Bog ne plačuje vsake sobote

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Bog ne plačuje vsake sobote. Resnična zgodba.
Ivo Trošt
Izdano: Celovec: Mohorjeva družba, 1891; Slovenske večernice, 45
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vipavsko dolino imenujejo „lepoto sveta“. Na severno stran so ji gore močna bramba proti burji in severnim vetrovom. Te gore med Idrijo in Vipavo so jo tudi prej nekdaj in še mnogo bolj varovale uničujoče burje, toda dandanes so večinoma gole, in burja briše prek njih kakor po gladkem golem licu. Črez te gore je imela Vipavska dolina že od davna cestno zvezo mimo Črnega vrha v Idrijo. Ob tej cesti stoji poldrugo uro nad Vipavo vas Plano. Komaj da šteje dvajset in še to raztrganih hiš. Tako so raztresene ob cestnih straneh, kakor da so padale komu po cesti gredočemu iz torbe. Pred kakimi petdesetimi leti je bila na Planem ob cesti gostilnica, kteri so rekali „Pri vdovi“, bržkone zaraditega, ker je dolgo časa tu gospodinjila priletna vdova. Vsakemu je rada postregla, in popotniki, vozeči ali tovoreči blago iz doline v „Rovte“, ustavljali so se često pri njej. Ker ji je zgodaj umrl mož, urejevala je sama precejšnje imetje, odebelila se z leti, a tudi njen mošnjiček je bil rejen. Znatno si je povečala premoženje. Imela je jedinega sina Andreja, ki je bil o njeni smrti, žalibog, še mladolet. Skrb zanj je prevzela gosposka, in posestvo ga je čakalo. Deček je pri sorodnikih doraščal v polnoletnost. S štiri in dvajsetim letom je prevzel gospodarstvo. Ker je bil precej imovit, ni se ga branila med se niti gospoda. Oženivši se, pripeljal je na dom bogato, a na pol gosposko nevesto. Imovito posestvo je bilo torej z vsem preskrbljeno. Lahko bi bila mlada zaročenca „Pri vdovi“ nadaljevala delo prejšnje gospodinje, a drugi ljudje, druge navade. Gospodinja se je znala po gosposko šemiti in lišpati, drugega nič; ker je bil gospodar bogataš, tolažila sta se s tem, da jima ne bo krivice, če tudi ne delata.

Bilo je prijazno pomladansko popoldne v nedeljo po litanijah, ko se pripelje mnogo gospode iz bližnjega trga k našemu gostilničarju „Pri vdovi“. Andrej se jih ni toliko veselil zastran morebitnega dobička, kolikor zaradi zabave in družbe. Andrej sam ni bil mnogo po šolah, vedel je le toliko, kolikor vsak priprosti človek, ki vé, kaj je svet. V gospodo pa se je zato rad mešal, ker je bil med njimi tudi on „gospod“. Koga niso že zvabili s sladkimi besedami, z namazanimi jeziki? Vsakemu se tako godi, kdor išče tam svoje časti, kjer je ni. Priimek „gospod“ mu je neznansko dobro del; gospôdi: malim in nižjim uradnikom pa je bila njegova prisotnost tudi všeč, ker jim ni bilo treba šteti denarcev za pijačo. „Gospod“ je obično vse plačeval. Andrej se je zato veselil tržanske gospode, da bode zopet med gospodo gospod, in žena njegova, ki je jednake priimke tudi rada in za dobro sprejemala, pa zato, da bode kmalu zopet „gospa“. Saj vemo, da, če je človek še tako bogat, časti mu nikdar ni preveč. Že Eva v raju je rada slišala vabljive besede: „Potem bosta kakor Bog,“ in — utrgala je prepovedani sad, jedla in dala Adamu, da „bosta kakor Bog“.

Domačinov nista skoro marala v gostilno, pa jih tudi ni bilo, ker jima niso znali prav kaditi. Kedar gre Planec v gostilno — redki so sicer časi — ne pride zato, da bi se drugim prikupoval, marveč da je za svoj denar dobro in kolikor mogoče cenó postrežen. Za dobro in ceno postrežbo dá pa tudi dobro besedo, ko se mu malo jezik razveže.

Gostilničar „Pri vdovi“ pozdravi došle goste in znance tržanske, kolikor je le mogel, uljudno in prisrčno. Odkaže jim sobo za „ekstra“-pivce ter prisede tudi sam k mizi zeleno pogrnjeni. Dekla in gospodinja sta stregli imenitnim gostom. Kmalu so bili vsi prav židane volje, hvalili Andreja, kolikor se je najbolj dalo, napivali mu, in mnogi, s kojimi se do danes še ni tikal, sprejeli so ga med „bratce“ svoje. Tudi „gospa“ gostilničarka je prisedla h gostom ter zvesto poslušala njih pogovore, včasih tudi sama kakošno rekla ter se z nekim ponosom ozirala na moža svojega v tako izborni družbi.

