Bog in pustolovec

Bog in pustolovec Miran Jarc

Izdano:	Slovenski narod 55/263, 267–269, 276, 278–279, 281–282, 284; 1922
Viri:	dLib 263, 267, 268, 269, 276, 278, 279, 281, 282, 284
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Zagonetni prijatelj.

Snoči sem se po mnogih letih sešel na postaji s svojim nekdanjim prijateljem.

Zopetno snidenje s človekom, ki je neko imel pravico čitati celo moje najskrivnejše zapiske, pa ni bilo edini vzrok mojega vznemirjenja, temveč mnogo bolj njegova zunanjost. V spominu mi je ostala njegova nenavadna vitka postava, nemirne temne oči in vedno kakor za beg pripravljene noge, ki so ga vselej zanašale v odljudene goščave, v skrite podzemske krčme in včasih tudi v stranske kapele po cerkvah v našem mestu.

Takrat je bil I. z mano vred ponižen uradnik pri nekem podjetju. Ker sva bila oba v primeri z drugimi posebneža, sva našla vedno pogosteje priliko da zaupnega pogovora, ki je nama bil bogato nadomestilo za vse zabave, na kmetiji so najini vrstniki našli uteho od dnevnega sedenja v pisarni.

Proučevala sva prirodne pojave in zamišljala iznajdbe, ki sva jih v čudni vznemirjenosti Ie slutila, vsled česar so se drzne zasnove ob vsakem resnejšem poskusu, da jih pridrživa, porazgubile v zavite rove misli.

Moj prijatelj pa je moral nenadoma odpotovati na pogreb svojega očeta v H. od koder se ni več vrnil. Nekaj tednov je ostal doma, da je uredil gospodarstvo, nato je pri podjetju zaprosil pismeno za odpust, nakar je vsled okoliščin. ki mi jih je vedno prikrival odpotoval v Ameriko, kjer je ostal do konca vojne. V tej dobi sem živel z zavezanimi duhovnimi očmi in s krinko na obrazu, ostal sem tih in sam in vedno isti do snoči, ko sem se na postaji zopet sešel s prijateljem.

Ko se mi je približal, sem se začudil: ali je on? Njegove prej nemirne oči so sijale sedaj nenavadno ostro in osredotočujoče, da sem moral zmedeno povesiti glavo. Njegovi prej omahujoči koraki so bili zdaj odločni in premočrtni.

Ko mi je podal roko, me je pogledal očetovsko skrbno, da sem se začutil majhnega in slabotnega.

»Ah, ti ...« sem vztrepetal.

»Da, jaz, Deletur!«

»De-le-tur? ...«

»Moje ime je že dolgo Deletur! – Toda to ni važno, ne čudi se. Ime je ime. Važno je, da me opremiš v hotel Eroplan. Tam izveš ostalo.

Nagonsko sem ubogal. Med potjo me je Deletur – Čemu tako ime? – parkrat ostro opomnil, da hodim prehitro, da se preveč upogibljem, da moram kmalu k brivcu in da moj klobuk že porošen, in te opazke so me ponižale, kot da bi na primer kdo komu vpričo njegovega dekleta ali žene dejal: »Ti si umiljenja vreden človek, ker si omejen; idiot si, glej no, tvoja glava ima tako smešno obliko…«

Ko sva s prijateljem stopila v hotelsko sobo v drugem nadstropju, mi je on ponudil stol sam pa je sedel meni nasproti take, da mu je žarnica razsvetljevala le pol obraza, vsled česar je postal njegov izraz še odločnejši, kot iz kamena izklesan.

Prižgala sva si cigarete, nakar mi je on položil roko na rame in me vprašal: »S kom občuješ?«

Naštel sem mu troje imen: nekega slikarja, mehanika in upokojenca, ki se je bavil na svoj posebni način z naravoslovjem in matematiko.

Moj prijatelj se je prezirljivo nasmehnil: »Po the sploh nisem vprašal. Mislim namreč ...«

»Ženske? ...

»Čemu?« je odvrnil malomarno in prekrižal noge, »slabo, slabo znamenje, dragec. Človek pride takole iz tujine v nadi, da mu njegov prijatelj pove vse zanimivosti domačije, na primer kako se razveseljuje in kratkočasi državni krmar, kako se poti dvorni pesnik. ko sestavlja himne za svečanostne prilike. Itd. Skratka, mislil sem, da me nocoj povabiš v visoko družbo, v najvišjo družbo, ti pa veš samo za uboge slikarje, mehanike in kaj vem… eh, neroden človek si!«

Res, v tem hipu sem začutil, da sem neroden Človek. Spomnil sem se, da se tako in tako imenujem, da sem torej čisto svojevrstna oseba, ki sta jo družba in država priznali. ln čudno: zdaj sem se zasramoval svoje osebe. Res, prekratke noge imam in oči – živo sem začutil – prevelike. Kaj sem morda sam tega kriv, sem se potolažil, a v prihodnji sekundi sem pomislil: morda pa sem tega res sam kriv. Prijatelju se nisem upal pogledati v oči in sem v zadregi poiskal vžigalice.

»Saj ti vendar cigareta gori!«

»Ah, seveda«, sem se zmedel, on pa me je dobrosrčno pogledal in zopet segel z roko proti meni. Položi mi jo na rame, sem si rekel in se celo sklonil k njemu, boje se, da me ne doseže. Pri vsem tem pa sem čutil neskončno ponižanje in zazdelo se mi je, da sem mrtva stvar, dasi je v meni zavpilo živo sovraštvo, ki je bilo, kot sem spoznal kasneje, posledica moje pra-laži in kar je menda tudi moj tovariš zapazil, kajti pomiril me je: »Ne igraj komedije, saj si vendar mož! Vrag te vzemi, kaj so ti roke odrevenele? (Zganil sem z rokami in jih preložil, kot bi hotel nasprotno dokazati.) Le brez skrbi! Razumem, po dolgi odsotnosti je vsako svidenje vedno malce vznemirljivo. To že preide. Pa vesel bodi! Nocoj boš še v imenitni družbi. S čimer mi moreš postreči ti, ti bom jaz. (Kaj mi mar za imenitno družbo, sem si mislil in obšla me je tesnoba). Želel bi samo še izvedeti, kje bi nocoj utegnila dobiti na primer njegovo visokost državnega krmarja.«

»Državnega krmarja… Kaj misliš?!«

Na okno so udarjali divji kriki ... Vretje ljudstva, drdranje vozov, bevskanje avtomobilnih siren in zategli Iajež trobent požarne brambe ...

V hipu sva skočila na tlak. Vsa ulica je bila zaježena od besneče množice, ki jo je zadržavalo in mirilo vojaštvo. Bajoneti so jarko bleščali v mirnem svitu obločnic in žarnic in prvič sem občutil neko najgloblje spoStovanie pred temi čuvarji reda in zakona. Premočrtne, z električnimi solnci razsvetljene ulice s pravilnimi visokimi stavbami so se mi zazdele blagodejne varuhinje pravilnosti.

Toda v prihodnjem hip sem se ozrl nad strehe. Vse nebo je bilo v strašnem škrlatnem svitu, blazno kraljujočem nad širnim mestom. ki je zdaj tonilo v oplašujočo neznatnost.

Požar, požar! Deset kilometrov od tod je gorela – petrolejska tovarna!

Valovi množice so vedno bolj naraščali, kipeli, vreli. Sami divji obrazi ... v očeh odsev poblaznelosti… žugajo če pesti ... nerazumljivo tuljenje ... vmes pa rezki klici vojaškega poveljnika: »Nazaj! Nazaj!«

A čez par trenotkov so zažvenketali prvi streli v zrak. Ljudstva se ie polastila besna groza. Del množice se je zagnal v beg – najin voznik je z največjim naporom rešil kočijo in nagnal konja nazaj, del množice pa je začel boj z vojaštvom. Po zraku so siknili kamni.

Z nagonsko odločnostjo sva se prerinila do vrat visoke palače, ki so bila odprta.

