Bog je pravičen
| Bog je pravičen |
| |||||||||||||
V jasni mesečini peljala sva se s tovarišem po gladkej državnej cesti, sredi žitnega polja. Kmalu pa kreneva v stran v nekoliko bolj kamenit svet in se peljeva proti vasi, ki leži v ozkej, plodovitej dolinici, liki zeleni otok, sredi širnega morja. Na vrhu sva; stopiva z voza in ukaževa vozniku iti z vozom počasi v vas, midva pa postojiva na vrhu, ter občudujeva krasoto divne narave.
»Tukaj rad nekoliko postojim,« pravi mi tovariš, »in gledam lepoto stvarstva božjega, četudi se ljudje ogibljejo tega kraja, osobito ponoči.«
»Zakaj se ga ogibljejo, saj je vender prijetno tu gori,« pravim jaz.
»Poglej tu malo v stran,« reče mi, »tu vidiš globok prepad, imenovan Brinščica, tu je strašen grob hudobnih bogoskruncev, živa priča, kako Bog včasih na hip kazni hudodelce v strašen vzgled vsem hudobnežem.«
»Kaj se je zgodilo tacega?« vprašam tovariša, ,«povej mi natančneje o tej strahovitej Brinščici.«
»Toraj poslušaj,« de on in jame pripovedovati nastopno dogodbo:
»V temni noči je bilo pred dokaj leti; v vasi tu doli bilo je vse mirno, vsakdo je spaval tiho v svojem domu. To noč pa so si izvolili hudobni bogoskrunci za to, da bi oropali župno cerkev tu v dolini. Menda je bila polnočna ura, ko so izvrševali svoj strašni posel. Nihče jih ni videl ni slišal, le božje oko je gledalo na strahovito dejanje. Gori v onej vasi, ki jo vidiš na hribcu, pa so se ravno tisto noč odpravljali vozniki z raznimi pridelki v F.«
Od daleč so zapazili, da je v cerkvi nekako preveč svitlo in čudno se jim je zdelo, čemu bi bila cerkev tako razsvitijena. »Pustim o vozove,« deje jeden izmej kmetov, »pokličimo sosede in pojdimo pogledat, kaj je prav za prav v cerkvi; Bog zna, morebiti je ravno kaj posebnega, župna cerkev je naša mati, katero čuvati je naša dolžnost.«
Pokličejo sosede, ki prižgejo svetilnice, ter gredo tihoma proti cerkvi. Bolj ko se jej bližajo, težje jim je pri srcu, in eden izmej njih reče, da ne sluti tu nič dobrega. Še par sto korakov so bili oddaljeni od hiše božje, kar se zasliši ušesa prodirajoč pisk sem od cerkve, za hip pa beg ljudi po cesti proti temu kraju. Kmetje so hitro spoznali, da so bili v cerkvi tatje, ki so se napravili ropat denar, obleke in svete posode. Urno pospešijo korake za bežečimi hudodelci, češ, ako vjamemo le enega, imamo vse v pesteh, ker bo gotovo izdal vse druge.
Hudobneži tekli so naravnost proti Brinščici, in ker so bili najbrže ptujci, niso vedeli, da je tu tako strahovito brezno, zato so, meneč, da je dolinica, obraščena z drevjem, hoteli pohiteti v varno skrivališče.
Prvi hudobnež priteče do roba prepadne, tal mu zmanjka, in telebi v brezno; za njim priteče drugi, tretji, in vsi popadajo v svoj strašni grob! Kmetje, ki so tekli za hudobneži, so s strahom uvideli, kako je kaznil Bog oskrunjevalce hiše svoje. Pokriževali so se in hiteli v cerkev gledat koliko bi utegnilo biti škode.
Tatje iskali so najbolj denarja, ker pušice so bile vse odprte, a dosti menda niso dobili. Poskušali so pa odpreti tudi tabernakelj in ukrasti svete posode, a tu jih je menda zmotil pisk njihovega stražnika, kateri je bil obenem mrtvaški glas pred strašno njih smrtjo.
Tako je končal tovariš; meni je bilo skoro nekako tesno pri srcu, a vprašam ga vender še dalje, je li se ni nikoli izvedelo kdo in od kod da so bili tatje? »Nikoli se ni izvedelo,« pravi tovariš, »bili so, kakor sem rekel, najbrže ptujci, ker sicer bi bili gotovo poznali Brinščico in bežali raji naprej, ter ne iskali smrti v tem breznu.«
»Sedaj pa pojdiva počasi proti vasi,« rečem tovarišu, »dovolj je te tužne pripovesti.« Zaspal sem sicer ono noč, ali ponoči sem se vender vzbudil, ter premišljal oni strašni dogodek; v duši pa se mi je vzbujala misel: Kako pač čudne so božje poti; včasih dopušča hudobije na videz brez kazni, drugič pa je kaznuje hipoma, da človek nehote mora s strahom izprevideti, kje deluja prst božji.