Boječnost

Svetlé očesi dve ima
ko luči dve, ko ognja dva.

Če le ozrem se revež v nje,
trepeče v prsih mi srcé,
trepečete roké obé.

Kadàr samoten kje sedim,
o njej se menim, govorim,
da ji porečem to in to,
ko bodem zopet stal pred njó.

In kadar pa pred njoj sem spet,
pa še ne upam si začet',
izpred oči mi gine svet.

Svet gine mi izpred oči,
srcé iz ust domú beži.