II.

Pri proroku.

Skočila sva v vežo, da počakava, dokler se ulica ne pomiri. Za vrati je stal postaren mož, ki so se mu nenavadno močno tresle roke. Z drhtečim in hripavim glasom je naju povabil, naj stopiva hitro na varno, kajti v tem hipu so se zunaj razlegll kriki ranjenih. Skozi zamrežena steklena vrata sem še videl vrtinčasto kepo zgnetenih gruč. Še sem slišal starčeve vzdihe: »Bog se nas usmili«, nato pa sva s prijateljem naglo sledila možu, kl je naju odpeljal po temačnih stopnicah navzdol v ozek hodnik, katerega je dremotno razsvetljevala že izrabljena žarnica.

»Bog se nas usmili!«, je jadikoval starec, »zdaj se pričenja ... zdaj se pričenja ...« »Kaj? Kaj? Govorite no!« sva vzkliknila oba hkrati.

»Pričenja se, kakor je pisano… »

Moj prijatelj se je zasmejal. dasi je bil, kot sem začutil, njegov smeh prisiljen:

»Povejte vendar, zakaj vse to na cesti? ...«

»Petrolejska tovarna gori, neki delavec jo je baje zažgal. Vodstvu so se uprli ... Pravijo, da po naročilu nekega tujega voditelja ... papirje so našli ... kruha nimajo ... kruha nimajo ... A to, gospoda, je samo dogodek? Menita, da je to samo dogodek? Jaz ne ... star sem ... ne, to niso navadni, vsakdanji dogodki ... he, he ... v zraku diši po krvavih rožah in po modrih gozdovih, ki jih vidi samo naše srce ... iz krajev, ki se po njih sprehajato duše naših očetov, vejejo vetri ali ne vidite kako plašno šelestijo srca ljudi ... kot listi v poznem poletju ... v nočeh slišim viharje. nekaj mi pravi, da to vrešče duše padlih milijonov… tudi moj sin je med njimi ... Bog se nas usmili, Bog se nas usmili ... Gospoda, zdaj sta pri meni. Počakajta tu, dokler se ne pomirijo.«

Po teh besedah nam je čudni mož odprl nizka vrata in vstopila sva v neko kleti podobno podzemsko izbo, iz katere je puhnil težek vzduh.

Skoro tik pod stropom je bilo utesnjeno s pajčevinami prepreženo, omreženo okence. Izba je bila na prvi pogled skoro prazna, kajti starec je imel očividno svoje ležišče ob steni na že gnijoči slami. Ob zglavju je stal polomljen stol, na katerem je ležala debela, stara knjiga. Na steni je visel nenavadno velik črn križ. V kakem nesoglasju s tem puščavništvom pa je bila bela, žolto pregrajena postelja ob nasprotni steni, nad katero je bila obešena slika Afrodite. Zraven sta se svetila umivalnik, poln najrazličnejših steklenic z dišavami, in pa čisto nova omara Pred njo je na tleh ležal kup knjiig s kričeče barvanimi platnicami. Menda je starec uganil moje tiho začudenje, kajti hitel mi je pojasnjevatl:

»Tisto, veste, ima moja hči Anita. Pri gledališču je. Visoko se nosi, toda z mano je dobra. Jaz sem revež, gospodar je z mano usmiljen, saj ve, da sem že star. Pometam in poslom pomagam v drvarnici. Hčer pa vidim bolj redko, pozno ponoči se vrne od predstave, a zjutrai, ko še spi, grem že na delo.«

Mož je govoril tako vedno. da se mi je zamislil. Ali čuti to vnebovpijoče nasprotje med svojim slamnatim ležiščem in med mehko pernico bole postelje, med Križanim in Afrodito?

Moj prijatelj pa je zamahnil z roko in lica so se mu razširila v nasmešek, ki je morda veljal meni.

Starec je bil v mučni zadregi, ko nama ni mogel ponuditi sedeža, in se je otročje opravičeval. Nato je segel po oni debeli knjigi na stolu in jo odprl. To je bilo Sv. Pismo.

»Skoro vsak večer čitam iz te knjige,« je začel, »kake modrosti so notri! Tu je pisano o vsem in vse. Včeraj sem bral o vesoljnem potopu. Morda se mi bosta vidva, ki sta iz palače, smejala. Danes jih je malo, ki se ne bi temu smejali… Da, o vesoljnem potopu ...«

Hipoma je oživel.

»Čujta, ali ni tudi zdaj tako… ta-ko kot pred vesoljnim potopom? Počakajta, preje sem pa bral to-le… potem pa mi je poulično divjanje prekinilo čitanje. Glejta. to sem bral.«

In mož je pokazal na poglavje iz Razodetja. S tresočim se glasom je čital:

»In videl sem, ko je odprlo šesti pečat in velik potres je nastal in solnce je počrnelo kakor raševa vreča in mesec je postal ves kakor kri in nebeške zvezde so padale na zemljo, kakor trebi smokva svoje nezrelo sadje, ko jo trese velik veter. In nebo je izginilo kakor knjiga, ko se zvije, in vse gore in vsi otoki so se premaknili s svojih mest. In kralji zemlje in velikaši in vojaški poveljniki in bogatini in mogočniki in vsak hlapec in svobodnik so se skrili v jame in skalne razpokline po gorah, in so rekli goram in skalam: Padite na nas in skrijte nas pred obličjem Njega, ki sedi na prestolu, in pred jezo Jagnjetovo, kajti prišel je veliki dan njiju jeze in kdo more stati? ...« Mož je čital v gorečem vzhičenju, zadnje besede pa je zamišljeno ponovil: »…kajti prišel je veliki dan njiju jeze in kdo more stati, kdo more stati? ... Bog se nas usmili, nas vseh, najbolj pa vas, ki se še ne bližate domovini očetov, vas, ki morda še dočakate dobo, o kateri pravi apostol »in v tistih dneh bodo iskali Ijudje smrti, a je ne bodo našli in želeli bodo umreti, a smrt bo bežala od njih ... to bo za vladanja kralja brezdna, Abadona,« to bo doba, o kateri je tudi pisano: »In nastanejo bliski in glasovi in gromi in velik potres nastane, kakršnega ni bilo, odkar so bili ljudje na zemlji, tolik potres, tako grozen! In mesto veliko se raztrga na tri dele in mesta narodov padejo in Babilon veliki je prišel v spomin pred Bogom, da se mu da čaša vina srda in jeze njegove. In vsi otoki so bežali in gora ni bilo najti. In toča velika, kakor talent težka pada z neba na ljudi! In ljudje so preklinjali Boga zaradi šibe toče, ker silno je težka bila šiba njena.«

Po teh besedah se je starec sključil, kot da prisluškuje, in zamrmral je: »In danes na ulici? In vsa zadnja leta?« Nato pa je nenadoma ostro premeril mojega tovariša in mene od nog do glave in naju srepo pogledal v oči, rekoč: »Povedal vama bom tako, kakor bi moral brat bratu, ki ne poznata Iaži. – Vaša volja (pokazal je na mojega prijatelja) je kakor hrast, ki raste kvišku in se ne upogne. Vaše roke so že često potezale usodo, na kateri so viseli Ijudje kot papirnati možički na vrvici. Oči vam niso bile nikdar zasolzene, zato pa je na vaših licih že dostikrat igral leden nasmeh. Bojim se za vas, gospod!«

Moj prijatelj se je nasmehnil v čudni zlobi: »Bojite se zame, ki potezam ljudi na vrvici njihovih strasti? Ha!« 

Starec pa se je mirno okrenil k meni: »Vaša volja, gospod, pa je kakor skrivenčeno deblo bolnega drevesa. Roke imate mehke in ko svila bele; morda so v duhu gladile ženske lase; iz oči vam berem, da močno trpite, toda verjemite mi, ženska ni vredna vašega trpljenja, kajti pripraviti se boste morali na vse bolj pekoče bolesti in bodite čuječi, kajti rešeni boste, ker ste dobri!«

Ob teh besedah me je pred starcem obšel strah. Začutil sem, da sem postal čisto odvisen. Če sem se preje protivil gospodstvu svojega prijatelja, me je pa ta mož še boli razburil, saj mi je naravnost napovedal pot bodočnosti in mojo sedanjost čisto pravilno razkril, bodisi, da jo je uganil, ali pa res čudežno videl.

