Borba za novo življenje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Borba za novo življenje
Joža Musil
Izdano: Gruda 1934
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12.dno

1.[uredi]

Junijsko sonce je žgalo ko ogenj. Na njivah in polju se je sončna pripeka neusmiljeno zažirala v človeška telesa. Drobni beli oblački so bili poljskim težakom edino upanje, da se pripeka unese. Do poldne ni bilo več daleč.

Bajtar Sojer se je na vzvratniku odločil, da ureže še dve brazdi, potem pa gre domov. Z bičem je zdramil rejeni kravi in z mišičastimi rokami za­ sadil v zemljo plug za novo brazdo.

Nič prida se niso zvračale brazde. Deteljišče je bila vročina čisto izsu­šila. Grudasta, suha zemlja je prosila vlage. Sojer ni stopil še dvajset korakov za plugom, ko začuje glas svoje žene. „Peter — Peter — počakaj!“ Ko sta kravi začuli znani glas, sta se sami ustavili. Sojer je prestopil brazdo in šel ženi nasproti; obšla ga je neprijetna slutnja: kadar pridejo na njivo po gospodarja, takrat se je doma gotovo primerilo kaj važnega.

„Kaj se je zgodilo, Marija?“ je vprašal, ko je stopil pred ženo, toda zbegan in splašen ženin pogled ga je še močneje vznemiril.

„Pojdi takoj domov! Gospodje iz urada so prišli — "Dimko" nam bodo prodali!“ je dejala s slabotnim glasom in že so se ji udrle solze.

Sojerju je obraz odrevenel, samo desni kot ust se je nekajkrat komaj vidno zganil. V očeh pa mu je zaiskrilo, ko da so se bliski ukresali.

„Domov pojdem — saj do poldne ni več dolgo; toda — če bom do­ volil prodati "Dimko" — bomo šele videli“, je siknil.

„Kaj boš storil, Peter?“

„Zdajle ničesar. Pojdi domov in videla boš!“

V vsem in zmiraj poslušna možu se je žena Petra Sojerja brez besede obrnila ter odšla proti domu.

Sojer se je vrnil h kravam, ju izpregel in gnal domov. Suknjič, ki se je ves dopoldne žgal na soncu, je malomarno vrgel čez ramo. Zamišljen je stopal za kravama, ki sta bili zdaj mnogo urnejši nego pri oranju: zdaj sta kravi kar hiteli proti hlevu, kjer ju je čakala vonjajoča sveža trava, ki jo je bila Sojerica zgodaj zjutraj nažela v seči.

Mračno čelo je pričalo, da tarejo Sojerja skrbi in mrke misli.

Pa se je zanj tako radostno pričel današnji dan! — Zgodaj zjutraj, ko je še bila čez in čez bliščeča rosa, je napasel kravi, potem pa šel orat. Ves dopoldne se je, sklonjen nad plugom, bavil v mislih z veselim sporočilom, ki ga je včeraj poštar prinesel v njih bajto.

Cilka — edini otrok — ki je v bližnjem mestu študirala gimnazijo, je pisala, da je z odličnim uspehom dovršila šolo ter da pride domov.

Bajtar Sojer je ves dopoldne mislil na svojo "malo" Cilko, ki jo je imel nadvse rad. Vihra svetovne vojne ga je iztrgala iz srede srečne družine, ko ni bilo Cilki niti šest let. Ko se je kot ruski dobrovoljec vrnil domov, je bila Cilka že študentka na gimnaziji.

Kako radostno je bilo takratno svidenje! Sojerju je srce kipelo od ve­selja in radostnega občutja. Njegove krepke moške prsi so se bahavo širile od ponosa in dopadenja nad hčerjo, ki je postala resnično takšna, kakršno je bil sanjal tam daleč od doma: na galiških ravninah in v sibirskih tajgah. Tam je že sklenil, da mora Cilka v gimnazijo. Mnogo sveta je prepotoval in dosti je videl. Nešteto vasi, mest in različnih ljudi. Predvsem pa je videl in gledal življenju v obraz — kako se ljudje dan za dnem bijejo za to živ­ ljenje in za košček kruha — pa mu je bilo zato dvakrat všeč, da je dala žena Cilko v gimnazijo. Trmasto in z vnemo se je zagrizel v delo, z ženo sta štela grižljaje in krčevito štedila, da je mogla ostati Cilka v šoli. Leta pa so se naglo gubila. Kakor sanje je prišel dan, ko je Cilka dovršila šolo. In zdaj se Cilka vrača domov.

Sojer je v zadovoljstvu in radosti pozabil na vse; Cilkinemu prihodu se je v njegovi glavi vse umaknile, vse težke skrbi in tegobe, da je ves mladosten in brezskrben stopal za plugom. Toda ženino sporočilo ga je zato tem bolj zadelo, ko da bi ga kdo s kolom po glavi. Žal mu je bilo lepih sanj in misli, ki jih je sanjal med oranjem in ki so zdaj minile, ko da jih je v vrtincu odnesel razjarjen veter.

Težko in trudoma se je vlekel za kravami, glavo sklonjeno k tlom, ko da bi se hotel zagrebsti v zemljo in v njenih nedrih najti varno zavetišče pred krutimi udarci življenja.

„"Dimko" mi bodo prodali,“ ga je ostro zbodlo, da je sunkoma dvignil glavo ter se sočutno ozrl na kravo, ki je brezskrbno stopala proti domu, ne vedoč, kaj jo čaka.

„Pasje življenje — kako bom brez krave — kaj bom napregel — s čim se preživljal?“ si je mrmraje govoril, a glava mu je še nižje klonila od težke skrbi in nevede je stopal še počasneje.

Ko sta kravi opazili, da je gospodar zaostal, sta se ustavili, krenili s poti na travnik ter pričeli trgati šope uvele in sparjene trave.

Sojer pa je šel v zamišljenosti mimo. Ko je pogrešil kravi, se je moral vrniti. Travnik, kjer sta se kravi ustavili, je bil na visokem obronku, odkoder je pot naglo padala v ovinkih proti vasi v dolini.

Tu se je Sojer za hip ustavil ter se zagledal čez valovito in bregovito pokrajino, ki so jo kakor z vencem obrobljali hribi in gore. Med posame­ znimi obronki so ležala polja in njive. Vasi, ki so se stiskale in gnetle v razvodnih dolinah in zasekah, pa so bile ko sramežljiva dekleta.

Nenadoma so se bajtarjeve oči nepremično nekam zazrle.

Spodaj v največji dolini, ki jo je na dvoje sekal gorski potok, so se bahavo razprostirala obsežna tovarniška poslopja. Na eni strani potoka to­varna za predelavo mesa, na drugi strani še večja tovarna za predelavo krompirja. Nedaleč odtod pa je bila velika parna žaga. Zanimiva trojica: meso, krompir, les! Tovarniška podjetja pa so bila last družbe treh kapita­ listov, ki so imeli v bližnjem, krasno urejenem parku vsak svojo vilo.

Za gospodarsko življenje kraja so bila ta tovarniška podjetja orjaška sila, ki je v toliki meri posegala v vse življenje ter ga urejala, da so jo enako občutili kmetje, delavci in bajtarji. Ta sila je predvsem odločala o cenah krompirja in živine, poglavitnega dohodka hribovskega poljedelca, kmeta in bajtarja ter o višini delavskih mezd. Brezobzirne metode današ­ njega kapitalizma niso prizanesle niti temu, v bedi živečemu hribovskemu ljudstvu. Neizprosno je bogataška družba polnila svoje nenasitne žepe z de­narjem, na katerem sta lepela kri in pot tisočerih, ki so se v bedi in trpljenju kot sence prebijali skozi življenje. Umetno in z nasiljem so se znižavale cene pridelkov, ki so jih podjetja kupovala od zemljedelcev. Delavno ljudstvo je bilo izkoriščano in goljufano, a gorje mu, ki se je uprl. Ta je občutil na svojem hrbtu kapitalistični korobač vse dotlej, dokler se ni ko pretepen pes priplazil in prilizal k nogam vsemogočnega gospodarja. Ta kraj in njegovi ljudje so bili sužno uklenjeni v lovke pošasti, ki je sesala in sesala do kosti.

Pomoči pa od nikoder — edina zveza z ostalim svetom je bil majhen vlak, ki je sopihajoče in trudoma prilezel vsak dan enkrat v hribe.

Zgodilo se je, da se je zdajzdaj posameznik uprl temu gospodarskemu nasilju — kaplja vode v morje — toda vsakomur je kapitalistična pošast brezobzirno in čisto enostavno zlomila tilnik.

Plen te nenasitne pošasti je bil tudi Peter Sojer. Pred nedavnim je bil prodal tovarniškim agentom odraslo, rejeno jalovko. Molče je moral gledati, kako bo pri tej kupčiji zločinsko okraden. V svesti si, da je pravica na nje­ govi strani, se je uprl in šel iskat pravice na sodnijo. Toda izgubil je pravdo; za pravdne stroške pa se je moral zadolžiti na bajto. Prav to pa je bil za­četek njegove gospodarske propasti, ki jo je še pospešila večletna zaporedna slaba letina. Toda Peter Sojer ni strahopetno položil orožja ter se udal; brezupno je sicer plaval na vodi ter izbijal klin s klinom, a vse z vero in zapovedjo, da mora vzdržati vsaj dotlej, da Cilka doštudira. Vendar pa je postajal njegov gospodarski položaj z vsakim dnem hujši, in se končno tako poslabšal, da ni zmogel niti za davke. On, Peter Sojer, ruski dobrovoljec, ki se je boril in krvavel za svojo državo, zdaj ni mogel — — — ni imel denarja. — — — Rotil je in prosil — vse zastonj — prišla je izvršba in danes bo — dražba.

