Bomo s samostojno državo izgubili svoj učni jezik? (Kongres Novo mesto)
| Bomo s samostojno državo izgubili svoj učni jezik? Zoran Božič |
Objavili dediči avtorskih pravic
| |||||||||
Primož Trubar, France Prešeren in Ivan Cankar, trije velikani slovenskega jezika in književnosti, najbrž niso niti sanjali o samostojni državi. Ker smo bili maloštevilni, ker so nas obkrožali večji in močnejši narodi in ker nismo imeli dovolj ozaveščenega zgornjega družbenega sloja, ki bi to izpeljal. Hoteli so samo prostor pod soncem, na katerem bi živeli kot Slovenci, se razvijali kot Slovenci in uveljavljali kot Slovenci. In ta prostor na sončni strani Alp bi upravičeno imenovali domovina.
In vendar smo jo pred tremi desetletji dobili. Samostojno državo namreč. Zaradi mednarodnega spleta okoliščin, predvsem pa zaradi naše tedanje enotnosti, upornosti in prepričanja, da nam bo v novih državnih okvirih vsem bolje. Danes bi bili lahko ponosni na državo, v kateri bi slovenski jezik, ta temelj narodne istovetnosti in državne samobitnosti, vsakodnevno izpričeval svojo življenjsko moč in kljub samo dvema milijonoma govorcev tudi polno enakovrednost. Bi bili, če bi imeli pravo narodno zavest in ponos in odgovornost.
V tej naši ljubi državi, ki jo vse manj čutimo kot domovino, so ljudje, tudi zelo izobraženi in razgledani, ki trdijo, da je uporaba slovenščine pri vpetosti v mednarodno okolje, v svetovni preplet znanosti in izobraževanja zgolj tujek, nepotrebna ovira, ki onemogoča ustrezno mednarodno povezovanje in doseganje vrhunske raziskovalne kakovosti. Da ni dovolj, da naše vrhunske znanstvene članke in razprave in monografije prevajamo v tuje jezike in jih posredujemo v objavo v tujino ali da jih prosto dostopne objavljamo na znanstvenih spletiščih, kot sta Academia.edu ali Researchgate. S podporo ministrstva za izobraževanje trdijo, da je za zagotovitev mednarodne pretočnosti in konkurenčnosti treba tudi predavati v tujem jeziku (beri: angleščini).
Zato se vsakodnevno in vedno bolj pogosto dogaja, da Slovenec Slovencu na slovenski državni univerzi predava v angleščini, da ima slovenski doktorand zagovor doktorskega dela pred slovensko komisijo v angleščini, da ima mednarodno uveljavljeni Slovenec zahvalni nagovor pred slovenskim poslušalstvom v angleščini. V tem primeru ne gre samo za zaničevanje maternega jezika, ki po Koseskem vodi v podleganje tujčevi peti, gre za mnogo več: za neposredno kršitev tretjega in petega in enajstega člena slovenske ustave.
Tisti slovenisti in drugi domoljubi, ki so se v zadnjih letih zaradi občutka ogroženosti oglašali v javnosti, so prepričljivo pokazali in dokazali, da takšno širjenje popreprostene angleščine kot učnega jezika vprašljive kakovosti nujno vodi v osiromašenje poučevalne ravni našega visokošolskega prostora, v zanemarjanje slovenščine kot razvitega znanstvenega jezika in posledično v zmanjševanje vloge, ki jo ima slovenščina kot učni jezik našega osnovnega, srednjega in visokega šolstva nasploh.
Kako bi se lahko končalo takšno poveličevanje tujega in poniževanje domačega, nazorno kaže dogajanje na začetku dvajsetega stoletja, ko smo si Slovenci več desetletij po nastanku zagrebškega vseučilišča prizadevali za univerzo v Ljubljani in sočasno za uvedbo slovenščine kot učnega jezika v srednjih šolah. Dunaj si seveda ni mogel privoščiti krepitve slovenstva na občutljivi železniški povezavi do osrednjega državnega pristanišča, zato so nam cesarsko-kraljevi uradniki ponujali univerzo v Trstu, kjer bi bili Slovenci podrejeni italijanski večini. Nekateri slovenski poslanci v kranjskem deželnem zboru so bili javno in z uspehom proti uvedbi slovenščine z utemeljitvijo, da samo nemščina kot učni jezik na gimnazijah omogoča našim študentom, da se lahko enakovredno kosajo z drugimi študenti na univerzi na Dunaju. Na prvi pogled zelo prepričljiv argument, ki je posledično ohranjal položaj Slovencev kot manj kulturnega in manjvrednega naroda. Zato so bile idrijska realka leta 1901, postojnska meščanska šola leta 1906 in goriška klasična gimnazija leta 1913 (te so uvedle slovenščino kot učni jezik) zgolj lastovke, ki še niso prinesle pomladi. In če ne bi bilo prve svetovne vojne in razpada črno-žolte monarhije, ne bi pred sto leti dobili ne prve slovenske univerze ne srednješolskega pouka v slovenščini.
Če razmere v kranjskem deželnem zboru prenesemo v današnji čas, si ni težko zamisliti naslednjega razvoja dogodkov: državni zbor sprejme takšne spremembe Zakona o visokem šolstvu, ki bodo omogočale širjenje poučevanja v angleščini na državnih univerzah in postopno prevlado sodobne lingue france nad narodnim jezikom – novemu stanju se prilagodijo tudi zahtevnejše srednje šole, ki kot učni jezik uvedejo angleščino – slovenščina izgubi položaj uradnega jezika, Slovenija postane tudi jezikovna kolonija in smo spet v času Franceta Prešerna, ko je bila jezik državnih organov in tudi učni jezik visokega šolstva nemščina. Slovenščina pa govorica nekega zaostalega plemena.
