Bolje nekaj kot nič
| Bolje nekaj kot nič Svetlana Makarovič |
| |||||||||||
Nekoč, nekje, pred davnimi časi, za devetimi gorami in devetimi vodami, in še prej, in še dlje – je živel Srečko.
Srečko je bil sin edinec siromašne vdove, ki je živela v borni leseni koči nekje na robu kraljestva za devetimi vodami in gorami.
Bil je priden in pošten fant, ki je od srca ljubil svojo ubogo mater in ji že zmlada rad pomagal pri težkem delu na polju.
Nekoč pa mu je mati rekla:
»Srečko, sin moj. Najina kočura je pretesna za oba. Pojdi, sinko, po svetu, da se česa naučiš in kaj prislužiš, potem pa se vrni k meni, svoji stari materi.«
Srečko je rekel:
»Prav.«
Mati mu je za popotnico spekla črnega kruha, ki ga je namočila s svojimi grenkimi solzami, da bi sinu bolj teknil, in Srečko je odšel v svet.
Dolgo je hodil in hodil, pod večer pa prišel na travnik, na katerem je spala prelepa deklica z zlatimi lasmi. Legala je že mrzla večerna rosa in Srečko je pomislil, da se bo deklica morebiti prehladila v večernem hladu, pa je slekel svoj razcapani suknjič in deklico pokril. Tedaj je deklica odprla oči in se mu nasmehnila:
»Kdo si, dobrosrčni deček?«
»Srečko sem,« je odgovoril Srečko, ker se drugega ni spomnil.
»No, Srečko,« je rekla prelepa deklica, »jaz sem vila. Ker si bil tako prijazen z menoj, ti bom izpolnila tri želje. Kar povej, kaj si želiš.«
Srečko je dolgo razmišljal, potem pa je rekel:
»Rad bi tako mošnjo, ki bi bila zmeraj polna zlatnikov, pa čeprav bi kar naprej trošil denar.«
»Prav,« je rekla vila in mu dala mošnjo.
»In potem,« je dejal Srečko, »bi rad imel takšno kapo, da bi postal v hipu neviden, če bi se pokril z njo.«
»Prosim, tu jo imaš,« je rekla vila.
»Rad bi tudi tak prstan, ki bi ga samo zasukal na prstu, pa bi bil v hipu tam, kamor bi želel priti,« je poprosil Srečko. »Tu ga imaš,« je rekla vila in mu dala prstan.
Srečko se ji je prav lepo zahvalil, vila pa je izginila.
Ves vesel se je Srečko napotil naprej, skozi temen gozd. Pa se je spomnil, da je lačen in žejen.
»Ej, kaj bi premišljal,« si je rekel, »zasukal bom prstan in mu ukazal, naj me brž prenese v najboljšo gostilno!«
Res je zasukal prstan, sukal ga je in sukal – okrog njega pa še zmeraj sam gozd, in sove in skovirji so se mu smejali.
»Ta je pa lepa,« se je razjezil Srečko in jezen zalučal prstan v najgostejše grmovje. »Naj ga sraka nese v svoje gnezdo, za kaj boljšega ni!«
In je odkoračil naprej. Nenadoma zagleda sredi temnega gozda dvoje žarečih oči.
»Joj, volk je, volk je,« se je ustrašil Srečko, pa se brž spomnil na čarodejno kapo. Pokril se je s kapo in začel strgati volku korenček, misleč, da je neviden. Ampak volk jo je ubral naravnost proti njemu!
»Na pomoč,« je zavpil Srečko in brž splezal na bližnje drevo. Volk je še nekaj časa stal pod drevesom in ga gledal, iz gobca pa so mu tekle sline. Nazadnje se je vendarle naveličal in odšel.
Srečko si je globoko oddahnil, se udobneje namestil na veji in povečerjal materin kruh. Z drevesa si pa do jutra ni upal.
Zjutraj se je napotil naprej in je hodil in hodil, dokler ni prišel v veliko mesto. Tam pa so vsi žalovali.
»Zakaj pa žalujete,« je vprašal Srečko prvega tujca.
»Ojoj, kaj bi ne žalovali,« je potožil mož. »Našo princesko hoče strašni zmaj za ženo.«
»Ni mogoče,« se je začudil Srečko. »Zakaj ga pa ne ubijete?«
»Ojoj, že sedemdeset junakov je požrl,« je rekel mož, »tudi kraljevega sina je. Prav sinoči. Še zgrizel ga ni!«
Srečko pa pot pod noge – naravnost proti kraljevemu gradu.
»Pozdravljen, kralj,« je rekel, kralj pa mu še odzdravil ni, tako je bil žalosten.
»Ubil bom zmaja in rešil princesko,« je zaklical Srečko, kralj pa je zatarnal:
»Rajši ne poskušaj, še tebe bo požrl.«
»Dajte mi meč,« je rekel Srečko. In res so mu dali meč, Srečko pa je obljubil, da bo drugo jutro šel k zmaju in ga ubil.
Potem je zavil v gostilno in naročil obilno večerjo, saj se je zanesel na čarovno mošnjo. Ko pa je bilo treba večerjo plačati, je zaman brskal po njej – en sam belič je bil notri.
Krčmar se je na moč razjezil in mu ukazal, da mora za kazen poribati tla v krčmi – pa še meč mu je vzel.