Sovražno so mu zagorele oči, ko je nepremično zrl na tovarniška po­slopja spodaj v dolini. Tam je bil začetek vsega zla, ki se ko rdeča nit vleče v njegovem življenju ter mu tesneje in tesneje ovija vrat, da ga zdaj zdaj zadrgne.

Srdito se je obrnil, zavrnil kravi na pot ter se spustil po klancu proti vasi.

Poldne je zvonilo, ko se je ustavil na domačem dvorišču. Izpred bajte sta mu prišla nasproti dva moža.

„Gospodar?“ je plaho vprašal eden izmed njiju.

„Torej — gospodar,“ je zamrmral Sojer, izpregajoč kravi.

Ko je stopil mož, ki je bil pravkar vprašal po gospodarju, tik pred Sojerja, ni mogel spraviti iz sebe besede. Oster, prodirajoč Sojerjev pogled ga je dobesedno razorožil, da mu je splahnel ves uradniški pogum.

„Kravo smo prišli prodat,“ je končno s težavo spravil iz sebe in po kratkem nerodnem molku še pristavil: „Če pa imate denar za dolžne davke, se razume, da ne bo dražbe.“

„Kje bi ga vzel?“

„Torej smo primorani dražiti. Razumite me, gospod Sojer, meni je stvar strašno neprijetna, a si ne morem kaj; uradni ukaz, saj veste. Napo­vedana ura dražbe je že minila in razen zastopnika tovarne ni nobenega dražitelja,“ je mencal uradni izvršilni organ.

Mrka senca je legla na Sojerjevo čelo.

„Pri dražbi bo posredoval kot cenilec zapriseženi izvedenec, gospod Vranica.“

„Nobene dražbe ne dovolim!“ je zavpil Sojer ter ves vztrepetal.

„Premislite, gospod Sojer, kakšne posledice utegne imeti za vas mo­tenje uradnega opravila.“ „Nočem motiti uradnega posla, toda za nobeno ceno ne dovolim, da bi kupil kravo zastopnik teh fabriških oderuhov, ki bi odrli kožo s človeka, če bi mogli,“ je hrumel Peter Sojer.

„Toda razen tega dražitelja ni nikogar,“ je suho pripomnil uradnik. „To je vseeno; toda ti oderuhi ne bodo nikoli gnali krave iz moje bajte!“

Na dvorišče je stopil Vranica. „Gospod Vranica?“ je zvedavo vprašal uradnik. „Da,“ je dejal približno petdesetletni vaščan, nekoliko zgrbljene po­stave in potuhnjenega obraza.

Uradnik je nato prebral odločbo o izvršitvi dražbe ter pozval Vranico, naj oceni kravo.

Vranica se je mimogrede pritajeno ozrl na zastopnika tovarniškega podjetja ter po kratkem premisleku izjavil z uradnim povdarkom: „Da bo vsem prav — osemsto —.“ „Plačano!“ je vzkliknil zastopnik tovarne.

„Prodana,“ je kratko ugotovil uradni izvršilni organ.

Peter Sojer je prebledel, boleče stisnil žuljave roke in jezljivi drget mu je preletel život. Ujel je sporazumevajoče mežikanje Vranice s tovarniškim agentom. Za tako sramotno ceno dati kravo, ki bi jo s ponosom gnal na vsak semenj in dobro prodali Peter Sojer se ni mogel obvladati.

„Ven!“ le hrope zavpil, pograbil ob zidu sloneče vile in pričel togotno biti okoli sebe. V trenutku je bilo dvorišče prazno.

Potem je zaloputnil dvoriščna vrata, klecnil na hlevski trinožnik in za­grebel glavo v trde, zgarane dlani. Na dvorišču stoječi kravi pa sta nemo buljili v gospodarja.

Ko je Sojerica zaslišala vpitje, je prihitela iz bajte ter ob pogledu na gospodarja obstala ko okamenela. Čez čas je proseče in plaho dejala:

„Peter, kaj si storil — pomisli na Cilko — — — .“

Ob tej očitajoči prošnji je Petru Sojerju klonila glava še nižje, v oči pa so mu stopile solze.

Dražba pa se je ta dan kljub temu izvršila, sicer nekaj ur pozneje in ob prisotnosti orožnikov. Tovarniški hlapec je odgnal kravo „Dimko“, kmalu nato pa orožniki vklenjenega Petra Sojerja.

2.[uredi]

Sopihajoči gorski vlak se je trudoma vlekel v hribe. Z vso paro je komaj zmagoval ovinke na klancih ter lezel ko polž, dober pešec bi ga dohajal. Toda ta dan je bil preobložen.

Študenti so prihajali iz šol.

Na postaji Klenovce so izstopili trije mladi ljudje, dekle in dva fanta. Oddali so v shrambo prtljago, in že so hiteli po cesti proti vasi.

Dekle je bila osemnajstletna Sojerjeva Cilka.

Cilka je bila prikupljivo dekle. Vedri rožnati obraz s pravilnimi pote­zami je žarel v mladosti. Iz oči je sijala globoka resnost in odločnost, za lepo oblikovanimi ustnicami pa se je belila vrsta zdravih zob. Njena lepa postava in gibčne kretnje so pričale, da je Cilka vneta telovadkinja. Vsa njena pojava je dihala mladost, zdravje, skladnost in nepopačeno prirodnost.

Med potjo je Cilka snela svoj beli klobuček, in v soncu so se zaleske­tali njeni valoviti kostanjevi lasje.

Oba Cilkina spremljevalca sta bila zastavna in krepka fanta. Na Cilkini desnici je stopal Logarjev Aleš, študent kmetijske šole. Ker sta s Cilko študirala v istem mestu, sta se dogovorila, da gresta skupaj domov.

V vlaku sta se sešla z Mežanovim Pavletom, mladim kipafjem, ki je, kot vsako leto, prihajal iz glavnega mesta na počitnice v rojstno vas. Zdaj je šel molče poleg Cilke in Aleša. In tudi ko sta ga skušala Cilka in Aleš pritegniti v razgovor, je bil z besedami zelo skop. Tem več pa sta si imela povedati Cilka in Aleš, ko da bi se bogvekako dolgo ne videla, dasi sta se vsak dan srečavala v mestu, kjer sta oba študirala.

Aleš Logar je bil fant visoke in skladno zrasle postave. Njegov mla­dostni, sveži obraz ga je izdajal za dvajsetletnika. Rjave, iskre oči so kar gorele. Bil je razoglav, košate lase pa je imel skuštrane, ko da bi se že kdove kako dolgo ne počesal Cilka mu je zato dejala: „Aleš, ti si ko razbojnik.“ „Kaj potem, saj vsakdo ve, da prihajam s potovanja ter ne morem imeti podobe gizdalina iz modnega časopisa,“ se je zasmejal Aleš,

Pavle pa je še zmiraj molče koračil. S sanjavim pogledom je blodil po pokrajini, in zdaj zdaj mu je v modrih očeh svetlo zasijala radost. Vsa njegova pojava ga je na prvi pogled izdajala za umetnika. Njegov bledi­ kasti obraz z ostrimi potezami, prodirajoč pogled, temni dolgi lasje, vse je živo govorilo o njegovem značaju ter smislu za lepoto in skladnost.

„Pavle, zakaj si vendar tako zamišljen?“ je nenadoma z vprašanjem planil nanj Aleš.

„Nisem zamišljen. Le tiho, brez besed, pozdravljam svoj rojstni kraj.“

„Upal sem, kako lepo nam bo minevala hoja, ko nama boš pripove­doval o glavnem mestu in njegovem življenju. Ti pa molčiš — — —.“

„Aleš, ne bodi nestrpen, dosti bo še priložnosti in časa za razgovor. Velik greh bi storil, če bi v tem trenutku, ko se duša opaja z lepoto in dihom rojstnega kraja, govoril o vsakdanjostih mestnega življenja,“ je Pavle zavrnil Aleša.

„Pavle, zmiraj si isti — sanjač, kakor vedno.“

„Pa tudi ne bom nikoli drugačen. Glej, vidiš našo vas, naša Podgora! Bodi pozdravljen, zaklad moje mladosti — rojstna vas! Glej, ta božja le­pota! Te strehe, ki bojazljivo kukajo iz zelenja! In vsenaokrog tisočero prirodnih krasot. Umetniški pogled. Lep, božje lep, je naš gorski in hribovski kraji!“ je vzhičeno in pobožno sanjaril Pavle.

