo končal z vašim porazom," je posmehljivo govoril tovarnar Adolfin. , »Močno se motite, če mislite, da sem prišel k vam zato, da mi pred. pišete, kaj smemo delati in kaj ne smemo. Priporočam se,“ je ogorčeno dejal Aleš ter segel po klobuku., »Polagoma, mladi mož! Ne prenaglite se. Da, resnica bode v o č i . . . m /11*1?! .» b ty rp it( ij si 95div ni o$ub gbido »Počakajte, še nisva pri kraju. Naša delniška družba me je poverila, da govorim z vami o važni stvari. Da dokažemo dobro voljo za vaše zahteve, smo se odločili, da sprejmemo v naš upravni svet dva kmetska zastopnika. Vas in gospoda Kolenca," je važno razlagal tovarnar. .Prepozno!" .Članstvo v upravnem svetu je dobičkanosno. Letno najmanj stotisoč. . . " mtaai - »Nikoli se ne bom toliko izpozabil, da bi zavoljo svoje osebne koristi izdal svoje tovariše. Če že veste vse, vedite še to: vse je sklenjeno, odločeno, vse pripravljeno. Ni več daleč, ko bomo napovedali vašemu podjetju gospodarski boj. Nobeden kmet, od blizu in daleč, vam ničesar več ne proda. Zmaga naše složnosti in enotnosti nam bo dala v roke vsa tovarniška podjetja. Nemogoče je, da bi se dandanes še naprej redilo in bogatelo nekaj posameznikov na račun ljudstva, na račun našega težkega dela. Ti vaši visoki tovarniški dimniki, segajoči pod oblake, nas venomer spominjajo na našo bedo in ponižanje. Vznemirjali in opominjali so nas, dokler se ni ljudstvo zdramilo ter odločilo za boj, ki ne jenja vse dotlej, dokler ne bodo ti dimniki pomniki in oznanjevalci pravičnega in zadovoljnega življenja kmetskega in delavskega ljudstva," je resno odgovoril Aleš. »Le polagoma s to složnostjo in enotnostjo; mnogo jih bo, 'ki jih bo zmamil lesk zlata in'denarja, mnogo, ki jim bo osebtik korist več negb korist splošnosti, celote," se je nor&vŽl tovarnar'.' ‘ »Toliko jih nfi^bo^da bi onenjogočili naše delo." „0 tem se ne toova pričkala. Odgovorite mi na našo^ponudbo.* 4 »Zase sem vam I t odgovoril; morem pa odgovoriti tudi za Kolenci': ne priporočam vam, da mu sporočite ponudbo." »Torej zavračate'?' -<t - • >' " • .O tem ni dvoma!* ' ‘ „Še kesal se boste teh vaših mladostnih nčpremišljehosti. V življenju vselej velja: Bodi^jroti komurkoli in kakorkoli, kar si sam priboriš, to imaš!* Ždnjice . Mogoče, po vašem oderuškem kapitalističnem nazoru. Toda današnja doba prinaša nove nazore — nazore, po katerih bodo v bodoče onemogočeni in odstranjeni vsi tisti, ki bodo hoteli bogateti in se rediti na račun množice, ljudstva." „Ne bom se prepiral z vami o smešnosti vaših nazorov, to vam bo dokazalo življenje; toda naj se vrnem k stvari, o kateri sva govorila. Iz vaših besed moram sklepati, da se je ljudstvo odločilo napovedati nam b o j / .Tako je. Napovemo boj, ki ga bomo odločno bojevali do končne zmage.” „Prav; hočete boj, torej boji Toda padel bo, kdor bo padel 1 Nobene tajnosti vam ne odkrivam, če vam povem, da ne bomo štedili in izbirali sredstev.* „S tem računamo. Ne bom se pričkal za to, kar je še zavito v meglah bodočnosti. Priporočam se, gospod tovarnar/ se je hotel posloviti Aleš. .Počakajte še trenutek, mladi mož! Pokažem vam nekaj, kar bo močno ohladilo vašo odločnost in navdušenje. Izvolite z menoj,* se je tovarnar obrnil k Alešu. Tovarnar je vedel Aleša v drugo nadstropje. Izza dveri večje sobane so udarjali zvoki glasovirja, gosli in bobna. .Izvolite vstopiti,* je povabil tovarnar. Tovarnar je spremil Aleša v razkošno opremljeno sobano. Tu je bila zbrana večja družba, vesela in imenitno razpoložena. Starejše gospe in možje so sedeli za dolgo mizo, mladi pa so plesali ob zvokih jazzove godbe. Aleš se je začudeno razgledava! po družbi. Čim je opazil med drugimi tudi nekaj večjih kmetov -gruntarjev, je spoznal, ^akaj ga je tovarnar privedel v sobano. .Družabni dan, s čajem gostimo/ je dejal tovarnar, ko sta sedla. »Kot vidite, je med nami tudi precej kmetov. Z vašo složnostjo in enotnostjo ne bo tako kot ste pravkar govoril," je tovarnar zbodel Aleša. .Posamezniki niso celota/ .Toda posamezniki tvorijo c e loto/ .To je res — toda prizadevali si bomo ustvariti tako c e loto/ Pogovor je prekinil sluga, ki jima je prinesel čaja. Aleš se je v tem ozrl na plešoče pare. Med njimi je zagledal — Vraničevo Marto, ki je plesala s tovarniškim uradnikom Bredovcem. Na obrazu ji je bilo videti, da se imenitno zabavic Aleš je postal žalosten, ko je videl, kako se kmetje .sučejo in zabavajo' v tej družbi — močno hudo pa mu je bilo zavoljo Marte. Godba je prenehala. Marta je z drugimi dekleti sedla za mizo. Šele sedaj je Aleš ugotovil, da je v tej družbi še več kmetskih deklet, a tudi nekaj fantov. Sila neprijetno in nerodno mu je postalo v tej družbi. Divji zvoki moderne godbe so burili njegovo dušo, napol oblečene žene tovarniškega uradništva so se mu gnusile. Ogorčen je bil, da so v tej družbi, kjer je bilo z vsem poskrbljeno za strasti in poželjivosti modernega sveta, tudi kmetski ljudje, zlasti mladina. % Marta doslej Aleša-ni opazila. Zabavala se je, ko da je zrasla v tej družbi. / Aleša je njeno obnašanje hudo razkačilo. Toda ni si vedel odgovoriti, odkod tolika skrb in- zanimanje za Marto. V poslednjem času jo je sicer nekajkrat srečal ter spregovoril ž njo par besed, ko pa je prišla Cilka na počitnice, je Aleš naravnost oprezal za Marto, da bi o tem govorila vsa vas. .Cilki in Pavletu na kljubostl** je vrelo v njem. Tovarnar Adolf in, ki ni izpustil Aleša iz vida, si je zadovoljno mel roke, ko je opazil, kako se Aleš briga za Marto. .Zakaj ste me vendar privedel sem, gospod tovarnar?* se je Aleš ves vznemirjen obrnil k tovarnarju. .Zato, da sem vam dokazal, da jih je mnogo med vami, ki se bodo tepli in grizli za drobtinice z naše mize,M je zlobno dejal tovarnar ter se na glas zasmejal. Alešu je zavrela kri zavoljo tega ponižanja, ki mu ga je tovarnar zalučal v obraz. Na ustnicah je že imel oster odgovor, a se je premagal. Obrnil se je ter odšel, ne da bi komu kaj dejal. Tovarnar Adolf in je potem prisedel med nekatere delničarje, ki so bili v zaupljivem pomenku. A ni strpel med njimi. Vstal je ter zaplesal z — Marto. Dražila in vabila ga je mlada, lepa postava, mikala pa tudi radovednost, da bi zvedel, kaj imata Marta in Aleš med seboj. Marta je bila sila ponosna, ker je zaplesal ž njo sam tovarnar. Toda stari, izkušeni »ženski lovec" je na prvi pogled spoznal, da ima v rokah dekle, kakršnega ne bo kmalu spet imel. Tesno je prižemal in stiskal k sebi mlado, zdravo in lepo dekliško telo. .Lepo pleŠete," je med plesom šepetal Marti. Marta je molčala, le zardela je močno. „Krasna ste ko boginja,* ji je šepetal eno iz zbirke svojih fraz, s katerimi je omamljal dekleta in žene. „Vi se samo prilizujete,* se je naposled opogumila Marta. Tovarnar se je ostro zagledal v njene oči. Marti je bilo, ko da se ves svet vrti okrog nje, ko da je izgubila lastno voljo; vsemu, kar je tovarnar šepetal, je le prikimavala z glavo. Po prvem plesu je tovarnar še nekolikrat zaplesal z Marto ter ji šepetal čedalje vabljivejše in zapeljivo. Ko je Marta odhajala domov, je bila že popolnoma zamotana v mrežo starega razuzdanca, ki je bil mojster ^v zapeljevanju žen in deklet

8.[uredi]

Aleš je zdivjal iz vile tovarnarja Adolfina kakor zbesnel. Mlada kri je kipela v žilah. Šele hosta, skozi katero ga je vodila pot proti domu, je nekoliko umirila mlado, ogorčeno kri. Domov je prišel Aleš že popolnoma miren. .Kje si bil toliko časa?* ga je ošteval oče. * Ostal sem delj časa na polju, da sem mogel vse pregledati ter napraviti načrt dela za ta teden, tebe pa še zvečer ni doma, da bi pogledal, kaj delajo hlapci. Imenitno gospodarstvo je to ; vse kar je prav! Hlapci na veselici, konji pa naj grizejo jasli! Če že sam nisi maral domov, bi vsaj hlapce poslal.* .Nisem bil na veselici; še na misel mi ni prišla." .Imenitno. Na vasi je veselica, a ti o tem ničesar ne veš. Vrag vedi, kaj je s teboj! Tako ne gre tfeč dalje! Odkar je umrla mati, gre pri nas gospodarstvo rakovo pot. Lepo bomo končali, Če gre še nekaj časa tako. Aleš, oženiti se moraš, druge pomoči ni.* ' ' i ! ) ' .Oženiti?" je Aleš začuden vprašal. „Za to imam še čas * ,Ti imaš morda še čas, toda gospodarstvo ne!* .Saj imamo vendar gospodinjo, oče.* ‘ ,Na tuje ljudi se ni zanesti.* „Morda pa še pojde, nekaj Časa.* ’ ’ »Izključeno. Če se do konca leta ne oženiš, dam posestvo v najem." .Torej se moram oženiti. Toda to ni tako lahka reč.* ' ! / - * ’ t • 1 ' I ^ ^ .Križ božji, tako tarnanje. Nappsled bom Še zvedel, da nimaš niti dekleta." , .Skoraj da je res, oče.. Nobenega dekleta nimam. Težko se je potem ženiti.* „Da te le sram ni. Jaz, stari človek, £>i te osramotil." „Težko je imeti dekle, oče, če je tista, po kateri toži srce, za vselej izgubljena.* .To so čudne reči. Toda za eno dekle vendar ne boš povešal glave. Pravijo: sonce ne sije samo za eno rožp. Deklet je povsod kot makovih cvetov, a dedič take domačije kot si ti, ta si more celo izbirati." .Oče, prosim vas, končajte s temi stvarmi, dosti časa bo še zanje.* .Časa sploh ni! Kakor sem že dejal, če se. ne misliš oženiti, dam domačijo v najem.* .Če hočete — dajte!* Stari Logar je srepo pogledal sina. Takega odgovora se ni nadejal. Zgrozil se je ob misli: kakšen kmet bo neki Aleš, ko se more s tako lahkim srcem ločiti od domačije. Staremu Logarju so drhtele prebledele ustnice: ,Da bo kdaj takole govoril dedič naše domačije, tega nisem nikoli mislil.* .Oče, prosim vas, ne trapite me!* »Hočem, da naposled začneš resno misliti. Jaz bi s to ženitvijo ne delal take komedije. Kaj pa Vraničeva Marta? Ta je zate kakor ustvarjena." • .Marta?* je ponavljal Aleš, in v spomin je prišla Marta, ko se je zabavala v tovarnarjevi vili. .Zakaj molčiš? Ti mar ni všeč? Zelo bogata bo. Vranica, ta stari, grešni skopuh, je precej naskoparil." .Bogata? To ni vse,* je dejal Aleš ravnodušno. „Ali ni morda dosti lepa?* »Toda, oče, kakšna vprašanja? Končajva s tem. Živini grem položit, hlapci gotovo ne bodo prišli,* je dejal Aleš ter odšel.

Ko se je vrnil, sta z očetom sedla k večerji. Večerjala sta molče. Starega Logarja je sicer močno mikalo, da bi pogovor nadaljeval, toda resni Alešev obraz ga je od tega odvrnil. Po večerji je Aleš odšel na vas. Stoječ pred hišo, je nekaj časa premišljal, naposled je krenil proti krčmi. Noč je bila temna; nebo čez in čez prepreženo z gostimi oblaki. Razsvetljena okna so svetila v temo kakor žareče oči. Iz krčme je grmel bas in cvilila harmonika. Igrali so nekakšen „šlager“. Med godbo so se mešali hripavi in zategli glasovi: „Ko pojdem v nebo, bom mislil na tebe . . .“ V majhni sobi, polni dima in sparine, se je gnetlo in vrtelo polno mladih ljudi. Plesali in poskakovali so po taktu moderne godbe. Mladi ljudje so se silili plesati — veljaj kar veljaj — moderne plese. Zato pa je vsak plesal in poskakoval po svoje. Pravi semenj. Kakor jelke ravna mlada telesa so bila sključena in zvita, v taktu moderne godbe. Na klopeh ob zidu pa so sedele starejše ženske ter zvedavo stezale vratove, da bi ničesar ne prezrle ter imele ves teden o čem govoričiti in prenašati pošte. Sredi sobe se je vrtelo nekaj mestnih gospodkov. Plesali so sicer nekoliko mirnejše, toda bahavo so držali glave pokoncu, kakor prazno klasje med zdravim žitom. Napihovali so se, ko da je ves svet njihov. Godba je pravkar utihnila, ko je stopil v sobo Aleš. Dekleta so si z robčki otirala potne in razgrete obraze. Po sobi so se zbirale manjše skupine fantov in deklet. Vsekrižem so prepevali, da je šlo skozi ušesa; prepevali so »najmodernejše mestne pesmi". Alešu je bilo težko zavoljo tega. Zdelo se mu je, ko da čisto in preprosto življenje vasi polivajo z gnojnico. Razžalostil se je, ko je iz najbližje skupine čul, kako opolzko in dvomiselno govoričijo celo dekleta. S tožnimi očmi je iskal po sobi, med njimi ono, po kateri je hrepenelo srce — Cilko. Iskal je zaman. Cilke ni bilo med plešočo mladino. Alešu je postalo tesno v srcu. Tuji glas mu je šepetal: »Sramuje se vaške družbe." Ko je med skupino deklet uzrl Marto, je od veselja tlesknil z rokami. , Cilki na kljubostl Naj to vidi cela v a s l“ si je dejal. Ko se je oglasila spet godba, se je Aleš preril skozi gnečo do Marte. Marta se je presenečeno ozrla nanj, a se je rada odzvala, ko jo je zaprosil za ples. .Marta, nekaj bi te rad vprašal," ji je dejal med plesom. »Kaj pa?“ „Kako si prišla danes popoldne med one razuzdance?- „Oče me je poslal tja.* »Oče?* ,In, saj si bil tudi ti tam." j »Prišel sem po naključju, dasi sem bil v tovarni radi drugih stvari.* »Toda bilo je lepo, kaj?“ »Lepo?” je zateglo ponovil Aleš. »Kajpada, lepo. Imenitno sem se zabavala.” »Marta ne hodi več tja!" „ Zakaj?" »Zato, ker tatn ni naše mesto. Človeka trpijo radi usmiljenja.* »Jaz nisem tega občutila. Zame se je gospod tovarnar še posebno zanimal/ Na te besede ji Aleš ni odgovoril, kakor nož so se mu zasadile v srce. Ko je Marta videla, da je Aleš tako nenadno umolknil, je šele spoznala, da so ga njene besede bržčas hudo zadele. Sunkovito je stresla z glavo, češ: »Kaj meni mar — kaj pa mi je do Aleša?" Prav v tem je med vrati sosednje sobe zagledala Sojerjevo Cilko. In spomnila se je, kako ji je Aleš pripovedoval, da ji je Cilka odtujila in prevzela Pavleta. Oglasila se je želja po maščevanju; in Marta bi ne bila ženska, če bi ne vedela, kaj ji je storiti. Poskusila je navezati pogovor z Alešem. Godba je utihnila. Aleš se je Marti zahvalil ter jo hotel peljati k mizi, da bi sedla. »Hodiva rajši,” je prosila. »Prosim," je vljudno dejal Aleš. „Zakaj nič ne govoriš?" »Ne vem, kaj naj ti povem." »Si hud name?" »Čemu bi bil hud?" »Vem, da si hud za to, kar sem ti rekla, toda tega nisem menila resno. Šalila sem se .” »Motiš se, če misliš, da sem bil hud nate, priznam pa, da me je težko zadelo tvoje pripovedovanje o popoldanski zabavi. »Aleš, zakaj imaš vendar toliko predsodkov proti gospodom iz tovarne?" »Ker so krivi vse bede in ponižanja našega kraja." Marta ni marala več govoriti o tem, zato je nenadoma odrezala: »Cilka je tukaj!” Aleša je kar streslo. Z očmi je iskal po sobi, dokler ni našel Cilke. Cilka ni povesila oči, ko se je srečala z Aleševim pogledom. Nasmehnila se je in težko ji je bilo v srcu. Aleš pa pogleda ni prenesel. Jedko ga je zbodel spomin na oni trenutek, ko je stal pred vrati Pavletove delavnice. Ljubosumnost je zapekla v srcu. Hoteč Cilki pokazati, da ga bolest in nesrečna ljubezen nista strli, se je ljubeznivo obrnil k Marti. Toda bilo je videti, da je njuna zabava in pomenek prisiljen, kar sta sicer drug drugemu skušala zatajiti. Cilka tega ni opazila, ker je bila prepričana, da se imata Marta in Aleš rada. Čula je sicer, da se Marta in Aleš sestajata, toda na govorice ni dala mnogo. Zdaj pa je verjela, dasi sta Marta in Aleš v resnici igrala samo komedijo. Cilki je bilo hudo, ko da je izguFrancc Gerželj bila najlepše v svojem življenju, česar ni mogoče zamenjati z nobeno drugo stvarjo. Ni še bilo polnoči, ko je Cilka odšla z materjo domov. Sojerica ni mogla razumeti, kaj je Cilki. Ves popoldan ji je Cilka prigovarjala, naj gre ž njo na veselico, zdaj pa je — bežala odtod. Marta in Aleš sta ostala še naprej v krčmi. Aleša je napadla misel, da mora vsa vas govoriti o tem, kako je plesal z Marto. Ko se je naposled Marta odpravljala domov, jo je Aleš hotel spremiti. To mu je končno tudi uspelo. Noč je z vsemi čari in tajnami zagrnila vas. Po vasi sta šla Marta in Aleš tesno drug ob drugem in za roke sta se držala. Ko sta prišla do Vraničevih, se je Marta naslonila na vrtno ograjo. Z vrta so opojno duhtele rože. Aleš je bil tik ob Marti ter ji gledal v oči. , Marta?” je vprašal, objel dekle čez pas, jo pritegnil k sebi in skušal poljubiti. „Ne, Aleš, ne,“ se je Marta branila ter se mu izvila iz rok. »Lahko noči* . . . In Aleš je ostal sam. Razkačilo ga je Martino ponašanje. Obrnil se je proti krčmi, da bi ondi pozabil pri vinu, kako grdo ga je Marta zavrnila. Toda v krčmo ni šel. Zdelo se mu je, da bi vsi raz njegov obraz brali sramoto, ki jo je pravkar doživel. Brez cilja je odšel Aleš z vasi proti hosti. Globoko v srcu se je bolestno oglašalo hrepenenje po Cilki. Sedel je kraj hoste in zagrebel glavo med dlani. Danilo se je že, ko se je vračal proti vasi.