Dogodi se pa, da na mizi pred Andrejem ni bilo žveplenk, da bi prižgal smodko. Seže v žep, privleče iz njega petak, prižge ga na luči ter zapali smodko z njim. Prijatelji se spogledajo, potem se pa vzdigne brkati sodnijski sluga, rekoč:

„Bog živi našega gospodarja!“

„Živio, živio!“ odgovarjajo drugi prijemaje za kupice, hoteč trčiti z njim, a brkač nadaljuje:

„On je najbogatejši mož naše dežele! Se pri vojakih nisem videl tako imovitih in tako moških gospodov. Bog ga torej živi!“

Vsa družba je pritrjevala. Pozno v noči še le so se ločili, vsi polni vinskih duhov, slabih in dobrih. Vsi so vedeli mnogo povedati, samo da se je nekterim že jezik zapletal. Ker pa bi bilo za tako gospodo sramota, če bi hodili peš, dal jim je Andrej še voz in konje ter jih potegnil domú.

To smo povedali, da vsakdo spozna, kako je bil Andrej začel svoj tek. Na tak način je tudi nadaljeval gospodarstvo in bahanje svoje.

Ko je prišel v bližnji trg, obsuli so ga takoj „prijatelji“ ter ga hvalili. Posledica vsemu je bila, da so popivali in igrali po cele noči. Andrej se ni dal prekašati nikomur, tudi če je plačal za vse. Drugi dan zjutraj ga je navadno glava bolela in mošnjica je bila v „slabem zdravju“. Splahnili in izželi so jo prejšnji večer do cela. On se pa za to ni zmenil mnogo; če so ga baš obhajale hude misli ter nadlegovale sitne muhe, mahnil je z roko od sebe, kakor bi hotel nekaj odpoditi, rekoč: „Ej, kaj bo to!“

Gospodar po jedni, gospodinja po drugi strani, obadva sta gospodarila zlo za hišo, da nikdar tega.

Sosedje so kmalu uvideli, da so „Pri vdovi“ preveč „gosposki“, kar kmetski hiši nikakor ne hasni, nikakor ne more dolgo biti tako. O priložnosti mu je rekel ta in oni sosed, da ta kupčija, to podjetje ne kaže dobička, da z gospodo ni dobro črešenj zobati. A to se mu je zdelo za malo, in zavrnil je soseda tako osorno, da si ni upal več govoriti kaj takega, češ jaz sem gospod, ti pa kmet, beba, ki nič ne veš.

Minila so tako nektera leta. Andrej se je bil že skoro postaral, a poboljšal se ni. Takemu človeku pamet pride, ko premoženje odide, ali pa še tedaj ne. Ženske so se večkrat pogovarjale pri pranju na studencu, kako dolgo spi in poležava Andrejeva gospodinja. Dekle in posli imajo vse v rokah, imajo neki „sukno in škarje“. Nekdanje premoženje stare „vdove“, ki je bilo tako močno in trdno, da ni blizu takega, šlo je vedno bolj rakovo pot. V tej jednakomernosti ne moremo zamolčati dogodka, ki nam jasno priča, kam pripravi človeka napuh. Andrej je pokazal s tem, da, če se priprosti človek meša med na pol gospodo, izgubi rad tudi vero svojo. Visoki gospodje, v besede pravem pomenu: gospoda vedó vsi dobro ceniti moč prave vere. Le taki, ki so kar črez noč izlezli iz bukove suknje v gosposki frak, pozabijo Boga in narod svoj. Taki ljudje so se obično zeló malo učili, torej zeló malo vedó; kaka posebna sreča, kak srečen slučaj jih je spravil h kruhu. Iz revščine prišedši, mislijo nekteri, da se jim mora vedno boljše goditi; iz puščave na rodovitnem polju, zdi se jim kmalu vse preveč „po domače“, vse premalo „gosposko“, preobjedó se kruha, nezadovoljni z vsem, celó z Bogom. To so potem oni kričači, ki pravijo, da nimajo nobene vere? Zakaj ne? Zato ker je ne poznajo. V tako družbo se je bil zapletel tudi Andrej.

Nekoliko ljudij je bilo pri njem v gostilni, ko vstopi cerkovnik, zahtevajoč nekoliko plačila za pogreb nekega ubožca.

„Zvonil sem mu kakor komu drugemu, stregel sem gospodu pri pogrebu, kakor da pokopavamo kakega bogatina“, moledoval je cerkovnik.

