Bor z drakonam

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Bor z drakonam
Jovan Vesel Koseski
Viri: Razne dela [1]
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Bor z drakonam.[uredi]

(Po Fr. Schillerjevi: "Der Kampf mit dem Drachen".)


Junak pričijoče pesmi je bil križar in vitez sv. Jovana Kersnika. Preden od njega kaj več govorimo, moram v razum in razjasnenje tedanjih okoljšin nekoliko o njegovim redu povedati. Bravci, kterim sledeče opombe niso potrebne bile, nej ne zamerijo, de srno jim zgubo dragiga časa naklonili in prijazno poterpljenje skusavali.


Križarski red, Svetivanored, red svetiga Janeza Kersnika, ali špitalnih vitezov, Maltežkih križarjev red i t. d. je v letu 1048 po Kristusovim rojstvu v Jeruzalemu osnovan bil. Takrat so pobožni kupci iz Amalfe v Neapolitanski zemlji ondi lepo cerkev, mniški samostan in prostoren špital ali bolehnico sozidali, svetimu Janezu Kersniku posvetili, in udam osnovaniga samostana namembo v postrežbo bolnikov, v previdenje ubožnih, in splohno v podpiranje Jeruzalemskih romarjev dali. Sto let poznej je tedajni véliki mojster — takó so se poglavarji tega reda imenovali — Raimond du Puy, rečeni namembi še vojskovanje proti krivoverstvu perložil, in takó pobožno mniško bratovšino v red vitežki premenil. Pokoršina, čistost, revnost in bramba keršanske vere so udam bile glavne dolžnosti. Takrat se je vidilo, de so slavne osobe visoke grofovske in knežke rodovine danes armadi pobožnih, serčnih, velikodušnih vojšakov krepko v blesku vojvodske oblasti zapovedavale, in jutro v bolehnici umerjočimu beraču noč in dan po hlapčevo marljivo služile. Vitezi tega reda so ob času mira dolge černe plajše z belimi, osmerovoglatimi križi na persih leve strani nosili, in v sredi večiga drugi manjši križ iz Čistega zlatu, imeli. Ob času vojske so jih rudeči pasi in zlati križi kinčili. Ta križ je bil velika čast za viteza rečeniga reda, in obsojenje, de je kdo izmed njih tega nevreden postal, je bila nar veči, nar hujši pokora ali kazen. Sčasama je red grozno obogatel, je svoje velike vojaške trume, silne vojne barke, lastne dežele imel, krivovercam, posebno Saracenam in Turkam veliko opraviti dal, po junaštvu in edinosti pa sto in sto let hrabro v bitvah zmagoval. Leta 1309 se je na Rodski otok (Rhodos) blizo Azijanskiga brega preselil in tam 200 let junaško gospodaril. Iz te dobe je prigodba naše pesmi.


Pripetila se je v letih 1323 do 1346, kér je Helion de Villeneuve véliki mojster Svetivanoreda bil. Junaku naše pesmi se je rekloDieudonné de Gozon. Bil je rojen Francoz iz provencalske zemlje. Več imenitnih pisavcov je njegovo življenje in posebno prečudno prigodbo z drakonam (litvarnam) popisalo; med temi po našim znanji Bosio v svojem delu "Istoria della saera Religione e illustrissima Militia di San Giovanni", potem Vertot d' Auboeuf v svoji dogodivšini "Histoire des chevaliers hospitaliers de S. Jean de Jerusalem etc. Tom. II." Zadnje delo je v nemški jezik Niethammer (Jena 1792) prestavil, k njemu po slavnim pevcu Silerji krasen predgovor spisati dal, in ravno iz tega dela je predmet pričijoče pesmi vzet. Po tacih pričah je prigodba brez dvombe resnična. Thevenot, francozki potovavnik in pisatelj terdi v svojim potopisu, de je drakonovo glavo, ktera je na vratihsamostana v Rodu pribita bila, še svoje dobe sam z lastnimi očmi vidil. Veliko veči od konjske glave, in pepelnate barve je neki bila, ter strašno, do ušés preklano žrélo, velike goste zobé, dolge ušesa, in okrogle očí imela.