9.[uredi]

Leto se je nagnilo v jesen. Sonce se je leno vozilo po obzorju. Dozorele rastline so druga za drugo stresale semenje v naročje zemlje. Po vrtovih in na livadah so kakor bele lučke gorele jesenske marjetice. Pozna jutra so bila zavita v mlečno meglo, ki je zastirala vso pokrajino. Selivke so se zbirale k odhodu ter se ščebetaje poslavljale. Krompir je dozorel. Po njivah so vaščani kopali svoj največji in najvažnejši pridelek. Ponekod so gospodarji že orali krompir, kar pa ženskam ni bilo všeč, ker so morale biti vsaka zase. Koliko prijetnejše je kopanje krompirja, ko je druga poleg druge ter se dž tako imenitno pomenkovati. Koliko novic in človeških usod se pri tem delu premelje 1 Toda oranje gre hitrejše od rok, da je veselje! Nakladajo se vozovi in odvažajo. Nekaj domov, ostalo pa so prejšnja leta peljali naravnost v tovarno. To jesen je bilo drugače. Krompir so vozili na postajo. Boj kmetov proti tovarniškim delničarjem se je nadaljeval, odločno in s kmetsko nepopustljivostjo. Ustanovljeno »Kmetsko zadrugo" so vodili ljudje, ki jim je ljudstvo zaupalo ter verjelo, da bo zadruga prospevala ter vzdržala pritisk kapitalistov, ki so si prizadevali to edino kmetsko neodvisno organizacijo razbiti. Predsednik zadruge je bil Janez Kolenc, tajnik Logarjev Aleš, blagajnik Peter Sojer. Ti trije so bili voditelji boja, stebri, na katerih je slonela cela stavba zadružnega podjetja. Dan za dnem so bili vpreženi v delo, delali kakor živina, vse ovire in težave pa premagovali s pravo kmetsko trmo. Zdaj, ko so zbirali krompir, sta bila dva zmiraj na postaji, odkoder so pošiljali krompir v večja industrijska središča. Poleg postaje je imela zadruga preprosto leseno stavbo, ki je služila za skladišče, pisarno, sejno sobo in sploh za vse, kar je bilo v zvezi z življenjem zadruge in zadružnega gibanja. Aleš se je vrgel na delo z vsemi silami. V delu je tudi skušal utešiti svojo notranjo bol. Cilka se je vrnila v mesto — toda v srcu je Aleša glodal spomin nanjo. Z Marto se je poredkoma sešel, a še takrat je bil do nje hladen in nezaupljiv. Njegov ponos je bil ranjen na najobčutljivejšem mestu. V duši je dozoreval načrt, kako se bo maščeval nad Marto, da ga bo Marta ko spokornica prosila za besedo in nasmeh. Prav te misli so mu rojile po glavi, ko je bil ta dan pred zadružnim skladiščem, kjer je sprejemal krompir, ki so ga vozili kmetje od vseh strani. Ta čas ni bilo nobenega voza pa je zato gledal proti vasi. Po stezi čez polje je šla Marta proti tovarni. Lep sončen jesenski dan se je nagibal v večer. Sonce je bilo daleč na obzorju kot velika ognjena krogla. Lahki vetrič je nosil po zraku srebrne niti babjega leta. Marta je bila razoglava. Veter se je igral z njenimi kodri in ji rdečil lica. Kmalu je izginila v parku, ki se je razprostiral vzdolž tovarne. Aleš je z zobmi stisnil ustnice do krvi, oči so se divje zaiskrile, kri je v žilah ko zledenela. „Kam gre? Spet med te krvosese?8 ga je zaskelelo v glavi. Za odgovor ni bilo časa, kajti pred skladiščem se je ustavil visoko naložen voz krompirja. Marta je v tem prišla pred tovarnarjevo vilo, kjer je pozvonila ter prosila, da jo sprejme sam tovarnar, kateremu je prinesla očetovo pismo. Oče ji je strogo zabičal, da sme dati pismo samo tovarnarju Adolfinu. ,E, to so imenitni gostje," je dejal tovarnar, ko je uzrl Marto. »Očetovo pismo vam prinašam/ »Sprejel je ponudeno pismo, ga odprl ter naglo prebral. Na obrazu je bilo videti, da mu vsebina ni posebno všeč. Vrgel je pismo na mizo ter se začel sprehajati po sobi. Bilo je videti, da o nečem resno premišlja. Marta, ki je ves čas nepremično gledala tovarnarja, je mislila, da je nanjo pozabil. Nerodno ji je bilo takole stati, zato je hotela oditi. »Dovolite, gospod tovarnar, da odidem. Domov moram," je plaho dejala. „Kaj vam le ne pride na misel! Izpite z menoj skodelico čaja. Kar tiče pisma, sporočite očetu, da se zahvaljujem ter prosim, naj pošlje k meni Hudra. Izvolite, prosim, v sosednjo sobo. Imam še telefonski razgovor, a bom takoj pri vas.“ .Domov pojdem." „Kaj vas trapi! Vesel sem, da vas po tolikem času spet vidim, vi pa mi hočete uteči. To bi ne bilo lepo!“ je govoril tovarnar, spominjajoč se onega popoldneva, ko je prvič videl Marto. Marta bi sicer najrajša odklonila tovarnarjevo povabilo, toda bala se je, da bi se s tem izkazala nehvaležno in nevljudno. Ko je vstopila v razkošno opremljeno sobo, ji je zastal dih. V notranjosti je občutila ledeno tesnobo. Dragocena oprava, podobe in drobni predmeti so kar zaplesali pred njenimi očmi. Tovarnar je zaprl za njo vrata in stopil k telefonu. Poklical je centralo ter zahteval: .Glavno mesto! Potem je z naglico obračal številke, po katerih je klical borzno agencijo. Borzna agencija je bila nekaka zasebna organizacija, ki so si jo osnovali borzni špekulanti, veletrgovci in tovarnarji zato, da brani njih interese in koristi. Ta organizacija ni izbirala sredstev, s katerimi je uveljavljala svoj vpliv na trgu ter čuvala kapitalistične interese. Ko je tovarnar Adolfin dobil telefonsko zvezo z glavnim mestom, je najprej vprašal, kdo da je pri telefonu. Šele ko se je oglasila znana oseba, je pričel govoriti: „Iz našega kraja je poslanih na trg večjih industrijskih središč več vagonov krompirja. Onemogočite prodajo tega krompirja za vsako ceno. Boj proti naši tovarni se nadaljuje z vso odločnostjo ter nam preti nevarnost, da bomo primorani zavoljo pomanjkanja surovin zapreti tovarno. Nakup surovin drugod ter prevoz k nam, pa bi tako podražila predelavo, da bi morali še doplačati. Nekaj časa bomo sicer to morali delati, toda dolgo ne vzdržimo. Brezpogojno je treba ta gospodarski boj proti nam takoj zadušiti. Tukaj počnemo, kar nam je le mogoče, toda tudi z vaše strani nam morate pomagati. Zaupamo v vašo pomoč in izkušenost. Klanjam se, gospod glavni ravnatelj. —“ „Klanjam se. klanjam," je še zaklical v telefon, odložil slušalko, ter se važno zamislil. Čim pa se je spomnil na Marto, je naglo stopil v sosed- • njo sobo. »Oprostite, gospodična, ker sem vas ostavil samo. Dolgočasila ste se. Skušal bom to popraviti,* se je opravičeval ter pozvonil. Vstopila je sobarica. Naročil ji je naj prinese čaj, prigrizek in liker. , Prosim”, je zapelo mlado, prijetno dekle ter se kot veter zasukalo in odhitelo iz sobe. V hipu se je sobarica vrnila ter prinesla, kar ji je naročil tovarnar. »Izvolite, g o spodična / je ponudil tovarnar. Marta je srebala čaj ter od strani pogledavala tovarnarja. V svojih osemintridesetih letih je bil lep mož, poln življenjske sile. Ves je pričal, da se precej neguje ter skrbi za svojo zunanjost. Marto so vabile njegove črne, zagonetne in zamišljene oči, ki so človeka kar prebadale. Med obema se je razgrel živahen pogovor. »Torej glejte, gospodična Marta, kako prijetno se imava. In vi ste me hotela s svojim odhodom prikrajšati za te prijetne in srečne minute, kakršnih je v mojem življenju tako malo, kljub temu, da imam vse, kar mi srce poželi." .Zakaj se ne oženite?" ga je vprašala Marta. ,Saj sam ne vem. Mogoče zato, ker nimam časa, mogoče zato, ker doslej še nisem srečal žene, ki bi me razumela/ je govoril polglasno ter se ostro zagledal Marti v obraz. Marta je povesila oči. .Izvolite, gospodična Marta,” ji je ponudil kuhanega likerja, si vzel slamico ter pričel srkati. Na planinah . . . Marta je zvedavo gledala gosto tekočino, pomarančaste barve. Kaj takega doslej še ni videla. Bila je v zadregi, naj li posnema tovarnarja. „Toda, gospodična, kot gostitelju mi vendar ne boste dala košarice. To bi bila lepa reč! Kar izvolite. Meni bo še posebno teknilo, če bova pila v dvoje.* Marta je vzela slamico ter pričela srkati sladko tekočino. Tovarnar je vstal ter šel v kot sobe, kjer je bil na majhni mizici gramofon. Po sobi so zaplavali opojni in omamni zvoki tanga. Marta je začutila po žilah moč sladke pijače; nekakšna sladkobna utrujenost jo je prevzela. V glavi in v krvi je občutila razkošje in sanjavost. Tovarnar je prisedel tesno k njej, da je čutila toploto njegovega telesa. Po žilah ji je kri kar zagorela. Prijel je Marto za roko; ni je odmaknila. Božal jo je po laseh, in jo naposled poljubil. Marta se ni branila. Objel jo je čez pas. Z drhtečimi rokami ji je božal grudi in se s pogledom potopil v njene oči, ki so sijale v medlem lesku. Marti je bilo, ko da se je loteva sladka, razkošna omotičnost. Svest si svoje moči in vpliva nad Marto, ji je nagnil glavo na prša ter se s poljubom vsesal v njene sočne, lepe ustne. »Pustite m e l ‘ je vzkliknila kakor v snu. Njegov živalski nagon je hotel utehe in razkošja. Še tesneje jo je objel, jo prižel čisto nase in se znova upil v lepe, drhteče dekliške ustne. Marta je postala v njegovih rokah — brezmočna igrača. Vzel jo je v naročje in jo položil na zofo med svilene blazine. Z zavesami je zagrnil okno. Poslednji zvoki tanga so umirali v somraku. Strgal je z Marte oblačila . . . V somrak je zasijalo vitko, nedolžno dekliško telo. In tovarnar Adolfin je drzno in brezobzirno utrgal cvet njene nedolžnosti . . .

Precej časa je minilo, da se je Marta zavedla od težke opojnosti sladkobne pijače. Toda v hipu se je jasno zavedla, kaj se je ž njo zgodilo. Pričela je krčevito jokati. Tovarnar jo je tolažil ter ji vsemogoče obljubljal. Toda Marte ni mogel utolažiti. »Domov!* ji je šinilo v glavo. Dvignila se je ter skočila proti vratom. Tovarnar jo je skušal zadržati, ponujal ji je, da jo odpelje v avtomobilu, naposled pa — ravnodušno se je pogreznil v naslonjač ter si prižgal cigareto. Marta pa je bežala v temno noč kakor ranjena zver. V strahu je pribežala v svojo sobo, kjer je znova grenko zajokala. Zaman je silil vanjo stari Vranica, naj pove, kaj je sporočil tovarnar. To noč Marta ni zatisnila očesa. Teža greha in krivde je kakor kamen legla na njeno dušo in srce.


10.[uredi]

Oktober je minul z jasnimi, sončnimi dnevi. A tudi poslej so bili dnevi še svetli, le jutra so bila ostra in hladna, zavita v goste megle. Delo na polju je šlo h kraju. Ponekod so kmetje še orali za ozimino. V »Kmetski zadrugi" je glavno delo minulo. Krompir je bil v celoti zbran ter že odposlan. Kolenc, Sojer in Aleš so si nekoliko oddahnili, toda čakale so jih nove težave, ki jim jih je nakopal tovarnar Adolfin s svojimi družabniki. Po Martinem begu je tovarnar Adolfin pravilno presodil, češ, da Marta ne bo sporočila Vranici njegovega naročila, poslal je zato slugo po Hudra. Hudru — človeku, ki je za denar storil vse — je naročil, naj razširja med kmeti, ki niso več hoteli prodajati tovarniškemu podjetju krompirja, novico, da ne bodo nikoli videli denarja za krompir ter da bo vse delovanje »Kmetske zadruge' slej ko prej propadlo. Hudrovo zavratno in plačano delo je rodilo obilen sad. Kmetje, prestrašeni, da pridejo ob svoj edini zaslužek, so navalili na zadrugo ter terjali izplačilo. O prevzemu krompirja jim je zadruga po nalogu zadružne centrale izplačala 20% predujma; ostanek bi se izplačal kasneje. Tisti pa, ki niso verjeli in zaupali v zadrugo ter kot prejšnja leta prodali krompir tovarniškemu podjetju, so imeli denar že zdaj v rokah ter so se posmehovali vsem, ki so vstopili v »Kmetsko zadrugo", češ, da so se vjeli na limance ter bodo ob denar. Proti zadrugi sta se največ ustila Vranica in Huder. »Prav vam je, ker ste nasedli gobezdačeml Vedite pa, da ti ne bodo zastran tega trpeli škode, nekaj jim gotovo ostane za nohti, toda vi, vi boste vse plačali," je bahavo podpihoval Vranica v krčmi. Novice so postajale čedalje razburljivejše ter se širile od ust do ust. Položaj je bil z vsakim dnem bolj nevaren in razburkan. Zaman so mirili prevdarni kmetski možje, zaman opozarjali. Naščuvano ljudstvo je bilo razdraženo do skrajnosti. Kolenc je zavoljo tega sklical sejo načelstva zadruge. »Možje, nočem zamolčati nevarnega položaja, en sam nepremišljen korak more vse upropastiti. Brez haska je, da zdajle raziskujemo, odkod in kdo je naščuval ljudstvo k temu početju, mislim, da vsi dobro vemo odkod in kdo. Govoriti in sklepati moramo zelo premišljeno. Besede ne bodo pomirile naščuvanega ljudstva, potrebna so dejanja. Ako hočemo ohraniti našo zadružno misel, moramo zadostiti zahtevam ljudstva. Izposoditi si moramo potreben denar ter plačati krompir. Kar tiče mene, izjavljam, da bom pri denarnem zavodu jamčil za posojilo z vsem svojim premoženjem. Toda to ne zadošča: vsi, kar nas je v načelstvu, moramo jamčiti." »Izjavljam isto, kar tovariš predsednik. Sicer nisem še gospodar, toda izjavljam v očetovem imenu," se je prvi odzval Aleš. A za njim vsi ostali. Po predhodnem proračunu, je mogel predsednik Kolenc izjaviti, da se more na to jamstvo najeti toliko posojila, da bo zadoščalo za izplačilo krompirja vsem, razen članom načelstva. »Mi, možje, ki smo bili postavljeni na čelo zadruge, moramo doprinesti največ žrtev. Biti moramo prvi, kjer kliče delo in odgovornost, a poslednji pri delitvi sadov neumornega dela," je pripomnil Sojer. „Tako je vselej v javnem življenju. Toda odločiti se moramo, kje bomo najeli posojilo," je Kolenc nadaljeval sejo. »Najboljše je, da se obrnemo v mesto na »Ljudsko posojilnico", je predlagal eden članov načelstva. Predlog je bil vsem všeč.

Ko je predsednik Kolenc dal vse predloge na glasovanje, je po glasovanju zaključil sejo: .Veste, možje, kaj mi je prišlo na um, ko sem premišljal o tem posojilu? Premišljal sem nasledje: kako enostavno in ceneno bi mogli najeti posojilo, če bi imeli mi, kmetje, svoj lastni denarni zavod, v katerega bi vlagali svoje prihranke vsi, ki jih morejo vlagati, in v katerem bi mogli najeti ceneno posojilo vsi, ki denar potrebujejo. Pomislite, koliko bi nam bilo olajšano delo, če bi mogli naše zadružno podjetje opreti na lastni denarni zavod. Pred nedavnim sem bil v sosednjem okraju, kjer sem videl, koliko korist prinaša kmetskemu ljudstvu njegova lastna kreditna zadruga. In pri nas? Ni da bi govoril. Težko prištedene prihranke zaupamo denarnim zavodom, ki vsi služijo kapitalizmu, a gorje vsakomur izmed nas, ki ga kot dolžnika ujamejo v svoje kremplje. Ni mu pomoči, do kraja ga izsesajo.* Kolenčevo zamisel o ustanovitvi lastnega denarnega podjetja so možje sprejeli z odobravanjem. Po živahnem razgovoru so naposled naročili Kolencu, naj čimpreje poskrbi vse potrebno ter med ljudstvom agitira za ustanovitev kreditne zadruge. Zadovoljni in z novo vero v uspeh so se možje razšli. . .

Posojilo je bilo kaj hitro uresničeno, in vsem, ki so oddali krompir »Kmetski zadrugi", izplačan ves denar. V tovarni je udarila ta novica kakor strela z neba. Delničarji so v naglici sklicali sejo. Tovarnarja Adolfina, ki se je pravkar vrnil iz glavnega mesta, so o tem obvestili, čim je stopil mednje. „Za nas sicer hudo neprijetna stvar, toda nič ne de. Iz glavnega mesta prinašam ugodna poročila. Naša znamenita organizacija se je tokrat spet izkazala. Zaenkrat moram še molčati, toda ne bo dolgo, ko boste vse izvedeli. Le nekaj vam moram reči: to bo smrtna rana tem upornikom. Ko bom ukrotil to kmetsko drhal, pridejo na vrsto delavci,* je grozeče govoril tovarnar Adolfin. Delničarji so se potem še dolgo posvetovali, kako bodo strli gospodarski boj kmetov in delavcev. Ob koncu seje je prinesel sluga tovarnarju Adolfinu pismo Vranice. V pismu je Vranica sporočal pod kakšnimi pogoji je dobila .Kmetska zadruga* posojilo. Pismu je bil priložen tudi seznam z meni vseh kmetov, ki so podpisali menice, poleg vsakega imena pa še označena vsota, za katero je dotičnik jamčil. In končno je Vranica še sporočil, da pripravljajo ustanovitev zadružne denarne ustanove. Ko je tovarnar prebral pismo, je zadovoljno tlesknil z zobmi in si zažvižgal. Stopil je takoj k telefonu ter poklical ravnatelja .Ljudske posojilnice", Havlaka.