Bil sem razgaljen, prazen. V duhu sem se opotekal kot oni, ki se mu maje zemlja pod nogami. Da, zemlja se mi maje, sem ponavljal, temelj, ki sem ga gradil vse svoje življenje, se je ob teh navidezno malenkostih, a zame usodnih sunkih začel rušiti ...

V tem hipu sem začul moški klic od zgoraj: »Mrak! Mrak!« Starec se je zganil: »Gospoda, oprostita za trenotek! Kočijaž Komljanec me kliče ...« Mož je vzel svetiljko in stopil k vratom in tudi midva sva mu sledila. Prišli smo na vrh stopnic, kjer nam je prišel na proti oni kočijaž, ki se je naglo približal starcu:

»Gospodična Anita mi je naročila, da je ne pričakujte, kajti iz gledališča se je odpeljala na neko slavnost v »Evropo«.

»Je zunaj že mirno?« je vprašal moj prijatelj.

»Zdaj so jih ugnali. Po mestu je tiho, pa. Bogve, nekam čudna je tišina ... Ravnokar sem srečal gručo vojakov, ki so gnali trop uklenjenih delavcev ...«

Moj prijatelj je postal vznemirjen in se začel od starca poslavljati: »Zbogom, mož, midva zdaj že lahko odideva. Hvala vam za sprejem in – za prerokbe. Srečno!«

Ko sva odšla, sem se nehote poslednjič ozrl za starcem, ki je imel proroški izraz. V tem hipu se mi je zdel kakor ogromna skala, moleča iz ognjenega morja, ki sem se začel vanj potapljati. Neprestano so mi v mislih šumele njegove besede:

»Bog se nas usmili, najbolj pa vas, ki se še ne bližate domovini očetov ... rešeni boste, ker ste dobri«

Ko sva s prijateljem stopila na ulico, se me je polastila hipna slabost, toda on me je priganjal, naj se podvizam: »nocoj morava še na tisti ples v »Evropi«, sejo sva že itak zamudila.«

Zavila sva v drevored.

»Prosim te, sediva. Vsaj nekoliko truden sem!« Moj prijatelj je pogledal na uro in ker še ni bilo preveč pozno je ugodil moji želji. Skozi vrhove dreves je na naju sijala mesečina kot nekoč. Začel sem govoriti:

»Glej, do tvojega prihoda sem živel kot človek, ki ve, kaj mora delati čez dan in se na večer nasrka gozdnega zraka in nagleda zarje. V duhu vidi valovanje morja, blesk pristanišč, na katere se zgrinja noč; omamlja ga godba vonjev in smeha na promenadi, v gledališču; za okni, skozi katera pada na ulico mehka rdeča ali zelena luč, sanja resnične romane in zvoki vijoline, ki jo spremlja klavir, pričarujejo vdajajoče se lase deklet in šumenje kril. Toda človek gre dalje in v srcu mu ostane melodija kot svet spomin, ki ga boža, kadar umira v zaprašenem vzdušju pisarniških kletk. Tak človek le redko premišljuje, včasih morda vzame v roke knjigo kakega pozabljenega lirika in redkokdaj se vpraša zakaj in čemu to življenje?

In če je toliko radoveden, prebira v nočeh naravoslovne knjige in njihovi odgovori ga zadovolje. Morda hodi v nedeljah k masi, ker mu je ta navada drag spomin na mladost. Tak sem bil do zadnjega časa tudi jaz. Glej, pa sem se. Bog ve kako, začel spraševati – morda ob prav malenkostnih prilikah: zakaj sem, recimo, danes ozlovoljen in potrt, morda celo brezupen, drugič pa spet vriskajoč in močan, da bi razveselil ves svet.

In tudi sem opazoval, da se v ožjem pogovoru s človekom ves spremenim. Nad tem se čutim vzvišenega in oblastnega, pred drugim sem ponižen in boječ. Skratka, polagoma je v meni dozorela zavest, da nikakor nisem ločen, docela zase bivajoč človek, temveč le kapljica v morju človeštva in med mano in soljudmi sploh ni meja. Telo? O, kako navidezna meja! V resnici nas vse druži neko nevidno vodovje in ob koncu koncev ... o, veš ... zadnja čaše sem doživel marsikaj, kar mi je narekovalo trditev, da v čudnih, zagonetnih trenotkih življenja človek sploh sebe kot poedinca ne čuti, temveč se mu zdi, da je prelit v vse stvari in ljudi, da vsi vedo zanj in on za vse ...«

»To so prav lepe stvari!« mi je odvrnil prijatelj, ki se ni ob mojem razlaganju samo dolgočasil, ampak mu je bilo to govorjenje celo zoperno, kajti pristavil je: »Raje mi povej, koliko zvezd si že vsul raz nebo. Kako diven je ples utrinkov v poletnih nočeh!«

»Jaz ne sipljem zvezd.«

»Tebi sije samo ena, he?« 

»Samo ena! – Toda, kaj si si mislil ob mojem pripovedovanju?«

»Mislil sem, kedaj že priromaš do konca. Rad bi že bil v »Evropi.«

Ko sva vstala, je zaključil svoje pripombe: »Dve uri sva zdehala. Oni ramovš na cesti pa je bil prav slab začetek zabave. Hitiva, da si poiščeva tečnejše hrane za telo in dušo!«

Po vsem tem sem se zdajci začutil ne samo pomirjenega, temveč celo brezskrbno veselega. Morda je k temu preobratu največ pripomogla moja od krita samoizpoved. Svet se ruši? Morda je bila ta misel le plod prerazgrete domišljije, ki so jo podnetili dogodki na ulici in obisk pri onem starcu. Kajti še je sijala – ona, samotna zvezda; človeška roka je zaman rezala po njej, le moje srce je razprožalo v tihih nočeh vonje kadila do nje daljne, neznane, nedosežne ...

»Evropa!« me je prebudil prijatelj in pokazal na petnadstropno palačo, vso v električnem sijaju. Pred visokim vhodom so gomazell prihajajoči in odhajajoči veseljaki.

Krohot ... šepet ... petje… odjeki godbe… vali vonja cvetic in dišav… vrisk reflektorjev na čakajočih avtomobilih ... in to ogromno poslopje je tudi naju hlastno pogoltnilo kot žareče zmajevo žrelo.

III.

EVA.

Ko se je moj prijatelj razgledal na oživljenih stopnicah, mi je šepnil:

»Moja ura še ni prišla, toda vsekakor se že zdaj morava pripraviti na poslednjl ples mask.

»Kakih mask?«

Toda takoj sem že videl, da ga je moje vprašanje po pravici ujezilo, saj je pričalo o moji nesposobnosti za pogovor v prispodobah.

Odšla sva v malo jedilnico, kjer se je dolgočasilo troje gospodov. Pri mizi mi je prijatelj razgrnil svoj brzojavno kratki načrt: »Za nekaj časa te pustim samega, ker moram poiskati nekega, znanca. Ne bodi radoveden, vse izveš pravočasno.«

Po teh besedah se je Deletur umaknil iz sobe, jaz pa sem srkal čaj in skušal odmotati zagonetko tega večera, kajti vedno bolj so se mi dozdevali ti dogodki neobičajni in v neki čudni zvezi z menoj samim, ki sem z napetostjo pričakoval izida te noči.

Mahoma me zdrami glasna družba gospodov in dam, ki so se vsi razgreti razvrstili ne daleč od moje mize.