Srečko je ribal in ribal do jutra – ko pa se je zdanilo, je rekel krčmarju:
»Vrni mi moj meč, da grem ubit zmaja!«
»Ne dam,« je rekel krčmar. »Slabo si poribal. Kar poglej, kako umazan je pod!«
Srečko se je sklonil pa spet ribal tla. Od same jeze je tako drgnil, da se mu je krtača zlomila v roki.
»Tak tako, le čakaj,« je bil hud krčmar. »Za kazen, ker si zlomil krtačo, boš do poldneva pomival posodo!«
Srečko je bil ves iz sebe, pa kaj bi – moral je pomivati.
Medtem je sprevod s kraljično že prispel do zmajeve votline. Zmaj je že komaj čakal na kraljično, kar tresel se je. Kraljična pa je bila zastrta s tenčico, da ji nihče ni mogel videti obraza.
»Ne obupaj, hčerka,« ji je pošepetal kralj, »neki mlad junak mi je obljubil, da bo ubil zmaja.«
Zdaj pa je kraljična na ves glas zajokala. Kajti v resnici si ni želela drugega kot to, da bi čimprej padla zmaju v objem, pa ji je bilo nerodno priznati. Zato je morala čakati, dokler ni zmaj pojedel vseh njenih snubcev, in je bila že na moč nestrpna.
Zdaj se je zbala, da bi ta preklicani pritepenec Srečko zmaju zares ne storil kaj hudega. Kralj jo je tolažil, kot je vedel in znal, saj se mu niti sanjalo ni, kaj bi hčerka rada. No, Srečka pa ni hotelo biti od nikoder, ravnokar je pomil posodo in razbil skodelico, za kazen pa je moral zdaj kuhati kosilo.
Nazadnje se je pojavil zmaj. Niti dobro jutro ni voščil, kratko malo ubral jo je k princesi, jo pograbil s šapami in odnesel v svojo votlino, zunaj pa so vsi jokali, stari kralj seveda najbolj.
V zmajevi votlini je bilo na pretek zlata in dragih kamnov, sam zmaj pa se je tudi kar topil od prijaznosti, tako da je bila kraljična čez vse srečna in vesela in si je želela samo, da ji ne bi bilo treba nikoli več zapustiti zmajeve votline. V krčmi je Srečko skuhal kosilo za krčmarja in njegovo družino, kar na lepem pa se je zamislil. Predstavljal si je, kako lepo bi bilo, če bi ubil zmaja, rešil prelepo princesko in se z njo poročil pa dobil še pol kraljestva za povrh – in v raztresenosti je v žgance vsul namesto soli popra, v čaj je natrosil soli, pečenko pa posul s sladkorjem. Ko je krčmar nesel v usta prve vilice, je seveda pobesnel, Srečku pa naročil, naj do večera streže gostom pri mizah.
Srečko si je obesil bel prtič čez roko, hodil med mizami in spraševal, kaj bi kdo rad pil ali jedel, nosil na mize vino, pivo in žganje in nazadnje je bil že tako utrujen, da mu je kar jezik visel iz ust. Ravno tedaj pa je prišla v gostilno prelepa deklica z zlatimi lasmi in Srečko je v nji koj prepoznal vilo, ki mu je izpolnila tri želje.
»O, glej ga,« je rekla deklica. »Prinesi mi, prosim, malinovec s sodo, pa pošteno hladen naj bo.«
Srečko ji je že hotel pošteno zarobiti, pa ni mogel spregovoriti besede, ker mu je jezik še zmeraj visel iz ust. Šele ko je postavil na mizo prednjo kozarec malinovca, je lahko spregovoril.
»To si me pa pošteno navlekla,« ji je jezno rekel. »Prstan, kapa in mošnja sploh niso bili čarodejni, ampak čisto navadni.« »Kaj hočeš,« se je zasmejala deklica, »saj tudi jaz nisem vila.«
»A tako,« je zavpil Srečko. »Zakaj pa nisi tega takoj povedala?«
»I, ko mi je bilo pa všeč, da me imaš za vilo,« je rekla deklica. »Sicer pa, dala sem ti prstan, kapo in mošnjo – bolje nekaj kot nič, ali ne?«
»To je pa tudi res,« je rekel Srečko. In ker je bolje nekaj kot nič, je v hipu pozabil na kraljično, prijel je zlatolaso deklico za roko in jo odpeljal k svoji stari siromašni materi, ta je bila od starosti že tako zmešana, da je že povsem pozabila, da je kdaj imela sina Srečka, in je bila zdaj prav veselo presenečena, da ga zares ima, saj je medtem zrasel v postavnega mladeniča in še nevesto je pripeljal s seboj.
Brž sta se poročila in imela kopico otrok, samih fantov, in vsem je bilo ime Srečko. Mlada žena sicer ni bila za nobeno pravo delo. Kadar bi na primer morala pomiti posodo ali poribati tla, se je izgovarjala, da je vila in da so taka dela zanjo preveč umazana – in tako je moral Srečko vse opraviti namesto nje, kajti v tisti krčmi se je bil takim opravkom lepo privadil. Vendar se nikoli ni obregoval ob svojo drago ženo, čeprav v resnici ni bila vila – imela pa je vendarle zlate lase. Bolje nekaj kot nič!