11.[uredi]

Marta je po obisku , v vili tovarnarja Adolfina blodila okrog kakor brez uma. Prej pojoča in smejoča se usta so nenadoma ugasnila, rdeča lica so pobledela, na obraz je legla senca bolesti. Vranica ni mogel razumeti te izpremembe. Močno se je čudil, ker ni mogel za vse na svetp prisiliti Marte, da bi spet nesla tovarnarju pismeno sporočilo. Marto je neizmerno težila zavest krivde. Pred očmi je zijala grozna praznota in osamelost, v duševni strtosti je bil Marti edina luč in nadeja — Aleš. V mislih nanj je skušala pozabiti na vse, kar ji je z jedko bolestjo razjedalo notranjost. Misli na Aleša so bile kakor pokora in očiščenje. V trudnih, neskončnih nočeh ji je iz teme sijala podoba Aleša. V teh dneh grenkega duševnega trpljenja je v Martinem srcu vzklila ljubezen za Aleša. Spočetka se je branila temu čustvu, ker je še zmiraj upala, da ji tovarnar napiše pismo sli se kako drugače oglasi. Čakala je zaman in poslednje upanje je ugasnilo, ko je zvedela za zaroko tovarnarja s hčerko bogatega industrijskega magnata. Bilo ji je, ko da jo je nekdo udaril s pestjo naravnost v obraz. Iz srca in duše je šiloma iztrgala vse spomine in misli nanj, ki je tako brezobzirno utrgal cvet njene nedolžnosti. Poslej so vse njene sanje, vse misli in nadeje veljale Alešu.

  • *

Stari Logar je dan za dnem pritiskal na Aleša, naj se oženi. Sleherni dan mu je bral levite, kako bolj in bolj propada gospodarstvo, in kako pojde domačija na boben. .Domačija brez gospodinje, je kakor kruh brez so li / je običajno zaključil vsakdanjo pridigo. Toda vsa njegova prizadevanja so bila zaman. »Kakor bob v steno," se je pritoževal sosedu Kaluži. Naposled pa je le pritekla voda na njegov mlin. Aleš ga je prišel prositi, naj podpiše menico za posojilo »Kmetski zadrugi*. .Glej, da si mene poslušal in se oženil, bi bil sam gospodar ter bi si mogel sam podpisati te papirje. Podpišem ti, toda pod pogojem . . . „In ta je ? “ je vpadel Aleš. .Da se do Božiča oženiš in prevzameš domačijo." „Če vam je res toliko na tej moji ženitvi, naj bo.“ In Logar je podpisal menico. Alešu je zdaj ta stvar često prihajala na misel. Dokler je bil stalno uprežen v zadrugi, ni imel časa o tem premišljati. Končno pa je vso stvar vzel zares, vse pretehtal in spoznal, da ima oče prav. Med vsem vsemi mu je bila nerodna edina misel: o življenjski družici. Misel se je venomer vračala k — Marti. Odkar ga je tako grdo zavrnila za tisto fantovsko prešernost, je čestokrat mislil nanjo. A tudi stari Logar je vsak dan govoril o Marti, češ, da je za Aleša kakor ustvarjena. Nekje v poslednjem kotu srca pa je bedela in glodala misel na Cilko. Toda odkar je zvedel, da je postala Cilka doktorica prava, je skušal zatreti še to poslednjo misel. Prepričal je samega sebe, da bi bila neumnost, misliti še naprej na Cilko ter upati. Z vsakim dnem ga je bolj in bolj navdajala misel na Marto. Skušal je Marto kje srečati ali se ž njo sestati. Toda zdelo se je, ko da se ga izogiblje. Nekaj tednov je zaman oprezal ter iskal priliko, naposled jo je srečal nekega večera. Marta je povesila oči, ko je prišla tik Aleša, sklonila glavo ter se skušala izogniti. Aleš pa jo je zadržal. »Marta, zakaj se me izogiblješ?" jo je vprašal. „Saj se ne izogibam/ ' , Kaj je s teboj, Marta, nič te ni na spregled?" Senca bolesti je legla na dekliški obraz. .Ne odgovoriš? Vem, zakaj: všeč ti nisem. Zato si tudi zbežala takrat, ko sem te spremljal z veselice. ”„Aleš!“ je Marta vroče in trpko vzdihnila. .Vem na Pavleta misliš kaj,* je rekel Aleš skoro osorno. »Aleš, ne govori tako,* ga je prosila ter tesno stisnila njegovo roko. Prišla sta do Vraničeve domačije ter se ustavila ob vrtni ograji. Aleš se je prižel k Marti, jo objel čez pas in ji šepetal: »Marta, rad te imam." Poiskal je njene ustne ter jo vroče poljubil. Marta se ni branila ter je molčala. .Marta, bi me mogla imeti rada? Bi hotela biti moja žena?* je vprašal Aleš Marto. Marta pa je molčala. Aleš je ponovil svoje vprašanje. ,Da, tvoja žena hočem biti, Aleš,* je nenadoma rekla Marta. Aleš jo je še tesneje objel in jo poljubljal na ustne in lica. Naslednji večer je prišel Aleš k Vraničevim prosit za roko Marte. Vranica se je močno začudil, ko je zvedel, čemu je prišel Aleš. Brez vsakršnega predsodka je privolil. „Rad bi, da bi bila svatba že koncem novembra.* .Uredite si, kakor hočete. A kaj praviš ti, Marta? Imaš balo pripravjeno?“ „Imam, oče.* .Torej kar imenitno 1* V obeh hišah so se mrzlično pripravljali na svatbo. Po vasi je ta no* vica vzbudila nemalo začudenja. Nihče tega ni pričakoval. .Za tem mora nekaj tičati,* je šlo od ust do ust. V teh dneh se je vrnil v rojstni mlin Mežanov Pavle. Vrnil se je izčrpan od študija v tujini. Privedla pa ga je tudi želja, da sreča njo, ki je ni mogel niti v tujini pozabiti. Novica, da bo Marta Aleševa žena, ga je bridko zadela. .Marta Aleševa žena?“ je vpraševal v obupu. Vse dni je blodil po hosti nad mlinom; mučil se je z mislimi, kako bi, preprečil poroko Aleša z Marto. Iskal in premišljal je zaman. Doma je vzdržal le nekaj dni, potem se je vrnil v mesto z željo, da poišče Cilko ter ji vse to pove.

Cilka je bila močno presenečena, ko jo je nekega popoldneva obiskal Pavle. .Pavle, odkod si se vzel?* je začudena vprašala. »Obiskat sem te prišel. »Lepo je, da si se me spomnil. Kaj je bilo s teboj, da si kakor izginil?" „Bil sem v tujini.* „Od matere sem zvedela, da si šel v svet. Povpraševala sem sicer tu v mestu po tebi, toda nihče ni ničesar vedel o tebi. Tvoje stanovanje sem našla zaklenjeno. »Cilka, ti si skrbela, kaj je z menoj? Vesel sem, da je vendarle nekdo mislil name, ko sem bil v tujini.* .Pavle, ti veš, kako samotarsko živim. Ne čudi se, če sem zahrepenela po odkritosrčni prijateljski duši. In na koga naj bi se obrnila, če ne na tebe, ko vendar v mestu nikogar ne poznam. Kaj pa tvoja umetnost, Pavle?* .Malone, da sem jo obesil na klin. Bil sem skoraj v vseh delavnicah svetovnih mojstrov, toda dosti haska nisem naredil. V umetniškem življenju sem iskal pozabo, notranja bol me je preganjala iz kraja v kraj. Po širokem svetu sem iskal mir, našel sem ga naposled, toda Marte nisem mogel pozabiti. Hrepenenje po Marti me je prignalo domov; doma pa sem zvedel nekaj, kar me žene v obup. „Ti si bil doma, v Podgori?" .Bil.* b s „Kaj je novega?" je Cilka poivedovala. .Rajši ne vprašaj. Novica, ki žene mene v obup, tudi tebe ne bo razveselila." .Strašiš me, Pavle; Kaj se je vendar zgodilo?" .Marta se moži.“ . . . . . . . »Marta se mo ži. . . " je ponovila Cilka. V sobi je zavladala grobna tišina. Pavle je čakal, da ga bo Cilka vprašala, koga si je Marta izbrala. Toda Cilka je molčala. Strah jo je bilo vprašati, ker je slutila, da je to Aleš, strah, da bo Pavle to slutnjo samo še potrdil. Tišina je bila obema mučnejša in mučnejša. Naposled je Pavle presekal: »Cilka, ali te ne, zanima, s kom se Marta moži?" »To vem.* .Ti da veš?* ^Mislim, da vem.“ »Od koga si zvedela ?“ .Od nikogar, toda slutim, da je to . . . * .Torej — je to?“ .Aleš .Imenitno znaš vedeževati.* .To sem vedela. Ko sem bila minule počitnice doma, sem videla, da lazi Aleš za Marto." »In ti, Cilka? V očeh ti berem, da Aleša nisi pozabila . . .Prav imaš, Pavle, nisem pozabila . . . Todaj kaj, najina pota se tako razhajata, da ne moreta nikoli več v eno. .P o čigavi krivdi?- .Morda moji,' je udano dejala Cilka. „To ti je v uteho, toda jaz — kaj bi govoril. Zdaj mi je čestokrat žal, da sem se dal zavesti v užaljenem ponosu ter sem zbežal od Marte. Kako grozno je včasih življenje. Dva, ki sta nama bila doslej tako blizu ter tako draga, si segata v roke na poti skozi življenje, midva pa sva ostala sama kakor dva izgubljenca, blodeča skozi življenje brez opore, vere in luči.* .Ne govori tako, Pavle! Zakaj bi obupaval. V uteho nama je, ker trpiva oba. In kdo ve, če nama po teh težkih dneh bolesti ne zasijejo dnevi miru in pozabljenja.* »Dnevi miru in pozabljenja — večnega miru . . .* je trpko dejal Pavle. .V trpljenju najde človek samega sebe, iz trpljenja rasejo sile za novo življenje. Zate bodi to trpljenje posvetitev tvojega umetniškega ustvarjanja.* .Da bi le bilo!" .In tvoje delo, Pavle, ki si mi ga odkril, ko sva bila poslednjič skupaj?* .Nedokončano v delavnici. Pokrito s prahom in prepreženo s pajčevino. Ne vem, če ga bom kdaj dokončal. Odkar sem šel v tujino, nisem bil več v delavnici.* .Pavle — Pavle! Spomni se besed, ko si dejal, da je to delo posvečeno ljudstvu iz tvoje rojstne vasi. In zdaj, ko se ljudstvo pripravlja za boj in upor, ko potrebuje vzpodbude in pomoči, zdaj ti obupavaš?* »Lotil se bom dela, Cilka.* »V njem boš našel mir in pozabljenje.* »Poizkusil bom. Toda to naj ti povem: koliko laže in samozavestnejše bi delal, če bi bilo ob meni nežno bitje, ki bi me v težkih dneh bodrilo, kakor me bodriš ti.* .Česar še ni, to more še biti. Nikoli ne smeš izgubiti v življenje vere in upanja." ,No, kako pa s tvojo karijero?* je Pavle speljal pogovor drugam. .Karijere ne delam, pripravljam pa se resno na važno nalogo, ki sem si jo nadela. Delo mi je pravi blagoslov.* .Kakor vidim, si zadovoljna z vsem, kar ti prinaša življenje.* »Tega bi ne rekla. V zadovoljstvo mi je samo to, da morem zmagovati ovire, ki se mi stavljajo na pot. Če katere ne morem takoj zmagati — zato še ne obupavam. Varovati je treba, vera je začetek in konec vseh zmag v življenju." »Cilka, ti si optimistka. Ti daješ obupancem vero v življenje. Če dovoliš, te bom češče obiskal." »Pridi. Zmiraj boš dobrodošel.* »Hvaležen ti bom za vse. Toda predno odidem, bi rad končal to, zastran česar sem pravzaprav prišel. Cilka, najina sveta dolžnost je, da storiva vse, da se Marta in Aleš ne vzameta/ »Ne — nikoli/ »Zakaj morava prav midva plačati srečo drugih?" »Tudi v odpovedi je sreča in zadovoljstvo. Življenje je kruto: v odpovedi enih je sreča drugih." »Toda to je proti pravičnemu načelu, to je roganje. . / »Življenje za to ne vprašal" »Čuj, Cilka, zdi se mi, da Marta in Aleš ne bosta srečna; prav bi bilo, da se ne vzameta/ „To je vprašanje bodočnosti. Ni da bi midva v to posegala in nesmiselno je sploh o tem govoriti. Jaz nočem imeti ničesar s to rečjo. In tudi lepo ni, posegati med dva človeka, ki se imata ra d a / „Vprašanje je, če se imata res rad a / »Da se nimata rada, bi se ne vzela." »Cilka, čudim se ti. Vem, da ti srce krvavi od bolesti, ti pa hočeš biti še angel varuh njune ljubezni/ »Tudi v tem je nekaj lepega in plemenitega — boriti se za srečo drugih in jo čuvati/ »Mogoče, toda to ne sme biti žrtvovanje samega sebe. Cilka, k tebi sem torej prišel zastonj. Toda eno ti povem: od tebe odhajam mirnejši in zadovoljen, z voljo do dela in vero v življenje." »Vesela sem te g a / »Šel bom domov, v Podgoro, po svoje stvari ter se takoj vrnem v mesto in se lotim d e la / »Domov pojdeš?" »Pojdem/ »Ali bi nesel par stvari mojim starišem?“ »Prav rad!“ »Hvala ti. Prinesem jih na postajo. Kdaj greš?" »Zjutraj ob šestih z brzovlakom/ „ Pridem na postajo/ »Torej se jutri še vidiva?” »Popolnoma gotovo!" »Naj zdaj torej grem, obiskati moram še par svojih prijateljev/ »Nočem te zadrževati- Še to naj ti povem, predno se razideva: ostani nekaj dni doma in pozorno zasleduj vse, kar se godi v domačem kraju. Morda si že čul, da so kmetje in delavci napovedali tovarniškemu podjetju gospodarski boj?* »Čul s em / »Vzpodbudi in daj vere kjerkoli je treba. „Ne razumem te dobro, toda bodi prepričana, da bom pomagal. »Pojdi k Alešu, ta te pouči o vsem.” „K Alešu?* „Da, k Alešu. Aleš Sojer in Kolenc so duša tega boja in upora. .K Alešu ne pojdem.” . .Zakaj ?“ .Zavoljo Marte. Preveč grenka je rana .Moj oče te more sicer tudi poučiti, toda bržčas ne tako natančno kot Aleš ali pa celo sam Kolenc/ „K tvojemu očetu pojdem.* .Stori kakor misliš." .Toda naj že grem. Imej se dobro, Cilka, na svidenje jutri zjutraj," je dejal Pavle, segel Cilki v roko ter odšel.* .Na svidenje!* je Cilka zaklicala za Pavletom. Na hodniku so utihnili poslednji koraki. Cilka se je globoko oddahnila. Novica o Aleševi in Martini poroki se je zarezala v srce kakor nož. Cilka je komaj vzdržaja, noge ji niso več služile. Premagala se je, da je mogla bodriti še Pavleta. Zdaj pa so ji pošle moči. Ko je bil Pavle že na ulici, je Cilka grenko zajokala. v


12.[uredi]

Bilo je po Martini in Aleševi svatbi. Za podgorske ženice, ki so zvedavo pričakovale svatbo, je bila svatba hudo presenečenje. Videle in čule niso ničesar. Zgodaj zjutraj sta se Marta in Aleš odpeljala v avtomobilu v bližnje mesto. Popoldne sta se vrnila kot novoporočenca; to je bila vsa svatba. Vaške ženice so nad tem zmigavale z rameni. V prejšnjih časih je bila vsaka svatba, bodi bajtarska ali gruntarska, praznik za vso vas. Iz vsake hiše je bil vsaj eden med svati; in svatje so se vozili na okrašenih vozovih. Konji so se svetili kakor sonce, igrala je godba, svatje so peli in vriskali. To je bilo stvari za radovedne oči in opravljive jezike, za lačne želodce in suha grla! Zdaj pa ničesar. Predno so se ženice zbrale na vasi, je že odbrnel izpred Vraničeve domačije avto. Na vasi je ostalo za njimi nekaj dima in smradu po bencinu. Ženice so se nezadovoljne razšle. Bil je lep, svetel zimski dan, ko se je Aleš vračal s svojo mlado ženo iz mesta proti vasi. Aleš je sedel v kotu avtomobila ter zrl na svojo mlado ženo. Marta je bila otožna in zamišljena. Ko jo je Aleš ogovoril, se je stresla, ko da se je zbudila iz sna. V očeh je sijala bojazen in tesnoba. Ko se je Marta ob strani Aleša vračala izpred oltarja, jo je pretresla grozna misel. Spomnila se je vsega, kar se je zgodilo med njo in tovarnarjem Adolfinom in na dnu duše jo je zapekla skrb; če to ne ostane brez posledic? Strah jo je bilo odgovora. Boleče je stisnila ustnice ter se krčevito oklenila Aleša. Misel na tisto popoldne je. Marto na dan svatbe zasledovala ko temna senca. .Marta, zakaj si tako otožna?" jo je nenadoma vprašal Aleš, »Saj nisem otožna/ .Zakaj si tako tiha in zamišljena?" ,To se ti samo zdi.“ »Danes je vendar najradostnejši dan najinega življenja, danes morava biti vesela 1“ • ■$: * • - • " • Marta je molčala. Aleš je poskušal razplesti pogovor. Martino molčečnost je tolmačil kot važnost in pomembnost tega odločilnega dne. Marta se je skozi šipo zagledala v zasneženo pokrajino, ki se je lesketala v soncu kakor srebro. Nenadoma ji je zastal dih, da je zadrhtela po vsem telesu. Bližali so se Podgori, ko je uzrla v hosti nad cesto Pavleta, slonečega na bukvi. Srečala jsta se z očmi; Pavletov očitajoči pogled ji je razklal srce, da je trudna in brez zavesti omahnila na Aleša. Domov je prišla vsa zbegana in razdvojena, brez volje in moči. Njuna poročna noč je minila brez mladosti in ljubezni, v pritajeni tesnobi. Aleš ni mogel doumeti Marte. Bilo mu je, ko da je vstala med njima temačna senca. Zaman je premišljal, zaman si je belil glavo, v duši ga je Skelelo vprašanje — z a k a j? ..,. Ta senca se je priplazila v njuno sobo, v njune noči, v njuno ljubezen. Aleš ni mogel razumeti Marte. Zdaj je bila do njega vsa nežna, se ga tesno oklepala z rokami in strastno poljubljala, zdaj spet molčeča in zagonetna ko uganka, za Aleševo ljubezen se ni zmenila ter jo včasih osorno zavračala. Oči pa so ji gorele v zagonetnem in pritajenem ognju . . . Aleš se je zaman trudil, Marte ni mogel doumeti. Vsled tega je neizmerno trpel. Na vse načine je skušal razvozljati uganko, doprinesti kakršnokoli žrtev, toda vsezaman. Marta je molčala kakor grob. Aleš se je pblagoma naveličal življenja v domači hiši. Razvedrilo in uteho je iskal izven doma; našel jo je v delu za »Kmetsko zadrugo", kateri je odslej posvetil vse svoje duševno življenje. V tem delu je pozabil na svoje razdejano rodbinsko življenje. Tako so Alešu minevali prvi tedni zakonskega štanu, dokler ni- prišlo nekaj, vsled česar je malone pozabil, da ima doma mlado ženo, na katero ga vežejo dolžnosti. ■ ' J ': ; ' Koncem januarja je Alešu sporočil predsednik Kolenc, naj prideta s Sojerjem takoj k njemu v zelo važni stvari. Aleš je slutil, da se je moralo zgoditi nfekaj izrednega; zato s Sojerjem nista odlašala. ■ ' :*v . * : *- Večerilo se je že, ko sta stopila v Kolenčevo hišo. - • »Pozdravljam vaju, tovariša! Kar naprej^ ,ju je sprejel Kolenc .Ne-* prijetno novico vama povem, tovariša," je dejal Kolenc brez obotavljanja;-1 »Strašiš naju, Janez,“ se je začudil Sojer. - t „Se tiče naše zadruge?* je vprašal Aleš.