»Indijska svečenica, ha, ha!« se je zakrohotal trgovec Baš, »čuvarica svetega ognja!«

Gospodična je debeluha švrknila s prstom po licu, da se je gorostasnež še prosteje zasmejal: »O, tako plačilo?! Resnica je res mati nehvaležnosti!«

»Besede, besede, besede!« se je čmerno oglasilo in hrbet se je zmajal: »počastimo raje našega častitega Baša, velikega dobrotnika vdov in sirot. Pravijo, da bodo nad našo Sodomo poslali žveplo… prosim vas, kdo se sploh drzne žveplati in pepeliti take odrešenike, kot je naš veliki Baš ...«

»Molči že!« se je oglasil trgovec. »Naš častiti Baš, ki je izvolil skloniti se do teh predmestnih umazancev in brlogarjev! – Sicer veste, gospodična, (zdaj se je glava nagnila k zlatolaski). Baš je falot, čujte, falot je… iz svojega ne daje ...«

»Ka-aj?!« so se debeluhu zabliskale oči: mož je prebledel. Oni pa je nadaljeval svoje zbadljivke s sovražnim nasmeškom. Zlatolaska se je vsa nemirna ozirala po družbi, ki jo je vedno bolj razpaljal sprva neznatni prepir. Iz hrupa in trušča besed in vikov sem začul njen vsklik: » ... ah, dovolj, dovolj, nehajte… nehajte… pustite me… vi vsi ste strašni, strašni ...«

Ko se je okrenila, me je zasekalo v dušo, da se mi je zavrtelo. Bila je – ona.

Ona – med njlmi!

Toda nisem se še utegnil osvestiti, ko sem kot skozi duhovno moglo videl, da se je nad mizo nagnil rdeč. Zabuhel obraz in v istem hipu je plosknila roka po licih gospodu, ki mi je kazal brbat. Kriki… ropot… ženski klici…

Zavedal sem se šele v zmedenem roju, ko sem rešil – zlatolasko…

Na vpitje so prihiteli Ijudje In hipoma je bila majhna soba v vrtincu zmešnjav. V meni so si vsi prizori sledili v mrzlično naglem teku.

Vonj njenih las… toplota njenih mehkih laktov ... prepirajoča se gneša ... tesno oklepanje veselih parov, zdaj bušni, zdaj pritajeni zvoki orkestra ... zvenk črepinj ...

Jaz pa sem z zlatolasko odhitel, ne meneč se za njeno družbo, v čajnico poleg velike dvorane.

Bila sva sama.

Rdečo zofo je oblival svit s rdečim senčnikom zastrte žarnice.

»Gospodična, pozabite na dogodek ...

»Ah, kaj, takih prizorov sem vajena. – Toda, kako se imenujete vi, moj čudežni rešitelj?« se je čarodejka zasmejala in prekrižala noge.

Na moj odgovor ja pristavila: »Meni pa recite Anita!«

Anita! Ona iz podzemskega brloga, hči onega proroka?!

A že me je prijela za roko in se vnovič zasmejala: »Hočete biti moj prijatelj? Tako svetniški ste. Naj vas nazivljem Alojzij. – No, čemu ste tako zardeli? Pripovedujte mi kaj… Ali ste dolgočasni, gospod Alojzij!«

Hipno je umolknila in se zagledala v smer, odkoder so valovili zvoki godbe, vonjav in radosti.

Nato se je zleknila nazaj in vzdihnila. Toda že v prihodnjem trenotku se je spet nagnila k meni. Njene noge so se dotaknile mojih… na čelu sem začutil drhtaj njenih Ias… moja roka se je oprijela njene ...«

»Anita!«

Ona pa me je hladno pogledala in se odmaknila od mene.

»Anita!« sem šepetal, »daljna zvezda na nebu, ki se boči nad mojo samotno stezo! Kadar je tvoj soj dahnil na moje oči, me je uspaval v brezčasnost; vrtovi, ki jih ni v nobeni deželi, palače, odete v mesečinski šum fontan, kakršnih ni imel nikoli noben kralj, godba, ki se morda poraja le ob dotiku najvišjega zemeljskega vrha z vzdušjem vsemira, obupno lepa groza, ki te premrazi, ko se nagibaš nad tisoč metrov globokim prepadom, pobesnelost plešočih dervišev, zmagovitost iznajditeljev, solnčni mir vztočnih zamaknjencev. Anita, Anita, vse to mi ustvarjaš ti, ki si že davno umrla, ki morda nikoli živela nisi, in si le zagoneten odsev nekih pokrajin, odetih z davnim domotožjem moje škrlatne duše… Anita, Anita!«

Nasmehnila se je: »Dragec, tudi drugi so mi tako govorili, samo da so tvoje besede bolj nove in nenavadne.«

»Tudi drugi, drugi?!«

»Kajpak. Mnogo jih je bilo in vsi so lagali. Ej, ti, ljubček, smiliš se mi ...«

Nato sva govorila dolgo o najinem dosedanjem življenju.

Ona mi je pravila o gledališču, potovanjih, o visokih družbah… o svojem domu mi pa ni ničesar omenila.

Toda ves pogovor je bil medsebojno prikrivanje, igračkanje ... laž. –

Pri nekem hipnem odmoru me je ledeno pogledala in – potem molčala.

»Anita, zakaj ti postala taka?«

»Taka?« »Tako tuja… prej pa ...« 

»Že očitaš! – Dragec, škoda, da si prišel z mano v stik. Dokler si sanjal o meni, nisi imel vzroka očitati…

»Nisem imel?.. Nisem ...«

In prijel sem jo za roko in jo nagnil k sebi.–

In ona se mi je vdala vsa, vsa ... Tedaj mi je roka omahnila in zdrsela do njenih čeveljčkov ...

Prsti so mi omamljeni drseli po nitkah njenih nogavic kot po pretankih strunah ... in zagorel sem v žoltih plamenih.

Anita se je sunkovito dvignila in odstopila za korak. Bolestno sem omahnil in zakrilil z roko za njo ...

»Ha, ha!« se je strupeno zasmejala, »ti zamaknjenec, kaj si obnorel! KlepečeŠ o zvezdi in vrtovih in mesečini, v resnici pa si žejen mojih rok, mojih nog, mojega telesa! Če si res svetnik božji, mi raje pridigaj, kajti še dolgo nisem imela prilike, kratkočasiti se s tako boječim zaljubljencem!«

»Ne!«

Kot da sem se prebudil iz dolgega sna, ki me je morda varal že vse življenje…

»No, pripoveduj mi kot svojemu prijatelju!« se je sladkala.

»Ti si ženska!« sem siknil v razpaljeni jezi, a skoro nato bolestno zaprosil:

»Anita, pridi, pridi!

»Da, ženska sem, vem! Ne zvezda, temveč mrtva stvar, umetna, prepotrebna priprava. Lažete, vsi lažete in ti še najbolj podlo. Besede iščejo zvezdo, roke nogavico!«

Toda ne, nisi lažnik, ubožec si, revež si, kot ste vsi, ki vas draži in mami ženska, dokler ne omahnete trudni in bolni ob njenih nogah. In še kadar jo ubijate, se vam smeje ona-zmagovalka!«

Moja duša se je vedno globlje potapljala v kalnih vrtincih šumečega ognjenega vodovja in kot skozi meglo sem videl žolte plamene, ki so jih bruhale vse štiri strani sveta. Vonji mila in dišav, daljna godba, zemlja, hiše, drevesa, žival. Človek, umetnost, veda in religija. Vse je utonilo v tem vele- požaru, ki je zaplesal okrog mene kot najviharnejša simfonija.

Žena! Žena!

Kot blazen sem vzdrhteval pod strašno veličino ognjenih črk na svodu vesoljstva: Meso!

Moje telo je slavilo svoje prebujenje in vstajenje s smrtnim plesom. –

In potem je škrlatno donebesno morje pobledelo… vseokrog se je zgrnila tišina… in name je padla vsemirska noč. –

Tedaj pa je vzniknila iz tal ženska, Eva. Njena blesteča podoba je zrastla do neba. Roke je razprožila proti vzhodu in zahodu ... vladarica med zemljo in nebom.