„Božje lep je naš kraj — prav imaš, Pavle, toda beden in ubog. Kaj lepota, ko pa se telo krči od pomanjkanja in si je duša svesta sužnih okov in odvisnosti. Tebe kot umetnika more ta lepota navdihniti, toda človeka, ki mora garati do onemoglosti za skorjo kruha — — — ah, kaj bi pravil, saj vendar sam veš. Mislim, da bi bilo najlepše tedaj, ko bi mogli ljudje živeti človeka dostojno življenje — — —.“

„Aleš, nehaj s tem modrovanjem. Upam, da bo tudi za to še dovolj časa. Toda, to sta kavalirja! Ko da bi mene sploh ne bilo“, je upadla Cilka Alešu v besedo.

„Ampak, Cilka,“ je vzkliknil Aleš, „pa menda vendar ne misliš, da sva na Te pozabila. Ali nimaš rada prirodnih krasot našega kraja? Krasot, ki jih je Pavle pravkar opeval?“

„Rada imam svoj rodni kraj in njegove lepote, toda to, o čemur si pravkar govoril, Aleš, o tej bedi — bržčas ne bo tako hudo. In čemu bi si sploh s tem grenili radost ob povratku domov?“

„Cilka ima prav,“ je še pristavil Pavle.

Toda Aleš se je razgrel:

„Oba sta enaka! Eden umetnik — sanjač, a Cilka — gimnazistka, ki misli, da morajo vsi ljudje čutiti in misliti kot ona. Počakajta, da vama surovi dih življenja trešči v obraz vso goloto moralne in gmotne bede, takrat bosta ko iz oblakov padla v resničnost — in onemogla bosta tipala za pomočjo.“

„Glej ga, Cilka, že spet modruje. Aleš, ti si zgrešil poklic. Sijajen modrijan bi mogel postati iz tebe, toda kmet, dovoli, da si drznem dvomiti,“ se je šalil Pavle.

„Z vama ni mogoče resno govoriti. Toda spomnila se bosta mojih besedi. Pa končajmo rajši s tem“, je hladno dejal Aleš, ki ga je neprijetno prizadelo, ker niso njegove misli našle razumevanja.

„Toda, blizu doma smo že. Ločil se bom, po bližnjici bom prej pri našem mlinu,“ se je odločil Pavle, ko je na gorenjem koncu vasi ugledal domači mlin.

„Kako naglo je minila pot,“ je z nasmeškom pripomnila Cilka.

„Zvečer se snidemo?“ je Aleš vprašal Pavleta.

„Ne vem — — —.“

„Seveda, Marta — nič čudnega, če bosta najrajši sama po tako dolgi ločitvi,“ je Aleš uščenil Pavleta.

„Vsakdo ni toliko srečen, da bi se mogel s svojim dekletom sestajati ali srečavati vsak dan.“

Cilka pa se je jezila:

„Že spet sta si v laseh, vidva nepoboljšljiva zbadljivca, ko da ne vesta početi nič pametnejšega.“

In Aleš se je porogljivo zasmejal: „Kaj žele bo, ko se bova zares.“

„Saj vem, da se bosta ravsala in zbadala cele počitnice.“

„A kljub temu ostaneva dobra prijatelja,“ je dejal Pavle ter se ustavil.

„Tako, zapuščam vaju. Prtljago mi pripelje s postaje tvoj oče, Aleš?“

„Ne skrbi!“

„Imejta se lepo in pridna bodita po poti,“ je še dejal Pavle za slovo.

In ko je že zavil na bližnjico, je Cilka zaklicala za njim: „Saj tudi bova.“

Cilka in Aleš pa sta nadaljevala pot nekaj časa molče. Molk je prekinil Aleš, ko je dejal: „Imenitne bodo letošnje počitnice, ker je tudi Pavle doma.“

„Zdavnaj sem se jih že veselila.“

Pot je zavila v razsežen senčnat gozd. Aleš je vzel Cilkino roko v svojo ter skoraj plaho dejal: „Cilka, tako rad bi ti nekaj povedal, toda —“ in beseda mu je obtičala v grlu. Tako smeli in neustrašni Aleš je povesil oči in rdečica mu je udarila v obraz.

„Kaj si mi hotel reči, Aleš?“ ga je Cilka rešila iz zadrege.

„Glej, Cilka, odslej bom doma, v šolo ne pojdem več, in strašno bi rad, da bi tudi ti ostala doma — — —.“

A Cilka je molčala.

Molčal pa je tudi gozd.

„Ti mi ne odgovoriš, Cilka?“

„Zdajle ne; saj ne vem, kaj bom po počitnicah — dokler oče — — — “ in Cilka je nenadoma presunljivo zavpila. Izza ovinka je prihajal orožnik, vodeč uklenjenega Petra Sojerja.

Cilka je prebledela in omahnila. Zmedeni in presenečeni Aleš jo je v zadnjem hipu ujel, sicer bi padla na pot. Ne vedoč, kaj pravzaprav Cilkin krik in omedlevica pomenita, je toplo vprašal Cilko: „Cilka, kaj ti je vendar?“

Ko se je Cilka zavedla, da je v Aleševem naročju, je boječe in polagoma odpirala oči — — —.

Potem pa je spet bolestno zavpila.

Aleš se je ozrl okoli sebe in vse razumel. A tudi Sojer je spoznal svojega otroka. S sklonjeno glavo je šel poleg orožnika — — — dokler nista prišla h Cilki in Alešu.

Cilka je, glasno ihteč, objela očeta.

„Oče, kakšno svidenje?“ je neutolažljivo ihtela. A Sojer je molčal.

„Kaj se je zgodilo, oče?“ je v solzah silila vanj.

„Ne vprašuj, otrok! In kako sem se veselil svidenja s teboj; zdaj pa — — — “ je tarnal Sojer in solze so se mu zalesketale v očeh.

Aleš pa, ki je doslej presenečen strmel v Sojerja in njegovo hčer, se je vprašujoče obrnil do orožnika Ta pa je samo skomignil z rameni in se zagledal v gozd, da se tako izogne ganljivemu in tesnobnemu prizoru.

„Povejte, oče — zakaj ste — — — “ je znova zaihtela Cilka.

„Vse zveš, otrok — in ko presodiš mojo krivdo, spoznaš, da ni tolika, da bi me morali peljati ko zločinca.“

„Ne verjamem, oče, da ste zagrešili kaj nepoštenega. Pravica vam bo gotovo dala zadoščenje.“

„Za siromašnega človeka ni pravice na svetu!“

„Oče,“ je bolestno vzkliknilo dekle, „ne govorite — — — “

„Pojdi domov — otrok — k materi, in pomagaj, kjerkoli je treba — dokler se ne vrnem — — —“ je dejal Sojer, objel Cilko in jo poljubil.

„Pojdiva, gospod stražmojster!“ se je potem obrnil k orožniku.

Cilka je ko okamenela zrla za njima. Aleš jo je prijel za roko ter ji tiho dejal:

„Pojdiva, Cilka!“

„Ti si tu, Aleš? Kako grozno je vse to,“ je rekla z žalostnim glasom.

„Ne misli več na to!“

„Kaj se je le zgodilo pri nas?“ In Cilka je znova zajokala.

„Ne joči, Cilka, oče se vrne in vse bo dobro,“ jo je tolažil Aleš ter jo za roko vedel proti domu.

Hodila sta brez besede in v morečem molku prišla v vas, kjer sta se razšla.

„Zvečer prideš na vas, Cilka?“

„Danes ne morem, Aleš!“

„Pa pridem k vam. Prinesem ti prtljago, ko jo pripelje oče s postaje.“

»Hvala ti, Aleš, šla bi sama ponjo, toda po vsem, kar se je danes zgodilo, ne grem iz hiše — bojim se, da bodo ljudje s prstom kazali name. Zbogom, Aleš!“

Ko sta se z Alešom ločila, je Cilka krenila s poti na stezo, ki je peljala na majhno vzpetino, kjer se je izza drevja dvigal krov domače bajte.

Aleš se je za hip ustavil in gledal za Cilko, ki se je kmalu zgubila za drevjem.

Mati je pričakovala Cilko kar na dvorišču. Od solz in ihtenja ni mogla do besede, ko je uzrla hčer.

„Mati,“ je tiho zaklicala Cilka.

„Moje zlato dekle“ je šepetala Sojerica, objela Cilkp in s trdo, delavno roko gladila njene lase.

„Mati — kaj se je zgodilo očetu?“

„Ti tudi veš, otrok?“

„Srečala sem ga, ko ga je gnal orožnik.“

„Zakaj se je le moralo to prav danes zgoditi!?“

„Kaj, mati, povejte?“

Z žalostnim glasom je Sojerica pripovedovala:

„Prišli so nam prodat kravo — očeta je to tako razjarilo, da je dvignil nanje svojo roko — zato so ga odpeljali.“

„Pa zakaj so prišli prodat kravo?“

„Davkov nismo mogli plačati.“

„In vse to zaradi mene! Zaradi mojih študij!“

„Ne, Cilka, ta nesrečna sodnija in pravda sta vsega krivi.“

„Žalostne bodo letošnje počitnice, čeprav sem se jih tako zelo veselila! Nesrečni oče! Ko bi mu mogla pomagati!“

„Izročimo vse v božje roke. Stopi v hišo, otrok, gotovo si lačna.“

In z bolestjo v srcih sta stopili v bajto, ki jima je bilo edino varno zavetišče.


3.[uredi]

Na kladah sredi vasi je vsak večer dihalo pritajeno življenje. Tu se je shajala mladina iz cele vasi na večerni pomenek: fantje in dekleta.