»Da, zadruge. Danes sem sprejel od »Osrednje zadružne zveze«, pismo, v katerem nam sporočajo, da nam izplačajo za prodani krompir samo 50% dogovorjene cene.« »To ni mogoče!« sta hkrati vzkliknila Sojer in Aleš. »Utemeljujejo pa takole: Večina krompirja, ki ga je prevzela od nas »Osrednja zadružna zveza«, je bila poslana v večje industrijsko središče neki »Velenakupni družbi«, ki prodaja pridelke na drobno. Dosedanji stiki Zveze s to družbo so bili najboljši, pošiljke našega krompirja pa družba ni hotela prevzeti češ, da je krompir slabše kakovosti. V teku par dnevnih pogajanj je stal krompir na postaji in namrznil. Ni bilo druge rešitve, nego sprejeti ceno, ki jo je ponujala »Velenakupna družba«. Po odbitku vagonske ležarine in drugih stioškov dobimo za krompir le 50% dogovorjene cene.« »Strašno. Na to ne moremo pristati. Prisiljeni bomo tožiti se.« »Tudi jaz sem na to že mislil. Toda Zveza tega ne priporoča. Po rečnem prevdarku sem tudi sam spoznal, da bi bilo to samo nespametno razsipavanje denarja.« je dejal Kolenc. »Kaj torej početi? Članom vendar ne moremo reči, da jim plačamo za krompir le polovico cene. To bi bila prava revolucija in konec vsem našim sanjam o zmagi in blagostanju »Kmečke zadruge«; to bi bil pokop naše zadružne misli«, je pripomnil Sojer. »Kaj torej storiti? Poklical semj vaju zato, da to stvar rešimo.« »Zdi se mi, da je vsega kriva »Osrednja zadružna zveza«, naj torej tudi ona nosi posledice. »Težko je kaj zahtevati od Zveze, kar vendar sam veš, Aleš. V našem dogovoru piše, da Zveza samo posreduje prodajo krompirja, da pa za nobeno stvar ne odgovarja«, je pojasnil Kolenc. »Slutim, da je vse to napravljeno zlonamerno ter da imajo naši tovarniški delničarji vmes svoje prste.« »Tudi jaz sem mislil na to. Zdi se mi, da so vse umetno izzvali borzni špekulanti in borzni roparji v nameri, da nas uničijo.« »Ali naša »Osrednja zadružna zveza« nima toliko moči, da bi to preprečila? « je vprašal Sojer. »Imela bi jo, če bi bila dovolj trgovsko prožna, spretna ter odločna, če bi bila na trgu usmerjena in podjetna«, je Kolenc pojasnil Sojerju. »Čemu potem sploh obstoja?« »Morda zato, da skrbi za mastne sinekure svojih svetovalcev,« je pikro pripomnil Aleš. »Tvoje besede, Aleš, so ostre, toda precej resnice je v njih. Vse naše centralne organizacije so bolne na tej bolezni. V vodstvo silijo ljudje, ki jim pi za uspeh organizacije, temveč predvsem za osebne ugodnosti in koristi, ki jih skušajo uresničiti v organizaciji. A uradništvo? Na podrejenih mestih so sami protežiranci, iz bližnjega in daljnega sorodstva. Kakšno je delovanje za takih okolnosti, to je drugo vprašanje. Mislim, da nam je naš slučaj v tem pogledu dovolj odprl oči. Ves ta centralni aparat nam je pravzaprav v oviro, namesto da bi pravilno uveljavljal naše napore in delo«, je ostro govoril Kolenc. »Žalostno, hudo žalostno!« je; dodal Sojer. »Zaman je, o tem še naprej govoriti, da ne izgubimo vere vase in svoje delo. Vrnimo se k stvari, tovariša.« »Kaj nam je torej početi? Kaj meniš ti, Janez?« se je Sojer obnil h Kolencu. »Po mojem mnenju ni drugega izhoda, nego sprejeti ponudbo. Tožba bi nam le požrla denarje. Hudo je to, toda ni druge pomoči. Preslabi smo, da bi se mogli zoperstaviti izkoriščevalski borzni organizaciji, ki ima vsepovsod razpredene svoje mreže.« »Kaj bo dejalo ljudstvo, če mu ne plačamo po obljubljeni ceni?« »Veljaj kar veljaj, plačati moramo!« »Od kod bomo vzeli?« »Vesta, da smo, si denar izposodili. Ne preostane nič drugega, nego posojilo podaljšati. Za nas je to močno tvegana stvar, s tem so naše domačije na tehtnici, toda druge pomoči ni. Če smo se spustili v boj, moramo vzdržati za vsako ceno.« »Za nobeno ceno ne smemo popustiti«, je vroče dejal Aleš. »Naš boj bi bil mnogo lažji, da imamo lastno denarno ustanovo. To vprašanje zadovoljivo dozoreva in ni ve daleč, ko ga bomo uresničili. Prav zato moramo tembolj vztrajati, da se našim sovražnikom ne posreči omajati vere v zadružno misel.« »Ko bi le kmalu prišlo do tega — potem-' bi zagodli našim oderuhom in izkoriščevalcem. « Na vrata je v tem nekdo močno potrkal. V sobo je vstopil Tomaž Hostnik, oblečen kar v modro delovno obleko, ker je prišel naravnost iz tovarne. »Dober večer, Hostnik! Kaj prinašaš dobrega?« ga je pozdravil Kolenc. »Dober večer, tovariši! Vprašujete kaj prinašam? Žalostne novice. Danes smo bili vsi člani predsedstva naše strokovne organizacije poklicani v pisarno ravnateljstva; sporočili so nam, da bodo zavoljo racijonalizacije in omejitve produkcije odpustil trideset odstotkov delavstva. V seznamu odpuščenih smo vsi zavedni delavci, ki smo se navduševali za idejo zadružnega tovarniškega podjetja, v katerem bi poleg kmetov, ki bi dajali surovine, odločali tudi delavci, zaposleni v tovarni. Za to svetlo idejo bo treba žrtev in trpljenja. Železna peta oderuškega kapitalizma nas skuša pomandrati k tlom. Toda mi se ne damo, ne damo,« je v eni sapi govoril Hostnik. »Dejal si, Tomaž, svetla ideja, toda dolga pot«, je pripomnil Sojer. »Tovariši, danes tako čudno govorite, ko dal vas je nečesa strah.« »Ne čudi se, Tomaž, grabežljivi prsti izkoriščevalcev nas dušijo za grlo. Toda naj te poučim o stvari: na umeten in sleparski način so na trgu znižali ceno našemu krompirju za polovico. Razumeš, da smo v težkem položaju, če T i to sporočimo članom, se pravi, da s tem izkopljemo grob naši zadružni misli; odločili smo se molčati ter plačati polno ceno — svoje domačije pa smo dali na tehtnico«, je Kolenc poučil Tomaža. »Strašno, zaboga, strašno.« »Glej, Tomaž, kako težak je naš boj. In koliko lepše bi bilo, če bi. imeli vi, delavci, svoje lastne konzumne zadruge, ki bi nakupovale naravnost od nas, s čimer bi izločili in onemogočili današnjo nesocialno posredniško in mešetarsko trgovino, na drugi strani pa, bi mi, kmetje, na isti način kupovali od vas indu^ strijske izdelke«, se je vmešal Aleš v pogovor. »To je naš ideal. Razumljivo je, da bo potreba mnogo dela in žrtev za uresničenje tega ideala. Današnji gospodarski red je v krizi, bolno se zvija v smrtnih krčih. In kakor pravijo naši kmetski možje, da kobila v poslednjih vzdihljajih najhujse otepa okrog sebe, pravtako se ta kapitalistični zmaj v zadnjih upih bije za svoj obstanek. Toda če gledamo na vprašanje kritično, moramo posamezne vloge kapitala razlikovati. Produktivnega kapitala, ki se koristno udejstvuje v produkciji, ne gre meni nič tebi nič zavreči, pripomogel je naglemu razvoju in napredku, ki je v mnogočem zelo koristil ljudstvu. Vidimo, da tudi ruska socijalistična država pri organizaciji svojega gospodarstva ni mogla ostati brez tega kapitala, dasi ga je po svojih načelih zametavala, toda končno se ga je pa morala vendarle poslužiti. Z vso odločnostjo pa se moramo boriti proti grabežljivemu kapitalu, ki ne služi vsemu človeštvu, temveč samo poedincem. Ti poedinci potem po mili volji razpolagajo s tem kapitalom; prav v tem je vzrok krize današnjega gospodarskega življenja. Ne smemo še nadalje dopustiti, da bi nekoliko poedincev, v čijih lasti je nagromaden kapital, zavoljo svojega dobička izkoriščalo milijone delovnega ljudstva«, je posegel v razgovor Kolenc. Hostnik je z odločnim glasom dejal: »Kmetje in delavci se morajo združiti ter se z združenimi močmi otresti tega jarma.« »Kako to misliš?« »Menim, da moramo s skupnim nastopom in zakonito izvesti reformo današnjega družabnega reda.« »In kako naj bi bila izvedena ta reforma?« je Kolenc vprašal Hostnika. »Ukiniti je treba osebno lastnino.« i »To je načelna zmota, vsaj z našega kmetskega stališča. Glej, Tomaž, tole ti' povem: Sedanji družabni red mora biti spremenjen. To spoznavamo vsi, tako vi, delavci ob strojih, kot mi, delavci na zemlji. Vprašanje pa je, kakšna naj bo ta sprememba in kako jo izvesti. Vi, delavci, pravoverni marksisti, hočete s sproletarizacijo vseh slojev izvesti reformo družabnega reda. Toda če je to mogoče pri vseh slojih, pri kmetskem gotovo ne. Poslanstvo človeka, ki mu je zaupana zemlja, se bistveno razlikuje od ostalih. Vi vsi, imate opravka z mrtvo gmoto, ki jo oblikujete! po svojih željah in volji. Zadošča, da poženete stroje, in že je v teku in gibanju mehanizem, ki vam pomaga izoblikovati mrtvo gmoto. Pri nas je to drugače. Ko vsejemo seme v zemljo, moramo potrpežljivo čakati, da vzklije in polagoma zrase v rastlino. Tega postopka ni mogoče v bistvu po' spešiti, tu odpovedoi vse tehnične iznajdbe, vsa znanost in inteligenca, — tu je treba samo potrpežljivo čakati. Nobenega stikala ni mogoče zasukati, da bi sonce bolj svetilo in grelo, ni mogoče ukazati, naj dežuje, kadar potrebuje rastlina vode. Mi imamo opravka z živim organizmom, čigar rasti in življenja v bistvu ni mogoče pospešiti. Tu je treba velike potrpežljivosti, nekakšne povezanoBti z zemljo, kateri zaupamo in v katero vlagamo svoje delo in trud. Vse to pa zmore le človek, ki) je z zemljo spojen po osebnem lastništvu. V tem pa j*; tudi razlika med nami, delavci na zemlji, in vami, delavci ob strojih«, je razlagal Kolenc. »Razumem, kar si dejal, Janez, in če hočem govoriti resnico, ti moram reči, da sem prišel do tega spoznanja za časa svojega bivanja v Rusiji, kjer sem' po lastnih izkušnjah ugotovil, da za zemljo in kmetski razred ne morejo v celoti veljati načela Marxovih naukov. Povej mi torej, kako izenačiti ta dva razleda, kmetskega in delavskega, ki sta osnova vsakega naroda, kako doseči njiju blagostanje in izboljšati njiju življenjske prilike?« je vprašal Tomaž Hostnik. »Če sem dejal, da ne sme biti zemlja, da bo dobro in skrbno obdelana, odtegnjena osebnemu lastništvu, potem velja na drugi strani, kar se tiče vas in industrijske produkcije, obratno, ker je to danes življenjska nujnost. Toda nikar ustvarjati državnega kapitalizma, kakršnega ustvarja koncem koncev sovjetska Rusija. Kakor mi, kmetje, tako morate tudi vi, delavci, organizirati produktivne zadružne ustanove, ki naj prevzamejo v last industrijska podjetja. Te delavske in kmetske produktivne zadružne ustanove, ki bodo naglo in ceneno izmenjavale svoje produkte, bodo omogočile lepše življenjske prilike obeh delovnih razredov, kmetskega in delavskega. S tem bomo onemogočili ter izločili vse pijavke in zajedavce, ki, živijo od našega dela in naših žuljev«, mu je pojasnil Kolenc. »Da, za to se moramo boriti,« je pritrdil Tomaž. »Toda, tovariši, kam smo zašli? Moramo 6e porazgovoriti o nujnejših stvareh «, je opomnil Aleš. »Kar se naše stvari tiče, je popolnoma jasno, da nam, ne preostane nič drugega, nego plačati krompir po obljubljeni ceni. Kar pa se tiče delavstva, bi nam mogel Toniaž pojasniti sklepe odbora strokovne organizacije.« »Odbor naše strokovne organizacije je sklenil, boriti se za vsako ceno proti odpustitvi delavcev«, je kratko dejal Tomaž. »In kaj potem, če jih kljub temu odpustijo?« je podvomil Sojer. »Stavkali bomo!« »Stavkali?«' »Da, stavkali«, je trdo pribil Tomaž. »Stavka — to je tvegana stvar. S tem je v nevarnosti vsakdanji kruh par sto družin. Toda borba je borba. Proti odločnosti velja odločnost. Samo tako je mogoče bitko dobiti. In če boste, Tomaž, prisiljeni k stavki, bomo storili z.i vas vse, kar bo v naših močeh. V borbi vas bomo podpirali«, je dejal Kolenc. Aleš pa je'dodal: »To bo vsakdo izmed nas rad storil.« Potem so obširno razpravljali o stavki in vseh njenih posledicah. Bilo je že pozno v noč, ko so se razšli.

13.[uredi]

Bil je svetel januarski popoldan, ko se je ustavil pred vilo tovarnarja Adolfina gosposki avto. Izstopil je ravnatelj »Ljudske posojilnice«, Havlaka. Komaj je bil izstopil, že mu je prišel nasproti tovarnar Adolfin. »Pozdravljeni — pozdravljeni .. .« ga je sladkobno sprejemal tovarnar. »Zakasnili smo nekoliko, ker smo z avtomobilom obtičali v snežnem zametu. Ker pa ni bilo več daleč do vasi, je neki kmet' s konji izvlekel avto iz za-i meta«, je dejal ravnatelj, ko sta si s tovarnarjem segla v roko. »Stopite naprej. Mraz je. Sonce sicer sveti, a ne greje.« Oba sta stopila v vilo. Delničar je peljal ravnatelja v svojo pisarno, kjer je čakala že pripravljena zakuska. Slugi pa je tovarnar naročil, naj ne moti in vstopa, dokler ga ne po-< kliče. »Kar naprej, gospod ravnatelj«, je povabil tovarnar, odpirajoč vrata pisarne. Potem je gostu ponudil vino in cigarete. Prižgala sta cigarete, a tovarnar je nalil v kozarce šumečega vina. »Gorim od zvedavosti, zakaj ste me tako nenadno pozvali, gospod tovarnar «, je pričel ravnatelj po slastnem požirku vina. »Menim, da morda slutite^ zakaj.« »Nimam najmanjše slutnje.« »Spominjate se, kar sva poslednjič govorila.« »Gotovo da se spominjam.« »Prav v tej zadevi hočem govoriti.« »Zelo hvaležen vam bom; imate kaj novih sporočil. Ni mi všeč, da bi se osnovala proti našemu podjetju konkurenčna ustanova.« »Ustanovitev denarne ustanove kmetske zadruge je torej dejstvo. Vse predpriprave so končane. Gre le še za formalno ustanovitev, ko pride iz glavnega mesta nekakšen zadružni voditelj.« »Kaj pravite«, je nestrpno poskočil ravnatelj Havlaka. »Da je ustanovitev zadružne denarne ustanove dejstvo.« »To je treba za vsako ceno preprečiti!« »Edina možnost bi bila ...« »Vi! veste, gospod tovarnar? Govorite!« »Reči vam moram le, da je ta možnost v vaših rokah.« »V mojih?« »No — da. Vprašanje ustanovitve kmetske zadružne denarne ustanove so spravili na dan predvsem vodilni odborniki »Kmetske zadruge«, ki je napovedala našemu podjetju gospodarski boj, in sicer so to Kolenc, Sojer in Logar. To so ti trije, ki netijo in vodijo, a vi jih imate v svojih rokah ...« »Kako to, gospod tovarnar?« »Tako, da jih morete popolnoma ugonobiti.« »Toda ne razumem vas, gospod tovarnar.« »»Razumeli me boste. Glejte: ti trije jamčijo s svojim premoženjem za podojilo, ki so ga najeli za zadrugo pri vaši posojilnici. Menice, ki jamčijo po^ gojilo, bodo v kratkem zapadle. Vem, da se predsedstvo zadruge pogaja z vami o podaljšanju posojila. Gre jim za to, da dobe sredstva dotlej, dokler ne bodo imeli denarja v lastni denarni ustanovi. Vi jim posojila ne smete podaljšati. Popolnoma natančno vem, da je »Kmetska zadruga« utrpela na borzi znatno izgubo ter ne more zavoljo tega plačati obljubljene cene vsem, ki so ji zaupali krompir v prodajo. Poskrbel bom, da bo med ljudstvom ugasnilo zaupanje v zadrugo, da ne bo mogla nikjer dobiti posojila, vi pa, gospod ravnatelj, terjajte izplačilo menic, čim menice zapadejo; v slučaju, da menic ne plačajo, bodite neizprosni ter poženite posestva na dražbo.« »To je sijajna misel!« »Vidite, gospod ravnatelj, to pomeni, da boste rešeni; konkurenčne denarne ustanove. Če bodo uničeni ti trije, potem bo za dolgo dobo zavladal v našem kraju mir. Z ljudstvom je treba ravnati trdo in neizprosno. Ljudstvo namreč pričenja polagoma odpirati oči ter se zanima za stvari, za katere se doslej sploh ni zmenilo. Noče več biti suženj, temveč hoče uživati sadove svojega dela. Naš položaj je v nevarnosti, zato se moramo braniti, čimprej, da ne bo prepozno.« »Prav imate, gospod tovarnar, čim pridem domov, bom ukrenil vse potrebno.« »Toda previdno, gospod ravnatelj! Odločilni udarec je treba zadati v pravi čafe, sicer ne zadene.« »Bodite brez skrbi, gospod tovarnar, stvar bom zadovoljivo rešil. \ e cel sem, da; sem prišel k vam. Hvala vam za vesti, s katerimi ste mi postregli in ki so za nas velike važnosti.« ,;.Rad sera to storil, gospod ravnatelj; na razpolago sem vam. Mislim, da si moramo medsebojno pomagati, kajti skupni cilji nam nalagajo dolžnost, da se složno borimo proti sovražniku.« »To je popolnoma razumljivo.«

