Bog je
| Bog je: Slika. Fran Saleški Finžgar |
| |||||||||||||
Ko srno obiskovali ob vseh svetih pokopališče, bila sva menda z Grličevim Štefanom zadnja, ki sva zapustila sveto mesto. Mrzla sapa je vela čez tiho grobišče ter ugaševala blede lučke, ki so še brlele po grobeh. Zdelo se mi je, kakor da ugašajo plameni − vroči zublji − ki so čistili dušee v vicah do danes. A molitev, solze in pokora so jih pogasili, da so se popele uboge duše v naročje Stvarnikovo, kjer bodo na veke v nekaljeni sreči uživale večno blaženstvo. − Nemo sva korakala s prijateljem od gomile do gomile. Zatopljena sva bila v pomembne misli, ki nama jih je budila božja njiva. Čitala sva jasno − da nekako čula sva pretresljivi izrek vsega mogočnega Boga, kateri je velel našemu pradedu: »Prah si, in v prah se boš spremenil.«
Že sva prišla do zadnjega groba. Visoka svetilka je gorela na njem in izlivala luč skozi pisano steklo na bogate vence, ki so krili gomilo. Videla sva, kako je uprav pred nama vstala črno oblečena ženska z groba, obrisala si z robcem oči in odšla v temni mrak. Ko prideva do groba, zgane se moj tovariš, iz prsij pa se mu izvije vzdih: »Tedaj si tu!« Zavzet ga poprašam: »Kdo počiva tu?«
»Mesto odgovora se zgrudi na kolena in bridko − bridko zajoče − potem pa šepetaje moli. Nisem ga hotel dramiti. Pokleknil sem še jaz in molil nevedoč za koga.
Za nekaj časa vstane Štefan in mi reče mrzlo: »Pojdiva.«
Voščila sva še enkrat vsem dušam večni mir in pokoj, potem pa sva hitro odšla proti mestu.
Da sem pretrgal mučen molk, prašal sem z nova Štefana:
»Kedo je ondi pokopan, da se tako žalostiš?«
»Dragi moj, povem ti, pa le zato, da si ohraniš vse življenje v spominu nocojšnji večer. Mnogo nevarnostij ti bo še pretilo v življenji − pretilo posebno v pogubo tvoje duše. V vsakem bojo pa se spominjaj prigodbe, ki ti jo pove prijatelj vseh Svetih večer, in zmagal boš.
V grobu, ob katerem sva molila, mi ne počiva sorodnik, ne dobrotnik − tudi ne prijatel.j Imenovati ga morem le znanca. Seznanila sva se v prvi latinski šoli − a prijatelja nisva bila. Jaz, sin lesene koče, bornik starišev, on − sin bogate, meščanske rodovine. Jaz tih, boječ, marljiv, − on razposajen, drzen, brezdelen. Vidiš torej, da se taka značaja nista mogla združiti. Krvavelo mi je srce, ko sem pobiral kosce kruha, katere je sprijen Albert, tako mu je bilo ime, metal po šolski sobi.
Dve leti sva bila skupaj. Potem je pa zaostal in, kakor sem kmalu čul, tudi izostal, čemu bi si bil belil glavo, ko ja imel doma vnege v izobilji. Oče je hotel vzgojili Alberta za premetenega kupca. Zato ga je poslal v večje mesto, da se potrebno izobrazi. − Od tedaj nisem čul dolgo ničesar o njem.
Ko se nekoč vračam skosi to mesto na počitnice — bilo je prav v petek − grem v gostilno, da se nekoliko okrepčam. V »gosposki« sobi je sedel mlad lovec ter obiral mastno pečenko in preganjal dolgčas s tem, da je dražil psa nudeč in jemajoč mu kos pečenke.
Pozdravim gosta, sedem k drugi mizi in pričnem čitati časnik. Točajki pa naročim postno kosilo.
Ko lovec zasliši besedo − postno kosilo − zasmeje − se − satansko se zakrohoče in prisede k meni, vprašajoč me: »Ali si še vedno tako kmetiško neumen, da si ne upaš v petek mesa jesti?«
Jaz sam se kar zgrozil nad toliko predrznostjo. Vender sem se premagoval in mirno rekel:
»Oprostite gospod, jas Vas ne poznam in menim, da Vam ni prav nič mari, kaj jaz jem − kot kristijan!«
»O, me boš pa vender poznal, ne? Albert —!«
Tedaj sem ga sposzal. Spremenil se je mnogo. Na obrazu se mu je bralo, da ima popolno živalsko življenje, ravnajoč se po pravilu: »Jejmo in pijmo, dokler živimo!«
»Albert?« tako sem mu odgovoril, »kdo bi si bil mislil, da si ti, ker si se tako spremenil. Kako se ti kaj godi?« − Hotel sem pogovor zasukati na drugo stran, dobro vedoč, da je prepiranje s tako plitvim in razuzdanim človekom o verskih stvareh prav tako brezuspešno, kot bi se bodel z volom.
»Dobro! Posebno kar se je stari spravil s poti« — tako je govoril o očetovi smrti − »in pa kar nisem več krislijan, kakor imenuješ ti tisto prismodarijo. Ali ne veš, da je vera le za kmete? Olikanec je nima nobeden več, − ker je dokazano, da je to sama sleparija!«
»Albert, to je grozovito, kar govoriš! To je bogokletno!« Tako sem vskliknil užaljen in razsrjen zajedno.
»Ha, ha! Bogokletno! Kako bodeš klel Boga, ker ga ni? Povsodi sem že lazil, po gorah in mestih, po noči in po dnevu − a Boga nisem srečal. Živ človek mi pa tudi ni še nikoli povedal, da bi ga bil videl. Morda si ga ti? Imaš gotovo posebno srečo!«
»Da, videl sem ga, hvala Vsegamogočnemu! Ne sicer iz očij v oči. Pač pa sem videl in gledam vsak dan dela njegovih rok. Če pogledaš neizmerne svetove, ki tekajo po svojih določenih krogih, ali pa če opazuješ najdrobnejšo cvetko − in najmanjšo živalico − vse ti glasno kliče: »Bog je, Bog mora biti!«
Str. 276: nejasno..
A zmagala je milost božja. Na vse moje prigovarjanje mi je rekel samo:
»Po gospoda naj gredó.« Pri tem pa sta mu pritekli dve gorki solzi na bledo lice − dve solzi toplega kesanja.
Alberta so prevideli. In skrajni čas je že bil. Zakaj po duhovnikovem odhodu ni pregovoril nobene besede več. Krčevito je držal v roki sveto razpelo in nepremično zrl v Križanega. Videlo se je, da se borita smrt in življenje. Oko mu je vedno bolj umiralo in se potapljalo v skrivnosti onega sveta. Klečali smo ob postelji in molili. — Kar naenkrat pogleda jasno vàme in spregovori glasno: »Prav imaš, Bog je!« Še en tresljaj, še en globok vzdih in Alberta ni bilo. Drugi niso razumeli, kaj hoče s tem povedati − razumel in čutil sem pa tembolje jaz. Zdelo se mi je, kakor da je že čutil pričujočnost božjo, videl Boga pravičnega sodnika in da je prav v trenotku ko je stopil pred sodnji stol, vsem v svarilo izustil te besede. In tedaj sem spoznal bolj kot kedaj resnico svetopisemskih besedij: »Rekel je neumnež v svojem srcu: Ni Boga!«
Moj spremljevalec je končal. Prišla sva sredi mesta. Vsakega je vedla pot drugam. Segla sva si v roke in slovesno oba zajedno izrekla: »Bog je.«