Naš junak, Dieudonné de Gazon, je po ubitji drakona in po prizanesbi svojiga vladarja še dolgo živel, bogate konturije gospodaril, vélikimu mojstru prijatel in sploh namestnik bil, ter po njegovi smerti clo vladarstvo reda nastopil. Spomina vredno je, de si je v zboru volitve sam volilno besedo dal, rekoč: "Se izvolim vélikiga mojstra, kér ne poznam junaka, de bi take nevarne dobe bolje od mene redu zapovedavati zamogel". — Po smerti so mu na grobni kamen zasekati dali z latinskim napisam: Draconis extinctor — to je: drakona po končavec.


Glavna namemba naše pesmi pa ni popisavanje drakonove smerti, ali poslavljenje našiga, sicer velike častí vredniga, viteza; ampak je le očitna zmaga keršanske pokornosti na silo sirove kreposti in nad samovoljnostjo človeškiga serca, ktera je hujši od popisaniga drakona, kér samovoljnosti nepokoren duh


.........živo v dušo piči,
Prepir zbudi, pogin prisiči,
Ter svetu v sleme, uma gluh,
Požara baklo drzno utakne.


Kaj se valí, kaj ljudstvo vrè
Hrumé po dolzih stegnjah tje?
Alj je požár v ozidju Roda?
Vse skup letí pohlepno zgoda.
Na konju zrêm visociga
V derhalu konjka viteza,
Za njim privlečejo, o čudo!
Zveri neznane strašno grudo,
Podobe zdi se divji zmaj,
Z gortancam grozniga stežaja.
Stermé pogleda ljudstvo zdaj
Na viteza, in zdaj na zmaja.

In tisučerno glas doní;
To je drakon! poglejte vsi,
Ko nam je čede z varhi davil;
Ta vitez mu je rabo vstavil!
Veliko druzih je pred njim
Se v bor podalo z besam tim,
Nobeniga nazaj ni bilo;
Junaku takim gré plačilo!
In k samostanu truma spè,
Kér Svetivanoreda ude,
Špitalne sluge, mojster je
V sodiše združil brez omude.

In mojstru žlahtnimu junak
Ponižno se približa jak;
Za njim pritisne ljud kričáje
Shodiša krog napolnováje.
In un začnè in rêče prost:
"Sim spolnil vitežko dolžnost!
Dežele strah in kvar, pozôja,
Je vbila hrabra desna moja.
Slobodna pot je zanaprej,
Pastir na pašo žêni čede,
Po skalostezi romar zdej
K svetišu brez bojezni grede".

Alj ojstro ga pogleda knez
Rekoč: ""Ti si junak zares;
Pogum je konjku čast in slava.
In duhu tim si priča prava;
Pa pervi dolg, povej, kaj je
Vojšaku vere Kristove,
Ki križa znak na persi vzame?""
Vse krog o tem bledeti jame.
Dostojno un v odgovor da.
Oblije barva ga sramljiva:
"Pokoršina dolžnost je ta,
Po kteri križa vreden biva".

""In to — pristavi mojster — ti
Do žive kite ranil si,
V prepir zabranjen po postavi
Si se podal po lastni glavi."" —
"Gospod, nej vse ti prej povem,
Un reče, — sodi me potem,
Kér pično spolniti povelje
Sim mislil in naroda želje.
Jez brez premislika v pomor
S pošastjo divjo nisim planil;
Umetno prigotovljen bor
Je v bitvi zmago mi nakanil.

"Vojšakov reda tega pet,
Pobožnosti in vere cvet,
Je že poguma žertva bilo,
Tedaj zabranil si borilo.
Alj meni gradita život
Nevolje ost, in svaj pohot,
Clo v sanjah polnočí pokojne
Opazim se v sopehu vojne;
In kér o zori juterní
Nadloge nove razodenem,
Me britka žalost obletí,
In bor z drakonam urno sklenem."

"In sam pri sebi mislim tak:
Junaštva kaj je kras in znak?
Kaj so storile hrabre glave,
Ko v pesmih so predmet poslave,
Ko jih je med bogove clo
Paganstvo slepo dvignulo?
Očistile so divje spake
V prederzni skusbi zemlje zrake,
Z leonam se podale v boj,
So Minotavra trup objele.
Kri vagale, točile znoj,
In žertve vboge tak otele."

