Bog ve, kako naj kaznuje človeka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Bog ve, kako naj kaznuje človeka. Maloruska pripovedka.
Izdano: Celovec: Mohorjeva družba, 1878; Slovenske večernice, 34
Viri: archive.org
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Bil je nekdaj bogat kmet; imel je lepo pohištvo in vsega zadosti. Nekdaj bili so prijatli pri njemu v gostih. Veselili so se in razgovarjali. Med drugimi reče jim tudi: „Če tudi pogori moja hiša, lehko si pomagam.“ Zanašalse je na svoj denar, ker ga je imel veliko. Kakor je govoril, tako se mu je zgodilo. Še se je veselil z gosti, ko hoče eden izmed njih na dvorišče; komaj pa odpre vrata, verne se in zavpije: „Gori, gori!“ „Če gori, naj pa gori!“ reče kmet in res ni hotel gasiti in ni pustil druzih gasiti. Pogorela so vsa poslopja do tal. Gospodar pa ni bil žalosten, denarje imel je skrite v votli vrbi ob potoku, ni se bal zanj. Nenadoma pa nastane povodenj; voda spodkoplje vrbo in jo odnese, Bog ve kam.

Kmet je bil siromak, da si prisluži kaj, nosil je pisma za razne gospode s pošte ali na pošto. Nekega dne je bil še na potu, daleč od svojega stanovanja, ko se naredi noč. K sreči pride še do hiše še precej bogatega pa dobrega kmeta in ga prosi prenočišča. Po večerji sedeli so še nekaj časa za mizo in pomenkovali so se o tem in unem. Potnik začne pripovedovati, da je bil sam tudi nekdaj bogat, da mu je pa zgorelo vse in da je postal revež. „Imel sem sicer še nekaj denarja, skril sem ga v verbo in splavala je verba z denarjem po vodi, Bog ve kam. Tako sem izgubil vse, marsikdaj moram prositi kruha.“

Ko sliši to gospodar, pogleda svojo ženo. Verba bila je priplavala do njene hiše; ko jo pa skoljeta, našla sta denar v nji. Ko se vležeta spat, posvetujeta se, kako bi vernila denar gospodarju, da bi ta ne vedel, od kod je. „Veš, kaj čeva storiti?“ reče gospodar. „Odreživa od hlebca kruha spodnjo skorjo, izreživa sredico, deniva denar v hleb in pokriva ga s skorjo. Ko bo odhajal jutri zjutraj, dala mu bodeva kruh na pot.“ Tako storita. Zjutraj, ko se je odpravljal popotnik, mu dasta hleb kruha in rečeta: „Tu imate! na potu bo dobro.“

Revež vzame kruh in ide. Med potjo sreča svinjarja, kateri je kupoval prešiče. Poznal ga je, ker mu je bil prodal prej marsikdaj kaj. Tudi ta dan ga vpraša svinjar, ali mu neče prodati kaj. Popotnik mu pa odgovori: „Prej sem prodajal tudi jaz, ali nesreča me je zadela, pogorel sem, sedaj pa moram služiti.“ Med tem pa sežev torbo in reče: „Kruha si kupite, nisem ravno lačen in težko nosim, par krajcarjev mi bode služilo bolje na potu.“ Svinjar kupi kruh, popotnik vzame denar in ločita se.

Svinjar pa pride kmalu potem k ravno istemu gospodarju, kteri je dal kruh popotniku in vpraša, ali ima kmet kaj na prodaj. „Jaz ne, ampak Bog,“ odgovori mu kmet. „Vsedite se in počite si!“ Na to pošle svojo ženo naj prinese jedi in pijače. Svinjar ga pa prosi, naj se ne trudi. „Med potjo kupil sem hleb lepega kruha od nekega moža, kateri nosi pisma.“ Kmetu in ženi je bilo tesno pri sercu, ko slišita te besede; uganila sta koj vse. Ko vzame svinjar kruh iz torbe, spoznata svoj hleb, kterega sta dala popotniku. Gospodar pogleda svojo ženo in reče svinjarju: „Le poglejva prej, morda kupite kaj.“ „Dobro, poglejva!“ reče kupec in odideta iz sobe. Gospodar pa migne svoji ženi in ta umela ga je, kaj hoče. Ko sta bila zvunaj, prinese gospodinja drug hleb, ga dene na mizo in odnese pervi. Možaka se verneta čez nekaj časa, sé pogodita za kup, zajuterkata in svinjar se poslovi.

Čez nekoliko dni prinese popotnik zopet pismo in prenoči pri kmetu, svojem starem znancu. Gospodar in gospodinja bila sta zeló vesela, ker sta mislila, da mu bodeta mogla dati denar vendar le. Zavijeta toraj denar v robec in mu ga deneta v torbo, ko se napravi zjutraj na pot.

Pismonoša odide, na potu pa pride po stezi skoz nek vert. Ko zagleda lepih jabelk na drevesu, misli si: „Lepa so jabelka, eno si hočem utergati na pot!“ Torbo obesi na drevo, da bi ga ne zaderževala in spleza na drevo o jabelko. Ali isti hip pride gospodar tega verta. Ko ga zagleda pismonoša, prestraši se in odbeži in pusti svojo torbo. Gospodar ga pusti teči in si misli: „Revež, ustrašil se je tako, da je pozabil torbo.“ Vzame jo toraj in reče pri sebi: „Gotovo mora iti čez berv tu blizo, med germovjem se splazim tje, da me ne vidi in položil mu bom torbo na berv, da jo najde gotovo.“ Tako stori tudi, splazi se do bervi in položi torbo nanjo in se skrije, da bi se prepričal, ali bo našel torbo ali ne.

Kmalu pride popotnik do bervi. Oči pobesi in misli sam pri sebi: „Dobro, da vidim še, da morem nositi pisma in služiti denarja. Kaj bi počel, ko bi bil oslepil, kako bi mogel čez berv? Pa, čakaj, poskusil bom, ali bi mogel slep čez berv?“ Zapre toraj oči, pritipa s palico do bervi, stopi čez torbo in čez denar, in ide vesel dalje, ker je vedel, da bi našel pot tudi slep. Kmet opazoval ga je med tem in reče sam pri sebi: „Ta zaslužil si je gotovo Božjo jezo.“