Kot v polsnu sem začutil grozo.

Tedaj so v meni prvi zarožljale verige uklenjenega duha!

A še komaj sem se zopet zazrl v nadnaravno videnje, se je vesoljna ženska vedno bolj ožila in vedno ostrejši so postajali obrisi dveh pravokotno se sekajočih brezkončnih premic, navpičnice in vodoravnice, dokler nisem vztrepetal pred strašno veličino križa..

Ko sem se zavedel, je stala Anita pred mano in zrla proti dvorani.

Tedaj sva začula korake, vstopila sta dva gospoda. Prvi, prihuljen mladenič, je pristopil k Aniti in jo poprosil za ples. – Odšla je ž njim. Še se je smehljaje ozrla za mano in mi vrgla k nogam rožo v spomin na to rdečo uro…

IV.

Neobičajna partija šaha.

Drugi gospod, ki je ostal pri meni, je bil učenjak Igla; bil je videti precej izpremenjen, njegove krtove oči so bulile prazno v negotovost, trščato telo se je boječe zibalo in Ie še obilna brada je spominjala na moža po dnevu.

»Oprostite, gospod,« me je zmedeno ragovoril glasoviti znanstvenik, ki sem ga imel nekoč priliko poslušati na nekem Ijudskem predavanju, ko je s prepričevalnimi dokazi podiral mojo in zavzetih slušateljev, meščanov in delavcev privzgojeno sliko o svetu na podlagi katekizma. Takrat me je popolnoma obvladal in zdel se mi je silno globoko misleč človek. Njegova knjiga modrosti so bile Häckelove Welträtsel.

»Oprostite, moj gospod, dr. Igla. Truden sem ...« je zajecljal in se vsedel na stol poleg zofe. Pogladil si je brado in zavzdihnil.

Možu se je poznalo, da je mnogo pil, ne samo vina, temve tudi bolesti.

Kar je prisedel k meni in mi začel govoriti v pretrganih stavkih, ki jih je vezala valujoča nit šumov in zvokov iz bližine.

»Ne poznam vas. Morda sva se že često srečala. Vseeno. Včeraj, na primer, vas še niti pogledal ne bi, ne morda iz napuha, ampak, ker do včeraj nisem vedel za živa bitja. Tudi sebe sem smatral za najumestnejši proizvod slepe prirode, ki živim zato, da računam. ln ker sem videl vedno Ie mrtvo stvarstvo, sem bil tudi sam mrtev in od desetega leta dalje do petdesetega ostal vedno isti. Življenje je zame obstalo.

Zdaj pa se mi je zmedlo, ker sem prvič pogledal v žive vrtince in slapove!

Ali verujete. da sem poročen in imam tri otroke?«

»Vem, gospod profesor.«

»Slučajno veste, da; toda če bi ne vedeli, bi ne verjeli in sam sebi se čudim, ali je to sploh res. Oznanjal sem mrtve številke. in ker sem bil sam številka, sem bil zadovoljen.

In sem govoril, da ni Boga. da je sploh vse stvarstvo proizvod nagonske prirode.«

»Mnogo ste jih z dokazi prepričali!«

»Ha, mnogo! Ne očitajte mi tega. Raje recite, »mnogo ste jih pohujšali!« Ha, moji dokazi! Sploh dokazi! Toda zadnje čaše se mi je vedno pogosteje pripetilo, da sem se sredi gluhe noči prebudil – morda za celo uro, ali Ie za deset, pet minut, za trenotek, kaj vem – in sem se zgrozil, ker sem se videl ob prepadu brezkončne praznote. Slabotnega sem se čutil.

Poslušajte: v strašnih dolgovih je moja družina, stanovanje moramo čez dva meseca zapustiti, moja lastna žena se mi odtujuje, morda se mi je že prej pa tega uvidel nisem; moj najstarejši sin Milan je postal klatež, ničvrednež, tat! Vsi se mi umikajo, ker se boje mrtvaškega diba, ki ga razštirjam po vsej okolici. Oni žive, jaz sem mumija. Ne, ne, tudi jaz živim, od onega hipa živim, ko sem se zavedel trpljenja ... razumete ...«

»Razumem.«

»Ne, ne razumete me, sicer me ne bi poslušali s takim nezanimanjem ... Morda tudi ne znam več človeško govoriti. Skratka, povejte mi nekaj, odgovorite mi, odgovorite mi, prosim vas ...«

Mož je trepetal v veliki razburjenosti.

»Prosim vas, povejte mi: ali ne čutite nekega strašnega neskladja med hladnim računanjem, ki mi je bil cilj – o, kako bedasto! – nekega življenja in dejanjem in nehanjem moje družine, sploh drugih ljudi in tudi mojim, v kolikor je važno za takozvano srečo?«

»O, razumem vas: neskladje je ...«

»Ne recite, »razumem vas,« to je nemogoče, temveč »sočustvujem«. ln povejte mi, kaj je važnejše: ali računanje, ki je samo sebi namen, ali požrtvovalno delo za družino?«

»Požrtvovalno delo za družino!«

»Vidite, tako je. Kako mirno ste mi povedali to veliko skrivnost, vi, ki niste določevali zvezdam poti, ki se niste oholili razlagali skrivnosti življenja, čeprav ste živeli. O, zdaj vem: ni važno, tako obleko nosi človek, tudi ne, če je popisal skladovnice knjig: temveč važno je, da dela v Ijubezni do bližnjega. Kaj vam ni vere v mojo znanost omajalo dejstvo, da sem se vam razgalil in da sem se moral nasloniti na vas? Tu, tu nas zapusti vsa učenost in znanost in v takih obupnih trenotkih spoznamo, da smo v resnici vsevedni. Da, prave vede nam manjka!«

Profesor se je bil sklonil prav blizu mene. Njegov obraz je bil mrtvaško bled in izsušen, Ie v očeh mu je slabotno odsevalo prebujajoče se življenje.

Skoro šepnil mi je: »Pred tremi dnevi sern zapustil svojo predavalnico. Ne smem se več mrtvičiti. ln zdaj sem kakor Don Quichote, ki je prepozno spoznal, da se je boril z mlini na veter. Kaj nanj začnem? ...«

Mož še ni skončal svoje pretresljive izpovedi, ko se je iz dvorana privalil plaz bučnega smeha in vpitja.

K nama so pridrveli trije meniško oploščani veseljaki, vihteči na vrvici pritrjeno staklenice kot kadilnice. Iz njihovih zmedenih vzklikov sva izvedela, da se bo tam pričela neka nenavadna igra. Posrečilo se jim je namreč poiskati znanega mestnega čudaka, bebca Hijeronima, ki ga poulični otročaji vedno dražijo: »Jona, povejte nam spet o zmaju Antikristu, ki so skriva v starem gradu!« In ubogi revež jih zabava z brezvezno storijo, ki so jo spletli njegovi razkrajajoči se živci.

Zdaj pa se je izvolila s tem mesečnikom, ki ga je menda neki veseljak privedel s ceste, pokratkočasiti tudi najvišja gospoda, ki so ji oči že bulile, pretežke od vseh ostudnosti, na katerih so se napasle, roke in noge pa se ji opotekale in omahovale kot živčevje, ki ga je ovinil duh teh živalskih teles.

Oni trije menihi so naju pograbili in znašla sva se v bleščeči dvorani. Ob obeh stenah sta šumeli dve gosti vrsti radovednežev, ki so spominjali na človeka le še po svojih oblačilih in iskrečem se zlatu verižic, zapestnic in obeskov.