Tisti dan, ko so se vrnili v Podgoro študenti, pa je vladala na kladah prav posebna živahnost. Vsakdo, ki se je z radostjo spominjal lanskih večerov, ki jih je bil preživel z vaškimi študenti, se je ta večer čimprej zmuznil z doma ter prihitel na, "slavne" klade tovariško pozdravit vrnivše se študente.

Čar poletnih večerov je sanjavo zapredel vso vas. Drevesa so bila vsa tiha in negibna; na listju so zableščale prve kaplje večerne rose.

Z vrtov je plul mehki in omamni vonj rož, ki so jih dekleta gojila s toliko ljubeznijo in skrbjo, a murni so neugnano in razposajeno peli.

Tam iz daljave je zdajzdaj zateglo in skoraj bolestno zavpila priba. V bližnjem ribniku in po mlakah pa je veselo svatoval žabji zbor.

Mesec je s svetlim belim plaščem ovil in zagrnil hiše in koče, kjer je življenje, dnevno pehanje in delo kakor izumrlo.

Stari so legli k počitku. Mladina pa se je zbrala na kladah sredi vasi. Pavle Mežan, mladi kipar, ki je v bližini Vraničeve domačije zaman oprezal na Marto, je končno tudi prišel k mladim, ki so bili na kladah že v živem razgovoru.

Bil je zamišljen in malone potrt. Dušo mu je glodalo vprašanje: zakaj ni bilo Marte? Saj ji je vendar pisal, da pride danes ...

S skritim upanjem, da najde Marto na kladah, ali da tu o njej vsa kaj natančnega zve, je stopil med fante in dekleta.

Ti so ga radostno in tovariško sprejeli. Kako bi ga tudi ne, ko pa so ga imeli vsi tako radi! Pavle jim je zmiraj tako lepo in zanimivo pripovedoval o velikih mestih, o dalnjih deželah, tujih ljudeh in tujem življenju, o umetnosti in kulturi iz vsega sveta. In Pavle je znal tako mikavno in priprosto pripovedovati, da so ga, zbrani okoli njega, poslušali vselej s pritajenim dihom. Zlasti pa so ga imeli vsi tako neizmerno radi, ker je bil preprost, nič bahav in se kljub svoji izobrazbi in šolanosti ni povzdigoval nad nje; vsem je bil tovariš, enak z enakimi, in vselej, kadar je govoril, je bilo občutiti, ko da svojo šolanost in izobrazbo bratsko deli z vsemi.

Komaj je bil pričel, že so ga vsi obkolili ter mu zvesto in domače segali v roko. Na najvišjem hlodu so mu odkazali sedež, pofem pa so v slastnem pričakovanju posedli krog njega.

Pavle pa je molčal.

V obraz, ki ga je malomarno podpiral z desnico, je bil skoraj čmerikav in nejevoljen, le oči so mu v mesečini, ki je udirala skozi gosto vejevje in listje starih lip, zasanjano in tožno sijale ...

„Aleša še ni bilo?“ je po dolgem molku vprašal Pavle.

„Še ne,“ je hkrati odgovorilo več fantov in deklet.

„Ampak gotovo pride „Pravkar sem ga videl, ko je šel k Sojerjevim,“ je eden izmed fantov važno pojasnil.

Prav v tem trenutku pa sta prihajala Aleš in Cilka, ki jo je bil Aleš z veliko težavo pregovoril, da je šla na vas. Cilka je bila vsa plaha in tesnobno ji je bilo v srcu.

Aleš je sedel poleg Pavleta, med oba pa Cilka. Nihče ni spregovoril besede, mučen in nadležen molk je zavladal med zbrano mladino.

Prisotnost Cilke je hipoma osušila jezike in zadušila vsako besedo. Zakaj, vsi so občutili, da se to, kar se je bilo zgodilo Sojerjevim, tiče prav vseh. Kako radi bi dejali Cilki dobro besedo, toda niso si upali z izgovorjeno besedo dotakniti njene bolečine in sramote. Zlasti pa je Cilkina bolest močno zadela čuvstvenega Pavleta.

Tiho ji je dejal: „Cilka, ne bodi žalostna, oče se kmalu vrne.“

Toda Cilka ni ničesar odvrnila, še nižje sklonila glavo in jo skrila med dlani.

Morečo in mučno tišino je končno, kakor z obsodbo presekal Aleš, da je vsem odleglo in so sproščeno zadihali.

„Vsega tega so krivi ti kapitalistični krvosesi. Od rfjih izhaja vse trpljenje, beda in ponižanje ljudstva našega gorskega kraja. Njih jermenje nas je zavilo in zadrgnilo, da še svobodno dihniti ne moremo. V krempljih nas drže, bodi to kmet, bajtar ali delavec, v njih rokah smo kot mrtve lutke, ki jih brez odpora prestavljajo tako, kakor jim boljše kaže in v čimvečji meri -služi njih prospehu. Svobodni kmet? — smešno, že zdavnaj ni več svobodnega kmeta 1 V dobi tlake in desetine smo bili sužnji graščakov in gosposke, danes smo sužnji grabežljivega, nenasitnega ter brezobzirnega kapitalizma in njegovega gospodarskega reda. Skriti in tihi davki in dajatve, javni davki in dajatve nas davijo z brezobzirno krutostjo. Žgoč bič bank, kartelov, trustov, delniških družb in različnih posojilnic dan na dan poje nad našimi od težkega dela izžetimi in izsesanimi telesi. Železna peta današnjega gospodarskega reda nas je pomandrala k tlom, kjer se plazimo kakor črvi. O naši usodi in življenju odločajo karteli in trusti, borze in delniške družbe, prekupčevalci in posredniki, kapitalistične pijavke, ki živijo med nami in nam pijejo kri. A mi smo brez moči ... Na tisoče in miljone nas je, a smo nesložni in preveč raztepeni, da bi se mogli sporazumeti in se z združenimi močmi otresti suženjskega jarma. Namesto da se složno in zadružno postavimo v bran, se sami med seboj koljemo in preganjamo, razvneti in navdušeni od različnih gesel, ki se nam umetno podtikavajo, da nas še bolj razbijajo in oslabijo. Drug na drugega smo naščuvani, kakor lakotna zver, ki ji vržeš golih kosti, da jo še močneje razdražiš, da se po tem med seboj kolje in samo sebe požira ...

In delavci? Na istem so kakor mi. Da, še na slabšem, ker se morajo z mezdnim zaslužkom pehati za košček kruha. Za beraški groš jih do skrajnosti izžemajo, a ko so odveč, jih vržejo kot ožete cunje na cesto. Taka je resnica o našem življenju. Naš klic, naš krik na pomoč, je klic upijočega v puščavi. Nihče nas noče čuti, nihče razumeti našega krika. Mamon današnjega družabnega reda je zastrupil človeška srca in duše, a mi, prepuščeni samemu sebi, umiramo. Umiramo in ginemo, in če se sami ne zganemo združimo in postavimo v bran, bo z nami čedalje hujše in čedalje slabše.“

Aleš je bil razgret ko od ognja. Fantje in dekleta, čijih krog se je čedalje bolj širil, pa so molče in brez diha goltali njegove besede.

Komaj so si malo oddahnili, že se je dvignil mladi, približno tridesetletni mož, oblečen v modro delavsko obleko. Globoke oči so mu iz obličja kar sijale, izpod zamaščene kape, ki je bila spotegnjena skoraj na tilnik, pa so uporno silili gosti črni lasje in v pramenih padali na visoko čelo. Bil je tovarniški delavec — Tomaž Hostnik. Važno in premišljeno je nadaljeval Alešovo besedovanje.