Ta hip se zdi edina varovalka pred tem zelo črnim, a ne nemogočim scenarijem slovenska ustava. Ministrstvo za izobraževanje, ki se je v zvezi s poangleženjem poučevanja odzvalo na protestno javno pismo pesnika Borisa A. Novaka in filozofa Deana Komela, namreč trdi, da uvajanje tujega jezika (beri: angleščine) kot učnega jezika na slovenskih visokih šolah dopušča že Zakon o visokem šolstvu iz leta 1993 in da tega dejstva nikoli ni nihče problematiziral. In ministrstvo ima pri tem celo prav. Sedanji 8. člen tega zakona namreč dopušča pouk v tujem jeziku, če je to določeno s statutom in če se posamezni visokošolski program izvaja tudi v slovenščini.
Sam trdim, da so slednja določila globoko protiustavna in da je stanovska dolžnost slavističnega društva Slovenije, da se do njih opredeli in da pobudo ali zahtevo za oceno ustavnosti 8. člena zakona o visokem šolstvu. Iz ustave namreč jasno izhaja, da je lahko učni jezik državne visokošolske ustanove edino slovenščina in da lahko samo tisti visokošolski program državne univerze, v katerem poučevanje poteka v slovenščini, daje javnoveljavna potrdila o dokončani izobrazbi.
58. člen ustave sicer določa, da so državne univerze in državne visoke šole avtonomne. Ker jim ustava z zakonom zagotavlja tudi financiranje, je samo po sebi umevno, da se zagotovljena avtonomija nanaša na morebitni politični vpliv drugih državnih ustanov, nikakor pa ne gre za avtonomijo pri izbiri učnega jezika, saj je uporaba slovenščine jasno določena v tretjem, petem in enajstem členu slovenske ustave.
3. člen ustave določa, da je Slovenija država vseh svojih državljank in državljanov in da slovenska država temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe. Iz njega izhaja, da sta biti državljan in pripadnik naroda dva različna pojma in da smo Slovenci dobili samostojno državo kot pripadniki naroda. Znano je, da narodni jezik ni edina tvorbena prvina narodne zavesti, ampak pri Slovencih je nesporno dejstvo, da je ravno slovenski jezik (seveda tudi v povezavi s slovensko književnostjo) temelj narodne zavesti. Slovenci smo skozi stoletja narodne podrejenosti in kulturne neenakovrednosti gradili prvine državnosti predvsem z ohranjanjem in razvijanjem knjižnega jezika, zato je samostojna država dolžna v polni meri to nadaljevati, tudi s podporo slovenščini kot učnemu jeziku visokega šolstva.
5. člen ustave v prvi povedi prvega odstavka določa, da država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine. Ko smo si pred tremi desetletji končno izborili samostojno državo, za katero je bil pravna podlaga izjemno uspešno in prepričljivo izpeljan plebiscit, je bilo tudi z novo ustavo zagotovljeno, da bo država najprej varovala človekove pravice in svoboščine pripadnikov slovenskega naroda (to izhaja iz druge povedi prvega odstavka, ki se nanaša na pravice pripadnikov italijanske in madžarske narodne skupnosti). Temeljna človekova pravica in svoboščina pripadnika slovenskega naroda pa je glede na 3. in 5. člen ustave nedvomno tudi to, da v celotnem trajanju rednega izobraževanja, torej tudi na visokošolski ravni, obiskuje pouk in predavanja s slovenščino kot učnim jezikom.
11. člen ustave določa, da je uradni jezik v Sloveniji slovenščina. Vemo, da je po svetu veliko držav, v katerih je več uradnih jezikov (v Singapurju npr. štirje, tudi angleščina). Slovenska ustava je tukaj povsem jasna in ne dopušča nobene izjeme, razen na območjih narodnih skupnosti, kjer sta uradna jezika poleg slovenščine tudi italijanščina oziroma madžarščina. Angleščina pač ne. Sestavljavci ustave so se očitno jasno zavedali, da je to določilo ključno za razvoj in obstoj slovenske države. Ker je torej po ustavi edini uradni jezik na območju Maribora in Ljubljane slovenščina (v Kopru pa seveda tudi italijanščina), je uvajanje angleščine kot učnega jezika na treh slovenskih državnih univerzah protiustavno. Kot so protiustavna tudi tista določila 8. člena Zakona o visokem šolstvu, ki pod določenimi pogoji dopuščajo uvedbo tujega jezika kot učnega jezika na državnih visokih šolah.
Na koncu ponovno opozarjam na stanovsko in narodnoohranitveno dolžnost slavističnega društva Slovenije, da stori vse, da se prepreči poangleženje državnega visokega šolstva oziroma širjenje lažne mednarodne pretočnosti in konkurenčnosti z uvajanjem popreprostene angleščine kot učnega jezika vprašljive kakovosti. Pri tem niso potrebna množična taborska zborovanja kot v zaostrenih razmerah Bachovega absolutizma v devetnajstem stoletju niti demonstracije učiteljev, ki so jih med dvema vojnama organizirali v Ljubljani zoper uvajanje srbohrvaščine kot edinega državnega jezika, pač pa zgolj društvena podpora pobudi za oceno ustavnosti 8. člena Zakona o visokem šolstvu.