Bog je ustvaril Kranjca

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Bog je ustvaril Kranjca[uredi]

Sv. Peter je nekoč zvabil Kristusa čez Ljubelj na Kranjsko. Kranjska dežela je rajsko lepa, Peter se njeni lepoti ni mogel načuditi. Namesto da bi Kristusa pohvalil, ker je dal Kranjski deželi toliko lepot, je godrnjal: »V tej lepi deželi ni nobenega človeka. To je narobe. Ustvaril si paradiž, človeka zanj pa ne!« Kristus je nestrpneža miril: »Peter, nikar ne zahtevaj od mene, naj ustvarim Kranjca! Ne bo dobro in po toči ne pomaga več zvoniti!« Peter pa ni odnehal: »Ustvari nam Kranjca, Kranjca nam daj!« Tako sta prišla na sredino mostu in Kristus se je vdal ter rekel Petru: »Naj bo po tvojem. Brcni v ono konjsko figo!« Komaj je Peter brcnil v konjsko figo, že je stal pred njim korenjak in prisolil Petru zaušnico, da je videl pred seboj kar dva Kranjca. Vrh tega pa ga je še nadrl: »Prmejduš, brcal me pa ne boš!« Peter je buljil v Kranjca, kakor da bi ga hotel prebosti z očmi. Kristus pa ga je potegnil za rokav in mu pošepetal: »Brž jo mahniva nazaj čez Ljubelj.« In tako sta tudi storila.