V ozadju na odru za godbenika je za črno pregrnjeno mizo stal v črnem plašču in s papirnato krono na glavi – bebec Hijeronim in topo zrl po dvorani. Na vsaki strani miže sta klečala po dva svečenika, ki sta se globoko priklonila ravnokar pristopivšemu trgovcu Bašu. Ta je dvignil steklenico šampanjca in pozdravil množico:

»Živeli zbranci in izbranci! Ura veselega življenja se bliža koncu in vsi bomo pospali. Oni prorok pri mizi pravi, da bije svetu zadnja ura. Oho, zadnja ura! (Smeh, ploskanje.) Bog je zbežal od nas! Jaz pa sem sklenil, da ga spet vjamemo. Oni prorok tam je – Bog sam. Ste zadovoljni? (Odobravanje.) Dva izmed vas ga bosta lovila; prosto mu, kdor se javi sam. Prvemu bo ime Clemenceau, drugi pa naj bo. recimo, pustolovec. (Živijo, živijo!) Toda, gospoda, predno vam razložim načrt igre, vas prosim, da poslušate našega proroka! – Hijeronim govori!«

Mož pri mizi je molčal. Kljub tema, da so ga vzklikajoč prosili, ni izpregovoril niti besedice. K njemu so pristopile celo gospodične in ga kot metuljčki obletavale, on pa jih je gledal brezizrazno in nalikoval egipčanski sohi.

Približale so se mu tudi gospe, a vse zaman.

Zdajci pa se je norec začel kremžiti, si prikrivati obraz z rokami in je hotel celo uiti.

Trgovce Baš se je sklonil k njemu ga pomirljivo pobožal in mu nekaj pošepetal v uho, kar je moža vidno potolažilo. Koj nato je namreč pričel peti z drhtavim in hripavim glasom:

 
Bo prišel čas, ko še gore
se bodo tresle kot ljudje,
o, božja kazen doli gre.
O, božja kazen doli gre ...

Te stihe je bebec venomer in vedno tišje ponavljal, dokler ni obmolknil. Občinstvo je napeto pričakovalo, kaj se bo zgodilo, a že se je oglasil debeli trgovec: »Pozor, to je šele začetek, zdaj pride na vrsto igra. Šahirali bomo. Dvaintrideset figur se vas naj javi in dva igralca, Clemenceau in pustolovec. Oba kralja bo predstavljal naš Hijeronim, to bo Bog. Kdor vjame Boga, ga nagradimo z najlepšo gospodično!«

Šum ... viki ... ploskanje… vihar smeha… udar bobna… godba…

Tedaj pa me nekdo nagovori. Bil je nadpaznik smodišnice. Skrajno sem se začudil, ko sem zagledal zasoplega in prestrašenega poduradnika, ki mi je v hitrici rekel: »Hvala Bogu, da sem našel vsaj vas. Toda kje je ravnatelj?

No, da sem le vas dobil. Takoj pojdite z mano; v veži vam vse povem!«

Mehanično sem ga ubogal in mu sledil, prerivajoč se skozi pisano gnečo.

Šele zdaj sem se spomnil, da sem pozabil na ubogega profesorja. In kje je Anita, Anita?!

Množica se je razdelila v dva oddelka. Najbrže so že začenjali igro ... Zdajci pa sem se domislil svojega prijatelja Deletura, ki me je že v začetku zapustil brez pravega vzroka. Kje je on?

Toda z nadpaznikom sva bila že pri vhodu. Iz spodnje veže je nekdo poklical »France«. Po stopnicah je pritekel natakar…

Nadpaznik mi je razburjeno pomolil kos papirja, ki sem ga takoj razvil in prečital. Toliko, da se nisem opotekel. Petrolejsko tovarno so zažgali komunisti, to mi je bilo znano. Toda nadalje! Straža pri veliki smodnišnici je prijela dva sumIjiva neznanca, ki so jima prihiteli na pomoč trije zakrinkani možje. Eden vojak ranjen ... smodišnica v nevarnosti! ... Ravnatelj Krmar bi moral biti po predpisih to noč v svoji pisarni. On pa je tu na plesu. Če se kaj pripeti?! Ravnatelj!« 

»Takoj poiščite gospoda doktorja in hitite z njim v pisarno!

Takoj, prosim vas!«

Nadpaznik je odhitel. –

Misli so mi preburno bečale. Živo sem spet videl strašni odsev požara v petrolejski tovarni.

Po ušesih mi je spet grozeče odmevalo preziranje pouličnih tolp in streli vojakov.

Prvaki pa veseljačijo!

Ali sem jaz kaj boljši?

Kje se mudi Deletur, kje ravnatelj?

Ravnatelj!

Hitel sem nazaj v dvorano in sem takoj pri vhodu vprašal nekega znanca, če je morda kje videl dr. Krmarja, nakar mi je ta pokazal proti okrepčevalnici: »Pred par minutami sem ga videl tam v družbi neke dame ...«

Ko sem vstopil v ono sobo, sem se zavzel nad tajnostnim šepetom treh uradnikov. Mimogrede sern ujel tele stavke:

»Kaj, tu se nahaja? ... Da, vodja komunistov, o katerem so že pred par tedni govorili, da pride nenadoma v naše mesto ... Petrolejska tovarna ... pri smodišnici trije vojaki ustreljeni ...«

»Gospodje, govorite, kaj je?« Toda oni so me preslišali – morda namenoma – in razpravljali dalje, ne meneč se za okolico.

Okrenil sem se k škrlatnordeči zavesi, ki je zastirala vhod v čajnico. Od tam se je razlegal ženski krik.

Anita?!

Neodoljiva sila me je gnala v ono smer, toda pred zaveso sem plah obstal. Začul sem šepet, ihtenje, lahen ropot, nato pa zamolkel udar ob tla; hipna grobna iišina. – Šum obleke… stopicanje ... zavesa se je nekoliko odgrnila.

Skozi odprtino med okrajkom zagrinjala in naglo izstopivšim gospodom sem v bliskovitem času videl bolj z duhovnimi nego telesnimi očmi na tleh ležečo žensko v beli obleki in zvrhnjen stol.

A komaj sem se mogel zavedeti od začudenja, že me je prijel oni gopod za roko in me krčevito potegnil seboj. Bil je – moj prijatelj Delerur.

V obraz je bil mrtvaško bled, okrog ustnic mu je igral grozen nasmeh in hladna roka pa mu je močno tresla.

»Ti tukaj?« sem vzkliknil.

Z vso muko si je moral priboriti vsaj navidezno nerazburjenost, da mi je mogel mirno odvrniti:

»Toda, kaj vraga iščeš pri teh zavesah… Jaz sem imel važno opravilo… zdi se mi, da so oni (besedo »oni« je izrekel skrajno zaničljivo) v dvorani že vsi opiti in naplesani!«

»Sodoma«, sem mu odvrnil, »jaz pa sem imel tod še vse važnejše romanje, ki mi je povzročilo močan glavobol, oziroma duhobol ...«

»Pojdiva v dvorano ... Izveš nekaj strahovito zanimivega, da boš pomnil vse žive dni; morda nocoj tudi še kaj doživiš ...«

»Sem že dovolj. V dvorani igra ta verižniška tolpa šah ...«

»Šah?!«

»Šah in z živimi figurami. Mesto kralja love Boga, pomisli, Boga!«

»Presneto so duhoviti!«

V par besedah sem prijatelju orisal prejšnji prizor. Tedaj pa sem se spomnil na ravnatelja dr. Krmarja. Obšla me je groznica. Prijatelj je takoj opazil mojo vznemirjenost. Povedal sem mu, koga iščem.