»Če boste potrebovali še druga pojasnila, sem vam, vselej na razpolago.«

»Prav to sem vam hotel tudi jaz reči, toda ne samo za svojo osebo, nego v imenu našega zavoda. Toda iti moram; nezgoda v zametu me je precej zadržala, imam pa še važne opravke«, je dejal ravnatelj Havlaka, se ozrl na uro ter sel dvignil. »Posedite še malo pri vinu, gospod ravnatelj.« »Danes mi oprostite. Moram priti še o pravem času na zelo važno sejo. Hvala vam za vse. Moj poklon in spoštovanje, gospod tovarnar«, se je ravnatelj poslavljal. »Poklon, poklon«, se je poslovil tovarnar ter mu krepko segel v desnico. Tovarnar Adolfin je ostal sam v sobi. Nalil si je vina ter si prižgal cigaleto. Nekaj časa je sedel kakor brez misli ter se smehljal. Nato je stopil k oknu. Večerni somrak se je razprostrl po sobi. Tovarnar se je zagledal v daljavo, kjer so se pod nebo dvigali tenki oblaki dima. Vas je bila odeta v care zimskega večera. »Pohodim vas in uničim, uporniki«, je tovarnar šepetal. Stemnilo se je že, a je še venomer stal ob oknu. Naposled si je zadovoljno zažvižgal ter poklical slugo.

14.[uredi]

Snežni metež je besno divjal. Iz svinčenih oblakov se je sipal sneg ter se v vrtincih zaganjal v drevje in hiše. Na vasi ni bilo žive duše; celo ptiči so se tiščali v skrivališčih. Vsepovsod je vladala tiha tesnoba. Ljudje so posedali na ognjiščih ter opazovali divji snežni metež. Marta je bila sama doma. Aleš je že navsezgodaj odšel v mesto zavoljo pogajanj v »Ljudski posojilnici«. Sedela je žalostna in tiha. Topo je zrla skozi okno v snežni metež, čigar divjanje je tako sličilo njenemu duševnemu nastrojenju. Tesnobe v duši ni bilo krivo besno snežno vreme. Prav ta dan se ji je razodela strašna resnica, ki se je je ves čas silno bala ter jo v strahu pričaj kovala. V dimniku je cvileče zapiskal veter, da je Marto mrzlično streslo. V drgetu je zaslutila pod srcem plod grešnega popoldneva, ki ga je preživela s tovarnarjem. Polotila se je je mrzla groza. Bila je kakor brez življenja, bleda v obraz in topega pogleda. Sedela je nepremično kakor kip. Ogenj v peči je ugasnil, a se ni zmenila zanj. Ura je v tišino enakomerno odsekavala čas, a Marta je še zmiraj negibno sedela ob oknu. Dušo ji je kot kamen težila ena sama misel: Kaj poreče Alešu? V mislih se je skušala vrniti v dobo pred poroko. V premetenosti je računala, kako bi še zapeljala Aleša ter tako izbrisala sled greha. Toda vsi poskusi so se razbili ob Aleševi treznosti in vzdržnosti, ki je klonila šele v poročni noči. V tesnobi in bojazni so Marti minevali dnevi, dokler ni prišel dan strašnega razodetja, da bo mati, otrokov oče pa ne Aleš, nego tovarnar Adolfin. V blodnih mislih je tavala ter zaman iskala rešitve tej strašni neizprosni resnici. Brezizgledni položaj je postavil Marto pred resnico, da mora Aleš izvedeti, da otrok ni njegov. Stemnilo se je že, toda Marta je se zmiraj nepremično sedela ob oknu. Toda odločila se je, da vse razodene Alešu, kajti težke krivde ni mogla več prenašati. Odprla so se vrata in v sobo je stopil Aleš. Marta je vsa vztrepetala, ko ga je uzrla. Aleš je odložil zasneženo suknjo in kučmo ter prižgal luč, da je soba svetlo zasijala. Marte ni opazil. Sedel je za mizo ter skrušen zagrebel glavo v dlani. Marta se je plaho ozrla nanj. Tesnobno ga je poklicala: »Aleš!« »Ti si, Marta?« »Tako čudno mi je danes. Ves dan še nisem nič prida storila.« »Kaj ti je vendar?« »Še sama ne vem, kakor da me nekaj silno te ž i. . . »Marta, bolna si«, je dejal Aleš ter vstal izza mize. Burja je tenko zacvilila in zapiskala, da je šlo do srca. Marta se je zrušila pred Alešem na kolena: »Odpusti, odpusti. ..« je vroče prosila. »Zaboga, Marta, kaj ti je?« je presenečeno vzklinil Aleš. »Aleš...« »Marta, ne razumem te!« »Aleš — mati — bom . . .« »To je vendar vesela novica«, je dejal Aleš ter se sklonil k Marti. »Ni vesela, nego žalostna.« »Marta, kako moreš tako govoriti?« »Žalostna zato, ker bom mati otroka, ki mu nisi ti oče«, je dejala v obupu in grozi. Aleša je streslo, ko da bi ga kdo z nožem zabodel. »Marta, ti se gotovo šališ?« jo je nezaupljivo vprašal. »Bog mi je priča, Aleš, da se ne šalim! Vse, kar ti pripovedujem, je sveta resnica. Aleš, odpusti, odpusti«, je tesnobno moledovala skrušena Marta. Aleš je molčal. Bil je kakor okamenel. »Aleš, verjemi, da mojai krivda ni tako velika. Ta podlež, tovarnar Adolt in, me je zapeljal . ..« »Kaj praviš? Tovarnar Adolfin? Ta podlež, ki nas je vse uničil?! Nisem obupal, ko nas je malone gospodarsko upropastil ter nas spravil ob imetje, toda to, da je povrhu še pljunil na mojo družino, to me je uničilo. Kje si imela vest in pamet, ko si stopala, z menoj v zakonski stan, ti nevrednica, z zarodkom tega podleža in požrešnika? Padla si, ne maram te več videti. Ne pridi mi pred oči! Zahteval bom takoj ločitev, da bo vez, ki naju še spaja, pretrgana«, je srdito govoril Aleš ter v navalu jeze zbežal iz sobe. »Aleš, usmili se . . . Aleš, odpusti!« je Marta v obupu klicala za njim. V dušo jo je težko udaril tresk z vrati; v obupu se je onesvestila ter se zrušila na tla. Aleš pa je zbežal iz hiše na vrt in odtod na zasnežene njive. V glavi ga j<3 žgalo ko ogenj, jedka bolečina mu je malone vzela razum. Bežal je, ne vedoč, kam. Ostra burja in drobni sneg sta mu rezala v obraz. Toda ničesar ni občutil, bežal je kakor brez uma. Ustavil se je šele v hosti, kjer se je v obupu zrušil na star jelkin štor. Prsi so mu divje plale od sovraštva in obupa. Snežni metež se je razbesnel v divji ples. Burja je piskajoče raznašala cele oblake snega. Drevesa so se upogibala kot šibke bilke; mnoga se niso mogla Upirati silni burji — padla so in ležala križem po hosti. Aleš je, ves zasnežen, topo zrl to divjanje prirodnih sil. Hreščanje in pokanje lomečih se dreves mu je bilo v naslado. Pomislil je: »Kakor je v prirodi, tako je v človeškem življenju. Kakor ležijo tu zlomljena drevesa, tako pušča življenje za seboj uničene in strte poedince . . . Mnoge dvigne v vrtoglave višine, da jih potem trešči na zemljo.« »Kako grozno je včasi življenje!« je zasikal med zobmi, skočil s štora ter pričel teči proti domu. V kuhinjo je planil kakor zblaznel. Marta je vsa strta sedela za mizo. Srdito je zapičd pogled v njeno bolestno obličje ter zakričal: »Ti si še tu? Pojdi, da te ne vidim več! Niti minute nočem biti več s teboj pod eno streho!« »Aleš, za vse na svetu — usmili se me in odpusti,« je prosila in se zrušila pred njim na, kolena. »Otroka, pri Bogu, kaj se je zgodilo z vama? Aleš, spametuj se! Križ božji, kaj se je neki zgodilo? Pravkar sem našel Marto v omedlevici na tleh, sin pa je kot pobesnel! Bog, morda pa je pijan,« je zmedeno govoril stari Logar. »Pijan? Haha — kaj le blebečete, oče? Kako dobro bi mi bilo, če bi 93 napil do nezavesti, da bi pozabil na ves svet. Vprašujete, kaj se je zgodilo? Njo vprašajte!« »Vprašal sem jo že. Ničesar mi noče povedati, samo joče. Morda bi mi ti mogel povedati...« . Oče, zdaj naj še sam povem, kako sem bil ogoljufan? Naj bo. Pravite, kakšna da sva oba. ISlaj se mar radujem, ker je oče otroka, ki ga Marta nosi pod srcem, nekdo drugi, in ne jaz. In povrhu še ta podli lopov — tovarnar Adolfin.« »Sin, k;ij vendar govoriš, saj nisi blazen?« je poskočil stari Logar. >-A —< nič čudnega, če bi zblaznel po vsem tem, kar sem doživel. Do smrli l)om preklinjal trenutek, ko sem stal pred oltarjem s to, v kateri je že gorel plamen novega življenja.« »Aleš — Aleš,« je zastokala Marta. »Ne kliči me več po imenu, tujca sva si od danes. Preostane še, da sodišče formalno izvrši, kar se je med nama že danes zgodilo.« »Ti mi torej ne odpustiš?« »Vse bi odpustil, toda tega ne morem odpustiti.« >Vidim, da so vse prošnje zaman. Priznam, da ti moški ponos ne dopušča, da bi mi to odpustil Vedela sem to, a sem kljub temu še upala in verovala v ljubezen, ki more odpuščati. Žal, zaman. Prav, ločiva se, današnjo noč sva poslednjič skupaj. V tej pozni uri nočem dramiti svojega očeta. Jutri me boš rešen in tvoja stvar je, da storiš potrebne korake za ločitev. Kar se tiče mene, ne bom delala nobene ovire. Samo to ti že sedaj povem, za nič na svetu se ne odrečem polovici posestva, ki je prepisana name«, je Marta dejala mirno in vendar hudo jedko.< »Kaj praviš?« je razdraženo planil stari Logar. »Če se ločiva, si pridržim polovico posestva!« »Otroka bodita pametna! Kaj neki porečejo ljudje! Vsa vas in ves okraj, vse bo pokoncu. Kdo je še kdaj čul — ločitev. Kaj sem vse učakal na svoja stara leta«, je tarnal Logar.

>Vsc je odvisno od Alesa», je pristavila Marta.

»Aleš. spametuj se. Morda pa se to le da rešiti brez ločitve«, se je obrnil k Alešu. , »Zame je edina rešitev — ločitev. Zaman se trudite, oče. Odločil sem, se, in nihče na svetu me od tega ne odvrne.« t »Torej ti je vseeno, če bo naša domačija razkosana? Ti je vseeno, če bo s tem uničeno moje življenjsko delo, ki sem ga gradil s svojimi rokami, s krvjo in! v potu svojega obraza? »Eh, kaj mi je danes do tega! Vrag naj vzame vse!« »Tako bi ne smel govoriti, Aleš. Tega si nisem zaslužil od tebe. Boli me, da tako govoriš o tem, kar je mene veljalo toliko težkega dela in truda. Vem, da so moje besede bob ob steno, zato se rajši umaknem. Boj ?. vama«, je dejal stari Logar ler odšel. Nastala je grobna tišina. Marta je bila popolnoma zrušena in ubita, sklenjene roke so ji kakor brez življenja visele ob telesu. Ale? se je srdito obrnil ter naglo in trdo odšel iz kuliinje. Marta je ostala sama. Solze so ji udrle po licih in zatajeno ihtenje je planilo iz grla. Kakor V sr.u je odšla v sobo, se slekla ter legla v posteljo. Zaman je poskušala usnuti. V misli so ji prihajale strašne podobe, zavest krivde je ležala na duši kakor kamen. j Ura je minevala za uro kakor večnost. Marta se je vročično obračala v postelji z leve na desno. Iz sosednje sobe so glasno odmevali Aleševi koraki. »Kako trpi« je pomislila in solze so se ji znova udrle po licih. Koraki so v sosednji sobi utihnili. Aleš je, izmučen od bolesti, in ves otopel, sedel na stol in v hipu zaspal. Goreča cigareta me je padla iz roke ter na podu dogorela. Kmalu nato se je tudi Marte usmilil spanec, da je pozabila vso bridkost. . . Vrata v njeno sobo so se tiho odprla in temačna postava se je približala njeni postelji. Stari Logar se je čisto ubit privlekel v svojo kamro. Težko se je spustil na svojo posteljo, da je kar zaječala. Zaupno je uprl oči v Križanega, ki je visel na zidu. »Bog, Bog, kaj sem moral doživeti? Zakaj mi tega nisi prihranil ter me poklical k sebi«, je tarnal in glaviv mu je padla na prsi, zagrebel je roke v sive lase ter se zamislil. V mislih je segel v svoja mladostna leta, ko je kot fante hodil za očetom ter v brazdah srkal vase vonj zemlje, ko je z vaško tovarišijo odkrival po hostan in gozdovih prirodne skrivnosti. In potem so prišla' fantovska leta, ko je vasoval pri Lenki, svoji bodoči ženi. Ko sta se vzela z Lenko, mu je oče zapustil zadolženo domačijo, tako zadolženo, da ni mogel reči, da je njegova ena sama! opeka na razdrapani strehi. Takrat sta se z Lenko v mladostnem ognju vrgla v borbo z življenjem, štedila sta, stradala ter se vsemu odrekla. Njun napor in trud nista bila zaman. Ko je začel hoditi Aleš v šolo, so se že izvlekli iz najhujšega. Domačija je jela polagoma rasti in cveteti. Ko je Aleš končal meščansko šolo, je dal Logar sina v višjo gospodarsko šolo. Veselil se je Aleševih uspehov ter se nadejal, da bo Aleš eden prvih gospodarjev daleč naokoli. Slutil je, da se mu bo ta želja izpolnila. Toda tako nenadoma je prišel ta udarec ter razdejal in raznesel vse načrte kakor vrtinec jesensko listje. Kaj mu je na stara leta od vsega ostalo? Žalostna misel na bodočnost in zavest, da bodo njega in njegovo! rodovino vlačile po zobeh klepetulje. Življenjsko delo in trud sta bila za vselej uničena. Iz prs se mu je izvil bolesten vzdih. V misel se je venomer vračala Martina odločitev, češ, da ne odstopi od polovice posestva. Nič ni dvomil, da bo Marta to res izpolnila, kajti predobro je poznal trmasti rod Vraničevih. Morda pa bi se dala pregovoriti, če bi Aleš . . . »Ne, to je vse zaman«, si je rekel stari Logar in nenadoma je začutil po žilah blagodejno toploto, da mu; je postalo prijetno. Dvignil se je s postelje ter se krepko vzravnal.« »Ni še vse izgubljeno — še je čas!« je zagodel, ko se je spomnil Martinih besed, da bo spala to noč poslednjič v tej hiši. »Ogenj je treba! v kali zadušiti, da ne postane škodljiv. Boljše manjše zlo, nego veliko. Odloči se ...« je dejal s trdo kmetsko odločnostjo ter odšel čez dvorišče v kuhinjo. V kuhinji je za hip obstal in, prisluhnil, nato je tiho odprl vrata v Martino sobo in kakor tat previdno vstopil. Skozi okno se je že medlo danilo, da se je mogel razgledati po sobi. Videl je, da je prav sodil, češ, da Aleš ne bo spal v Martini sobi. Marta je ležala sama. Aleševa postelja je bila sicer odgrnjena, toda prazna. Ustavil se je za trenutek sredi sobe. Marta se je v snu pravkar obrnila« Potem je tiho stopil k postelji ter se zagledal v spečo. Tehtal je svojo odločitev, in zdelo se je, da ga odločnost zapušča. Mrzlično se je zgrozil in bilo mu je, ko da je Marta odprla oči. Vrgel se je na posteljo, zamašil Marti usta z blazino ter s koščenimi, starčevskimi prsti oklenil bel vrat. Marta je slabotno zahropla, z rokami zamahnila v prazno in trenutek nato je bilo vse končano. Marte ni bilo več med živimi. Pogrnil jo je) in popravil odejo ter se splazil iz sobe. V dimniku je strašno cvilila in piskala burja. V tesnobnem strahu je stekel čez dvorišče v svojo kamro ter legel v posteljo . . .


