Boljševik

Boljševik France Bevk

Izdano pod psevdonimom Ivan Bežnik.

Izdano:	Slovenec, letnik 47, štev. 21, v Ljubljani, v nedeljo, dne 26. januarja 1919.
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Nikar me ne izprašujte, kaj je boljševik. Boljševik je vse, kar laže, krade, ropa, požiga in skruni. Boljševik je vse, kar grize, bije, tolče, mori in strelja. Boljševik je vse ono, kar je združeno s hudobijo, blaznostjo, gorjam in grozo. Če je pogažen otrok na cesti, če je vržena umetnina na tla in zdrobljena v koščke, če je zasajena zastava svobode na poslopje, če je govorjen razvnemajo govor o enakosti in bratstvu, če je oskrunjena deklica pred očmi starišev, vse — boljševik…

Bojim se, da ne veste, kaj je ta beseda, vihar od vzhoda, nov tok, ki je prešinil najvišje plasti.

Bil sem v deželi boljševikov, ob zibeli njegovega rojstva. Po zasneženi pokrajini smo marširali mimo crknjenih konj in pod krakajočimi črnimi oblaki vranov cel dan, in podili boljševike, »nevarnost za zapad«, pred seboj, a nismo videli niti enega.

Zvečer smo sedeli v prijazni ukrajinski hiši in segreli ob čaju. V kotu je bila skrinja, pozlačena, okinčana s cvetjem in zastorci iz čipk kot oltarček, pred njo je gorela večna lučka. Sveti Nikolaj nas je gledal mračno iz bogatega zlata, sv. Peter tudi. V kotu je stala bela postelja, ob ognjišču je pestovala gospodinja.

Samovar sredi mize, lep samovar, je kipel. Strežnica nam je točila v kozarce, ponujala kruha in prigovarjala z odkritim obrazom. Kdaj smo se že videli? Odkdaj so naši bratje? Ali smo jim prišli v odrešenje?

Pa se je osmelil najmlajši, najbolj plah, in je dejal: »Kje so boljševiki? Mi preganjamo boljševike.«

Družina nas je pogledala. Za trenutek je nastal molk. Nato je dejal gospodar, čigar roka nam je nalivala čaja, z nasmehom in polglasno.

»Boljševiki smo mi vsi. Boljševik sem jaz. Boljševik je moja žena. Boljševik je ta le…« in pokazal je na dva meseca staro dete v naročju.

Vzeli smo čaj iz njegovih rok in rdeč gledali v njegov lep porastli obraz, ki je gorel prepričanja.

»Boljševiki hočemo pravice, miru, razdelitve zemlje, tega, da bomo mogli živeti mi in naši otroci. Radi otrok smo boljševiki…«

Otrok se je zacmeril, mati ga je zaujčkala. Pili smo in govorili o dolgi strašni vojni, o pravici in modrosti…

Tako sem videl prvič — boljševike.