Zamahnil je: »He, Krmarja? To ti je v resnici krmar. Sicer ga pa iščeš zaman: pred četrt ure je odšel najbrž domov.« »Domov? Potem moram ponj na stanovanje!« »Ostani! Saj pa je morda odšel kam drugam. Ti vragi nišo nikoli siti! Predno je izginil, sva se prav ostro pogledala iz oči v oči!«

»Vidva?«

»Jaz in on, da! Misli si kako sem se začudil. Ko sem v njem spoznal svojega nekdanjega znanca. Dve leti po mojem prihodu iz Amerike se je vrnil v Evropo.«

»Saj res! In vidva sta se spoznala?«

»Kajpak. Ubogemu delavcu v rudniku sem parkrat pomagal z denarjem. Potem pa je fant začel nadaljevati svoje prejšnje šudentovsko postopanje in začel snovati veliko stavko. Sredi priprav pa se je prodal nekemu bankirju, ki mu je izplačal zahtevano vsoto in še več, le da so mogli prevarane rudarje peklensko stisniti. Nato je pisaril pri neki izvozni družbi, vodil za nos ravnatelje in njihove žene in slednjič otvoril svoj lastni denarni zavod. Od tistega časa dalje se je izborno vživljal v vlogo dostojnega in vseskozi pravilnega poštenjaka-veljaka, kar sva nenadoma trčila skupaj. Prosil sem ga namreč za neko pomoč ... toda to te več ne zanima. Glavno je, da veš, da je vaš ravnatelj falot od nog do glave in da sem mu danes to tudi v obraz povedal in mu prorokoval nekaj takega, da se me bo spominjal morda še na onem svetu!«

»Na o-nem sve-tu!« sem vztrepetal.

»Ne bodi malenkosten. Toda zakaj si me tako prepadeno pogledal, ko sem izrekel »na onem svetu?«

Opazil sem, da se je prijatelj sunkovito vzganil kot da sem ga pičil z bodalom.

»Ti imaš sploh navado,« sem mu rekel, rabiti prav neobičajne izraze, ki j jih še podčrtavaš z glasom, s pogledom in kretnjami!«

»Da, to je navada, navada. Toda pojdiva gledat, kako love Boga!«

Ker mi torej ni bilo mogoče najti ravnatelja, sem peljal Deletura v dv rano. Oba šahista sta že omagovala in videlo se jima je, da sta se igre naveličala; tudi gledalci so že izgubili zanimanje in se zabavali med seboj. Vse ozračje je izdihavalo trudnost, razpad, smrt. Zdelo se mi je, da sem stopil v brezmejno praznino, v kateri so kot vešče svetile žarnice in se gnetll ljudje kot pol oživljeni okostnjaki.

Vsaka najmanjša stvar mi je vzbujala grozo, tako celo zlati okvirji pri velikih stenskih zrcalih, v katerih enem sem zagledal sebe. In tudi pred svojo lastno podobo sem vztrepetal: to sem jaz? To sem jaz – človek? Človek? ... Zastudilo se mi je moje živalsko telo. Žival?! ... Toda iz oči mi je odmevala kot iz neskončne daljave neka nova, neznana, pritajena godba. Kot blisk je švignila po črnem nebu moje duhovne slepote misel: ali niso te telesne oblike, le začasni, a vedno se izpreminjajoči, nepojmljivimi, zledeneli odtisi nekega večno živega valovanja, ki se mu te oblike prikrajajo, prilagajajo in se z njim vred preobražajo?

Pri besedi »preobražajo« sem se čudno vzradoščen spomnil preobražanja žab. Začutil sem, da sem tak, kot se vidim v zrcalu in kot so vsi drugi ljudje, kot mi jih prikazujejo oči, samo trenotna slika v brezkončnem filmu razvoja: ustavil sem se ob divni domislici: kak je bil moj snovni izraz – nekoč in kaka bo podoba mojega telesa in vseh teh teles v še sivih bodočnostih ...

Obšla me je osamelost ...

Po kakih zakonih se vrši ves ta razvoj?! ... Ali sem morda jaz sam gospodar teh sil?! ... Spomnil sem se onega slovečega znanstvenika, ki mi je ravnokar razkril svojo nesrečo. Ali je ta mož v resnici sposobnejši od drugih zemljanov, uravnavati neznane temne sile?

In ko sem se spet zagledal v zrcalu, me je zaslepila kot ogromno solnce vzplamenela slutnja: tudi skozi mene vro te sile in le, če sem sam urejen, jih bom mogel urediti in jih prav ustružiti.

Če sem sam urejen! Telo in duh! A v tistem hipu je vse moje duhovno obzorje zastrla podoba Anite; ne, to ni bila več ona, temveč vesoljna žena s prezirljivim roganjem in pogledom sfinge. Njeni dehteči lasje pa so podrhtevali v vetru vzdihov, sladostrastnih prošenj, vikov, krikov, ki so veli od vseh štirih strani sveta. Ona pa se je smejala kot zmagovalka in njenim belim nogam je bil za podstavek grič lobanj. In kot na povelje je zabučala godba, lobanje so se zganile, vzvalovale, zaplesale in po vesoljnem prostoru je odmeval divji krik vseh teh oživljenih milijonov, med katerimi sem videl tudi sebe:

»Eva, Eva, odreši nas!«

Tedaj pa je položil name roko moj prijatelj: »Kaj si se zagledal v kako kratkokrilko? Ubogi sanjač! Zdaj ni časa za to. Tretja ura se bliža! Oni pri šahu že omahujejo.

Stopila sva bliže in nenadoma me je prevzela volja, da stopim na mesto naveličanega šahista, ki je tudi takoj ugodil moji želji.

Sam ne vem, kje in kako sem dobil toliko prekipevajočih moči, da sem na ves glas zavpil:

»Pozor! Boga vlovim iaz!« Vse občinstvo je prešinil električni tok, da je mahoma oživelo.

Že sem hotel zapovedati, naj se trdnjava premakne na kraljičino mesto, kar me je zgrabil moj prijatelj z vso močjo, ko mu je padla ura, ki jo je držal v roki, na tla.

»Še petnajst minut manjka do treh!« mi je šepnil, nato pa zakričal kot brezumen: »Ti, ubožec, ne boŠ Boga nikoli vjel! Posebno pa ne po zakoniti poti! Kdor hoče postati božji lovec, mora biti pustolovec, puntar ali razbojnik! ...

Proč… proč vi vsi, dremavci, igralci, plesavci!« je divje krilil in mahal z rokami, prerivajoč se proti odru. Besen je planil k mizi, prijel splašenega bebca in ga porinil proč, da se je ubogi mož zvalil po odru.

Sam pa je stopil na stol in ob zgroženem strmenju poslušalcev govoril kot pobesnel pridigar:

»Hudiči!

Dovolj ste napasli svoje oči, ušesa, roke, noge in svoje trebuhe na živih njivah živalskih in človeskih teles!

In vi ste hoteli ujeti Boga?!

Zveri!

Na razvalinah svojega duha ste zgradili zlato tele, okrog katerega rajate z belnimi lovačami.

Gobavci na duhu!

Ha! Jaz sem ujel tega vašega dremajočega Boga, jaz!

Tudi ti (imenoval je mene!) Ga nisi, ti, ki si na razvalinah svojega duha postavil kraljevski cvetličnjak, da si tam kadil opij in se kopal v mlačnih sanjarijah!

Vi vsi ste lažniki in vaš veliki greh je, da se je balon vaše predrznosti tako napihnil, da hoče pogoltniti vso kroglo sedanjosti.

Toda, ljubčki, ta krogla je goreča in vaš trebuh se bo razpočil.

Hrana, ki vam jo danes daje zemlja, ni več samo živalska kot nekoč, temveč je zabeljena s krvjo in solzami otrok, deklet, mladeničev, žena in očetov, ki ste teh pet debelih let rajali po njihovih zvijajočih se, živih telesih, vi vsi: ti mogotec, ki si krvavi znoj vojakov in delavcev pretvarjal v dragulje, da si z njimi kupoval meso vlačug ... ti general, ki si prestavil svoj šah iz kavarne na zlata polja ... ti suženjski poet. ki si zapeljeval s svojimi zlaganimi stihi o osvobojenju narodov ... ti klečeplazni uradnik ...«

Občinstvo, ki je sprva osuplo molčalo, se je zdaj dvignilo z gromovitim vriščem:

»Doli s propalico! Doli s propalico!« Nekateri pa so tolažili: »Saj se norčuje, saj vendra igra ...«

Tedaj pa je v gruči pri vratih nastalo močno gibanje, začul sem zmedene klice, ki so mahoma pozornost obrnili nase.