15.[uredi]

Po viharni noči in snežnem metežu je zasijalo mirno, pokojno februarsko jutro. Nebo je bilo čisto v svetlo sivi modrini. Od mraza je vsepovsod kar škripalo. Iz dimnikov koč in hiš se je vil bledikast dim. Iz skrivališč pa so zlezli premrli ptički, posedali na prage in plotove ter ščebetaje moledovali. To noč jih je mnogo zmrznilo. Vas je to jutro hipoma oživela. Vaščani so kidali sneg in delali gazi do Sole, cerkve, od hiše do hiše, do hlevov in do kala, kjer so napajali živino. Iz hlevov in staj se je kadila belkasta sparina. Vse povsod je kipelo mlado življenje februarskega jutra, le pri Logarjevih je vladala čudna tišina. Hlapci in dekle so se v polsnu obračali ter niso mogli doumeti, zakaj jih mladi gospodar ne pokliče, ko je vendar že beli dan. Ob oknu svoje kamre je stal stari Logar ter topo zrl na dvorišče. Na prebledelem obrazu so se risali sledovi prečute noči, ko je zaman skušal usnuti. Naposled se je Aleš prebudil. Vso noč je prespal oblečen in sede na stolu. Po vsem telesu je čutil silne bolečine kakor da ga drži krč po vseh udih. Vzravnal se je in se parkraf) pretegnil. Domislil se je včerajšnjega dne in nov val bolesti in srda mu je planil v glavo. »Ali je Marta že odšla,« je pomislil ter stopil k vratom njene sobe, odkoder se mu je nudila strašna podoba. Blazina, s katero je stari Logar pokril Marto, je ležala na podu. Marta je negibno ležala, vsa posinela v obraz. Krčevito stisnjene ustne so pričale o neizmerni bolesti in boju. Aleš je planil k postelji ter poiskal Martino desnico. Bila je čisto mrzla. »Kaj se je neki zgodilo?« je zaječal, se kakor brez uma opotekel ter si naposled ogrnil zimsko suknjo. Stekel je v hlev, napregel konje in v divjem diru podil po zdravnika. Kmalu se je vrnil z zdravnikom. Temu je zadoščal samo pogled, pa je že ugotovil, kaj se je zodilo. Suho je dejal: »Mrtva je.« »Kaj se je vendar zgodilo ž njo, gospod doktor?« Zdravnik, ki je medtem pristopil k postelji in pregledal mrtvo, se je sunkovito okrenil, sumljivo pogledal Aleša ter dejal: »Kaj se, je ž njo zgodilo, vam ne morem povedati. Morem vam le reči, da so na njenem vratu znaki nasilne smrti.« »Kaj pravite?« je presenečeno vzkliknil Aleš. »Da ni umrla naravne smrti, temveč je bila zadušena.« »To je grozno! Kaj se je le zgodilo?« »Morda sami veste, kaj,« je pripomnil zdravnik. »Spal sem v sosednji sobi, a zjutraj, ko sem se zbudil, sem našel ženo v tem položaju.« »To je torej uganka. Moja naloga je končana. Potrebno je, da o stvari obvestite orožnike.« »Prosim vas, gospod doktor, ustavite se mimogrede na orožniški postaji ter sporočite, kaj se je zgodilo. Pošljem z vami hlapca, ker sam nisem v stanju voditi konjev.« »Prav rad vam ustrežem.« »Hvala vam gospod doktor. Hlapca grem še poklicat.« Kmalu nato je hlapec Jernej odpeljal zdravnika. Ko se je vrnil, je pripeljal na saneh dva orožnika. Čim sta izstopila, sta odšla v Martino sobo, kjer sta našla Aleša stoječega ob postelji mrtve žene. >Dober dan, gospodar.« »Dober dan,« je mehanično odvrnil Aleš. »Zdravnik nam je sporočil, da je bil pri vas izvršen umor,« je dejal višji stražmojster Palivec. »Umor,« je drhte ponovil Aleš. ""»Vaša žena je bila v tej noči umorjena, tako nam je sporočil zdravnik. Nasa naloga je, da ugotovimo, kako se je to zgodilo. Zdravnik je ugotovil, da je bila zadavl jena. Mogoče nam morete povedati kaj natančnejšega ...« »Jaz?« se je začudil Aleš. »Ničesar ne vem. Spal sem v sosednji sobi, zjutraj sem našel ženo mrtvo.« »Hm — zelo čudno,« je pripomnil stražmojster. »Gospod stražmojster, poglejte ali niso kje sledovi nasilnega vloma!« »Prosim,« je dejal drugi orožnik ter pričel preiskavati po sobi, ob oknih in vratih. »Gospod Logar, ali ste že ugotovili, če vam je kaj zmanjkalo?« je vprašal Palivec. »Doslej še ne.« Vsi trije so začeli preiskovati po celi hiši. »Pogrešate kaj?« je vprašal Palivec, ko so se vrnili v Martino sobo. »Popolnoma nič.« »In vi, gospod stražmojster, ste odkrili kakšne sledove?« se je obrnil Palivec k svojemu drugu. »Popolnoma ničesar.« »Kaj pa okna? So bila zaprta, gospod Logar?« »Da, okna so bila zaprta.« »To je zagonetka. Skličite vse domače. Zaslišati jih moram.« Palivec je zaslišal drugega za drugim, a ni od nikogar izvedel ničesar važnega. Naposled je prišla na vrsto najmlajša služkinja. Njene preplašene oči so begale od Aleša k Palivcu in po vsem životu je trepetala kot šiba. Izkušeni Palivec je koj ugotovil, da dekle nekaj ve. »Ali kaj veste, kako je bila vaša gospodinja umorjena?« jo je trdo vprašal. Dekle je uprlo oči v Aleša in polglasno dihnilo: »Ničesar ne vem.« »Ne tajite, v očeh vam berem, da nekaj veste. Če ne boste govorili resnice, vas bomo zaprli,« je ostro dejal Palivec. »Ničesar ne vem . . . mogoče gospodar . . .« »Kaj gospodar?« »Ko sem se včeraj zvečer vračala) od matere, sem čula, kako sta se gospodar in gospodinja prepirala.« »Ne veste nič drugega?« »Ničesar. Šla sem spat. Čula sem samo še, kako je gospodinja hudo jokala.« »Dobro. Pojdite vsi!« Ko so odšli se je Palivec obrnil k Alešu: »Gospod Logar, kaj pravite k temu, kar je izpovedalo dekle?« »Govorila je resnico. Sinoči sva prišla z ženo nekoliko navskriž.« »Zdi se mi, da je vse to v zvezi z umorom vaše žene.« »Tega vam ne morem pojasniti, ker nimam niti pojma, kdo bi mogel umoriti mojo ženo.« Stražmojster Palivec je ostro uprl pogled v Alešev obraz, ko da hoče raz njega odgonetiti skrivnostni umor. Toda na Aleševem obličju je bila še zmiraj groza tistega trenutka, ko je našel Marto mrtvo. »Stanuje razen teli, ki sem jih zaslišal, še kdo v tej hiši?« je po daljšem molku vprašal Palivec. »Na drugem koncu dvorišča stanuje kot prevžitkar moj oče. Toda v tej stvari sploh ne pride vpoštev. Doslej o tem sploh ničesar ne ve — sicer bi bil navzoč; zakaj bi ga razburjali, obzirni moramo biti do starega človeka,« je pojasnil Aleš. »Gospod Logar, ne preostane mi ničesar drugega, kot da vas dam zapreti.« »Gospod stražmojster?« »Ne morem vam pomoči. Vse okolnosti pričajo proti vam. Dekle je izpovedalo, da ste se z ženo sprli in da je vaša žena jokala. Poleg tega je važna okolnost, zakaj niste spali v skupni sobi, kar ste sami potrdili. Moj tovariš je pazljivo pregledal vso hišo, a ni nikjer odkril sledu, ki bi pričal za to, da je vašo ženo umorila tuja oseba. Vse okolnosti dokazujejo, da je morilec kdo izmed domačih. Dosedanja preiskava vzbuja sum proti vam. Verjemite mi, da sem se zelo nerad odločil. . . toda dolžnost je dolžnost. V imenu zakona ...« Ob teh besedah je Aleša zmrazilo po vsem telesu. V obraz je ves pobledel: »Prisegam, gospod stražmojster, da sem nedolžen.« »To se bo izkazalo pri sodni razpravi.« »Zanašam se na vašo vest in uvidevnost. Ne uničite moje časti!« »Poslušajte, gospod Logar. Ne vprašam vas, zakaj niste spali v ženini sobi. To je vaša osebna stvar. Toda sami ste dejali, da ste spali v sosednji sobi. Vaša žena je bila po zdravniški ugotovitvi zadavljena. Tak grozen umor — vaša žena je gotovo kričala, a vi bi jo morali čuti . ..« »Ničesar ne vem. Ničesar nisem čul,« ga je prekinil Aleš. »Venomer govorite isto. Svojo dolžnost moram izvršiti. V imenu zakona vas aretiram. Izvolite si pripraviti potrebne stvari za na pot, ker kmalu odidemo, « je naposled uradno dejal Palivec. »Nočem se zoperstavljati zakonitemu povelju. Z vami pojdem. Toda verjemite, da se bo moja nedolžnost morala izkazati,« je trdo dejal Aleš. »Iz srca vam to želim.« Aleš si je potem pripravil potrebne stvari. Hlapcu je naročil, naj očeta šele polagoma in previdno obvestijo o nesreči, ker je menil, da stari Logar še spi. Potem je Aleš odšel v spremstvu orožnikov. Šli so za skednjem in za vrtovi. Stražmojster je bil toliko obziren, da ni peljal Aleša skozi špalir zvedavih oči in zijal. Stari Logar je stal ob oknu, ko je orožnik odpeljal Aleša. Vse jutro je bil že pokoncu ter pazljivo opazoval, ka j se godi na drugem koncu dvorišča. Videl je, kako je prišel zdravnik. Videl je, kako sta prišla orožnika. Trepetal je od groze, kaj bo iz tega. Minute so mu bile kakor večnost. V trenutku največje groze in tesnobnega pričakovanja je videl, kako sta orožnika odpeljala Aleša. Vztrepetal je ko da ga je zadela kap, ko je pomislil, da bi moral 011 kof, morilec Marte namesto Aleša z orožnikoma. Stopil je nekaj korakov po kamri, hoteč iz nje, da bi orožnikoma povedal resnico. A ni mogel. Od kapi zadet se je zrušil na, pod. Čez dobro uro ga je tako našla dekla. Močno se je prestrašila, ko je zagledala starčka na tleh. »Kaj se neki pri nas godi?« je v strahu zašepetala ter zbežala na dvorišče. »Pridite sem, stari oče je mrtev!« Pritekla sta oba hlapca, Jernej in Janez, in dekla Ančka. Fanta sta planila v kamro, sklonila sta se nad starega Loarja ter ga otipavala. »Živi!« je skoraj zavpil Jernej. Položili so ga v posteljo, a Janez je odhitel s sanmi po zdravnika. Obraz starega Logarja je bil skoraj spačen od bolesti. Bilo je videti, da bi rad nekaj povedal, a ni mogel, ker so bili vsi govorilni organi ohromeli. Skušal je zganiti roke, da bi vsaj mogel naznačiti, kar ga je težilo, a ni mogel. Oči so bile ko osteklenele in izbuljene od groze in bojazni. Starček je jasno vedel, kaj se je zgodilo. Neizmerno je trpel, ker mora njegovo krivdo nositi sin; resnice pa ni mogel ne povedati ne naznačiti, ker so mu bili vsi udi in organi ohromeli. Zdravnik je ugotovil, da je starčka zadela kap. In dejal si je: »Ubožec, zakaj te ni smrt rešila trpljenja, ki te čaka!« Ko je zdravnik odšel, je pritekel na dvorišče ves zasopljen Vranica. »Marta — kje si moja Marta,« je malone tulil. Dekla ga je peljala v, sobo, kjer je ležala mrtva Marta. Zrušil se je ob postelji na kolena in glasno jokal. »Marta, Marta, moj edini otrok!« Srdito je vstal in se zravnal, stisnil pesti ter preteče zažugal: »Gorje mu, gorje, ki je kriv njene smrti!« in je zbežal iz sobe. Skozi okno je posijalo opoldansko solnce in ožarilo posineli obraz mrtve Marte.


16.[uredi]

Težko je sopihal čez zasneženo pokrajino vlak z dvema osebnima in več tovornimi vagoni. Na postaji Klenovce sta izstopila kipar Pavle Mežan in dr. Cilka Sojerjeva. V mestu sta se domenila, da skupno obiščeta domači kraj. Pavle se je vračal domov po daljšem bivanju, v tujini, kjer je skušal pozabiti na Marto ter se izpopolniti v kiparstvu; Cilka pa je šla domov na oddih. V poslednjem času je živela le za svoje delo v pravniški stroki, kjer si je pridobila znaten sloves. Težko delo v nekaterih zamotanih sodnih procesih ji je precej ubilo živce ter izpodkopalo zdravje. Zdaj je šla po novo zdravje in nove moči v rojstno vas. Med vožnjo sla se razgovarjala o rojstnem kraju in nepomembnih stvareh, toda oba sta se skrbno izogibala pogovora o Marti in Alešu, dasi ju je mučila ista radovednost. Na postaji je čakal Pavleta hlapec France s sanmi. »Priden si, France, da si prišel po naju,« je pozdravil Pavle voznika ter se obrnil k Cilki: »Sedi, Cilka, ne skrbi za prtljago.« »Skrbela sem, kako bom prišla domov, zdaj sem pa tako imenitno naletela, « je rekla Cilka in sedla v sani. »Kako se imaš, France; si še zmiraj stari, vedno zadovoljni fant?« »Dobro se imam, zato sem zadovoljen.« »Če bi mogel jaz to reči!« »Ampak, tak gospod, pa bi ne bil zadovoljen,« se je začudil France. »Kaj bi dal, da morem reči kot ti, da sem zadovoljen. Kaj pa je novega?« ga je vprašal Pavle. »Žalostne noviee. Zelo žalostne novice.« »Kaj praviš,« sta se Cilka in Pavle hkrati začudila. »Da imamo pri nas žalostne novice.« »Se je nemara kaj zgodilo?« »Da, zgodilo.« »Govorite, za Boga,« je nestrpno vzkliknila Cilka. »Hitro povej, France,« ga je silil Pavle. »Pri Logarjevih nesreča .. .« »Kakšna nesreča?« »Mlado gospo so našli mrtvo.« »Ali je torej umrla?« ga je vprašala Cilka. »Ni bila je umorjena.« »Umorjena ...« je v strahu ponovil Pavle. »Grozno,« je vzdihnila Cilka ter uprla oči v Pavleta, ki mu je temna senca legla! na obraz. »Starega Logarja je zadela kap, ko je izvedel za to.« »Nič čudnega,« je dodala Cilka. »Kaj pa Aleš?« je sunkovito vprašal Pavle. »Njega so odpeljali orožniki. Nazaj grede ga gotovo srečamo. Prehitel sem jih na poti.« »On jo je u b i l jo umoril,« je siknil Pavle. »Pavle, za vse na svetu, ne govori tako! Tega ne bom nikdar verjela,« mu je očitajoče dejala Cilka. »France, poženi kar moreš,« je naročil Pavle ter stopil v sani. France je zapokal z bičem in spočiti konji so potegnili, da je kar brzelo čez snežno pokrajino. Pavle se je zleknil v saneh, molčal, ko da se je pogreznil v samega sebe.i Vest o Martini smrti ga je dobesedno strla. In kako se je veselil, da jo vsa j vidi. Kaj potem, ce je drugemu žena? Da bi jo vsaj videl. Cilka je molčala in hudo trpela. Bolj od svoje bolečine, jo je bolela Pavletova bolest. »Strašno, grozno,« je mrmral Pavle kot v omotici. Cilka je bolno vzdihnila ter žalostno uprla pogled v zasneženo pokrajino. V daljavi je uzrla tri postave, ki so zmerno stopale po cesti. »Če je to Aleš,« je pomislila. Silna vznemirjenost se je je lotila. Gorela je od nestrpnosti, da čimprej izgine daljava in zdelo se ji je, da tečejo konji tako počasi. Kakor bi trenil je izginila daljava, malo je še manjkalo, da srečajo te postave na cesti. Cilka je vsa vztrepetala. Nasproti sta prihajala orožnika z Alešem, ki je v hipu spoznal Cilko. Poznal je Mlinarjeve konje'ter je zvedavo ugibal, kdo neki se pelje. Ko so se sani približale je, presenečen ugotovil, da se pelje Cilka in poleg nje Pavle. Ostra bolečina ga je zaskelela v srcu, toda ko se je zavedel v kakšnem položaju je pred Cilko in Pavletom, si je zaželel, da se odpre zemlja in ga zagrne. Sklonil je glavo in od bolečine tesno zatisnil veke,, ko so se sani pripeljale tik njega. »Aleš!« je kakor v snu zaslišal Cilkin klic. Obstal je kakor pribit. France je nategnil vajeti in ustavil konje. Cilka je skočila s sani ter stopila k Alešu. »Aleš, kakšno svidenje?« »Vse izveš — ljudje ti vse povedo — morda celo več, nego je res.« »Morilec, zakaj si( jo umoril ? Gorje ti, gorje,« je vzkliknil Pavle, stoječ v saneh. . .. . Cilka se je zgrozila nad temi besedami. Aleš je ves drhtel in grgrajoče poskušal odgovoriti. »Tudi ti, Pavle, tako govoriš? Zakaj? Cilka, prosim te, prisegam pri spominu na vse, kar je bilo med nama, da sem nedolžen! Cilka, nekdaj si dejala, da bo vse tvoje življenje posvečeno borbi za pravico revnega človeka. Postal sem žrtev skrivnostne uganke. Pomagaj mi, Cilka, pomagaj mi očuvati čast!« »Pomagala ti bom, Aleš, pomagala,« mu je toplo dejala Cilka. »Pojdimo!« je bil nestrpen orožnik. »Aleš, čim pridem domov, se; bom lotila z vsem srcem in dušo dela ter ne odneham, dokler ne zmaga pravica,« ga je Cilka bodrila. »Da bi to že bilo skoraj,« je vzdihnil Aleš ter odšel z orožnikoma.- Cilka je. nekaj časa zrla za njimi, potem je stopila k sanem ter sedla vanje. France pa je. pognal konje. Pavle je uporno molčal. Zdelo se je, ko da se je med njima razklenil prepad. • Molče sb prišli do vasi. Ločila sta se dokaj hladno. Cilka je vZela svoj kovčeg ter hitela proti domu. France je 'pognal. Ko sta ustavila pred mlinom, je Pavle skočil s sani, redkobesedno pozdravil domače ter že izginil v svojo sobo. »Čudaški fant,« je zagodrnjal stari Mežan. Pavle ni dolgo strpel v sobi. Bolečina ga je gnala ven. Bilo mu je, ko da se soba čedalje bolj zožuje, da se zdajzdaj podre nanj. Odšel je na vas. Stemnilo .se je že, ko je prišel kraj vasi. V oknih so se pričele prižigati luči. Na vasi' ni bilo žive duše. Vsepovsod tišina kakor v cerkvi. Nenadoma pa je .zadonel po vasi občinski boben. Iz koč in hiš so se usuli ljudje ter hiteli na vas, da čujejo občinski razglas. V( hipu se je zbrala na vasi cela množica ljudi. Iz bližnje krčme pa je udrlo delavstvo, ki se je iz večih vasi zbralo na zborovanje.