„Prav imaš, Aleš! Mi, ročni delavci, bodi v tovarni, na zemlji ali koderkoli že, smo najtežje udarjeni. Prav mi nosimo na svojih skrivljenih hrbtih vso težo tega oderuškega gospodarskega reda, ki mu, žal, služijo tudi ljudje iz trgovine, obrti in posredništva, toda najbridkejše je, da mu služi celo inteligenca, naši šolanci, ki so se izneverili svojemu ljudstvu, ga zatajili za skledo leče in službo, namesto da bi šli z njim v prvih vrstah in roko v roki ž njim ustvarjali njegovo svetlejšo bodočnost. Zdi se, da so se šolanci čisto predali v službo privilegirane vladajoče kaste, odkoder kakor zviška zrejo na nas, na ljudstvo. Izmikajo se vsakemu ožjemu stiku in sodelovanju z ljudstvom, da bi zastran tega ne bili prikrajšani na gmotnih dohodkih in dobrinah, katere jim nudi sedanji nepravični in nesocijalni gospodarski red. Šolance so po njih lastni 'krivdi onečastili zajedalci in priskledniki, katerim je izobrazba in šolanost le sredstvo za lahkotno življenje in uživanje. Take šolance je vzgojil ta družabni red, čigar nositelji in voditelji se bahavo ponašajo, da bo njega vzvišena kultura in civilizacija odrešila ves svet. Da, kultura in civilizacija, ko milijoni umirajo v modernem in sodobnem suženjstvu in hlapčevstvu. Za koga je torej ta kultura ustvarjena, komu namenjena? — da služi in hlapčuje nekaj desettisočem bogatih? In ta nenaravni in nepravični red, ki se danes vzdržuje edino z nasiljem in srahovlado? Toda bojim se, da ni več daleč dan, ko bo moč zasužnjenih in zatiranih vzkipela in šinila ko blisk, ki bo pretresel ves svet in razdejal toli slavno in opevano evropsko kulturo in civilizacijo. In ljudje bodo s krvavimi rokami ustvarili novo življenje. Takšen socijalni pretres človeške družbe bi bil grozen, in nihče med nami si ga ne želi. Gnilobo in smrad moramo mirno in brez krvi, a vendar odločno in globoko izrezati ter uničiti. Delovno ljudstvo mora združeno in zedinjeno na delo, vsak dan, vsako minuto na delo za spremembo današnjega gospodarskega reda. Pred vsem pa se moramo v tem delu združiti mi, kmetje in delavci, ki smo najtežje udarjeni in najhujše izkoriščani. Že po prevratu smo bili priča prvih uspehov kmetsko - delavskega sodelovanja v vladah kmetov in delavcev. Danes — kaj bi govoril. Naščuvani drug na drugega se grizemo med seboj, v korist tem, ki vladajo in vodijo gospodarski svet in se nam smejijo. Zbližati in združiti se moramo, prava inteligenca pa mora dati svoje umske sile in svojo šolanost v službo našega gibanja in napora za novo življenje. V današnji dobi je izključeno, da bi še vnaprej odločali o življenju in usodi stotisočev posamezniki, in nemogoče je, da bi ti posamezniki takrat, kadar je v nevarnosti njih osebni prospeh in dobiček, kar enostavno, vrgli na cesto stotisoče in stotisoče, da tam poginejo od bede in gladu. Mar se vam zdi, da sem preveč črnogled? Ne, govorim le to, kar danes razjeda stotisoče in stotisoče, kar jim ko strup razkraja duše, kar vanje vliva sile in moči za upor in jim krči žuljave dlani v udarno pest. Kakršno vidim življenje, kakršnega občutim — o tem resničnem življenju Vam pripovedujem!“

„Popolnoma prav; tako bi moral vselej govoriti sleherni človek, ki je res človek! Ne čudim se, čeprav danes govorite o teh rečeh, tovariši! Že ko smo šli s postaje, je bil Aleš o tem nekaj malega omenil. Domneval pa sem, da je pretiraval, kajti do tega trenutka sem gledal na življenje z visokega, idealnega stališča, misleč, da je umetnik vzvišen nad vsakdanjostjo življenja. Toda zdajle vem, da sem se varal, zdaj vem, da mora biti tudi umetnik ves spojen v eno z množico, z ljudstvom, kateremu bodi njegovo umetniško ustvarjanje in delo luč v temine bodočnosti. Teh nekaj ur, ki sem jih danes prebil v domačem kraju, je bilo dovolj, da so se mi odprle oči. Zdaj natančno vem in občutim, kako in kam moram usmeriti svoje umetniško ustvarjanje. V imenu človeškega dostojanstva in za pravico bednih in zatiranih hočem, s svojim delom pokazati pot v novo življenje,“ je odločno posegel Pavle v pogovor.

„Kajpa, gospodje študenti so prišli na počitnice, in že je pričelo modrovanje,“ se je vmešal nočni čuvaj Huder, stoječ v senci košate lipe. „Da bi Vas grom — mlekozobi zelenci — kako brezbožno govorite. Seve, prav vi, domišlavci, ste pred vsem poklicani, da sodite o življenju sveta. Kurja polt me je spreletavala, ko sem vas poslušal. Ti, Hostnik, drži jezik za zobmi, da te ne poženejo z dela in da ti ne bo treba potem oprezati za plotovi kakor sestradan cucek. Ko bi milostljivi gospod vedel, kaj govoriš! In vi, se je obrnil Huder do ostalih, v gnezda! Kajpa, zjutraj pa naj vas gospodarji vlečejo s krepelci iz gnezd in ležišč! A, in tudi fabriški so tu; pazniki pa se jezijo, ker prihajate zjutraj prepozno na delo. In godrnjaje se jim je približal Huder: Hm, kaj — tu je nekakšen sestanek!? Še to ... lepa reč. Izginite spat!“

„Kaj le renčite in rohnite ko stara ponev!? Skrbite rajši, da vas kdo ne odnese,“ se je ponorčeval eden izmed fantov. In nagajivi posmeh se je razlegal po vasi.

„Da — zato ste še! Da se iz starih ljudi norčuje! Bog mi grehe odpusti — to je današnja mladina! Kdo si je upal za mojih mladih let kaj podobnega,“ je Huder mrmraje odkrevsal, vedoč, da bi z vsako besedo še bolj razdražil osje gnezdo.

Mladina pa je nadaljevala pogovor o vsakdanjem življenju. Toda kmalu se je začela razhajati. Zdajzdaj se je dvignilo to ali ono dekle in koj nato se je za njo potuhnjeno zmuznil njen fant; in tako zaporedoma, dokler niso obsedeli na kladah Cilka, Aleš in Pavle sami. Pavle je molčal in zdelo se je, ko da spet sanjari ...

„Gremo tudi mi?“ je vprašal Aleš.

„Da, šli bomo,“ je dejal Pavle kakor v snu.

Na obzorju so se grmadili gosti črni oblaki in se valili nad vas, ki je tonila v temo.

„Cilko bom spremil, Pavle ...“

„Kar pojdita, ne brigajta se zame!“

„A kje je vendar Marta?“

„Ni prišla, Aleš,“ je dejal Pavle tako tožno, da je bilo Cilki kar hudo.

„Lahko noč, Pavle,“ sta voščila Cilka in Aleš. „Lahko noč,“ je ponovil za njima Pavle, ko sta že izginila v temi.

Pavle se je na kladah presedel, si podprl glavo z dlanmi ter se zagledal v zvezde, ki so jih polagoma pričeli zagrinjati bližajoči' se težki, temni oblaki.

Za hip mu je pramen mesečine ožaril obraz, da je kakor prevzet na pol zatisnil oči. V duši je trpel bolest stotisočev zasužnjenih in izkoriščanih, in v tem trpljenju se je rodila zamisel umetniškega dela. Gledal je pred seboj stotisočero množico, korakajočo v boj za svoje pravice. Iz te podobe so rasli prvi obrisi umotvora, ki bodi izraz hotenja vseh zasužnjenih in izkoriščanih.

Vročična podoba je kmalu ugasnila; spokojnost in mir sta legla v dušo, le v očeh, ki jih je Pavle počasi odprl, je žarela odločnost in volja ustvariti nekaj velikega.

In ko je bil tako sam s seboj, sedeč na kladah, so mu nenadoma neznane roke zastrle oči.

Ugibal je, čigave so roke. Da bi se vrnil Aleš? Prekmalu je še.

„Kdo je?“ je vprašal.

„Mar me ne poznaš, Pavle?“ se je zasmejalo dekle, ki mu je z rokami zastiralo oči.

„Ti si, Marta!“ je Pavle radostno vzkliknil.

„Si me vendar spoznal.“

Pavle je segel dekletu v roke in jo pritegnil k sebi! Sedla je poleg njega ter mu naslonila glavo na ramo.

„Zakaj te ni bilo zvečer, kakor sem ti bil sporočil. Dolgo sem te čakal ... “

„Nisem mogla — oče mi je prepovedal sestajati se s teboj. Izvedel je, da prideš danes iz mesta, pa mi je prepovedal na vas. Zvečer sem žalostno slonela pri oknu, a ko sem začula na vasi tvoj glas, sem se splazila skozi okno. In zdaj sem pri te bi ...“ je šepetala Marta.

„Tako! Prepovedano ti je z menoj se sestajati?! Rad bi vedel, zakaj?“ je ostro dejal Pavle.

„Oče mi venomer očita, da moje znanje s teboj nikamor ne vede. Da ni nič iz tebe in tvojih študij. Da bom s teboj zadela sijajno tombolo. In končno, kaj pa je umetnik? Uboga lačna para ... Veš, Pavle, naš oče gleda na take reči še prav staro versko.“

„In Ti, Marta?“

„Pavle, kako moreš to vprašati? Kri iz srca bi dala za najino ljubezen. Doma imam sešito in gotovo balo. A oče me dan za dnem sili v možitev z drugim. Nekaj časa se ne smeva sestajati. Toda čas bo tudi nama prinesel srečo. Verjemi mi, Pavle, da živim le zate in ti ostanem zvesta.“

„Ne, Marta, to ni mogoče! Tvojemu očetu ne maram biti v spotiko. Tudi v meni je ponos, ki vre ob misli, da je prepovedano z menoj se sestajati, ko da sem nekakšen zločinec. Čemu bi le imel tvoj oče nepotrebne skrbi!? Marta, ne poznava se več,“ je Pavle bolestno in ogorčeno vzkliknil, skočil s klad ter se izgubil v temo.

„Pavle — Pavle — vrni se!“ je Marta v obupu klicala za njim, segala z rokami, v prazno temo in se v krčevitem joku zrušila na klade.

Pavle pa je ko divji tekel prali mlinu; na loki ob ribniku se je vrgel na tla in zaril glavo v rosno travo, ki mu je hladila razgreti obraz. Za bližajočo se nevihto se še zmenil ni. V grenki bolesti mu ni bilo mar, kaj se godi okoli njega.


