Bojim se te

Bojim se te Josip Jurčič

Spisano:	iz Josip Jurčič, Zbrano delo 6, pretipkala Tadeja Rozman
Viri:	Josip Jurčič, Zbrano delo 6. (Ljubljana, 1953).
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I

Mrzla noč je leta 1681 ležala nad Ljubljano. Megla, ki še dandanes nadleguje to mesto, bila je tačas, ko še ni bilo izsušeno močvirje ljubljansko, še gostejša, nego je danes. Samotni ponočni potnik, ki je, ves v plašč zavit pred mrazom, koračil od Glavnega preko Starega trga, je mogel videti samo poldrugi seženj pred seboj, dasi je koledar kazal polno luno.

Ura je bila pol desetih, ko je bil naš nočni potnik prišel do sv. Jakoba cerkve. Prišedši do jezuitovskega samostana (današnje Virantove hiše), obstoji pri stranskih vratih, ki drže na vodo, potegne ključ iz žepa in odpre ter zopet zapre za seboj.

Po tihih stopnicah prišedši v drugo nadstropje, odklene zopet majhna vratca v steni in tipajoč prekorači majhen temen hodnik, ozek tako, da bi se ne mogla dva srečati v njem. Skozi druga, skoraj nevidna tapetna vratca v steni stopi v visoko sobo. Na mizi je gorela svetihiica in slabo razsvetljevala mizo, nekoliko stolov in skladanico knjig ob steni. Nobenega človeka ni bilo tu, kar je pričalo, da je svečava pričakovala našega prišleca. Tudi zakurjeno ni bilo; kajti ko je mož odložil svoj plašč na stol in klobuk na mizo ter si s prsti lase s čela pogladil, pretresne ga mraz in kakor nehotoma začne si drgniti roke.

Slaboten svit v sohi nam kaže mladega moža kakih šestindvajset let, srednje rasti, obličja bolj bledega, a živih, iskrenih, krepkovoljnih oči. Videti mu je bilo, da ga nekaj duševno tare. Opravljen je bil v črnem žametu, gosposko, čedno, a nikakor posebno izbrano. Bil je izmed onih ljudi, ki zanimajo človeka šele, ko jih natančneje ogleduje ali z njimi občuje.

Njegove korake ali ropot s stolom je že čul nekdo. Odpro se stranske duri in prikaže se dolga postava v črni jezuitovski halji z zlatim križcem na zlati verižici okoli vratu, z belimi lasmi in bledim obrazom; človek bi mu bil prisojal kakih šestdeset let, dasi je bil život še visoko pokonci sklonjen; rumenkasto, nagubano lice je še kazalo telesno moč in usta na smeh vrsto belih zob.

»Dolgo te ni bilo, Anton!« ogovori stari jezuitovski oče mladeniča.

»Dober večer!« pozdravlja Anton patra z nekako nezadovoljnim, a vendar spoštljivim glasom in vstopi v njegovo sobo; opravičeval ni svojega poznega prihoda ne pričel kakega drugega pogovora.

»Sedi, takoj pridem,« reče pater in korači preko toplo in prijetno zakurjene, elegantne sobe na drugi konec, od koder so zopet druga vrata držala v sosednjo temno sobico. Iz nje prinese sam steklenico! vina in dva kozarca ter vse postavi na mizo. Mrzle klobase je imel že bliže pripravljene. Nato privzdigne duhovni oče z zadovoljnim obrazom ob straneh zadnji oplati svoje dolge črne obleke ter posadi počasi svoje telo na stol mlademu gostu nasproti, odmaši steklenico in natoči njemu in sebi. Nato odrine veliko knjigo in nekaj papirja na stran in spregovori:

»Pij, Anton, potem bodeš boljše volje. Ne vidim te rad žalostnega; rad te imam, v istini rad kakor svojega sina. — Kaj si počel danes?«

In govorila sta o vsakdanjih, nevažnih rečeh. Pridno sta pila oba; duhovnemu, starcu se je poznalo, da je vajen zlate kapljice; mladenič pa je imel vedno nalito čašo pred seboj, pil je tudi on; zrdečilo se mu je lice, a ni se mu razveselilo srce.

