Boj pri Lemni
| Bòj pri Lémni: Povést v vêrzih Fran Serafin Cimperman |
| |||||||||||||
Uvod.
[uredi]Mislèč, da Mòhamedovo postavo
Dopólni, po vsèm svéti svojo véro
Razširi in povzdígne sêbi slávo,
Razdéne Turek mésto marsiktéro,
Ljudij poséka mêčem brez števila
In trinoških dejánj stvori čez méro.
Kakor bi sréča sama mu služila,
Okróg si dáleč mêje razprostráni;
S tem móč njegóva se je uterdila.
Vendàr že bôji nijso vsi končáni,
Marvèč zbudé se mu naklêpi novi,
Ki dólgo žé jih skrite v pèrsih hrani.
Ponósno polumésec se njegóvi
Čez mésta in dežêle mnoge svéti,
Ne čújejo zvonóv se vèč glasóvi.
Kar bôžjih hramov hôtel nij podréti,
Proménil je v bliščéče jih mošêje,
V njih „Allahu“ se sliši slava péti.
Kerščánskih še dežêl se malo štêje,
Veliko kristijánov je življênje
Zgubilo v bóji, druge to serčnêje
Stvori, da jih ne stráši vse terpljênje,
A Turku bojažêljnemu zdaj vróče,
Še bolj se vnáme zmage poželjênje.
Zadôsti mu do Dónave deróče
Pokrájne nijso, Pélaga otóki,
Valáško, Serbsko, Básna, vse cvetóče.
Ne ganejo udóv, sirót ga j'oki,
Da jénjal bi od grôznega dejánja,
Še vedno ima mèč kervávi v rôki.
Beséda paše se povsód oznanja:
„Kakòr v nebésih en sam bog kraljúje,
Takó naj zêmlja enemu se klánja!“
Ta mísel se mu vedno v pèrsih snúje,
Obéta mu povsód prihódnje zmáge,
K serčnósti večji še ga navdušúje.
Planíti skléne dalje še na vrage,
Si pridobiti nevmerljívo slavo,
In če veljá, kerví do zadnje sráge.
Vojákov trúmo zbêre na planjávo
Ter razodéne jim naklêpe svôje:
„Na Lémno vdárimo zdaj, na terdnjávo,
Če hrabro zmágate vse tèrde bôje,
Véliko boste dóbili plačilo;
Planite v kristijánov majhne rôje,
Pesè končájte vsè, kar se branílo
Bi jih in ne hotélo vam podáti;
Obzidje tudi nas ne bo strašílo.
Za zmago tú se nam nij tréba bati,
Ker vêlik „Allah“ je in prôrok svéti
Ne bo pesòm dopústil zmagováti.
Pa ako vtêgne kóga smèrt zadéti,
Saj vsi so v raji, ki so v bóji pali;
Terdnjávo málo lèhko nam bo vzéti!“
Zdaj v trúmah bóbni so zaropotáli,
Počási bliža vôjska se terdnjávi,
Ki húd napàd imá prestáti kmali.
Junákov slavijánskih krêpko stavi
V brán majhna trôpa Turku se, germéči
Topóvi jih ne strášijo, kervávi
Potóci ne, ne mêči se bliščéči;
In ko se rúšiti obzidje jame,
Junáci nóčejo se še podvréči.
To Turku čèrt in jézo še bolj vnáme,
Ker hrabro se bojújejo junáki
In jármu nóčejo vkloniti ráme.
Pomóči kristijáni nad obláki
Pa čakajo od vôjnih trúm gospóda,
Ki pómoč móre dati v sili vsaki.
Kakór pripélje solnce se od vzhóda,
Lemnjánom príde zdaj devica míla,
Po nji otéta Lemni je slobóda;
Hrabróst jo njéna véčno bo slavíla.
Bòj
[uredi]Kot mrávelj iz mravljíšča tja po trávi,
Krog Lémne turška vôjska se razlije,
Šatôre tèrdne si okróg postávi,
Da skoraj mésto se mej njimi skrije;
Priprávlja skèrbno se za bòj kervávi,
Pogúm in sèrd vsém iz obráza sije;
Barják na mésto hóče zasaditi
In križa svéto známenje zdrobíti.
Velíke tù nabijajo topóve,
Tam urno mêče brúsijo širôke,
Spet drúgi ogledújejo zidóve,
Pristávljajo tjà lójtre k njim visôke,
Poskúšajo prilésti na robóve;
Okróg si jáme kópljejo globôke;
V šatóri vójvodi v posvét so zbráni,
Kakó začéli bi, na ktéri stráni.