Cilka in Aleš sta medtem v ovinku obšla vas. Tesno, drug ob drugem, sta stopala skozi temo. Aleš je skušal dekle poljubiti, toda Cilka se je branila.

„Cilka, ti si danes nejevoljna,“ je Aleš razdraženo šepetal.

„Ne, Aleš, danes me ne smeš poljubiti — in mislim, da nikdar več.“

„Kaj govoriš? Misliš resno? Ali mi samo nagajaš?!“

„Mislim popolnoma resno, Aleši Danes, ko smo šli s postaje, si me vprašal ali ostanem doma ali nameravam nadaljevati študij. Zdaj ti morem na vprašanje odgovoriti —.“

„A?“ jo je Aleš z bojaznijo prekinil.

„Nadaljevala bom študij! To, kar se je danes pri nas zgodilo, me je privedlo do tega sklepa. Čul si danes mojega očeta, ko je dejal, da za revnega človeka ni na svetu pravice. Te besede so mi globoko segle v dušo in začrtale pot mojemu življenju. Po počitnicah grem študirat pravo. Vse življenje bom v službi za pravico revnega ljudstva.“

„In najina ljubezen?“ je vprašal Aleš, ki gaje Cilkina odločitev bridko iznenadila.

„Najine ljubezni ni več. V trenutku, ko sem se zavedla svoje dolžnosti do tisočev in tisočev zatiranih in bednih, je ugasnil njen ogenj. Kako naj bom srečna, ko naše ljudstvo trpi in umira?“

„Cilka, kako moreš biti tako kruta? Pomisli, da boš s tem uničila moje življenje. In jaz sem sanjal lepe sanje, kako bova združena v življenju.“

„Četudi bi ostala doma, bi to ne bilo mogoče. Jaz sem revna, tvoji starši pa bodo zahtevali bogato doto.“

„Ni je na svetu sile, ki bi me odvrnila, da se ti odpovem. Cilka, pomisli, kako velika in lepa je bila najina ljubezen! Ostani, ostani ...“ je prosil Aleš.

„Moj sklep je neomajen. Mar misliš, da mi je bilo lahko v srcu? O, Aleš, da ti veš, kaj sem pretrpela, ko sem spoznala in sklenila, da se morava ločiti! Misel nate me je pregrenko bolela v srcu, toda moj cilj je prevzvišen in plemenit, da bi ga zamenjala za ljubezen, ki je le najina zadeva in najina sreča — ko gre vendar za tisoče in tisoče bednega ljudstva. Aleš, razumi me in imej usmiljenje. Ne trgaj mi srca z bolestnimi vzdihi! Močna moram biti, kajti prav v odpovedi je človek najsilnejši. Aleš, bodi tudi ti mož! Zmeraj si govoril, kako ljudstvo trpi; delaj še ti za njegov lepši jutrajšnji dan. S tem delom si boš pridobil moje prijateljstvo, zameno za ljubezen, čije cvet je utrgala brezobzirna roka življenja.“

Temno nebo je presekal žareč blisk, za njim je zamolko zadonelo čez vso pokrajino. Potem so bliski križema sekali nebo in temne oblake, naglo se je bližala nevihta. Aleš se je ves skrušen in zamišljen zazrl v Cilko, ki so ji bliski z bledikasto zeleno svetlobo ožarjali obraz in vso postavo. Toda Cilka je uprla oči nekam daleč, v temo in daljavo in se ni zmenila za Aleša.

„Cilka, pojdi; greva domov, deževalo bo.“

Aleš je stopil tesno k Cilki in s skrbjo vzkliknil: „Moj Bog, Cilka, kaj ti je? Saj si kakor bolna! Saj ni v tem, kar si danes doživela, ničesar izrednega; Ne verjamem, kar si mi pravkar govorila. Vse je le sad vročice in sanjarjenja, — ko ozdraviš in se umiriš, boš pozabila na vse.“

„Ni daleč, ko boš spoznal, Aleš, da je vse, kar sem ti danes dejala, resnica,“ je odvrnila Cilka in se oklenila njegove roke. „Pojdi zdaj domov, deževati je začelo.“

Molče sta šla proti vasi, nad katero je pričela divjati nevihta. Da sta ušla plohi, sta kar zbežala vsak proti svojemu domu.

Grmenje in treskanje je besnelo ko groza, vsa pokrajina je sijala v pošastni svetlobi bliskov in strel, iz težkih oblakov pa se je ulilo kakor iz vedra.

Izsušena zemlja je nekaj časa kar goltala vodo, kmalu so se pričele na nasičeni površini zbirati mlake in luže, kolovozi in pota pa so se spremenili v potoke.

Iz daljave je prihrumel mrzel, sikajoč šum in zdajci je pričela biti in udarjati debela toča, ki je v hipu pokrila vso pokrajino.

Na vasi so se tu in tam zasvetila okna, odkoder so se v molitvi vile roke proti nebu, kjer je besnela groza in poguba, se sipala in srdito udarjala na zemljo.

„Božja volja,“ so šepetale prebledele ustnice vaščanov.

4.[uredi]

Mlado jutro je sinilo nad opustošeno pokrajino. Na umito nebo je daleč izza obzorja rdeče zažarela zora.

Iznad modrikastih gozdov in host se je dvigala in razgrinjala mlečnobela megla.

Iz zemlje pa je dihal zdrav, močan in svež vonj, ko da hoče priklicati v življenje bilje in rastlinje, ki je daleč naokoli ležalo razsekano in uničeno.

Zgodaj je še bilo, toda po poljih je bilo že vse polno ljudi. Žalostno in potrto so postajali po njivah — s sklonjenimi glavami in mnogi s solzami v očeh. Zakaj, najbridkejše je v duši kmetskega človeka, ko zre pred seboj uničene sadove celoletnega težkega dela. Koliko truda, odpovedi in zatajevanja je bilo treba skozi vse leto, a zdaj je vse to brezobzirna prirodna sila v enem samem hipu spremenila v nič.

Kjer je bilo še včeraj zlato valujoče žitno polje, je bila danes čez in čez pušča. Včeraj še obetajoča žetev je bila uničena in pomandrana v zemljo. Krompir — zaklad tega hribovskega.kraja — še včeraj ves v bujnem zelenju, je bil razsekan in povaljan v blatno zemljo. Tu in tam pa so vodni tokovi nanesli na njive peska in blata.

Nevesel in tužen pogled na opustošeno pokrajino! Ena sama noč je zadoščala, da so bile uničene nade teh, katerim bi žetev poplačala trud in trpljenje ... Vse je bilo uničeno in razdejano.

Strah in skrb sta objela kmetsko ljudstvo, stoječe sredi razdejanih nad in dela ...

Ognjena sončna krogla je izza obzorja razlila svoj žar čez polja in travnike. In bilo je, ko da vliva novih nad in poguma v ljudi, ki so strti in v obupu zrli pred seboj razdejanje prirodnih sil.

Zdelo se je, ko da z novimi upi in močmi stopajo na delo in v borbo z brezsrčno prirodo.

Vsepovsod so gospodarji z družino in hlapci reševali, kar je bilo mogoče in kar je bilo vredno. Žene so z ljubečo roko vlekle in dvigale iz blatne zemlje vsako rastlinico, ki je kazala vsaj malo življenja.

Bridko in žalostno delo! Zbirati drobtine tam, kjer je živelo toliko upanja na bogato pregrnjeno mizo. Nesreča, ki je zadela ves kraj, je težko legla v srca delavnega ljudstva.

Po stezi pa je v tem času hitel mladi kipar, Pavle Mežan.

V noči po ločitvi z Marto se je bil odločil, da se takoj vrne nazaj v mesto, se zapre v delavnico ter v delu pozabi svojo srčno rano in bolečine.

Mati in oče, videč, da se Pavle pripravlja na odhod, sta nerazumljivo zmigavala z glavo.

Zaman so ga pregovarjali, zaman zadrževali. Zaman je silil vanj starejši brat Janez.

V Mežanovem hribovskem mlinu ni bilo nikoli izobilja, a tudi bede ne. Pavleta so imeli radi, in vselej, kadar je prišel domov, so mu dali vsega, kar je bilo pri hiši najboljšega.

Stari mlinar Mežan je sicer včasih gordrnjal, češ, da iz Pavleta še zmiraj nič ni. Težko mu je bilo, ker so imeli že vsi, ki so občas s Pavletom študirali, svoj življenjski poklic, medtem ko Pavle še zmiraj trati čas in roma križem po svetu.

„Ne razumemo ga,“ je zagovarjala mlinarica sina, ki se je tako na naglem poslovil.

„Čuden fant; včeraj poln življenja, živa beseda, danes pa tako tih in potrt, ko da mu je srce obstalo. Kaj mu neki je?“ se je čudil mlinar Mežan.

„Kdo ve! Močno me spominja tvojega brata Jožeta.“

„Tudi jaz sem že mislil na to; na las sta si podobna.“

„Kaj nam je početi?“ je potem vprašal sina Jožeta. „Na polje moramo pogledati, kaj nam je ostalo po tej strašni noči.“

Ko so šli na polje, so v daljavi uzrli Pavleta, ki je hitel proti postaji.