"Kaj Saracen le vreden je,
De z njim Kristjan vojskuje se?
Je le malika vražnik cenjen?
V otetbo svetu je namenjen.
Potrebe, sile vsih napak
Braniti mora prav junak;
Pogum pa mora pamet biti,
V prepir z močjó zvijača iti.
Tak mislim sploh in hodim sam
Pazivši sled zverí peklene,
Na krat pomoglej pràv spoznam,
Veselo rečem: Ta zadene!"

"In pridši k tebi govorim:
Domú podati se želim.
Ti želje moje si dopolnil,
Jez urno morje sim prečolnil.
Na bregu komaj sim domá,
Pokličem berž umetnika,
In dam po znanih čertah pično
Drakona kip storiti lično.
Na kratkih nogah breme se
Života dolziga dviguje,
Razpet oklep luskinast je
Po herbtu, de ga ran varuje."

"Nategnjen vrat stermí naprej.
In kakor golt peklenskih stej
Zijá široko, strašno žrelo,
Ko de bi plena hrepenelo;
V gortanu černimu obób
Grozijo rajde ojstrih zob;
Podoben meču jezik miga,
Okó goreče strele šviga;
V podobo kačjo se zgubi
Ostudno herbta strašna sila,
Krog sebe v klepe se valí,
De konjka s konjem bi zdrobila."

"Tak poobrazim pično vse,
Pepélognus mu barva je;
Pol gad se zdi, pol zmaj kaluže,
Ostuden plod strupene muže.
Ko bil je strašen kip gotov,
Izvolim dva britanskih psov,
Oblastna, urnih nog, velika,
Zučena vjeti turobika.
V pozôja šujem ju obá,
Razkačena mu marno bližam,
Popasti z ojstrim zobam ga,
Ju šuntam in klicaje vižam."

"Kjer grizu britkim, mahu ram
Sloboden je trebuha hlam,
Tje dražim ju, de divje zlobe
Zasekata bodeče zobe.
V orožju jez od nog do las
Na konja vsedem se tačas,
Arabske reje, žlahtne žile,
In razjezivši ga do sile,
Ga naglo v zmaja zavertím,
Z ostrogo rebra zbodem dosti,
V pošast pa súlico dervím,
Ko de bi hotel jo prebosti."

"Če ravno konj se spenja plah,
In škriplje, in očita strah,
Če psa pojemata bolezni,
Ne jenjam, de so groze trezni.
Tak trudim brez prevdarka se,
De trikrat luna polna je,
In kadar dobro vse so znali,
Smo se po morju sem podali.
Dans tretji dan je zasijal,
Kar sim zapustil barke krilo,
Počitka skor si nisim dal,
Dokler ni vse storjeno bilo."

"Zakaj, nadloga zenuje té,
Ponovljena mi v serce gré:
Raztergane so undan našli
Pastirje, ko so v mužo zašli;
In te nesreče živ spomin
Me silno tira v grozen čin.
Zdaj slugama namén razločim,
Na vrana urniga poskočim,
In derzno v družbi svojih psov,
Na stranski, sploh neznani poti,
Skrivnosti včinenja gotov,
Sovražniku hitim nasproti."

"Ti cerkvico poznaš, gospod,
Katero na skalovja hrod,
Kjer se otôk pregleda celi,
Sozidal mojstra duh je smeli.
Le zaničljiva zdi se nam,
Pa v sebi krije čuda znam,
Marijo z Jezusam svitečim,
In s tremi kralji krog stoječim.
Po stopnjah — trikrat trideset —
Se romar trudi do višine,
In kér dospè jo znoja vnet,
Ga v božji bliži tuga mine."

"Pod cerkvico globoko v hrib
Votlina pelje čudnih gib,
Mokrote bližnih muž rosêna,
Od sonca nikdar razblešena.
Tu stanoval je zmaj strašán
Na rop čakáje noč in dan,
In bil je, ko peklenska vraža,
Pred pragam božje hiše straža.
Kér romar je približal se
Stopivši v kroge pogubljenja,
Iz pazbe planil naglo je,
In nesel ga v zavetje žrenja."