Boben je utihnil. Huder je kot občinski b obna r in sluga oznanil, da bo 18. februar ja na sodni dražbi p rodanih več posestev, med njimi tu d i Logarjeva domačija. Bila so to posestva kmetov, ki so podpisali menice za »Kmetsko zadrugo«. Kapitalistični zmaj je besno udar il s poslednjimi silami, da uniči vsakogar, ki se je drznil zoperstaviti njegovim grabežljivim načrtom. Po občinskem razglasu je na vasi zavladala tišina. Vsakomur je bil ta razglas k akor žgoč udarec v obraz. Ljudje so se nezaupljivo spogledovali, nihče ni vedel stvari pojasniti. Ti, ki se j ih je razglas tikal, so žalostno sklonili glave, toda nihče ni dejal besede. Pavle se je zrinil v množico, ki je pritisnila na Hudra. »Hudo je,« je začul za seboj. Ozrl se je te r ugledal Tomaža Hostnika. »Tudi ti si tu, Tomaž? Kaj se vendar godi? »Pavle, tovariš, odkod si se vzel? Vprašuješ, kaj se godi? P r ija te lj, borba za novo življenje vre v groznem razmahu. Ti, p ro t i kater im vodimo borbo, uveljavljajo svoje sile. Čul si, da bo na sodni dražbi prodanih več domačij. P r i tem imajo vmes svoje grabežljive prste tovarniški delničarji, ki hočejo la vsako ceno uničiti naše zadružno gibanje in zadružno podjetje. Začelo se je na borzi, in zdaj se je takole končalo . . . Zdi se mi, p r ija te lj, da nam ni pomoči. Podlegli bomo in n aprej bomo sužnji. Kmete bodo uničili gmotno, nas, delavce, pa bodo izstradali. Bojim se, da bomo spet kakor sestradani psi lizali lijih noge te r prosili košček kruha. Štrajkamo, dragi p r ijatelj. Prisilili so nas k stavki zato, ker so nameravali odpustiti vse delavce, ki so med delavstvom razširjali misel podružabljenja in pozadružnjenja vse produkcije. Odbor naše strokovne organizacije je sklenil, da ne sme b i t i nihče odpuščen, sicer napove vse delavstvo splošni štrajk. In tako štrajkamo, p r ija te lj, že t re t j i teden. Toda med delavstvom sta začela razsajati največja sovražnika štrajkov — glad in beda. Zanašali smo se na stavkovni fond, v katerega smo dolga leta doprinašali težke žrtve, zdaj smo iz njega sprejeli le miloščino. Denar je bojda poneveril nekakšen »borec za lepšo delavsko bodočnost«. Kolika predrznost in prostaštvo: ukrasti siromakom edino oporo, na katero so se v težkih dneh borbe zanašali. Zdaj smo ostali sredi zime gladili in brez sredstev. Razni »delavski odrešeniki« pa nas z borbenimi besedami navdušujejo in tolažijo. Kmetje so nas podpirali, dokler so imeli s čim. Zdaj sami nimajo ničesar več, in čul si, kako ž njimi ravnajo. Težko je, tovariš, težko. Spet bomo robovali kakor sužnji. Starejši delavci, ki imajo na skrbi po več lačnih želodcev, agitirajo za kapitulacijo. P a rk ra t smo se že pogajali z delničarji, toda sprejmejo nas na delo pod takimi pogoji, ki bi j ih ne mogel sprejeti najnevednejši suženj. Svesti so si, da nas imajo v pesti, zato z nami tako ravnajo. Ne preostane nam nič drugega, nego sramotna kapitulacija, ali pa . . .« »Ali,« je ponovil Pavle. »Ali,« je dejal Tomaž in iskreče so mu zagorele oči: »Ne, nočem misliti na to. Da sta tu vsaj Kolenc ali pa Aleš. Kolenc je odšel v mesto, Aleš . . . čul si nemara, kaj se je p r i Logarjevih zgodilo.« »Nikoli bi si ne mislil, da bo padel Aleš tako nizko, da bo morilec,« je trdo dejal Pavle. »Toda, Pavle, kako vendar govoriš o Alešu. Menda vendar ne misliš, da je Aleš že zato morilec, ke r je moral z orožniki. Pr i ja te l j , to je sila zapletena zadeva. Slutim, da so tudi v to žaloigro posegli roparski prsti teh, proti katerim se borimo. Stari Vranica, ki že od z ju tra j sedi v krčmi in popiva, pr ip o veduje čudne stvari.« »Kaj pr ipoveduje?« ga je vznemirjeno prekinil Pavle. »Ne maram ponavljati. Pojdi, Vranica še zmiraj sedi v krčmi,« je dejal Tomaž, segel Pavletu v roko ter ga spremil pro ti krčmi. Ko sta odhajala, je nastala okoli bob n a r ja Hudra silna gneča; vaščani so navalili n anj z vprašanji, zakaj neki te dražbe. »Kako. naj to vem, toda po svoji neumni pameti sodim, da so to posledice vašega upora. Roke bi morali p o lju b lja ti tem gospodom, k er vam dajejo k ru h ! Bog vas kaznuje za vašo prevzetnost,« je modroval občinski b obna r Huder. Ljudje so se polagoma začeli razhajati, kmetje v svoje b ajte in koče, delavci pa so se vrnili v krčmo, da nada lju je jo prekinjeno zborovanje. Tomaž in Pavle sta prišla do krčme, ko se je v največjo sobo usula cela gruča delavcev. Sedla sta za mizo. Ko se je Pavle razgledaval po sobi in l ju deh, je opazil Vranico. Vranica je bil precej pijan. Svoj motni pogled je upr l v Pavleta te r ga povabil k svoji mizi. Pavle je vstal in prisedel k Vranici. »Ti si torej tudi prišel, Pavle — prišel na pogreb svoje — nekdanje — Marte. Lepo od tebe. Danes mi je žal, da sem vaju ločil, mogoče bi se ne bilo nikoli zgodilo, k ar se je. Morda pa bi se k ljub temu, kdo ve . . . Toda to, k a r se je zgodilo, je grozno, zame tem hujše, ker sem izdal svoje tovariše tem, ki so mi za plačilo onečastili hčer. Ne verjamem, da je Aleš Martin morilec, a bi se nič ne čudil, če bi b il; če bi jo umoril, ker ga je ogoljufala ter šla ž njim pred oltar z zarodkom tega lopova Adolfina.« »Gospod Vranica, kaj vendar govorite?« je zaprepaščen vzkliknil Pavle. »Ali ma r blaznite, ali pa govori iz vas alkohol?« »Ne to — ne ono. Res je, da že od ju t ra popivam, da bi udušil glas svoje vesti, toda v tem t renutku govorim z jasno zavestjo popolno resnico. Povedal mi je to Aleš, ki sem ga nekaj časa spremljal na poti v ječo. Povedala pa mi je to tudi Logarjeva dekla, ki je čula, kako se je Aleš zavoljo; te stvari razrdil.« »To je grozno,« je dejal Pavle, ko mu je vest pekoče očitala krivico, ki jo je bil storil Alešu. »Toda gorje tem, t r ik ra t gorje, od kater ih je prišlo pohujšanje!« je glasno zavpil Vranica, da so se lju d je ka r spogledali. Pavle je umolknil. Grenka bolest ga je dušila v prsih. V duši je zagorela podoba sedemnajstletne Marte, kakršno je poznal in jo imel rad. Bilo mu je neizmerno hudo, ker Marta ne živi več. V sobi je šum nenadoma utihnil. Predsednik strokovne delavske organizacije je otvoril zborovanje te r v svojem govoru orisal težki položaj delavstva, pozval je delavce, naj se sami izrečejo za n ad a ljn je postopanje. Govorilo je več delavcev o obupnem in bednem položaju delavskih d ru žin. Starejši delavci so zahtevali, da pričnejo za vsako ceno voditi nad a ljn ja pogajanja z delničarji, mlajši pa so odločno vztrajali na tem, da se borba nadaljuje. Pavle je samo poslušal. Iz besed je rasla pred njim podoba krute resničnosti, da mu je bilo tesno v srcu. »Kje so vsi načrti, sanje in ideali mladosti? Od vsega so ostale trske! In podoba za bodočnost? Nevesela. Naprej bo ljudstvo robovalo, nad izsesanimi telesi bo kot doslej'žvižgal žgoč korobač. Kmet bo suženj — delavec bo suženj!« je pomislil Pavle. Nenadoma pa je skočil na stol te r se pr ijavil za besedo. »Delavci, čul sem vaše tožbe o bedi in nagoti, čul o brezupnosti, ki vas teži. Huda je misel, kako bo ju t r i , kako nasititi lačne otroke, toda hujše je, vdati se na milost in nemilost. Hočete Apet kakor sestradani in pretepeni psi lizati noge tem, ki vas bodo še n ap re j izsesavali in izkoriščali vaše sile? P o j dimo vsi in se postavimo proti tem, ki nimajo srca v telesu! Pojdimo, da bodo videli našo silo, silo množice, da se ne bodo več drznili izkoriščati nas. Če bo treba, se ne ustavimo niti pred nasiljem. Poglejte v p r i rodo in v njeno življenje! Na zdrav in razumljiv način se otrese vsega, k a r ovira in otežkoča zdrav in naravni razvoj. Prav tako je treba iz organizma človeške družbe izločiti vse, k a r je tej družbi v breme, k a r ne doprinaša koristnega dela, temveč družbo le izkorišča kot požrešni trot. Teh trotov je; danes mnogo — in kakor se j ih iznebijo čebele, tako se mora človeška družba otresti vseh pijavk, da bo njeno življenje zdravo in njen razvoj naturen. Revolucija ni zlo, revolucija je železna nujnost in pr iroden zakon, ki usmerja in popravlja razvoj človeške družbe. Ti, ki hočejo živeti na račun delovne družbe, naj ne poskusijo stvari t ira ti do skrajnosti. Delavci, pojdimo!!« je ognjevito govori Pavle. Pojdimo,« je zagrmelo iz grl in že so delavci u d r li iz krčme na cesto. »Osvetil bom Marto,« je siknil Pavle in odhitel na čelo delavcev. »Tudi jaz pojdem,« se je dvignil Vranica te r skrbno otipal predmet v žepu. Ko so začeli delavci zapuščati sobo, se je zmuznil ven tu d i Huder, ki je p re j sedel v kotu ter pazljivo poslušal. Skušal je preh ite ti delavce te r o vsem obvestiti orožništvo, ki je stražilo tovarniška podjetja. Tekel je naravnost po cesti, znatno p rehitel delavce te r v eni sapi pojasnil orožniškemu poveljniku, kaj p r ip rav lja jo delavci. Poveljnik je zato odredil največjo pozornost. Komaj so orožniki zasedli vse vhode, so se približale prve vrste delavcev, korakajočih po tak tih revolucijonarne Desmi. Ko so se pr ibližali tovarni, se je Vranica ločil te r izginil v parku, odkoder je hotel neopaženo p r i t i k vili tovarnar ja Adolfina. Ker mu je bil položaj znan, mu je načr t dobro uspel. Pr ibližal se je odkapni cevi te r skušal po n jej splezati do drugega nadstropja. Alkohol mu je docela izhlapel iz glave, vsega je prevzela ena sama misel: maščevati svojega edinega otroka — Marto. Segel je v žep te r izvlekel ročno granato. »In vendar te nisem zastonj prinesel iz Italije. Zdaj boš prišla prav!« Stisnil je vžigalno vrv med zobe te r splezal kvišku. Ustavil se je ob razsvetljenem oknu v drugem nads tropju, se pr ipravil in — čakal. V tem so prišli vsi delavci do tovarne te r se skušali polastiti vhodov, ki so j ih orožniki b ran ili z nasajenimi bajoneti. Med delavstvom je nastalo silno vznemirjenje in prerivanje. Za razsvetljenimi okni vile so videli sence plešočih parov — eden delničarjev je pri« redil plesni večer. Poleg plešočih parov pa so, sestradani in prezebli delavci, videli za okni sluge, ki so prinašali na svetlih; p lad n j ih izbrana jedila in draga vina. Glad — največja sila življenja — je gnal delavce napre j, k najhujšemu. Zadnje vrste so se pričele r in iti in tlačiti v ospredje te r potisnile prve vrste tik pred nasajene bajonete. »Nazaj!« je zakričal orožniški poveljnik. Množica mu je mrmra je in smeje odvrnila. In že je pričelo leteti na orožnike kamenje, opeka, kosi železa in lesa. V tem je zadonel oglušujoči tresk. Poveljnik je, misleč, da je kdo izmed delavcev vrgel granato, ukazal streljati. Zagrmele so puške. In več delavskih teles se je zrušilo na zemljo. Med njimi tu d i — Pavle. Nenadoma je nekdo zavpil: »Gori!« Iz oken vile so švigali plameni te r zajeli vso stavbo. Nastala je splošna gneča in zmešnjava. Orožništvo je hitelo h gorečemu poslopju. Delavci pa so vdrli v tovarno, k je r so nemo obstali, ne vedoč, kaj početi. Presenečeno je zrla množica na to podobo — ti, zavoljo ka te r ih je prišla sem, so ležali pokopani pod razvalinami vile. Mnogi delavci so celo pomagali gasiti ogenj, ki je grozil upepeliti vso tovarno. Nedaleč od goreče vile pa je ležal Vranica mrtev. Padel je vznak s cevi te r se ubil. Tomaž Hostnik je z nekaterimi delavci obvezaval ranjene delavce. Nosili so j ih na tovarniški reševalni avto, da j ih prepeljejo v bolnišnico. Devetim delavcem pa ni bilo več pomoči, med njimi je bil tu d i Pavle. Ležal je v vrsti bojevnikov, ki so padli za pravico življenja. V obraz je bil čisto prebledel, iz čela pa mu je lil curek krvi, ki je rdečila sneg pod njegovo glavo. Ob njem je klečal Tomaž in b r idko ihtel. V nočno tišino so tenko zatrobile trobente gasilcev, ki so hiteli na kraj požara. Iz farne cerkve pa je zamolklo bilo plat zvona. Iz vseh vasi so se valile proti tovarni cele trume ljudi. Kmalu so ugasnili ognjeni zublji, ki so daleč naokoli krvavo ožarjali nebo in pokrajino. Noč je s črnim plaščem zagrnila grozno tragedijo človeškega življenja.

17.[uredi]

Po tem strašnem dogodku se je v mirnem in, priprostem hribovskem k ra ju začelo življenje stekati v staro strugo. Več pogrebov je bilo — Martin, Pavletov, Vranice in vseh p adlih delavcev. Pavletov pogreb je bil najlepši. Kolenc pa je prinesel iz glavnega mesta radostno vest. Posrečilo se mu je dobiti denar za menice in vse domačije so bile obvarovane sodne dražbe. Tovarniška p odjetja pa so bila tiha in zapuščena. Nad delavstvo so prišli hudi in težki dnevi. Med delavskimi družinami je zavladala silna beda in pomanjkanje. Kmetje so pomagali do skrajnosti in delili z delavci poslednje grižljaje. Delavski voditelji so s pomočjo Kolenca in vsega odbora »Kmetske zadruge « vodili pogajanja, da prične tovarna obratovati. Toda ves n apor je bil zaman. Ker ni bilo nobenega pravnega lastnika tovarne, je sodišče šele po dolgem postopanju priznalo lastninsko pravico večim daljnjim sorodnikom delničarjev. Ti pa so oklevali, ali naj tovarno! prodajo ali pričnejo obratovati. Med mnogimi nazori je naposled obveljal nazor, da tovarno prodajo. Na to odločitev pa je čakal Kolenc te r vsi predstavniki »Kmetske zadruge« in delavske strokovne organizacije. Uvedli so obširno akcijo, ki je sijajno uspela. V kratkem času so zbrali precejšnja sredstva. Poleg tega pa so s pomočjo zadružne centrale najeli ceneno posojilo. Potem so dali oceniti tovarniška podjetja. Vse so delali v največji tajnosti. Kolenc je namreč tako ravnal, ker ni hotel, da bi se stvar predčasno odkrila te r bi dediči ne navijali cen. Za nakup tovarniških podjetij ni bilo zanimanja. Prišlo je sicer pa r k u p cev, pogledali so podjetja ter spet odšli. Kolenc pa je še zmiraj čakal. Obiskal je v tem času večkrat Aleša terl mu sporočil vse, ka r se je važnega zgodilo. Aleš je s prestrašenimi očmi poslušal Kolenca, ko mu je pripovedoval, kaj se je na vasi zgodilo, odkar ga je odpeljal orožnik. »Pavle mrtev, Vranica mrtev, delavci mrtvi, delničarji mrtvi — kolika groza!« je tesnobno šepetal Aleš. V teli dolgih dneh in nočeh brez spanca se je često spomnil Pavletovih besed, ki mu jih je Pavle zalučal v obraz, ko sta se srečala. Neizmerno hudo mu je bilo, da je najboljši pr ija te lj odšel s tega sveta z zavestjo, da je on umoril njo, ki mu je bila n ajdražje na svetu —Marto. Zaman ga je tolažila in bodrila Cilka, ki ga je večkrat obiskala v ječi. Cilka se je naposled prijavila kot Alešev zagovornik na sodni razpravi. Aleš je bil silno presenečen, ko ga je prišla Cilka vprašat, ali s tem soglaša. »Cilka, ti me hočeš zagovarjati? Mene, ki mi hočejo vžgati sramotni žig morilca ? « »Aleš, prosil si me pomoči, in jaz sem ti pomoč obljubila. Zdaj samo izp olnjujem svojo obljubo. Napela bom vse sile in zmožnosti, da se izkaže resnica. Aleš, odkritosrčno ti povem, da verjamem v tvojo nedolžnost.« »Cilka, hvala t i za te besede, kakor luč bodo svetile v tej temni ječi. »Aleš, soglašaš s tem, da te zastopam pr i sodni razpravi, ki bo že v prvem zasedanju obravnavala tvoj slučaj?« »Soglašam. In veš, kaj mi je zdajle prišlo na misel? Spomnil sem se tiste viharne noči, ko sva se razšla. Kje sem ta k ra t pomislil, da bom nekoč od tebe potreboval to, čemur si tak ra t posvetila vse svoje življenje«. Cilka je globoko vzdihnila. S čisto ravnodušnim glasom je dejala Alešu: »Pustiva, Aleš, preteklost! Misliva na to, ka r pride. Toda to ti moram reči: če te hočem z uspehom zagovarjati, moram poznati vse podrobnosti. Morda bo treba razkriti razne zaupne reči iz tvojega družinskega življenja. Prosim te, da mi ničesar ne zamolčiš. Pozabi, k a r je bilo med nama! Zdaj s teboj ne govori Cilka Sojerjeva, ampak tvoj zagovornik.« Aleš je osupel pogledal Cilko. Z njenega obraza je izginila vsa nežnost in plemenitost, potezej so postale resne in trde. Sedla sta na trdo jetniško klop, in Aleš je pričel svojo izpoved. Ničesar n i zamolčal. Ko je pripovedoval o Martinem padcu, je Cilka k a r osupnila. »Nikoli b i ne verjela, da bo Marta padla tako nizko« je dejala, ko je Aleš končal svojo izpoved. »Tudi jaz nisem mogel verjeti. Morda pa njena krivda ni tako velika. Kdo ve, kako jo je ta lopov zapeljal. Vest mi očita, da sem jo morda preostro obsojal«. »Ne muči se s tem, Aleš! Storil si, k a r ti je velevala tvoja moška čast. To mi še povej: morda koga sumiš kot morilca?« »Nimam pojma, kdo bi mogel Marto umoriti.« »Silno zapletena zadeva. Uboga Marta! Toda verjemi, Aleš, Pavle je imel rad Marto do poslednjega diha. Da bi jo pozabil, je blodil križem po svetu, toda h repenenje ga je naposled le privedlo nazaj v domačo vas. »Saj je imel tu d i tebe rad,« je izbruhnil Aleš. »Mene? Morda — kot tovarišico, sicer ne. Toda vrniva se k stvari.« Dolgo sta še govorila o raznih podrobnostih zagonetnega umora. Temnilo se je že, ko je Cilka zapuščala jetniško celico.