Na ovinku se je Pavle ustavil in se poslednjič ozrl na rojstno vas. Ko je videl vse naokrog toliko opustošenje, so mu šiloma udrle solze v oči.

Težko in žal mu je bilo teh ljudi, ki jih je zadela tolika nesreča, in ki so sedaj kakor skrušene sence postajali sredi uničenega polja in uničene žetve.

Med njimi je ugledal tudi Aleša, ki je z očetom in hlapci vozil z njive naplavljeni pesek in kamenje. Nedaleč s poti pa Cilko in njčno mater. Pomahal je Cilki z robcem v slovo.

Cilka pa je nerazumljivo zrla za njim.


To leto je bila žalostna žetev. Kaj naglo je bila končana; malo se je naželo, a še to ni bilo dosti prida.

Skrb in bolest sta razgrnili čez vas svoje peruti. Vsakdo je s tesnobo in bojaznijo pričakoval zimo, ne vedoč, kako in če jo bo sploh mogel preživeti.

Vaščani so bili kakor mrtve lutke, globoko sključene pod pezo skrbi in bojazni. Trudapolno in težko je življenje hribovskega ljudstva, a vendar se včasih odkoderkoliže utrne vesela minuta, ki razjasni čelo in da vere v življenje. Toda to, kar so letos preživeli vaščani, je bilo prehudo, radost in smeh sta umrla, ostala je grenka resničnost in grozeča beda.

Tudi mladinsko vasovanje na kladah sredi vasi je minilo.

Zaman se je Aleš oziral po Cilki. Vse počitnice je ni bilo na spregled. Samotno in daleč od vsega življenja sta živeli z materjo. Razen na polje, nista šli nikamor.

Čimbolj so šle počitnice h kraju, tembolj vznemirjen in raztresen je postajal Aleš. Končno je pisal Cilki nekaj pisem zapovrstjo — toda vsa so ostala neuslišana.

Zdaj je šele Aleš verjel, kar mu je bila Cilka dejala oni usodni večer; to spoznanje je bilo zanj kakor grenak obup. Nobene stvari mu ni bilo več mar, postopal je kakor ubit in brez volje. Delal je čisto mehanično, govoril pa le, kar je bilo neobhodno potrebno.

Stari Logar je, videč to sinovo spremembo, le zmajeval z glavo in skomigal z rameni.

To ni bil več tisti Aleš, ki je po povratku iz šole vnesel v domače gospodarstvo nov red in naglico. Kakor tuleči stroj se je takrat upregel v delo: povsod novotarije, računanje, smotrenost in rentabilnost — a zdaj? Kakor skrušena reva, brez volje in zanimanja.

Aleševo spremembo so opazili tudi sosedje. In ni jim moglo v glavo, zakaj je ta inteligentni bistri fant tako fienadoma umolknil in osamel, ko je bil še pred kratkim ena sama živa beseda, razvijajoč dalekosežne načrte, ki so jih sicer starejši gospodarji imeli za pravo revolucijo, a so ob njih vendarle občutili, da se na obzorju svetli novo življenje in nova bodočnost.

Razen Pavleta ni nihče vedel o zaupljivem prijateljstvu, ki je vladalo med Cilko in Alešom. Nihče na vasi pa tudi ni vedel, kaj se je med Cilko, Marto, Pavletom in Alešem zgodilo.

Splošno je obveljalo, da je Aleš obolel, in s to domnevo so prihajali vaščani k starima Logarjevima, kar pa za njiju ni bilo nič novega.

Aleš se je neizmerno začudil, ko je oče nekega dne pritisnil nanj, češ da mora k zdravniku.

„Ne vem, zakaj, oče, ko mi vendar nič ni. Nikamor ne pojdem!“

„Pa mi povej, kaj ti je ?“

„Oče, po tem ne vprašujte,“ se je Aleš izvil; a tudi pozneje, kadar sta mati ali oče napeljala pogovor na to, je Aleš že kako zasukal pogovor na kaj drugega, ali pa se je enostavno izmuznil iz hiše. Zaman sta si stara Logarjeva belila glavi zastran Aleševe spremembe.

Nepovratno je tonil dan za dnem, poln skrbi in vsega hudega. Nad pokrajino je zadihal predzimski čas. Jutra so vstajala iz gostih megel, ki so težko visele nad gozdi in vasjo. Čez polja je izza holmov in hribov udrla mrzla sapa. Selivke so se zbirale za polet na jug. In veter je trgal in stresal z dreves orumenelo listje ter ga raznašal in vrtil po zraku. Ti dnevi so bili za Aleša najbridkejši.

Koncem septembra se je bil Peter Sojer vrnil iz zapora. Kmalu za tem pa je odšla Cilka v glavno mesto.

To noč Aleš ni zatisnil očesa. Ko izgubljen je blodil po poljih in travnikih, in ko se je naposled proti jutru vrnil dOmov, se je oblečen vrgel na posteljo in ni mogel zaspati. V prsih ga je bolelo in razjedalo hrepenenje po ljubljenem dekletu, in srce se mu je krčilo in trgalo od brezupne ljubezni. In tako se je trpinčil vse noči, ki so bile kakor večnost. Neprespane noči so mu razorale bledi obraz, da je sleherno jutro, ko je Aleš vstal, stara Logarica bolestno vzdihnila ter si skrivaj otrla solzo.

Kakor svoje osvobojenje je pozdravljal Aleš dan, ko je moral v vojake. Mrzlično in z naglico se je pripravljal za odhod. Brez posebnega občutja se je doma poslovil ter oklevajoče odšel v novo življenje, z majhnim upanjem, da najde v njem pozabo in lek za grenko rano.


5.[uredi]

Kipar Pavle Mežan, vrnivši se z nočnega potepa in veseljačenja ni legel spat, ampak stopil v svojo delavnico.

Malomarno je zvlekel s sebe suknjo ter se skrušeno spustil na stol, odkoder se je nepremično zagledal v doprsni dekliški kip, stoječ sredi cvetja na majhnem stolčku.

„Marta — ljubljena Marta!“ je šepetal in od vina težka glava mu je padla na prsi. S tresočo roko je segel po cigareto, jo prižgal in slastno sesal dim.

Prazno in omotično je zrl v dekliški obraz — podobo Marte. Iz tega obličja, ki ga je ustvaril v trenutkih breznadejnega hrepenenja iz mrtve gmote, je sijala milina in plemenitost žene. K tej podobi se je vračal sleherni dan, pozno v noči, potem, ko je zaman iskal v nočnih lokalih ob vinu in v ženski družbi pozabe svoji grenki bolesti. Koliko žensk je že imel, odkar sta se bila z Marto razšla, toda od sleherne se je vračal s studom in grenkobo. A tudi prijateljska družba ob vinu mu je presegala, piskajoča zamorska godba ga je trpinčila, in le sanjava in tiha godba ga je za trenutek utešila. Tako je blodil iz kraja v kraj in tratil dan za dnem ... Toda, za čudo, volje do dela in ustvarjanja ni izgubil. Včasih je delal z veliko vnemo, strastno, in ustvarjal močna umetniška dela, ki so mu prinesla v umetniških krogih ugled in veljavo. V trenutkih pa, ko je bil najstrastnejši in poln navdihnenja, se je loteval dela, čigar prva podoba se mu je izoblikovala v duši takrat, ko je bil za en sam dan v rojstni vasi. Previdno in z ljubeznijo ga je vstrajal; poslednji čas goreče in z vnemo, ker ga je skušal dovršiti preje, nego odrine v tujino, kjer je nameraval ostati del časa ter tam proučiti kiparsko umetnost tujih narodov.

Delo je prekinil le, kadar je zablodil po mestu in iskal utehe hrepenenju in bolesti. Toda to se je ponavljalo skozi dve leti. V tem času ni šel nič domov, le včasih je napisal par vrstic in jim priložil nekaj denarja.

Ko je včasih posedal pred Martinim kipom, je premišljal, zakaj ne more izbrisati iz svojega življenja tega dekleta. Koliko lepih žen in deklet je že poseglo v njegovo življenje, a vse je pozabil, vse izbrisal iz spomina, pokopal za zmiraj v minulost, da niso njih podobe nikoli več zagorele v njegovi duši. — Toda Marte ... nje ni mogel pozabiti. Žal mu je bilo, da se je ž njo razšel. Večkrat ji je napisal pisma, hoteč vse popraviti in preklicati, pa jih ni nikdar odposlal. V duši sta bila hud boj ljubezen in užaljen ponos. In ponos je vselej zmagal; bil pa je preslaboten, da bi v Pavletovem srcu izbrisal spomin in uničil podobo ljubljenj Marte ...

Toda Pavle je kmalu spoznal, kaj ga tako nerazdružno veže z Marto. To dekle je oživljalo v njem spomin na ugasle mladostne sanje. V Marti je gledal in občutil utelešeni dih prirode na čijih razgaljenih in sočnih grudih je zrasla njegova mladost. Iz tega dekleta je vel vonj zemlje, poln skrivnosti in tajen gozdnih globin in tišin, zelenih trat, zoranih njiv in polja. Njen glas mu je vračal trenutke, ko je kot fante postajal ob mlinu in zasanjano prisluškoval vodnim curkom, ki so se penili in kodrali čez mlinska kolesa in težko padali v temačen tolmun.

