Bolna Slavica
| Bolna Slavica Lojzka Horvatič |
| |||||||||||||
Narava se je oblačila v zelenje in topli solnčni žarki so vabili iz pre-bujajočih tal prve pomladne cvetke. V lepo soglasje in sozvok prebujajočih sil so se spajali nežni glasovi drobnih pevcev. In bolni Slavici se je zahotelo, da jo poneso venkaj na zrak, na solnce ... Vso dolgo zimo so jo obdajale štiri mrzle stene in jo plašile kakor kletka ujeto ptico. Slavica je morala ostati v postelji, njeno življenje je postalo rahlo kakor rosa na travni bilki. Molče je trpela: »Zunaj raste iz zemlje novo življenje, le jaz umiram tako mlada ... « Dve solzi sta se ji udrli po bledih licih in kakor da se sramuje svoje tožbe, se je nasmehnila: »Oh, mama, pa saj je mogoče, da še ozdravim ... « Molče sta se srečala trpeča pogleda in se zamislila v težko slutnjo ... »Boš, Slavica!« je na videz ravnodušno odgovorila mati; a srce so ji kakor z ostrimi meči rezale zdravnikove besede: »Morda še nekaj dni ... « Slavica je postajala tiha, zamišljena, kakor da sluti svojo usodo ... Mati ji je bdela ob vzglavju noč in dan, da ji olajša zadnje dni ...
Zunaj je zapel dekliški glas: »Kadar jaz umrla bom ... « Slavica je prisluhnila. Vztrepetala je: »Nekdaj sem pela to pesem tako rada, danes me pa plaši ... « In tesno se je oklenila ljube matere in zaihtela: »Mamica, ta pesem je zame, četudi se ji upira slabotno telo ... « Nežno je objela mati hčerko in jo priklenila na ljubeče materinsko srce, kakor da jo hoče ugrabiti smrti, ki jo je že trgala iz njenih rok ... »Mamica,« je vztrepetal slabotni glasek: »Mamica, — z Bogom!« — Stisnila jo je k sebi rahlo v silni veri: Glej, saj so zatrepetale oči, saj me gleda, saj živi!
»Slavica, otrok moj!«
Oh, mrtva je zdrknila njena glavica z materinih ram; povesila se je kakor ovela rožica. In drobno telo je že težilo materine roke s smrtno bridko težino ...