»Ti moraš biti nekoliko bolj lahkega srca, ljubi moj,« reče pater, odpirajoč drugo steklenico. »Jaz vem morda, zakaj si sedaj nekaj dni tako slabovoljen; vendar lepo bi bilo, da bi mi kaj več govoril. Glej, prijatelj sem ti in, če ti morem pomagati, veš, da ti rad. Srce na jezik, dečko, in povej mi vse, kar te teži; vedi, da mi ne moreš nič novega povedati; vse sem izkusil, kar ima bridkega in sladkega življenje. No, povej, kako je s tvojo nevesto? Ali si bil danes pri njej?«

»Bil!« odgovori mladenič.

»Bil, bil! S kakim glasom odgovarjaš, kakor da bi bil nerad tam! Morda se vendar nista malo kaj sprla zaljubljenca? Pojdi, otročarije, ki te ne smejo nadlegovati! Ali se pa morda celo podira vsa ljubezen? To bi bilo lepo!«

»Ne, stric, tega ne! Dve uri sem bil danes popoldne pri njej, dve blažestni, srečni uri; a vendar sem žalosten odhajal. Ena beseda moje neveste me je tako neznano, tako bridko spekla, da sem moral sem k vam priti: sam ne morem biti! Ena beseda! in vendar ni nič posebnega; Emilija ne ve in ne sluti, kako me je v srce zbola z eno samo besedo pred slovesom, z besedo, ki jo je govorila skoraj z nasmehom, in vendar tako čudno, tako čudno!«

»Katera je ta beseda? Ali — povej mi rajši vse, kako si se radoval popoldne, povej mi vse obširno; to te razvedri in potem dobodeš svet, kakršnega ti morem dati. Ne dvomim, da vse prečrno vidiš po svoji navadi. Gotovo v tisti 'besedi' ne bode nič posebnega. A govori in povej, kako sta in kaj sta počela! Je li Emilija zdrava?«

»Zdrava! Naj vam vse povem, stric! Danes popoldne, ko sem jo obiskal, bila je sama doma, njena mati je bila zdoma. Tiho sem stopil v sobo; pri oknu sedeč, ni me zapazila, dokler se ji nisem približal. Ko me zagleda, skoči mi naproti, objame me in poljubi. Vi pravite, stric, da ste užili vse, kar ima življenje sladkega, potem veste morda, kako srečen sem bil, gledajoč v njene oči.«

Pater popije čašo vina, morebiti, da bi pregnal posvetne spomine iz onih časov, ko je bil še mladenič, ko ga ni še vezala sveta obljuba ne težila ga starost.

»Jaz sem ji stavil nedolžno vprašanje,« nadaljuje mladenič.

»Katero? Le natanko!« prestriže mu stric besedo. »No, ali me ljubi?« 

»In ona je rekla tako kakor vsako ljubeče dekle na tem svetu, namreč: kako moreš vprašati? In zopet te je poljubila, kajne?« reče duhovni stric z dobrohotnim nasmehom.

»Ne!« odgovori Anton. »Rekla mi je: 'Bojim se te!' Te besede so mi srce presunile. Nič več nisem mogel govoriti; veselje me je bilo minilo; tudi ona je bila postala resna in plaho me je pogledovala. — Stric, ona se me boji!«

»Ti si prav neroden človek,« kara ga pater. »Kaj je tu čudnega? Ali nisi komaj nekoliko mesecev z njo zaročen in komaj leto dni se poznata? Devica je vsaka boječa, sama ne ve zakaj; in tako mora biti!«

»Ne, stric! Tako ne sme biti! To ni ljubezen, kakor si jo mislim jaz; to ni ljubezen, kakršne potrebuje moje srce! In ako me ona ljubi, tako z vso dušo, kakor sem večkrat mislil, da me ljubi, ne more mi govoriti takih besedi; ako bi ji bilo srce tako polno ljubezni, kakor je moje, ne bi ji mogla ta beseda z jezika. Stric, stric ...«

Mladeniču je gorelo oko in lice; sicer nelepi obraz mu je dobil nenavaden svit, ko je strastno govoril te besede. Glavo povesi, čelo nasloni v dlan ter začne zopet:

»Meni se zdi, o, jako se mi zdi, da njena nedolžna duša sluti, čeprav ne ve, kako je z menoj, da se me zato boji ... Stric, vi veste ... moje ime ...«

