Bonboni vile Mucinde

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Bonboni vile Mucinde
Svetlana Makarovič
Spisano: Uredila Ema Hozjan
Viri: Makarovič, Svetlana (1992). Mačja preja. Ljubljana: Mladika. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Na podstrešju stare hiše, v kateri je slaščičarna in prodajalna bonbonov, leži stara, zaprašena bonboniera. Na pokrovu škatle je narisana majhna, bela muca. Zdaj se pokrov škatle malce premakne, izpod njega pogleda majcena ročica, podobna mačji tački, zasliši se šuštenje svilenega papirja ... In potem – potem se pokrov škatle privzdigne in iz nje se prikaže mala, bela vila Mucinda.

Sladko se pretegne, skoči iz škatle in nekajkrat poskoči. Počeše si puhasti rep, si pomane sinje oči in se tiho, tihceno odpravi – kam, Mucinda?

Tiptap, tiptap, tiptap. Mehko stopajo njene nožice navzdol po strmih stopnicah. Vrata v prodajalno so zaklenjena, a tega je Mucinda vajena. Kar pod vrati jo posmukne v prodajalno in v lahnem skoku pristane na prodajni mizi. Tu so čokoladni bonboni, napolnjeni s kavino, limonino ali mandljevo kremo. Mmm, tu so tudi taki, ki imajo v sebi češnjev liker. O, pa sadni žele bonboni so tudi tukaj. Pa grenke čokoladne ploščice pa hladne, bele fontanke. Ej, in marcipanove kocke. Pa bonboni proti kašlju, rahlo pekoči in osvežilni. Pa smetanove karammmmele ... Bonboni z medom ... V sladkorju pražene rozine ... Sladkorne kroglice z rožnatim oblivom ... In lizike vseh vrst. Zelene sladkorne paličice z okusom po meti, rdeče z okusom po malinah ali jagodah, pisane z okusom po limonah in pomarančah ... Mucinda sploh ne ve, kje naj začne. Vsako vrsto sladkorčkov mora pokusiti, čisto nalahko, čisto majčkeno obgrize bonbon, preden se odloči zanj.

Noč za nočjo išče Mucinda najboljši bonbon. Nocoj se je odločila za marcipanovo kroglico, zavito v lesketajoč se, rožnat papir. Vzame jo in se z njo potihem, tiptap, tiptap, vrne na svoje podstrešje. Zunaj, na okenski polici, jo že čaka pripravljen papirnat avion. Mucinda sede vanj in odleti. Avion leti nad spečim mestom, leti in pristane na okenski polici stanovanja, kjer živijo majhni sladkosnedi. Nocoj je Mucinda smuknila v spalnico črnolasega dečka, ki ima rad marcipanove bonbone. Mucinda skoči na blazino, kjer spi razmršena deška glava, in dečku položi marcipanovo kroglico prav pred usta. Deček se napol prebudi, zaspano seže z roko proti Mucindi, a ona medtem že plove v svojem papirnatem avionu visoko nad mestom ... Deška roka otiplje bonbon, odvije papir, nese bonbon v usta – in mali sladkosned spet zaspi. Njegove sanje so zdaj rožnate kot ovojni papir njegovega bonbona, sanja se mu o cvetočem šipku, o rožnati jutranji zarji, o sošolki z rožnato jopico.

Kmalu bo jutro. Še preden zazvoni prva budilka v mestu, mora mala vila Mucinda že spati v svoji stari bonbonieri na podstrešju. Drugemu dečku prinese naslednjo noč Mucinda zeleno sladkorno paličico z metinim okusom. Fant nato vso noč sanja o samih gorskih potokih, o vlažnih gozdnih stezah, o visokih gorah, kjer v sencah med skalami poganjajo ostro dišeče, pritlikave zeli. Drugič spet punčka z rjavimi kitkami sanja o gaju, kjer se tare polno zrelih češenj na košatih drevesih, sanja, da leta kar po zraku in jih obira, oblečena v rdečo obleko, sanja tudi o svoji odrasli sestri, ki bo prišla na obisk in ji prinesla stekleničko temnordečega laka za nohte ... Na dekličinem zglavju je bila Mucinda namreč pustila velik čokoladni bonbon s češnjevim likerjem.

Potem pa je nekoč prišla noč, ki je bila drugačna od vseh dotedanjih. Mucinda je izbrala mehko kocko iz pomarančnega želeja in jo namenila Pavletu, dečku, ki mu njegovi starši nikoli niso dali miru.

Že pri kosilu se je začelo: »Pavle, kako pa ješ? Pavle, kako držiš žlico? Jej solato, vitamine potrebuješ! Pavle, ne govori s polnimi usti! Pavle, ali res moraš vedno popackati namizni prt? Ne, Pavle, sladica pride šele na koncu.« Pavle sem, Pavle tja ...

Pavle ne sme televizije gledati, ker je to nezdravo za oči, Pavle se mora priti pokazat, preden gre spat, v postelji ne sme brati, biti mora toplo pokrit, da se ne prehladi, staršem mora biti hvaležen, ker jih skrbi zanj. Pavle sem, Pavle tja.

Te noči je Mucinda smuknila v Pavletovo sobo, položila bonbon na njegovo zglavje, spet smuknila na okensko polico in še malo opazovala, kako je fantek otipal bonbon in si ga vtaknil v usta. Spet je zaspal in obraz mu je kar zasijal v sladkem smehljaju, saj so ga takoj objele prelepe sanje o žarečem soncu in širokem polju oranžno cvetočega mesečka, o velikem balonu, ki se je spuščal k njemu ... Tedaj pa je nenadoma škrtnilo stikalo, luč je zaščemela dečka v oči, da se je v hipu prebudil, zraven postelje pa sta stala oče in mama.

»Govoril si v spanju in cmokal z ustnicami,« je zaskrbljeno rekla mama, »da nimaš mogoče vročine? Kako se počutiš? Te kaj boli, Pavle?«

Oče pa je zavpil:

»Oho, Pavle, kaj pa imaš v ustih? Odpri usta! Kaaaaj, bonbon? Le kdo ti je dovolil jesti bonbone v postelji, Pavle? Kaj pa zobne obloge? Takoj v kopalnico in zobe umit, Pavle!«

»Kaj takega!« se je razburjala mama, »le kdo mu daje bonbone? Ko sem bila jaz majhna, sem jedla bonbone samo trikrat na leto!« Ampak to ni bilo res. Ko je bila Pavletova mama še majhna deklica, je goltala bonbone vsak dan, kolikor jih je mogla dobiti! Pavle si je umil zobe, obljubiti je moral, da ne bo nikoli več, ampak prav zares nikoli nikoli več jedel bonbonov v postelji ... in spet zaspal. Samo da so bile zdaj njegove sanje čisto navadne, sive in dolgočasne. Potlej so pa še te sanje minile – in Pavle je moral spati brez sanj, na čisto navaden način.

Mucinda, ki je ves prizor opazovala z okenske police, se je silno razjezila. Odfrčala je na svoje podstrešje, skočila v škatlo in zaloputnila pokrov nad seboj. Odtlej nas le malokdaj obišče. Še zmeraj je namreč preveč jezna na take starše, kot so Pavletovi. In zato mora odtlej veliko otrok priti do čokolade in bonbonov, kakor pač ve in zna ... Škoda, ne?