Ošábno pogledujejo terdnjávo,
Grozé branilcem vsèm strašnó osvéto:
Da vsè jih déli bodejo ob glávo,
Ko zrélo žito, kedar bo požéto,
Al kedar kôsec pokosi vprék trávo;
Da vsè imétje bode jim odvzéto,
Da bodo vsè podèrli jim sežgáli,
Šé kamni vsi ne celi vkup ostáli.
A ne sovrážnika groznó število,
Ne vsè njegôvo skèrbno pripravljánje,
Da bi polástil se terdnjáve s silo,
Ne žúganje in ne zaničevánje
Ne straši njih, ki váruje jih krilo
Terdnjáve, ktéra škit je môčen zá-nje;
Serčnóst se oživi, pogúm jim vnáme,
Nevárnost táka úpa jim ne vzáme.
Vsa trúma je pred poveljnikom zbrana,
Ki jej besédo krêpko prigovárja:
„Veséli, bratje! Ura nam je dána,
Ki je ne plati kùp zlatá, denárja,
Da-si prihódnjest njéna nam neznána
In úra je le bôjnega vihárja;
Vendàr, saj vémo, da brez bôja zmage
Ne móre biti, tréba je na vrage!“
„Prišél je čàs, da hrábrost slavijánsko
Spet Turku vídno móremo skazáti;
Naj oživi spet viteštvo kerščánsko,
Za véro tréba zdaj je bojeváti,
Osramotiti móč mohamedánsko,
Če tudi móramo življenje dati;
Saj slavno je na bôjnem pólji pasti,
Rešiti dóm sovrágove oblásti.“
„Ne bojmo se! Gospód, ki vsèm pomága,
Ki v njêga úpajo neomahljivo,
Od ktérega edino pride zmaga
Vsèm, ki na pómoč kličejo ga živo,
Pred ktérim nič ne zmóre mèč sovrága,
On ima móč čez vsè neobsegljivo;
On z námi bo in pomočjó njegóvo
Vkrotili bomo móč sovražnikovo.“
„Če tudi nas le majhna je peščica,
Ne bójmo se! ker sam gospod nas vódi,
Od ktérega obèrne se puščica;
Kjer on je, tamkaj zmaga je povsódi
In se nikóli ne godi krivica;
Pred njim se trésejo svetá naródi;
Njegôvi sklépi so ljudém neznáni,
Po čudnih pótih svoje on ohrani."
„Kot nékdaj réšil iz velíke sile
Gospód je Izraelec čudovito,
Ko spóne so Madjánov jih težíle,
Ki so ob žétvi jim áli žito
Ter vničeváli vselej, kar rodile
Plodné so njive in nij bilo skrito:
Takó bo tudi nam pomagal v sili,
Da bomo slavno zmago zadobíli!“
Beséde té vesêljem vse navdájo,
Serčnóst, pogúm zdaj v pèrsi se jim vléže,
Strahú junáci v mésti ne poznájo,
Ne mislijo zdaj vèč na bójne téže,
Če tréba je, življênje radi dajo,
Drug drugemu radósten v róko séže,
Vsi sklénejo svetó v obljubi svôji,
Braniti hrabro se al pasti v bôji.
Nóč temna, zadnja še pred bitvo mine,
Napóčil žé je jásni dán, dán bôja,
Zdaj Turki, kot razdrážene zverine,
Ki vèč jih je kot álcev rôja,
Hite pogúmno pred zidú višine,
Pustivši za sebój ležišča svôja.
V verstàh obstópijo bèrž mésto malo,
Čákaje, kdaj se známenje bo dalo.
Topóvi so v terdnjávo zagerméli
In krik suróv Turčínov se razléga,
Vsê vpije: „Allah! Allah!“ tam v kardéli,
Ki króg obzidja sèm ter tjà žé béga;
Z obzidja pa odméva glas veséli
Iz úst Lemnjánov: „Jezus! Jezus!“ njêga
Kličéči krêpko súčejo vsi mêče,
Podáti trúma se nikákor nêče.
Če tudi Turki pridejo serdíti
Na vèrh zidú kjé da prišli bi v mésto,
Žé čákajo jih kristijáni skríti,
Pehájo jih povsódi tjà na césto,
Da cépajo v propàd mertvi, pobiti,
Ki míslili so zmago sêbi zvésto.
Okróg ležé sovrági pomorjêni
Kot listje, ki odpálo je v jeséni.