»Tiho!« zapove mu jezuit. »Čemu si zbujaš te spomine; kaj se mučiš sam sebe z domišljijami! Stvar se zdaj ne da spremeniti, ker je davno zvršena brez tvoje pomoči in brez tvojega zadolženja. Ti moraš trpeti nasledke s filozofijo in storiti, kar ti naklada sinovska dolžnost, vera, in prava šega. Sedaj nosiš ime: Anton Vit; častno si zvršil svoje študije pod tem imenom in, ker nočeš posvetiti svojih darov sveti cerkvi, katera ti edina odvzame znamenje tvojega rojstva in ti da nazaj očetovo ime, nosi to ime v cesarski službi, katero skoraj dobiš, in pozneje naš vpliv že toliko more, da se da mnogokaj prenarediti. Sedaj pa ne muči svoje duše z razmišljevanjem, nego po razumu in treznosti uživaj mladost in ljubezen ter hvali boga, da si našel dekletce s telesno lepoto in dušnimi zmožnostmi, ki te more osrečiti.«

»Jaz ne vem!« odgovori Anton.

»Ako ne veš, prepričaj se. Potrpi s poroko, poskušaj dekleta in, ako se pokaže, da te ne ljubi z vso močjo, prerezi vez, ki te veže z njo. Nekaj časa, dokler bo tekla kri, bode te bolelo, močno, jako bolelo; a s časom ozdraviš in blagoslavljal bodeš tisto uro, ki te je ločila od nje, ali pa imel bodeš lep spomin, ki te bode spremljal skozi vse življenje. Na drugo stran pa ravno tako pazi ...«

»Ne svetujte, stric! Vaših svetov, da bi bili še tako dobri, ne morem poslušati; ni mi mogoče! Jaz je ne morem pustiti!«

»Česar ti tudi svetoval nisem.«

»Stric,« povzame mladenič čez nekoliko trenutij besedo; »ne bodite mi hudi, da govorim vse to z vami; a jaz ne morem molčati o tem, kar me teži in veseli; in prijatelja nimam, da bi mu mogel srce odpreti. — Meni se časih zdi, kakor da bi me ona še celo ne mogla ljubiti tako, kakor si jaz mislim ljubezen, tako z vsem svojim bitjem, z vso globokostjo svoje duše. Časih mi pride ona z besedo, ki mi je kakor iz srca vzeta, in osreči me z njo; a potem zopet mi ne ugaja njen govor, zdi se mi, da je ona, kakor je drugih mnogo, to me zopet nemilo zadene. Časi me pogleda z očmi, skozi katere se ji vidi tako rekoč v lepo dušo; a pridejo zopet časi, ko plašno in nezaupno oko vame upira, in tak čas je bil, ko mi je rekla, da se me boji.«

»Pusti to; ali ti nisem pravil, da vse to je sama gola domišljija!«

»Ne, stric! Jaz sem nesrečen človek; zakaj moram ravno jaz v prsih nositi srce, ki je nenasitno; jaz, ki ji še imena očetovega imenovati ne smem, ako nočem, da bi prosta drhal s prstom kazala za mano, rekoč: glej, obešenca sin!«

»Stoj!« zavpije z resnim licem pater; »spomin očeta tvojega ti bodi svet, če se je tudi zmotil bil ali če ga je častilakomnost zavedla na nesrečen pot.«

»Jaz ne onečaščujem očetovega spomina; jaz govorim o samem sebi.«

»Pač je bilo v tvojem govorjenju neko očitanje. Anton, ne pogrezaj se v take misli; ako te rada ima, ima tebe rada, ne tvojega imena. Sicer sem te pa jaz predstavil za svojega sorodnika in plemenitnika; nevesta tvoja ni bogata; nima torej ničesar razen lepote in imena, ti pa imaš upanje. Pokaj torej ta nezaupnost v njo in v samega sebe!«

Mladenič ne odgovori ničesar na to; a po ušesih so mu zvenele patrove besede »če te rada ima, ima tebe rada, ne tvojega imena«. To je premišljal, pater pa mu je bil natočil zadnje vino iz steklenice.

»Treba ti bode iti, pozno je že, tema je po ulicah in malo ljudi,« reče pater.