Samo v teh mislih ter ob Martini podobi je našel Pavle uteho razrvani duši in bolečemu srcu. V tem velikem mestu, čigar življenje se je zdelo Pavletu kakor mračna puščava, so bile te misli in spomini hladeča in sočna oaza, klic izgubljene mladosti.

Tako je bilo tudi ta dan, ko se je po nočnem veseljačenju vrnil v svojo delavnico ter ves zastrupljen in razrvan iskal zdravila v spominu na Marto in svojo rojstno vas.

Dolgo je nepremično zrl v kameno podobo Marie ... Daniti se je že pričelo, ko se je dvignil s stola, si oblekel delavno obleko ter pričel delati na skupini postav in teles, stoječi v kotu in zmiraj skrbno zagrnjeni. Pavle se je lotil dela s toliko vnemo, da še opazil ni, kako je sonce razlilo svojo svetlobo po delavnici, kjer so še zmiraj gorele električne luči. Ves zatopljen v delo, je preslišal trkanje na vrata; preslišal ga je tudi, ko se je v drugo ponovilo, šele tretje trkanje ga je vzdramilo, da se je odzval. Jezilo ga je, da ga prav zdajle motijo.

„Kdo neki je?“ je pomislil, a že so se odprla vrata in v delavnico je vstopila Cilka Sojerjeva.

Pavle je osupel zrl v Cilko; ko da je sanjska prikazen: „Cilka, odkod si se vzela? Še na um mi ni prišlo, da dobim tako imenitnega gosta. Stopi naprej in sedi. Lepo je in vesel sem, da si me obiskala. Si mar prišla v mesto na obisk?“

„Ne, Pavle. V mestu sem že malone dve leti.“

„Tako? Gotovo študiraš, kaj?“

„Da — pravo.“

„No, glej, glej, bodoča odvetnica. Sijajno! Pa da se nisva nič srečala v mestu?“

„Na sprehod grem malokdaj, v družbo še manj, a sem te vendarle, Pavle, nekajkrat videla. Toda nisem se ti upala približati. Zvedela sem, da si postal velik in cenjen umetnik, kaj bi z menoj, revno študentko, ki se preživlja z miloščino in poučevanjem. Vedela sem, kje stanuješ, a si nisem upala nadlegovati.“

„Ampak, Cilka, čemu vse to? Za te sem zmiraj stari prijatelj Pavle.“

„Danes pa sem se opogumila in prišla. In ne štej mi v zlo, če ti bom povedala par stvari, ki te bodo neprijetno zadele.“

„Govori; hitro! Se je mar kaj zgodilo?"

„Bojim se.“

„Koga?“

„Tebe, ker boš hud, ko ti povem, po kaj sem prišla.“

„Povej karkoli, od tebe bom vse prenesel.“

„Pavle — skrb za tvoje življenje me je privedla ...“

„Tako?“

„V kolegiju in na vseučilišču se vseprek šušlja, kako razuzdano da živi sicer ugledni kipar Mežan. Visokošolci, ki so bili v tvoji ponočni družbi, bahavo in z naslado pripovedujejo o najbolj kočljivih rečeh. Prosim te, povej mi resnico! Je res, kar govorijo?“

„Res,“ je mračno dejal.

„Pavle,“ je zaprepaščena vzkliknila, „kako si mogel pasti tako globoko! Spomni se večera na naši vasi, ko si tako odločno zatrjeval, kako boš s svojim umetniškim ustvarjanjem služil najbednejšemu ljudstvu!“

„To mislim tudi storiti. Glej, delo, ki se je tisti večer rodilo!“ je ponosno dejal in odkril delo, na katerem je pravkar delal.

„Ah,“ se je izvilo Cilki iz grla.

„Križev pot in vstajenje zatiranih in izkoriščanih“, je samozavestno drhtel Pavle.

„Kako lepo! Te odločne postave kmetov in delavcev! Glej, in ta izraz v njih obrazih. V njih berem vse trpljenje rodnega kraja. In tu — žena iz ljudstva — njeno naročje je zarja bodočnosti, za katero tudi ona trdno stiska pesti, za zmago tisočev in tisočev, ki se do onemoglosti bijejo za svoje življenje. Vsa celota pa tvori skladno podobo odločne in nezlomljive volje in vztrajnosti. Skrivnostno in lepo, res, močno skrivnostno! Pavle, ti si velik človek in mož.“

„Pravkar pa si govorila drugače, Cilka.“

„Umetniki ste čudni ljudje. S svojimi deli visoko dvignete človeka, da zre v najskrivnostnejše lepote, toda vaše osebno življenje ... “

„ ... je življenje navadnih smrtnikov. Naše življenje služi popolnoma oplemenitvi človeškega življenja. Precej težka služba, vsem željam in hrepenjenju se moraš odreči. Življenje, ki ga živim, je daleč od mojega hrepenjenja. Glej, ona — zaradi katere je postalo moje življenje pekel,“ je s povdarkom dejal in pokazal na dekliški kip.

„Marta,“ je začudeno rekla Cilka.

„Da, Mar ta / je za njo tiho in bolestno ponovil Pavle.

„Sta se razšla?”

„Da, razšla sva se.“

„A zdaj oba trpita. Zato je bila Marta po tvojem nenadnem odhodu vsa potrta. In zakaj sta se razšla?“

„Njen oče je kriv najine ločitve.“

„Vranica ?“

„Da, Vranica, ta stari skopuh, ki ceni človeka po denarju. Bil sem mu za Marto preslab in klavern ženin, pa nama je prepovedal sestajati se. Takrat sem bil preponosen, da bi se uklonil njegovemu častihlepju in lakomnosti. Zbežal sem od Marte, ko mi je to povedala. In zdaj trpim,“ je vzdihnil.

Cilka je molčala in zaman iskala besede, da bi mu kaj rekla.

„Odtlej nisem bil več doma, a tudi o Marti nisem odtlej ničesar čul.“

„Pozabi, Pavle, in začni drugačno življenje, prosim te. Glej, tudi z Alešem sva se razšla. Po moji krivdi. Odločila sem se, da grem študirat pravo, a to je bil vzrok najine ločitve. Srce mi je krvavelo, ko sem bila poslednjič z Alešem. Ti veš, Pavle, kako rada sva se imela ... a drugega izhoda ni bilo. Neizmerno sem trpela, . . . in trpim še zdaj, toda svojo bol hrabro prenašam. Zakaj, tudi v odpovedi je moč življenja. V primeri s teboj sem le slabotna žena, toda svoje trpljenje možato zmagujem, ti pa kloniš in padaš pod njegovo težo.“

„Kaj pa Aleš?“

„Upam, da je pozabil. Nisva se več videla, odkar sem mu bila povedala svojo odločitev. Zdaj pa je pri vojakih.“

„Aleš je pri vojakih?“

„Da!“

„A ti, Cilka, si ga pozabila?“

„Nisem.“

„Kaj, če tudi Aleš ni prebolel in pozabil? Nesrečen je in trpi ko jaz!? Čudovita bitja ste žene. Kdo vas more razumeti?“

„Ne misli, Pavle, nisem se razšla z Alešem zavoljo muhavosti ali drugega fanta. Ne. Vzrok najine ločitve je bila zelo važna stvar. Takrat, ko smo šli s postaje, sem kmalu, ko si se ti ločil, srečala očeta, ki ga je uklenjenega vodil orožnik. V dno duše so se mi takrat zajedle očetove besede, češ, da za siromaka ni na svetu pravice. In tedaj sem sklenila, da bo vse moje življenje posvečeno borbi za pravico revnega človeka. Tej odgovorni in težki dolžnosti sem žrtvovala vse hrepenenje in želje. V sebi sem morala zatreti svoj lastni jaz; da bi se mogla čisto predati tej dolžnosti, sem morala odstraniti vse zapreke ...“

„Kar pa vajina ljubezen gotovo ni bila,“ ji je Pavle upadel v besedo.

„Bila, Pavle, da bi mogla izpolnjevati, kar sem si naložila, je bila potrebna popolna samostojnost, to sem že v začetku vedela, zato nisem hotela varati Aleša, da bi si ustvarjal prazne upe. Vse sem mu resnično povedala.“

„A on ?“

„Zdi se mi, da tega ni vzel resno. Upal je, da bom umaknila svoj sklep. Povsod sem se ga izogibala, dasi sem vsa gorela v hrepenjenju po njem. Morda pa me je zdaj že pozabil ... Jaz ga nisem pozabila, in ga nemara nikoli ne bom ... Rada ga imam! Toda moja volja je jajčja. In moč se preizkusi tudi v odpovedi. A, ti, Pavle, mož si, pa vendar kloniš pod težo življenja.“

Pavle pa je molčal in slastno vdihaval tobačni dim.

Na vrata je nekdo močno potrkal in koj nato je vstopil v delavnico mlad mož, oblečen v siv leten površnik. Bil je visoke in sloke postave, bledikastega obraza z resnim čelom, izpod katerega so se odločno iskrile žive oči. Iz njega je dihala moč in mladost. V delavnico je priburil ko veter, glasno pozdravljajoč Pavleta. Čim pa je ugledal Cilko, je postal tišji in umirnejši ter se vprašujoče ozrl v Pavleta in dejal: „Ah, obisk imaš.“