Bogastvo in sreča
| Bogastvo in sreča Podkovani zajec in modra oslica Marko Kravos |
| |||||||||
Na kresno noč, ki ima čudežno moč, je mladi Grega prijel gozdnega škrata za brado. "Če me izpustiš," mu je škrat rekel, "ti dam na izbiro: ali bogastvo ali srečo." Grega pomisli: če izberem bogastvo, si bom privoščil vsega in bom ugleden, mogočen, lahko bom potoval, se gostil ali kratkočasil v zabavišču in cirkusu. Ko bom bogat, bom tudi srečen! Izbral je bogastvo. Škrat mu je res pokazal, kje se skriva velik kup zlatnikov. Grega jih zvleče domov. Potem jih drgne, dokler se ne lesketajo. In šteje in šteje. Največje veselje pa mu je, ko jih zlaga enega na drugega. Cekinov je bilo za kilometer visok steber. Seveda se mu je potem zdelo, da je njegov denar vsem na očeh. Nikomur ni več zaupal, nobenega prijatelja ni pustil več do sebe, ker je slišal, da zlato vsako srce zastrupi in podkupi, da postanejo Ijudje zaradi njega tatovi in tolovaji. Gregi je od skrbi zrasla dolga siva brada. Okrog cekinov je dal zgraditi visoko zidovje, vrata so imela dvanajst zapahov. Štirideset stražarjev je dan in noč čuvalo zaklad in njegovega lastnika. No, kljub temu bi mu lahko vojska ali zapravljiva žena vse pogubila. Imel je srečo: ni se poročil in tudi vojske so divjale daleč proč. Srečo je torej imel. Pa sreča ne traja večno. Nekega dne se je spotaknil ob lastni bradi in padel. Steber zlatnikov se je podrl in najvišji zlatnik je Gregi z višine tisoč metrov priletel na glavo. Ubogi naš bogataš, zdaj pa imaš! Pokopali so ga z vsemi častmi, celo godba na pihala je igrala. Pogreb je bil za njegove dediče prava veselica, ker so veliko podedovali. Pa ne za dolgo. Vsa sreča jih je minila, ko so si začeli deliti zadnji cekin, tistega, ki je padel z vrha zlatega stebra. Do današnjih dni se prepirajo zanj.