Anton vstane, pater tudi in, ko seže v roko mladeniču, pridrži roko in de: »Ker sva se nocoj že zmenila o tvojem nesrečnem očetu, moram te nekaj vprašati ter upam, da mi poveš čisto resnico. Ali nosiš se rdečo vrvico pod obleko okoli života opasano?« Mladenič povesi oči in zardi v zadregi.

»Ne nosiš je,« pravi pater. »Anton, to ni prav. Jaz ne želim, da bi se cesto spominjal nesrečne smrti svojega očeta, ali kar zapoveduje pobožna verska šega, tega se drži, tako je še vedno najbolje. In verska šega je, da je sinovom za kazen usmrčenega očeta nositi rdečo vrvico okoli pasa. Midva tega ne moreva spremeniti. Oprostiti te more tega samo cerkev, ako stopiš v duhovski stan. To sem ti svetoval, a ti nisi hotel. V svetu iščeš sreče. Bog ti daj, da jo najdeš, ali izpolnjuj dolžnost!«

»Stric, kako morem stati pred Emilijo z ono vrvjo okoli pasu, z onim znamenjem prekletstva in sramote!« reče Anton.

»Kadar je človek vprašan in odgovarja, mora resnico govoriti. Nikdo pa ni dolžan povedati več, nego je vprašan.«

»Tega jaz ne morem; jaz ne morem varati Emilije, prej ali slej ji moram povedati vse!«

»Jaz ti ne branim, ali pomisli, kdaj in kako je prav in dobro!«

Poslovita se. Anton odide.

II

V visoki hiši Gosposke ulice, kjer so stala nekdaj domovja kranjskih plemenitnikov, stanovala je vdova, plemenita gospa Ravberjeva s svojo mlado hčerko Emilijo. Gospa Ravberjeva ni bila bogata, ker pokojni njen soprog je bil eden izmed mlajših sinov te veljavne in nekdaj obširne kranjske rodovine, in znano je, da so drugi sinovi plemenitih gospodov vedno manj dedovali nego prvorodni; časi jih je pa tudi cerkev sama v oskrbo jemala, dajoč jim mesta prelatov, vladik in sploh cerkvenih načelnikov. Poleg tega je pokojni ud te glasovite družine, Emilijin oče, sam si po vsi moči prizadejal, da je že zgodaj v igri zapravil vse, kar je bil podedoval, in ravno o pravem času umrl, to je: potem, ko ni ničesar več imel. Sorodniki so sedaj skrbeli za vdovo Ernestino Ravberjevo in njeno lepo hčerko Emilijo.

»Kdor ni plemenitnik stare in slavne rodovine, ni ljubezni ne zmožen ne vreden. To vidite, opazujoč navadno ljudstvo. Zato se čudim, da o takih rečeh govorite tako, kakor bi plemenitnik ne smel govoriti, in Emilija bi vas gotovo ne ljubila, ko bi bili ne vem kako bogati in učeni, a ne plemeniti. Pustite torej govorjenje, ki vas ni vredno. Govorila sem že s stricem vašim.«

Tako je besedovala stara vdova Ravberjeva in s takim ponosom je zapustila sobo, v kateri je sedel Anton z njeno mlado hčerjo, da se pač ni moglo poznati, da ta prevzetna žena živi pravzaprav o milosti svojih sorodnikov.

Emilija, mlada, plavolasa, živa devica, je menda težko čakala, da je mati vrata zaprla za seboj. Kakor živa iskra je planila s stola svojemu ljubemu v naročje. Prav tako hitro se mu je hotela zopet izviti s srečnim smehljajem, ali on je ni izpustil. Smejala sta se oba in srečna sta bila v tem trenutju, da, v tem trenutju! On je prvi postal resen.

»Ali ti tudi tako misliš kakor mama?« vpraša svojo nevesto. »Kako ?«

»Ali bi ti mene ne ljubila, ako bi ne bil plemenit, ako bi ...«

»No, kaj, ako bi? Zakaj si obtičal?« »Odgovori prej!«

»Glej, sedaj tako gledaš, da se te bojim. Zakaj?« In res se mu ljubica skoraj plaho izvije iz naročja; on ji ne brani. Molk nastane. On jo srpo gleda, ona je bila povesila oči. »Odgovori mi; ti bi me ne ljubila?« vpraša on.