Vsi smo pozabili na govornika in hiteli proti onemu kraju, kjer se je trlo že polno občinstva. Nam nasproti je pritekel mlad gospod, ki je ves prestrašen pravil: »Tam v neki sobi so našli zadavljeno žensko ... baletno plesalko.«

Kri mi je oledenela – otrpnil sem.

Baletna plesalka!

Brezčutno sem se pehal skozi drveče valove človeskih bitij…

Tam pa so se že vsi sklanjali nad nečim belim ... videl sem del onega svilenega krila ...

Nekdo je vzkliknil: Anita!

Brez misli sem se obrnil proti odru. Čudno, da se mi je zdaj zazdel nad vse važen črni klavir, ki sem ga motril s prav trdovratno vztrajnostjo.

Pod njim je bil razmetan kup not; na njih je ležalo dvoje razbitih steklenic, iz katerih se je razlivalo vino. Poleg na stolu je sedel v dve gube sključen človek. Kako, da ga nisem preje opazil, kako, da on edini tam sameva kakor izobčenec! Vsi ti Ijudje, najsi še tako poživinjeni in propali, so se vsaj ob tem groznem pripetljaju združili osupli nad zločinom, ki jih je iztreznil in tako silovito udaril na že zaprašene in zarjavele strune njihovih src, da so prestrašeni trepetali – postali so ljudje. Oni pa, kot da ni eden izmed njih – človek! Vzravnal se je, pogledaj, bil je – Deletur!

Za hip sem postal – o, kako živo se spominjam te sekunde – v domišljiji sem nanovo doživel vse trpljenje, ko me je poniževal pred samim seboj, domislil sem se vseh križevih postaj tega večera, ko se je vedno bolj lomil moj lepi videz o svetu in – spomnil sem se Anite, mrtve ... zadavljene ...

Miren kot kip, sem se podal k njemu ... Sprejel me je z istim sovražnim mi smehljajem. Ne, nič več, nič več, dovolj je, dovolj! In kot da nisem več jaz, sem mu ostro pogledal v obraz, potem pa sem zaklical z nekim tujim, votlim glasom, da sem se – čeprav v tem usodnem položaju ni bilo časa za to – čisto preprosto začudil nad tonom svojega strašnega krika:

»Ti si morilec! Morilec!«

V odrevenelo množico se je zarezal krik kot meč. Vse je vzvalovalo, tisoč oči se zapičilo v naju. On je prebledel. Proti odru se je zagnal razljučeni trop ...«

»Ne dotaknite se me, sicer ustrelim!« je zakričal in nameril samokres! V ledeno tišino je še strašneje zavpil: »Da, morilec sem, morilec vas vseh, vaših lepih palač, vaših brezskrbnih noči, vašega sveta! In ker sem rušitelj vaše laži, sem vaš dobrotnik, vaš novi odrešenik! Ne dotaknite se me, sicer ustrelim!«

Komaj je končal in komaj je mogla dati množica duška svoji brezmejni razkjučenosti. so vdrli v dvorano Ijudie: »Po ulicah streljajo… ven ... ven, ugasnite… vstaja ... upor ... voditelj upornikov ... Markič ...«

Nered – vihar – kaos!

Le on je stal nad njimi kot strašen sodnik. Tedaj pa je buknil iz dalje divji grom… Sipe so se tresle… med množico je zavladala panika.

»Smodišnica?!« sem kriknil v bIazni slutnji.

Nov, še silnejsi sunek, da se je vse zamajalo ... Deletur pa se je peklensko zakrohotal in pokazal na svojo žepno uro:

»Tretja ura, gospoda! Pripravite se. Pomnili me boste, mene – Markiča!«

Markič, vodja upornikov – on, on!

Kot zblazneli so planili po njem ... padel je strel ... krik… kri ...

Tedaj pa nas je zagrnil strahovit pok… šipe so zažvenketale… žarnice se zdrobile ... vali dima… ogenj, ogenj ... zidovje se ruši… tuljenje divjajočih človeških bitij… O kaka veličast!

Videl sem mladenlča v škrlatnem ogrinjalu, ležečega na travi iz vilinskih las. Okrog njega so na jasi v mesečini rajale boginje vetra, dreves In voda. Zvezde na nebu so se zbrale v krog zlatih zvončkov, ki so se pozibavali v lahnih godbenih valih.

Nad mladeničem v škrlatnem ogrinjalu se je sklanjala vila, skrivnostno mu šepetajoča in oblivajoča ga s slapovi svojih las.

Ta mladenič v škrlatnem ogrinjalu sem bil jaz, vila pa Anita.

Iz gozda so se začuli nebeški zvoki in se zasvetili rdeči, modri, zeleni in žolti soji.

Obstopili so naju našemljeni veseIjaki, pesniki, umetniki, glumači, plesalke…

Začelo se je čarno rajanje in vsa dolina je bila kot dno keliha, polnega opojne pijače.

Tedaj pa se mi je približal star mož in me je žalostno pogledal:

»Tako romaš k svojemu Očetu?! Ustavljaš se v gozdovih in na tratah, kjer te opijanjajo izgubljenci! O, vstani, dokler je še čas, vstani!«

Vse je obmolknilo, kot da je okamenelo. V grozi sem zažvižgal na srebrno piščalko in pred me je stopil moj zvesti črni služabnik in nameril meč proti starcu. Ta pa se je zopet skionil k meni in mi znovič izrekel ono svarilo.

Njegov glas me je spomnil moje davno umrle matere, njegova brada in lasje mojega očeta, njegove prodirajoče oči pa – Deletura-Markiča.

»Proč, proč!« sem zakričal.

On pa me je pogladil z roko: »Ah. ubogi, kaj ne vidiš, da te slepi hudobni duh?! Vstani, zapustil si zakleti kraj, tvoja pot je še dolga!«

Toda moj zvesti črni služabnik ga je odpodil.

In to se je zgodilo trikrat.

Ko pa je prišel svarilec četrtič, sem planil nanj in mu z mečem odrobil glavo.

»Rešen sem, rešen!« sem vzkliknil Aniti v naročje.

Ona je kriknila: »Ti. – proč ...«

Osupnil sem; ko mi je ona – bolna beračica s strahom ponudila zrcalce, sem zaječal sam sem iml obraz Deletura!

Pri njegovem truplu pa je ležala – moja glava… Luna je ugasnila, zvezde so se potopile v črno morje oblakov, divji vihar je odpihal ves kraj in znašel sem se v brezmejni puščavi.

Zdajci pa sem začutil, da tudi Deleturovega obraza nimam več in res: bil sem ogrnjen v belo linijo in mesto meča sem držal lilijo v rok.

Začul sem glas Nevijnega:

»Blagor ti!

Rešen si, ker si ubil sebe!

Ne kdor se mazili In lepotiči z godbo, pesmijo in dragulji, temveč kdor ima okrvavljene roke in mu je meč skrhan od premnogih udarcev po samem sebi – je božji romar, je človek, ki je spoznal, da je večen vojščak, ki nima šotora. da bi prenočll, temveč hiti, hiti, dokler ne dospe v dom svojega Očeta!«

»Kje sem?«

Zadihal sem ostri zrak v bolnišnici… Usmiljenka me je božala po vročem čelu. Iz kapele so v zarjo zahajajočega solnca bili akordi orgel in dekliških glasov. Častili so Marijo…

In ko sem prijel usmiljenko za roko, sem se spomnil svoje matere. Ona pa me je tolažeče poglodala in pristavila:

»Zahvalite Boga, da ste rešeni. Čez par dni ozdravite in vse bo dobro ...

V hipu sem se domislil strašnega poloma. – Toda spet sem zaslišal mehke akorde pobožne pesmi. Ko mi je v obraz posijala večerna zarja in sem videl materinsko dobro bolniško sestro, sem vzkliknil:

»O, še hočem živeti, živeti s človekom in za človeka!«