18.[uredi]

Po Cilkinem odhodu je Aleš žalostno povesil glavo. Silno ga je težila misel, da je imel Pavle rad Marto do poslednjega diha. Spomnil se je, kako je Pavleta osumil, da se je zaljubil v Cilko in kako je Cilki na k lju b začel hoditi z Marto, kako sta se z Marto poročila in kako grozno je vse to končalo. Morda bi se vse to nikoli ne bilo zgodilo, da je ravnal drugače. Odslej je posedal v celici molčeč in zapr t sam vase. Nekega ju t ra ga je z radostjo na obrazu obiskal Kolenc te r mu sporočil, da je postala tovarna kmetska in delavska last. Aleš je to novico sprejel popolnoma molče in ravnodušno. j »Aleš, kaj ti je ? Ravnodušen si ob sporočilu, da je naš sen uresničen? Ti, ki si tako gorel za to stvar?. Čuj, izvedli smo reorganizacijo naše »Kmetske zadruge«, v katero so vstopili tudi delavci. Naše podjetje se imenuje: »Kmetsko-delavska zadružna podjetja«. Naše geslo pa je : Vse naše delo v prospeh in korist celote. Vsak posameznik mora s svojimi silami in delom ustvarjati blagostanje vseh, svoje osebne interese pa mora brezpogojno po d rediti koristim celote. Novo življenje začenjamo, v skupnosti in slogi. Novi u p i vlivajo novih moči. Zadovoljen stopa kmet za plugom, zadovoljen dela delavec v tovarni. Mir in blagoslov razprostirata svoja kr ila nad našim krajem. Novo življenje — nov svet začenjamo!; Toda ti, Aleš, ki si toliko o tem sanjal, si žalosten in molčeč,« je pravil Janez Kolenc. »Pr ijatelj iz srca vam želim mnogo uspeha, toda z vami se ne morem veseliti. Ječa je vzela radost in veselje. Samo ena stvar je še zame na svetu, smrt ali dosmrtna ječa. Verjemi mi, p r i ja te l j , prva mi je ljubša.« »Toda, Aleš, tolik obup! Upajmo, da se bo tvoja nedolžnost izkazala. Čul sem, da te bo zagovarjala Sojerjeva Cilka. Pr i ja te l j , v glavnem mestu sem mnogo čul o njeni izkušenosti.« »Toda tu izgublja glavo tudi Cilka. Iz tega zagonetnega slučaja ne more n a jti prave poti.« »Verovati je treba! To si zapiši v srce, tovariš! Vse še ni izgubljeno!« »Pripravljen sem na najhujše!« Kolenc je žalosten in po tr t zapuščal jetniško celico. Aleš pa je topo in ravnodušno pričakoval dan sodne razprave.

  • * *

Življenje na vasi je teklo v novi, mirni strugi. Zadovoljstvo in mir je kalila edino bližajoča se sodna razprava proti Alešu. Mimo tega pa je presenetil vaščane samomor občinskega sluge in bob n a r ja Hudra. Žena, ga je našla nekega ju t ra na skednju obešenega. Huder od tiste noči ni imel miru. Vest mu je žgoče očitala, da je kriv smrti tolikih ljudi, da je za denar izdal svoje sosede in tovariše. V nočeh brez spanca se mu je prikazoval bledi, okrvavljeni Pavletov obraz. V snu ga je videl, kako leži v rakvi, med cvetjem, s katerim so ga obsula vaška dekleta. V poslednjem času je cele noči blodil po hosti k akor preganjana zver. Niti alkohol ni mogel več prevpiti glasu vesti. Da se reši tega pekla„ se je Huder neke noči obesil na skednju te r tako končal svoje izgubljeno življenje.


19.[uredi]

Približal se je dan sodne razprave, ki ga je Aleš topo in ravnodušno pričakoval. Ko je prišel ponj jetniški paznik, je kakor brez volje sedel na jetniški klopi. Vstal je in molče sledil pazniku v sodno dvorano, ki je bila nabita do poslednjega kotička. Proces je vzbudil v javnosti mnogo zanimanja, zlasti zato, ker je bil v tesni zvezi s kmetsko-delavskim uporom v Podgori. Aleš je mirno sedel na zatožno klop te r se razgledaval po dvorani. Predsednik porote je z zvoncem naznanil pričetek razprave. Najp re j je bilo zaslišanih nekaj prič. Njih izjave niso pomenile nič važnega. A tu d i Aleš ni mogel povedati nič drugega kot to, ka r je že bil izpovedal stražmojstru Palivcu. Potem je govoril državni tožilec zelo ostro proti Alešu. V svojih izvajanjih je izhajal iz stališča, da iz podanih okolnosti ni mogoč drugačen zaključek, kot da je morilec žene Aleš sam. Opozoril je na, Alešovo molčečnost in zakrknjenost. Naposled je ob zaključku ostrega govora predlagal poroti, naj sodi pravično in odločno te r zahteval smrtno kazen. Cilka je ob tem predlogu vsa vztrepetala. Mimogrede se je ozrla na Aleša te r vstala. Resnega obraza je pristopila h govorniški mizi. V sodni dvorani je nastala grobna tišina. Oči vseh so visele na ustnicah zagovornice Cilke. Po nekaj uvodnih besedah, s katerimi je pokazala na pogreške sodnega postopka, je Cilka segla v jedro. »Bodi mi dovoljeno, da podčrtam nekatere nepravilnosti, ki j ih je v svojem govoru navedel državni tožilec, in sicer zato, ke r bi mogle izzvati n ep ra vično obsodbo mojega klijenta. Že samo dejstvo, da predlaga gospod državni tožilec na tako pomanjkljivih dokazih obsodbo, je precej žalostno. Gospodje, v kolikor sem slučaj pazljivo preštudirala te r ga raziskala do n a jmanjš ih podrobnosti, sem prišla do naslednjega zaključka: In da je moj k lijen t res moril, bi bilo nepravično, ta slučaj obsoditi tako ostro, kakor predlaga državni tožilec. Gospodje, ne čudite se, če bi mladega moža zapustila razsodnost v trenutku, ko je izvedel, da je šla ž n jim njegova žena pred oltar z zarodkom tujega moža. Toda prepr ičana sem in dokažem vam, da mojega klijenta v usodnem t renutku ni zapustila razsodnost in da ni sledil svoji razburjenosti, temveč je storil samo to, k a r bi storil vsak časten mož; dejal je ženi, da se da ločiti. Kakor sem nadalje ugotovila, vseh n jenih prošenj ni uslišal te r j i ni odpustil. Vse to se je godilo tisti večer pred usodno nočjo, ko je bila njegova žena umorjena. Njegova žena se je naposled sprijaznila z ločitvijo, toda odločno je izjavila, da se polovici posestva kot lastnica v nobenem slučaju ne odpove. S tem pa sem p r i jedru stvari. Temu zakonskemu nesporazumu in prepiru je prisostvoval tudi oče mojega klijenta, gospod Logar. Predstavite si, kako je na tega kmetskega človeka s starimi nazori vplivala misel, da bo njegova rodbina predmet jezikanja in klepetanja po celi okolici, ki ne pomni podobnega slučaja. Predstavite si dalje, kako je nanj vplivala vest, da bo domačija, ki jo je tako krčevito čuval sinu, razkosana. Gospodje, vživite se v to, kako je notranje čuvstveno povezan kmetski človek s svojo rodno zemljo in koliko mu je do tega, da ne bo dobro ime njegove rodbine z ničemer onečaščeno. Gospodje, potem vam bo slučaj jasen, k akor je jasen meni. Z odgovornostjo in prepr ičanjem trdim, da morilec gospe Marte Logarjeve ni nihče drugi, ko oče mojega klijenta — stari Logar. V sodni dvorani je nastal silen šum in vznemirjenje, nak a r je sledilo oglušujoče ploskanje. Predsednik porote je zaman z zvonenjem opominjal; šele, ko je resno zagrozil, da bo ukazal dvorano izprazniti, je zavladal mir. A Cilka je nadaljevala: »Gospodje! Starega Logarja je naslednjega dne, ko je videl, da so sina osumili umora žene te r zaprli, zadel mrtvoud. Ta okolnost p o tr ju je to, k a r sem dejala, da je namreč morilec stari Logar.« »Ne v e r jamem! « je zakričal Aleš in srdito poskočil na zatožni klopi. »Prosim, mir!« je odrezano vzkliknila Cilka. »Ta stari človek, čigar telo je kap tako ohromila, da ne more govoriti, nič ne čuje in ne more z rokami zganiti, preživlja silne muke. Raz obraz mu je mogoče razbrati, da bi rad kakorkoliže naznačil, kar ga teži. Gospod predsednik, predlagam, da se ta mož zasliši, da bom mogla jasno pokazati, kje je resnica. Gospod Logar je tu v pnestu v restavraciji »Pri treh lipah«. Prosim, da se v imenu pravičnosti in resnice ta stvar upošteva,« je končala Cilka svoj zagovor. Po dvorani je zagrmelo ploskanje kot pr iznanje mladi zagovornici. Toda Cilka je bila nekoliko vznemirjena, v lica je ka r žarela. Predsednik je po kratkem posvetovanju naznanil, da je porota ugodila predlogu zagovornice. Kmalu nato je Cilka s pomočjo jetniškega paznika privedla v sodno dvorano starega Logarja te r ga posadila n a klop. Predsednik porote je sporočil, da se razprava nadaljuje. Cilka je iz občinstva pozvala mlado dekle; položila jo je na klopi tako, da jo je mogel videti stari Logar. Sklonila se je nad njo te r na dekliškem vratu posnemala davljenje. Iz prs starega Logarja se je iztrgalo grozno grgranje. Drhtel je po vsem telesu ter bil silno vznemirjen. Cilka je stopila k njemu, potem pa poskus znova ponovila; z levico se je dotaknila starega Logarja, z desnico pa pokazala na Aleša. Starec je poskušal obrniti glavo te r vstati, a ni mogel. Le v grlu mu je zateglo piskalo in grgralo. Toda na njem: je bilo mogoče jasno ugotoviti, da ve kdo je morilec. V sodni dvorani je bilo tiho k akor v cerkvi. Nihče se ni zganil, vsi so v napetosti sledili razpravi. Cilka je znova stopila k dekletu, posnemala davljenje te r se obrnila k staremu Logarju. Starec je nekolikokrat vidno pr ikimal in nato padel v nezavest. Sodna dvorana je vztrepetala od vznemirjenja. Iz občinstva so padali vzkliki, naj Aleša takoj osvobodijo. »Ne obsojajte nedolžnega,« so vpili lju d je v prvih vrstah. Predsednik porote je pomiril občinstvo, nakar so se porotniki umaknili. Minute pričakovanja in napetosti so minevale kakor večnost. Naposled) je p red sednik razglasil, da bo Aleš nedolžen izpuščen, razprava pa se preloži. Sodna dvorana je zagrmela od ploskanja in cepetanja z nogami. Aleš je hitel k očetu, ki so ga med tem pazniki odvedli v jetniško bolnišnico, poleg sodnega poslopja. Tu je srečal Cilko. »Srčna hvala, Cilka, za vse, ka r si zame storila, da se izkaže moja nedolžnost. Toda nekaj greni mojo radost, da je moj oče . . .« »Resnica mora na dan. Toda mislim, da je tvojega očeta za to nepremišljeno dejanje zadela hujša kazen, nego bi mu jo naložila človeška pravičnost,« mu je dejala Cilka. »Ubogi oče,« je vzdihnil Aleš. »Prokleto ž iv ljen je ! Prokleto, ke r deli bedo, obup in trp ljen je in navaja l ju d i k zločinu.« »Ne kolni, Aleš! Prelepo je življenje, da bi ga preklinjal. Kdor zna preko ovir in zaprek, ta si ve vselej pomoči. Ljudje morajo življenje razumeti«! V tem je vstopil zdravnik, ko je pregledal starega Logarja in set nato obrnil k Alešu: »Bolnik mora ostati nekoliko dni tu, njegove sile so od razprave popolnoma izčrpane in toliko oslabele, da ne more na pot«.


20.[uredi]

Aleš je premišljal, naj li ostane pri očetu, alii n aj gre domov. Odločil se je, da pojde domov. Cilka ga je povabila, da se skupno odpeljeta v Podgoro. Ko sta bila blizu Podgore, je prosil Aleš, da izstopita,! k e r se želi razgledati po domačem kraju. »Daj mi, da si ozdravim pljuča z našim svežim čistim zrakom«. Cilki je bilo to celo vseč. Aleš je izstopil te r odšel\ proti gozdu. Cilka pa je naročila vozniku, naj počaka ter hitela za Alešem. Aleij se je ustavil na k ra ju gozda te r se z očmi u p r l v njive, travnike, hr ibe in drevesa, ki so trepetala v prvem pomladanskem razkošju. Dolgo je tako strmel in z dušo in srcem pil zeleneče pomladno razkošje. Cilka je stala ob njem, a ga ni hotela dramiti iz, te zamaknjenosti. »Cilka, kako lep je naš rodni kra j! In zdaj je še lepši, ke r ni več tistih, ki so v njem netili pekel in bedo. Vsepovsod vidim sadove dela, o katerem smo sanjali in ki je zdaj resničnost. Težke so bile žrtve, toda iz n j ih bo vzklila sreča in zadovoljstvo bodočim rodovom. In to je smisel življenja — delo za svetlejši ju tra jsn j i dan«. »Prav imaš, Aleš. Mir, zadovoljstvo in sreča vladajo v kmetskih in delavskih domovih in ljudem sije raz obraz radost in volja življenja. »Le moj obraz n ikdar ne zasije veselja. Radost in sreča' mojega življenja je ugasnila tak ra t, ko sva se, Cilka, razšla. Odtlej me zasledujeta vsepovsod bridkost in nesreča. Toda ne bojim se življenja, smisel življenja bom skušal n a jti v delu za druge.« »Toda, Aleš, kako govoriš?« »Cilka, Pavle je mrtev. Bog mu daj dobro. Rekla si, da je bilo med vama samo tovarištvo. Lahko to verjamem?« »Lahko!« »Cilka, nekoč sem hotel Pavleta obiskati, a sem se pred vrati obrnil, ker si bila ti p r i njem. Ljubosumnost mi je vsilila misel, da si ti njegovo dekle. Zato sem tebi in Pavletu na kljubost začel hoditi z Marto, in v tem je bil začetek vse nesreče in žaloigre mojega življenja«. »Reči: največja zmota tvojega življenja. Med Pavletom in menoj je bilo edinole tovarištvo. To ti moram priseči na svojo čast, Aleš. Če si že zašel tako daleč, n a j ti povem še več, Aleš, do danes sem ostala zvesta tebi. Koliko, samopremagovanja je bilo treba, ko je k r i moje mladosti hrepenela in klicala, koliko odpovedi, ko me je gnala ljubezen k tebi, toda vse sem premagala, da sem premagala, da sem mogla izpolniti svojo nalogo. Ni ga na svetu moža, ki bi ti mogel reči, da se me je dotaknil. Ostala sem zvesta tebi in sem tvoja.« »Cilka, Cilka,« je kakor v snu vzklikal Aleš, segel Cilki v roke, jo tesno prižel k sebi in poljubil. Cilka mu ni branila. »Aleš, srečna sem,« je tiho šepetala. »Cilka, hočeš biti moja za vselej?« »Za zmiraj,« je vdano dejala Cilka. Tesno objeta sta šla mimo njiv in travnikov, ki so dehteli v mladosti in novem življenju. Vsepovsod je sijal maj. Smejoči dih pomladi in iskro sonce, vse je pelo in zvenelo in klicalo v; novo življenje. Čez pokrajino je vel opojni, smolnati vonj pop ja in grenki dih cvetja. Vsepovsod zeleno in belo — vsepovsod u p an je in ljubezen, ki je opajala mlade duše in mlada srca, da so pela najlepšo pesem življenja, pesem o mladosti in ljubezni. \ naročju prirode je zagorel ogenj novega življenja, ki je iskro prižigalo ljudska srca, da je kri vsa žarela od volje in odločnosti za nove borbe. Vstali so ponižani in izkoriščani; žuljave roke kmetov in delavcev — bojevnikov življenja — so se spele v železno voljo in odločnost za nove borbe, v ka te r ih je skrivnost zadovoljstva in radosti življenja. Cilka in Aleš sta sedla pod cvetočo češnjo. »Cilka, moje srce . . .« je vzklikal Aleš v ptičje petje, ki je v belih cvetovih žuborelo nad njima. Cilka je radostno zrla v Aleša in sanjava so govorile njene oči »Moj dragi, dragi . . .« Večerilo se je že, ko sta odhajala. »Pojdiva pogledat tovarno, ki je zdaj naša, pojdiva se poklonit delu množice,» je spotoma dejal Aleš. Od daleč jima je nasproti bleščal napis »Kmetsko delavska zadružna podjetja.« Pred tovarno se je na kamenitem podstavku veličastno dvigalo Pavletovo življensko kiparsko delo kot simbol t rp l je n ja in napora množice, ki gre v boj za gospodarsko svobodo. Ob vznožju veličastnega spomenika je bil Pavletov grob in okoli njega grobovi padlih delavcev. A bela marmorna plošča je opominjala sedanje in vse bodoče rodove: »Za blagostanje vseh smo dali življenje, vi d a j te d uha in svoje moči, iz sloge in dela se sreča, zadovoljstvo rodi.« Cilka in Aleš sta pobožno sklonila glavi in se zamislila. Še opazila nista, kako sta se jima približala dva moža. »Pozdravljen, Aleš, na pragu tega, ka r si tu d i ti pomagal ustvariti! Ti, ki tukaj ležijo, so morali doprinesti najtežjo žrtev. Na delo te kličem,« ga je pozdravil Kolenc, ki se je s Hostnikom vračal iz tovarne. »Pozdravljen Aleš,« je dejal Tomaž Hostnik. »Rad se vračam, tovariša, na delo, od katerega so me odtrgale nasilne okolnosti.« »Dela je čez glavo. Prve težave smo zmagali. Podje tje je zaživelo in jasno zremo v bodočnost. Smele načrte imamo, a se ne smemo prenagliti,« je vedro dejal Kolenc. Sedli so na bližnjo klop in dolgo govorili. Večer je bil, ko sta se Cilka in Aleš vračala domov. Iz dalje je zvenela godba, mladina je slavila delo in prvi majski večer. Cilka in Aleš sta šla tiho po vasi, nad katero sta spokojno razgrnila svoja kr ila zadovoljstvo in blagostanje.