A tudi kristijánov smèrt je mnógo
Nepodkupljivim mêčem k tlàm pobila,
Vendàr sovrágom véčjo še nadlógo
Kakór lemnjánski trúmi je stvorila;
A še podálo nij se mésto vbógo,
Da-si je tudi rôka omahnila,
Nehálo marsikómu sèrce biti,
Goréče, svéti križ in dóm rešiti.
Lemnjáni bráte vidijo ležéče
V preliti kèrvi iz-mej svoje sréde,
A v zgubi tej ne čútijo nesréče,
Iz ust jim malosèrčne nij beséde,
Sercé za-tó strahú jim ne trepéče,
Tó ne naprávlja jim nevárne zméde;
Pogúm junáški v pèrsih tó jim vnémlje,
Navdúšenost še véčja vsè objémlje.
Iz nóva planejo z močjó Lemnjáni
Na Turke bolj in bolj še divjajóče,
Vodníkovi besédi vsi so vdáni,
Ki jih peljóč do zmage priti hóče;
Povsódi pádajo nekristijáni,
Nikjér čez zid jim priti nij mogóče,
Nikjér se zmaga z njimi vèč no drúži,
Napad njih kristijánom v slavo slúži.
Takó kot plámen pri požáru húje
Naprèj hiti in hóče vse doséči,
Ko véter še močán ga pospešúje:
Takó povêljnik ide spréd goréči
S kardélom svojim, ktéro napeljúje,
Kot hôtel čez obzidje bi se vréči
Na Turka, ki ga žé izgúba stráši,
Da zmagan onemóre, se opláši.
A kakor lôvec, ki po gózdi stika,
Streli na tico, smèrti si ne svésto:
Takó zadéne krógla poveljnika,
Ki priveršči od Turka sèm čez césto,
V njegóvem sèrci rana je velika,
Ki prej za véro, dóm je bilo zvésto.
Kervi junaške lije pôtok vróči,
In kmalu duša se telésa lóči.
Kakòr obláke stréle móč prošine
In v hipi jih pretèrga in razžêne:
Iz kristijánskih sèrc pogúm izgine;
Branilci ménijo se izgubljêne,
Ko vzáme smèrt vodníka v svoje tmine,
Obúp in stráh objémlje zapuščêne,
Vsi plahi bégajo, nij mar jim zmaga,
Saj šlá je s poveljnikom sréča blaga.
Nadlóga kristijánov Turke vnáme,
Da svoje vse moči zberó iz nóva;
Vesélo vriskati vsà truma jáme
In upajóč, da zmaga je gotóva,
Ter mesto brez moči v posést zdaj vzáme,
Na Lémno vdári vôjska spet suróva,
Ki brez povêljnika že omagúje,
Na trúmo, ki vodníka potrebúje.
Zgubljêna bode Lémna, saj otéti
Ne mórejo je njéne male stráže,
Če ná-njo nêče se nebó ozréti
In milosti potrébne jej ne skáže;
Sovrážniki začnó zdaj móč iméti,
A kristijánom vidno sréča láže;
Žé dóbil Turek je obzidja mnógo,
Zdaj, zdaj njegóvo bode mésto vbógo!
Stresújejo se méstna glávna vráta,
Odpáli bodo kmalu vsi zapáhi,
Obôje podkopáva žé lopáta;
Kaj hóčejo zdaj kristijáni v stráhi?
Ko mógel bi, rad réšil brát bi bráta;
Da so zgubljêni, mislijo vsi pláhi;
Ko se sovrážnik bo polástil vhóda,
Braniti se potém biló bi škóda.
Takó kot časi naenkràt posije
Rumêno solnce in svetló nastáne,
Ko prej nebó oblák temán pokrije,
In sile so nevihtine prognáne,
Ki žugale so strášne podertije,
Potém pa lépe úre spet so dane:
Takó device zdaj obràz prekrásni
Lenutjánom čêlo têmno vsém razjásni.
V vojákov srédo stópi tá devica,
Ki lépša je, ko zárija nebésa,
Serčnóst jej rudeči cvetóča lica,
Nepremagljiva móč iz vsakega očésa
Prečúdno sije jej, in bolj, ko tica,
Imá gibkêjšo, lépšo rást telésa;
Junáci pa spoznájo koj prekrásno
In: „Marula!“ zakličejo soglásno.
„Jaz Marula sem, vašega vodnika
Sem prava hči in svojega očéta
Čem biti vrédna, biti njêmu dika!“
Tó bila govorica je dekl'eta.
