Bog in narava

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Bog in narava
Pesmi (1865)
Anton Umek
Izdano: Celovec: vredništvo Slovenskega glasnika, 1865.
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Na višavah sveti Bog stanuje,
Modro po vesoljnosti kraljuje,
Mnoštvo ga obdaja svitlih tram.
In nad zemljo zlati strop se suče,
Do modrosti večne kaže ključe,
Gleda in stermí človeški um,
Kviško se po čistem zraku dviga,
Kamor nevgasljiv mu plamen miga.

Neštevilni se bliščé svetovi,
Po neskončnosti doné glasovi:
Preden vse je bilo, jaz sem bil,
Močna mi beseda vse osnuje,
Vse mogočna roka mi vzderžuje;
Da bi človek moj se veselil,
Sveto dal nalogo sem naravi,
Da pričuje o neskončni slavi. —

Al je glas vesoljne harmonije,
Ki mi na uho presladko bije,
In v sercé resnice lije moč?
Harmonija je vesoljna vbrana,
Vendar mi še lepša struna znana,
Razni ste obé ko dan in noč.
Glas resnice večne razjasnuje
Vse — od kod in kam se izpeljuje.

Svitli žarki ségajo v očesa,
Zemlja v njih se kaže in nebesa,
Vse se skrije, ako mine svít.
Srečen, komur zlato solnce sije,
Rajske mu odpira lepotije,
Svet, v celoti, v delih čudovit,
Ki v soglasji mičnem se spreminja,
V jásniše planjave pot odgrinja.

Kot pred solnčnim zlati zor izhodom
Naznanuje zémeljskim narodom,
Da prinese z žarki beli dan;
Kakor, če do neba plamen šviga,
Da se zemlji v dnu oserčje vžiga,
Priča, kedar se odpre vulkán:
Tako vsa narava oznanuje,
Da Neskončni milo gospoduje.

Al bi, ko na nebu ne bi stalo,
Solnce v sinjem morji se kazalo?
Al poganjal bi pomladnji cvet,
Ko bi gorka moč ga ne budila
In sreberna rosa ne pojila?
Mar bi sukal se vesoljni svet
Brez neskončno modrega vladarja,
Ki zastonj buči mu šum viharja?

Bistre ima duh človeški sile,
Mnogo del so častno doveršile,
Spremlja jih stoletja slave svit.
Nad vse vidno duh se više ceni,
Vendar vstavlja se ob terdi steni,
Kjer pogled mu dalje ni odkrit.
Torej povračuje se v nižave,
Gledat dela vekovite slave.

Močna vez edini vse gibanje,
V večnem teku je prečudno stanje,
Pot življenja je nemirni čas.
Po dobravah pa poganja cvetje,
Po širokem se razlega petje,
Čuje sladkih harmonij se glas.
V nebni luči se bliščé kristali,
Vse neskončnega soglasno hvali.

Harmoniji človek se pridruži,
Na visoki stopnji Njemu služi,
Ki mu dal nezmernosti je dar.
Svitla luč naravo razsvitljuje,
Ona pa mogočno razglasuje,
Da gorí neskončno lepši žar
V jasnih krogih zemlje vekovite:
To je Bog ljubezni silovite!