"Prej ko podam se v strašen bor,
Na skaloplaz koračim gor;
Pred Kristusam ponižno kleknem,
Posvetnih želj oserčje skleknem,
Opnem potem orožja kras,
Privežem ojster meč za pas,
Prividim s piko dlan desnice,
Ter vernem se iz viš gorice.
Obá pustim oproda zad,
Povém potrebno, in se ločim,
Zasedem konja ličnih vad,
In Bogu dušo priporočim."

"V planavi komaj sim, ko psa
Na gerla moč zalajata,
In težko sopsti konj začenja,
Se stavi v bran, se plašno spenja;
Zakaj, tik pota vrag serdit
Leží ostudno v klopko zvit,
In greje se v soparu tlaka.
Psa shuskata ga kviško jaka,
Alj urno se oberneta,
Ko žrela strašno past razdeli,
In puh strupen od sebe dá,
Ter čudno kot šakal zacmeli."

"Pogum oživim jima koj,
Serdito verneta se v boj,
Jez pa zaženem krepke rôke
Divjaku piko v gnusne bôke.
Ta kot paljčina brez močí
Na luskoplepu odletí,
In preden ponovím lučaje
Zdivjá omamljen konj skakaje.
Moriven gled, ostuden laj,
Dihanja strup ga v grozi vije,
Osupnjen skoči, plah nazaj,
In meni zadna ura bije."

"Raz konja planem zdaj na tlak,
Brez mude ojster meč je nag;
Pa mah in pah sta prazno delo,
Oklep je zid, je jeklo celo.
In ljuto treši divja stvar
Me s krepkim repam pod-se kar;
Že vidim žrelo se odpreti,
Po meni zobe hrepeneti,
Ko strašne jeze moja psa
Na trebuh ravsneta zverine,
De ostermi raztergana,
Tulivši britke bolečine."

"In preden psov slobodna je
Iz praha naglo dvignem se,
Opazim ranjeno golino,
Ter sunem krepko v drobovino
Do roča meč porinši not,
Kerví potok mi vrè nasprot.
Ko hrib se gruda strašna zverne,
In s težo trupla me pogerne,
De omedlim omamljen koj;
Ko spet zavém se del in kraja,
Oproda vidim pred seboj,
In mertviga na strani zmaja."

Mladenč končá, in glej! tačas
Pohvale dolgo vderžan glas
Oprosti koj se neizmerno,
Odbit od loka deseterno
Budí različnih klicov zvek
Hrumé po stanu gromen jek,
Clo vitezam je volja jaka,
De se ovenča glava taka;
Hvaležen ljud ga ljudstvu če
Pokazati v obhodu dičnim,
Zdaj ojstro knez obervi pnè,
In molk ukaže govoričnim.

In reče: Zmaja, ki ta tlak
Je gulil, si premagal jak,
Skor boga množica te ceni;
Alj redu zdaj si vrag strupeni,
In hujši, ko drakon je bil,
Si kačo v sercu ti rodíl.
Pošast, ko živo v dušo piči,
Prepir zbudí, pogin prisiči,
Je nepokoren, gnusen duh,
Ki vodbi se nesramno zmakne;
On svetu v sleme, uma gluh,
Požara baklo derzno vtakne.

Serčán je tud sirov divjak,
Pohlevnost je Kristjanu znak;
Zakaj, kér kralj nebeškim krilu
Je v sužnim hodil oblačilu,
So osnovali, njemu v sled,
Pobožni prednji križa red,
Dolžnost nar težji de spolnuje,
Kér lastno voljo v spone kuje.
Ti prazni slavi bil si vdan,
Zatorej proč! so sodbe glasi:
Kdor jarma vere ni volján,
Nevreden je, de križ ga krasi. —

Zdaj množ divjáje zagromi,
Presilne vihre stan doní,
Vès red za brata prosi živo,
Alj on prikloni se sramljivo,
Ter sleče križan plajš na mah,
Poljubi mojstru roko rah,
In gré. Za njim ta gleda pazno,
Potem pokliče ga prijazno,
In reče: Sin, objemi me!
Ti v hujši zmagal si sovraži,
Prejemi križ! plačilo je
Ponižnosti, ko zdaj te snaži.