Vojáke vsè prošine móč velika,
Serěnóst se vèrne spet jim prej odvzéta;
Potém obléko vèršno si odméče
In v haljo se očétovo obléče.
Devica šibka têško si čeládo
Pokrije svôjo zlatoláso glávo,
Desnico néžno prime dèkle mládo
Očétno sábljo, óstro in kervávo,
Vihtilo bi jo za rešitev rádo,
Ž njó kristijánom dóbilo zdaj slávo,
Ko zmago sréčno ž njo bi zadobilo
Ter dragi dóm sovrágov oprostilo.
Krepkó zasúče sábljo pred vojáki,
Povzdigne glás in pravi jim goréče:
„Oj, bratje, Slavijáni, vi junáki,
Ne bójte se nevárnosti grozéče!
Bodite hrabri zdaj, kot v sili vsáki,
Še nij nam zatonilo solnce sréče;
Nikár naróda slave ne temnite,
Dolžnóst je vam, da zá-njo se borite!“
„Pred sábo vidite le žénsko státi,
Ki, šibka, ne pozná še bójne sile,
In vendar hóče v bòj vas popeljáti,
Da vaše bodo se moči združile;
Mogóče še je, vraga pokončáti,
Rešitve úre nijso še odbile;
Naj tudi šibka, slába sem deklica,
Vendàr čem vaša biti zdaj vodníca!“
„Če boste v hrábrosti deklici táki,
Ki mêča nikdar v rôci nij iméla,
Vi prekositi dali se, vojáki,
Vam láver nikdar vénčal ne bo čêla!
Al nóčete ostáti vèč junáki?
Vas malosèrčnost bode zdaj prevzéla?
Pokážite junáško móč, vi vèrli;
Al zmagamo, al bomo vsi umèrli!“
„Umôrjenega očéta dúh naj vódi
Zdaj nas, ko sopet na Turčina grémo,
V serčnósti vsakdo nas enák mu bódi,
Sovrážniku podáti se ne smémo,
Bodimo êden, kakor smo si v rôdi,
Da je v edinosti le zmaga, vémo;
Zaúpajmo v neba pomóč neznáno,
Pojdite na sovražnika za máno!“
Kot véter hud raznêse kùp pepéla
In iskro malo, ki jo v sêbi skriva,
Upiše, da spet se je vplamenéla:
Takó je Márule beséda živa
Vojáškim sèrcem stráh, obúp odvzéla,
Da sèrčnost se zbudi neomahljiva;
Vso móč zberó še enkrat kristijáni
In vdarijo se spet z Mohamedáni.
Móč oživljêna jim sercé navdája,
Junaško vèržejo se na Turčina,
Ki k nôvemu napádu sam prihája;
Poji se sopet kervijó ravnina
In silovit in strášen bòj postája;
Takó se divja ne mori zverina!
Nesréčen kraj, kjer bòj kerváv se bije
In zêmlja kri otrók njé lástnih pije!
Lemnjáni vèržejo se iz terdnjáve
Na plán, ki širi daleč se okóli,
V verstáh kot snópja kôpe so kerváve,
Pobiti so sovrážniki ohóli,
A rédke le ležé lemnjánske gláve,
Ker kristiján še méčem v rôci móli;
Turčin se komaj še deržáti móre,
Izgúba tólika mu, nič podpóre!
Pogúm junáški kristijáne vžiga,
Nevidno vódi jih vodnik vmorjêni,
Zvestó posnémajo v serčnósti vsi ga,
In žár z nebés jim sije zaželjêni,
Pomóč nebá jih k slavni zmagi dviga;
Zajéti zad so Turki preplašêni,
Ko pridejo Lemnjánom trúme nóve;
Sedàj so svésti zmage si got'ove.
Serčnóst in hrábrost Turkom jo zamérla,.
Izgúba jih velika ostrašila,
Nadlóga tèrdni zmage úp podèrla,
Od njih obràz svoj sréča obernila,
Do zmage póta jézna jim zapèrla,
A kristijánom jásno zasvetila;
Premágani zbežé Mohamedáni
In Lémna prósta, prósti so Lemnjáni!
Ležé pred méstom mèrtvi, vmirajóči,
Na tléh razbit se polumésec svéti,
Kervi uséhnil pôtok je tekóči,
In v Lémni kristijáni, hvale vnéti,
Gospódu vôjnih trúm, ki dál pomóči,
In zmago je, začnêjo hvalo péti.
Sovrážnikovo stèrto je orôžje,
Mogóčno bliska známenje se bôžje.