„Ne dam nič!“ zarohni Andrej župan.

„Prosim, vsaj polovico, bodi že drugo Bogu v čast.“

„Kedar bom jaz umrl, zvonite mi ali ne. Vi slamorezei morate drug drugemu pomagati v jamo. Mi lahko plačamo!“

Andrej je še dalje zabavljal cerkvenim obredom, cerkvi in verskim navadam. Cerkovnik je žalosten odšel, morda ne toliko zastran plačila, kakor zaraditega, ker ga je tako robato zavrnil, posmehujoč se njegovemu nabožnemu čutu.

Na Planem so nato mnogokaj govorili o tem dogodku. Govorili so o Andreju županu, njegovi ošabnosti in bogastvu. Trdili so, da ne hodi k maši, ne k izpovedi, da ne veruje ničesar, ter da je neki še bolj bogat, kakor je bila pokojna mati njegova. Hvali se baje sam, da mu ne bode krivice, tudi če z žlico jé denarje, toliko jih ima.

* * *

Ni preteklo potem leto in dan, ko se je razglasila pri farni cerkvi Andreju, gostilničarju „Pri vdovi“ in posestniku na Planem, prva javna dražba. Kakor blisk se je razširila ta novica po okolici. Premoženje je bilo toliko zadolženo, da ni bilo več možno izhajati.

Zadnje dražbe boben odpoje, in neki sorodnik Andrejev je kupil hišo njegovo. Zemljišče so razkosali. Nekdanji znanci in prijatelji so ga zapustili, „gospoda“ Andreja ni več. Otroci so se razšli po službah. Kupec mu je hišo velikodušno prepustil v stanovanje. Žena njegova se je morala lotiti hišnih opravil in gledati, da tu in tam ujame kak krajcar za sol.

Andrej se je lotil posredovanja pri raznih kupčijah, hodil po semnjih, obupno se udajal pijači in preklinjal v družbi kakor nobeden njegovih tovarišev, koder je sam krevsal, pa še bolj. Ljudje so se ga bali srečavati na samoti. Glas je bil, da se mu meša ...

Ker si je z mešetarstvom pridobival le malo krajcarjev, zagazila je revščina v njegovo hišo. Staral se je vidno bolj dan za dnevom. Sedel je na ognjišču za pepelom, pušil tobak, v sili pa tudi listje.

Zima se bliža. Ljudje se oskrbujejo z živežem, drvi in drugimi potrebnostmi, ker namete tod burja veliko snega. „Pri vdovi“ pa vlada največja revščina in nevolja. Slanega zrna nimajo pod streho, ne polena drv na tnalu. Vreme se obrača na slabo.

Nekdanja na pol gosposka gospodinja „Pri vdovi“ tiči zdaj v dve gubi pri ognju, kjer prasketa in tli še zadnji del stare omare. Oba sta tako pričakovala najhujšega. On že ves siv, bolj rumenkastega obraza, gleda nepremično v ogenj, kakor da izgine s staro omaro poslednji utrinek njegove slave.

Kedar je sila največja, pravijo, tedaj je pomoč božja najbližja. Revnima starcema je prišla ta v podobi lastne hčerke iz mesta. Ta jima je toliko pomagala, da sta preživela trdo zimo. Približal se je veliki teden in velika noč.

Mirno in resnih obrazov stopajo ljudje veliki četrtek dopoldne iz cerkve. Vsakemu je brati raz lice vidno izpremembo v hiši božji. Srce pretresujoči obredi so ganili sleherno dušo krščansko. In tisti vsemogočni Bog, ki je pred toliko leti umrl za nas, živi še dandanašnji in pravično sodi. Med odhajajočo množico se takoj raznese novost, da je med svetim opravilom umrl nekdanji gostilničar „Pri vdovi“ in bivši župan na Planem. V največji revščini je šla duša njegova na oni svet.

Zagrebli so ga veliko soboto zjutraj. Cerkovniku so igrale solze v očeh. Izvestno mu je bil v mislih oni prizor, ko ga je bil pokojnik tako odpravil. Daljni občani pa še niso vedeli, da je v vasi mrlič, ker mu ni nič zvonilo. Mnogi so se še dobro spominjali, kakšen je bil pokojnik, in daje tu očitna roka božja. Pisec te žalostne dogodbe je slišal še dolgo potem, ko je bila že žena pokojnikova umrla pri hčeri v mestu, da so ljudje govorili in svarili drug drugega, če se je norčeval kdo s takimi stvarmi: „Glej, da se ti ne zgodi kakor Andrejcu „vdovcu“: Bog ne plačuje vsake sobote.“