»Ne!« odgovori mlado dekle.

Kratka besedica, nagla, nepremišljena, morda celo neresnična! On vstane.

»Kaj me tako gledaš?« vpraša ona po otročje kljubujoč in kakor oponašaje namrdne obrazek. On se počasi obrača, prime svoje pokrivalo, še enkrat jo pogleda, potem odide z urnimi koraki.

Mrak je bil nastal tisti večer; oster mraz je bil, tako da so vozna kolesa škripala in vrabci so se bili poskrili pod strehami; kosmato ivje se je bilo naredilo po drevju; po nezakurjenih izbah so si ljudje roke drgnili; pater Salomon, Antonov sorodnik, pa je bil pozvonil svojemu slugi ter mu velel: »Založi še dve poleni v peč, potem pridi nazaj!«

»Ali nisi nikjer videl gospoda Antona?« vpraša slugo, ko se je bil vrnil.

»Tri dni in tri noči ga ni bilo domov spat; nihče ne ve, kje je, boje se, da se mu je kaj zlega prigodilo.«

Zamišljen hodi jezuit po sobi. V tem trenutju se začujejo v prvi sobi znani koraki. Tu je Anton! Ali kakov! Bled kakor smrt stopi v sobo; stric mu gre naproti, seže mu v roko ter vpraša: »Kaj ti je?«

Nečak sede. Na ponovljeno vprašanje reče: »Nič! — Imam jo zopet okoli pasa, rdečo vrvico, kakor veleva pobožna šega. Vodi me k cerkvi, stric, da mi jo odvzame. Sedaj mi je vse enako. Ne teži me več, nosim jo samo zato, da mi jo more cerkev odvzeti. Prej me je rezala, pekla okoli pasa; sedaj ne več!«

»Kaj ti je? Zopet prepirček z Emilijo?«

»Prepirček, da, za vselej! Stric, jaz bi bil zanjo še več zatajil, ne samo rdeče vrvi, katero me morate nositi, sina usmrčenikovega; o več, več, več! Sedaj ni treba, ona nima srca, zame ni ljubezni! Tu sem, stric; stori, kar hočeš z menoj, deni me, kamor ti drago; v samostan, kamor hočeš; kletev očetove pregrehe je za menoj, zame ni sreče!« 

»Sirota!« miluje ga sam zase jezuit.

III

štiri leta pozneje se je gibala dolga procesija debelušnih in suhih samostanikov v cerkvi samostana reinskega pri Gradcu, kjer je opat pred oltarjem z velikimi ceremonijami v imenu matere cerkve odvzel Antonu Tattenbachu, sinu zaradi zarote proti cesarju usmrčenega očeta, rdečo vrvico in ga posvetil za duhovnika.

Bled je bil posvečenec, srečen ni mogel biti, četudi mu je bilo odvzeto znamenje vraže in človeške nespameti. A zopet štiri leta pozneje je sedel mlad okrogloličen pater v spovednici iste cerkve in prišla je lepa mlada gospa, pokleknila je pri spovednici pred njim in molila spovedne molitve. Mladi pater se zgane, ko jo zagleda. Ona ga ni spoznala. Kako? Osem let je mnogo časa!

In poslušal je, kaj ji dušo teži; dolgo je govorila ter pripovedovala svoje grehe.

Zadaj za njo pa je stalo mlado delavsko dekle, neizkušena stvarca, ki je bila prinesla svoje drobne, komaj imena vredne grehe na materino povelje. Radovedno je bilo mlado delavsko dekletce ter na uho je vleklo skrivnostno šepetanje, kakih grehov se ima pač spovedovati lepa gospa, kako more pač grešiti taka imenitna dama v svilnem krilu!

In zvedavo dekle je culo nekaj o nekem starem možu ... ker je bil bogat ... o mladem možu ... in več stvari, katerih ni umelo.

Z objokanimi očmi vstane gospa ter odide. Mladi pater pa ni več odprl linice ne na desno ne na levo. Obsedel je v svoji spovednici nekoliko minut, potem vstane in stopa v zakristijo, molitve mrmrajoč.

To so bile same molitve; cerkovnik je čul vmes čudne besede: »Dobro je bilo, da se me je bala!«